Drama pri lovu

Anton P. Čehov

DRAMA

PRI

LOVU

Copyright

Copyright © 2015 by Andrei Zhitkov

Slovenian translation © 2015 by Andreja Reberšak

Cover and publication design © 2015 by Andrei Zhitkov

All rights reserved. No part of this book may be reproduced in any form or by any electronic or mechanical means including information storage and retrieval systems—except in the case of brief quotations embodied in critical articles or reviews—without permission in writing from its publisher.

Kazalo

DRAMA PRI LOVU

Dodatek

DRAMA PRI LOVU

(Resnični dogodek)

Nekega aprilskega popoldneva leta 1880 stopi v moj kabinet čuvaj Andrej in me skrivnostno obvesti, da je v uredništvo prišel nek gospod in da vztrajno zahteva sestanek z urednikom.

»Zagotovo je kakšen uradnik,« doda Andrej, »ima kokardo…«

»Prosi ga, da pride drugič,« sem rekel. »Danes sem zaseden. Povej, da urednik sprejema samo v soboto.«

»On je prišel predvčerajšnjim, iščoč vas. Pravi: „Pomembna stvar." Roti toliko, da se ne zjoče. V soboto, pravi, da ne more, ni prost. Ukazujete, da ga sprejmemo?«

Vzdihnil sem, odložil pero in se pripravil, da sprejmem gospoda s kokardo. Pisatelji začetniki in nasploh ljudje, ki niso seznanjeni s skrivnostmi uredništva, katere pri omembi besede »uredništvo« prevzema vzvišena mrzlica, dolgo dvoumno govorijo in dolgo oklevajo. Oni se, po urednikovem »Prosim«, dolgo odkašljujejo, dolgo nosljajo, počasi odpirajo vrata, še počasneje vstopajo in za to rabijo veliko časa. A gospod s kokardo ni niti pomislil, da bi okleval. Za Andrejem se vrata niso niti zaprla in jaz sem v svojem kabinetu zagledal visokega moškega širokih ramen, ki je v eni roki držal zvitek papirja, a v drugi kapo s senčnikom in kokardo.

Človek, ki se je na tak način srečal z mano, igra v moji pripovedki zelo važno vlogo. Potrebno je, da opišem njegovo zunanjost.

On je, kot sem že rekel, visok, širokih ramen, nabit kot dober vprežni konj. Celo njegovo telo diši po zdravju in moči. Rumen obraz, velike roke, široko, mišičasto oprsje, lasje gosti kot pri zdravem moškem. Ima približno štirideset let. Stilno je oblečen, po zadnji modi v novi, nedavno zašiti obleki. Na prsnem košu ima veliko zlato verižico z medaljonom, na malem prstu se mu svetlika, kot majhne sijoče zvezdice, briljantni prstan. A najvažnejše od vsega in še posebej pomembno za vsakega vidnejšega heroja romana ali pripovedke, on je neobičajno lep. Nisem ženska, ne umetnik. Slabo se spoznam na moško lepoto, toda moški s kokardo je s svojo zunanjostjo name naredil vtis. Njegov velik, mišičast obraz je zavedno ostal v mojem spominu. Na tem licu boste videli pravi grški orlovski nos, tanke ustnice in lepe modre oči, iz katerih sije dobrota in še nekaj, kar je težko izraziti. To »nekaj« se lahko zazna v očeh malih živali, ko so žalostne ali bolne. Nekaj prosečega, otroškega, kar trpi brez godrnjanja… Premeteni in zelo pametni ljudje nimajo takih oči.

Iz celega obraza zato sije preprostost, celosten, enostaven značaj, resnica… Če ni laž, da je obraz ogledalo duše, bi prvega dne, ko sem se sestal z gospodom s kokardo, lahko dal častno besedo, da on ne zna lagati. Lahko bi celo stavil na to.

Če bi to stavo dobil ali ne, bo bralec videl v nadaljevanju.

Kostanjevi lasje in brada, gosta, mehka kot svila. Pravijo, da so mehki lasje znak mehke, nežne, »svilene« duše… Prestopniki in zli ter trdoglavi karakterji imajo v večini primerov grobe lase. Če je to resnično ali ne, bo bralec tudi še videl… Ne izraz obraza, niti brada – nič ni tako mehko in nežno gospoda s kokardo kot gibanje njegovega velikega, težkega telesa. Iz teh gibov je razvidna vzgoja, lahkotnost, gracioznost in celo – oprostite na izrazu – nekakšna ženstvenost. Ni potrebno veliko napora mojemu heroju, da zvije podkvico ali da v pesti zmečka škatlo sardin, a vseeno niti en sam njegov gib ne kaže njegove fizične moči. Za kljuko ali kapo prime kot metulja: nežno, obzirno, lahko se dotikajoč s prsti. Koraki so mu neslišni, stisk roke šibek. Gledajoč ga, pozabljaš, da je on močan kot Goljat, da lahko z eno roko dvigne, kar ne more dvignit pet Andrejev iz uredništva. Gledajoč njegove lahkotne gibe, ne verjameš, da je on močan in težak. Spencer¹ bi ga lahko poimenoval primerom gracioznosti.

Ko vstopi v moj kabinet, se zmede. Njegov nežen, občutljiv značaj je verjetno šokiral moj namrščen, nezadovoljen pogled.

»Oprostite, prosim!« je začel z mehkim, polnim baritonom. »K vam prihajam ob nepravem času in vas primoram, da zaradi mene delate izjemo. Vi ste tako zaposleni! Toda veste v čem je stvar, gospod urednik: jaz jutri potujem v Odeso zaradi izredno pomembne stvari… Če bi imel možnost, da preložim to potovanje do sobote, verjemite mi, vas ne bi prosil, da zaradi mene naredite izjemo. Jaz spoštujem pravila zato, ker imam rad red…«

»Ampak, kako veliko govori!« sem pomislil in posegel po peresu ter mu s tem dal vedeti, da nimam časa. (Takrat mi je grozno presedalo imeti obiskovalce!)

»Vzel vam bom samo eno minuto!« je nadaljeval moj heroj z opravičujočim se glasom. »Predvsem pa mi dovolite, da se predstavim. Podiplomant prava prve stopnje Ivan Petrovič Kamišev, bivši sodni preiskovalec. Nimam te časti, da bi pripadal piscem, vendar sem k vam prišel s čisto pisateljskimi nameni. Pred vami stoji človek, ki želi, da se uvrsti med začetnike, kljub svojim skorajda štiridesetim letom. Toda bolje zdaj kot nikoli.«

»Me veseli… Kaj lahko storim?«

Človek, ki se je želel uvrstiti med začetnike, je sedel in nadaljeval, gledajoč tla s svojimi prosečimi očmi.

»Prinesel sem vam majhno pripovedko, katero bi rad objavil v vašem časopisu. Odkrito vam bom povedal, gospod urednik: svojo pripovedko sem napisal ne zaradi pisateljske slave in zgodb sladkobe… Za te lepe stvari sem že prestar. Avtorske poti se poslužujem zgolj iz materialnih pobud… Rad bi zaslužil… Zdaj končno nimam nobenega dela. Veste, bil sem sodni preiskovalec v okraju, delal sem nekaj več kot pet let, toda nisem prihranil nobenih prihodkov, niti nisem ohranil čuta lastne nedolžnosti.«

Kamišev je dvignil pogled name s svojimi dobrimi očmi in se tiho nasmehnil.

»Dolgočasna služba… Služil sem, služil, zamahnil z roko in vse opustil. Službe zdaj nimam, skoraj nič nimam za jesti… In ko bi vi, zanemarjajoč pomanjkanju njene vrednosti, natisnili mojo pripovedko, bi mi izkazali več kot milost… Vi mi boste pomagali… Časopisna hiša ni ustanova usmiljenja, niti zavetišče… Jaz to vem, toda… bodite dobri…«

»Lažeš!« sem pomislil.

Medaljon in prstan na malem prstu sta oporekala pisanju samo zaradi hleba kruha, a tudi preko Kamiševega obraza je šla komaj opazna senca, katero lahko opazi samo izurjeno oko in je vidna samo na obrazu ljudi, ki redko lažejo.

»Kakšna je tema vaše pripovedke?« sem vprašal.

»Vsebina… Kaj naj vam rečem? Tema ni nova… Ljubezen, uboj… ko preberete, boste videli… „Iz beležnice sodnega preiskovalca"…«

Zagotovo sem se namrščil, ker začne Kamišev zmedeno mežikati, trzne in hitro reče:

»Moja pripovedka je napisana po vzorcu bivših sodnih preiskovalcev, toda… v njej boste našli realnost, resnico… Vse, kar je zapisano v njej, od platnice do platnice, se je odigralo pred mojimi očmi… Bil sem priča in udeleženec.«

»Bistvo ni v resničnosti… Da bi se nekaj opisalo, tega ni brezpogojno potrebno videti… To ni pomembno. Stvar je v tem, da je naša javnost zdavnaj obrnila hrbet Gaboriau in Škljarevskemu². Njej so že presedli ti skrivnostni umori, zvite mreže detektivov in nenavadna iznajdljivost preiskovalcev. Javnost je, se razume, raznovrstna, toda jaz govorim o ljudeh, ki berejo naš časopis. Kakšen je naslov vaše pripovedke?«

»Drama pri lovu.«

»Hm… Neresno, veste… In če sem odkrit z vami, pri meni se je nabral cel kup materialov, tako da sploh nimam možnosti, da sprejemam nove stvari, četudi imajo neizpodbitno vrednost.«

»Toda vzemite moj rokopis, prosim vas… Pravite, da je neresen, ampak… težko je oceniti nekaj, preden to vidite… In kaj ne morete verjeti, da tudi sodni preiskovalci lahko pišejo resno?«

Vso to je Kamišev rekel jecljavo, vrteč med prsti svinčnik, gledajoč v svoje noge. Končal je s tem, da se je zelo zbegal in pomežiknil z očmi. Bilo mi ga je žal.

»Dobro, pustite,« sem rekel. »Samo ne obljubljam, da bom vašo pripovedko hitro prebral. Morali boste počakati…«

»Dolgo?«

»Ne vem… Pridite naokoli tako… čez dva, tri mesece…«

»Precej dolgo… Toda ne smem pritiskati… Naj bo, kakor mislite.« Kamišev je vstal in vzel svojo kapo.

»Hvala na sprejemu,« reče. »Zdaj grem domov in bom živel v upanju. Tri mesece upanja! Zagotovo vam že presedam. V čast mi je, da vas lahko pozdravim!«

»Dovolite samo eno besedo,« rečem listajoč njegov debel zvezek popisan z majhnim rokopisom. »Vi pišete v prvi osebi… Vi ste, torej, sodni preiskovalec?«

»Da, toda pod drugim imenom. Moja vloga v tej pripovedki je malenkost škandalozna… Neprijetno bi bilo pod svojim priimkom. Torej, čez tri mesece?«

»Da, prosim, ne prej…«

»Ostanite mi zdravi!«

Bivši sodni preiskovalec se uglajeno pokloni, pazljivo zagrabi kljuko in izgine ter pusti na moji mizi svoje delo. Vzel sem zvezek in ga dal v predal.

Pripovedka lepotca Kamiševa je ležala v mojem predalu dva meseca. Enkrat, med odhodom iz uredništva, sem se spomnil nanjo in jo vzel.

Sedeč v vagonu, sem odprl zvezek in začel brati iz sredine. Sredina me je zainteresirala. Tistega dne zvečer, čeprav nisem imel prostega časa, sem prebral celo pripovedko, od začetka do besede »konec«, napisan z razvlečenim rokopisom. Čez noč sem pripovedko prebral še enkrat in ob zori sem hodil sem in tja po terasi, si mencal sence, kot da bi si želel iz glave izbiti novo, mučno misel, ki me je naenkrat prevzela… Misel je bila resnično mučna, neznosno ostra… Zdelo se mi je, da sem jaz, ki nisem sodni preiskovalec, še manj psiholog porotnik, odkril grozno skrivnost nekega človeka, skrivnost, katera me ni niti najmanj zadevala… Hodil sem po terasi in prepričeval samega sebe, da ne verjamem svojem odkritju…

Kamiševa pripovedka ni izšla v našem časopisu zaradi razloga, ki sem ga navedel na koncu svojega pogovora z bralcem. Z bralcem se bom ponovno srečal. Vendar zdaj, oproščajoč se od njega, mu predlagam, da prebere Kamiševo pripovedko.

Ta pripovedka se ne razlikuje od drugih. V njej je veliko obširnosti, veliko robatosti… Pisec boleha zaradi efektov in zvočnih fraz. Vidi se, da piše prvikrat v življenju, nevajeno in neveščo roko… Pa vendar se njegova pripovedka bere z lahkoto. Zgodba obstaja, prav tako ima smisel in kar je najvažneje, originalna je, zelo karakterna in takšno lahko poimenujemo sui generis³. Ona ima neko literarno vrednost. Treba jo je prebrati… Tukaj je.

DRAMA PRI LOVU

(Iz beležnice sodnega preiskovalca)

Poglavje I

»Mož ubil svojo ženo! Oh, kako ste neumni! Dajte mi nekaj sladkorja!«

Ta krik me je zbudil. Pretegnil sem se in v vseh sklepih začutil težo, nemoč… Človeku lahko otrpne roka ali noga, toda takrat se mi je zdelo, da mi je otopelo celo telo, od glave do pete. Dremež po kosilu, v zadušljivem in suhem zraku, ob brenčanju vseh muh in komarjev, ne sprošča, temveč utruja. Omotičen in preznojen sem vstal in stopil k oknu. Ura je bila je šest popoldan. Sonce je bilo še visoko in žgalo je z isto močjo kot pred tremi urami. Do zahoda in sence je bilo še daleč.

»Mož ubil svojo ženo!«

»Prenehaj gobezdati, Ivan Demjanič!« sem rekel in narahlo frcnil Ivana Demjaniča po nosu. »Možje ubijajo žene samo v romanih, pa v tropskih krajih, kjer prekipijo afriške strasti, golobček. Nam je dovolj takšnih grozot kot so kraje z vlomom ali skrivanje pod tujim imenom.«

»Kraja z vlomom…« zamrmra Ivan Demjanič skozi svoj kriv nos. »Ah, kako ste neumni!«

»Kaj boš, golobček? Kaj smo mi, ljudje, krivi, da so naši možgani omejeni? V glavnem, Ivan Demjanič, ni greh biti neumen v taki vročini. Ti si mi prav pameten, toda tvoji možgani so se zmehčali in poneumili v tej vročini.«

Mojemu papagaju ne rečejo papiga, niti ga ne kličejo s katerim od drugih ptičjih imen, temveč Ivan Demjanič. To ime je dobil popolnoma naključno. Enkrat je moj sluga Polikarp med čiščenjem ptičje kletke nenadoma odkril to, brez česa bi mojo velecenjeno ptico še do danes klicali papiga… Mojemu lenemu slugi je naenkrat padla na pamet misel, da je nos mojega papagaja zelo podoben nosu našega vaškega trgovca Ivana Demjaniča in od takrat dalje sta se moje papige prijela ime in priimek dolgonosega trgovca. Zaradi srečne Polikarpove roke je tudi cela vas krstila mojo redko ptico kot Ivana Demjaniča. Po Polikarpovi volji je ptica postala prava osebnost in trgovec je izgubil njegovo ime ter bo do konca svojih dni pri ljudeh znan po vzdevku »preiskovalčev papagaj«.

Ivana Demjaniča sem kupil od mame svojega predhodnika, sodnega preiskovalca Pospelova, ki je umrl malce pred mojim imenovanjem. Kupil sem ga skupaj s starinskim hrastovim pohištvom, kuhinjsko posodo in nasploh vsemi gospodinjskimi pripomočki, ki so ostali za pokojnikom. Moje zidove še zdaj krasijo fotografije njegovih sorodnikov in nad mojo posteljo vedno visi portret bivšega stanovalca. Pokojnik, postaven, žilav človek z rdečimi brki in veliko spodnjo ustnico, sedi in me z izbuljenimi očmi v oguljenem orehovem okvirju gleda, medtem ko ležim na njegovi postelji… S stene nisem snel niti ene slike, skratka – pustil sem stanovanje takšno, kakršnega sem dobil. Preveč sem len, da bi se ukvarjal s svojim udobjem in ne preprečujem ne mrtvim, ne živim, da visijo na mojih zidovih, če to želijo⁴.

Ivanu Demjaniču je bilo prav tako zadušljivo kot meni. Naježil je svoje perje, širil krila in glasno vzklikal fraze, katere sta ga naučila moja predhodnika Pospelov in Polikarp. Da bi z nečim zapolnil nedeljsko brezdelje, sem sedel pred kletko in začel opazovati papagajeve kretnje, ki so skrbno iskale in ne našle izhoda iz nejevolje, katero sta mu povzročala sopara in mrčes v njegovem perju… Revček, izgledal je zelo nesrečen…

»In kdaj se oni zbujajo?« se je zaslišal nekogaršnji bes iz predsobe…

»Kako kdaj!« je odgovarjal Polikarpov glas… »Včasih se zbudi ob petih, a včasih lenari do jutra… Ko nima nič za delati…«

»Ste vi njegov sobar?«

»Služabnik. Ah daj, ne moti me, bodi tiho… Kaj ne vidiš, da berem?«

Pokukal sem v predsobo. Tam, na velikem rdečem zaboju se je valjal moj Polikarp in, kot običajno, bral neko knjigo. S svojimi zasanjanimi, ne mežikajočimi očmi je bil zatopljen v knjigo, premikal ustnice in se mrščil. Očitno ga je vznemirjala prisotnost tuje osebe, visokega, bradatega mužika, ki je stal pred zabojem in se zaman trudil začeti pogovor. Ko sem se pojavil, se je mužik odmaknil in se vojaško izprsil. Polikarp naredi nezadovoljen obraz in brez da bi odvrnil oči od knjige, se malce privzdigne.

»Kaj hočeš?« sem vprašal mužika.

»Prihajam od grofa, vaša ekscelenca. Pošilja vam svoje pozdrave in vas naproša, da nemudoma pridete k njemu…«

»Kaj je grof že prispel?« sem vprašal začudeno.

»Točno tako, vaša ekscelenca. Sinoči je pripotoval… Tukaj je pismo…«

»Vrag ga je prinesel nazaj!« spregovori moj Polikarp. »Dve leti smo brez njega mirno preživeli, zdaj bo pa spet naredil svinjak v okraju. Sramotno je in meče slabo luč na nas.«

»Tišina, tebe ni nihče nič vprašal!«

»Mene ni treba, da kdo kaj vpraša… Sam od sebe bom povedal. Spet boste od njega prihajali vsi mrtvo pijani in se kopali v jezeru popolnoma oblečeni… Jaz pa potem čistil za vami. Tri dni in več se rabi, da se vse očisti!«

»In kaj sedaj dela grof?« sem vprašal mužika.

»Ravnokar so sedli k obedovanju, ko so me poslali k vam… Do kosila so lovili ribe v kopališču. Kakšen je vaš odgovor?«

Odprl sem pismo in v njem prebral sledeče:

»Moj dragi Lecoq!⁵ Če si še živ in zdrav in še nisi pozabil svojega vedno pijanega prijatelja, ne odlašaj niti za trenutek, obleci se in prihiti do mene. Pripotoval sem šele sinoči, a že umiram od dolgčasa. Nepotrpežljivost, s katero te pričakujem, ne pozna meja. Hotel sem priti po tebe, da te odpeljem v moj brlog, ampak me je vročina popolnoma izčrpala. Sedim na enem mestu in se hladim s pahljačo. Kako mi ti živiš? Kako tvoj prepametni Ivan Demjanič? Se še vedno bojuješ s svojim puristom Polikarpom? Hitro pridi in mi povej vse.

Tvoj A.K.«

Ni bilo potrebno, da gledam podpis, da bi po velikem, grdem rokopisu prepoznal pijano roko, ki redko piše, roko svojega prijatelja grofa Alekseja Karnejeva. Kratkost pisma, njegova želja po nekakšni razigranosti in vihravosti, so potrjevali, da je moj, ne pretirano pametni prijatelj, potrgal veliko papirja, preden je sestavil to pismo.

V pismu je manjkal zaimek »kateri«, spretno se je izognil prislovom – tako eno kot drugo je redko uspevalo grofu uporabiti hkrati.

»Kakšen odgovor naj mu prenesem?« ponovi mužik.

Na to vprašanje nisem odgovoril takoj, saj bi vsak dostojen, pošten človek okleval na mojem mestu. Grof me je imel rad in iskreno si želel mojega prijateljstva, toda jaz do njega nisem občutil nič, kar bi bilo podobno prijateljstvu, niti rad ga nisem imel; zaradi tega bi bilo bolj pošteno direktno, enkrat za vselej, zavrniti njegovo prijateljstvo, kot iti k njemu in se pretvarjati. Poleg tega je odhod k grofu pomenil še enkrat potopiti se v življenje, ki ga moj Polikarp imenuje »svinjak« in ki je do izpred dveh let, vse do grofovega odhoda v Peterburg načenjal moje čvrsto zdravje in izčrpal moj um. To razvratno, neobičajno življenje, polno predstav in pijane norosti, ni uspelo, da omaja moje telo, a zato je zame slišala cela gubernija… Bil sem prepoznaven…

Razum mi je govoril pravo, pravcato resnico, občutek sramu nedavne preteklosti je oblival moj obraz, srce je prežemal strah ob misli, da ne bom imel dovolj poguma, da zavrnem