Slepa pegica časa / Blind Spot of Time

1/2007/XLV/110

Published by

Slovene Writers’ Association

Slovene P.E.N.

&

Association of the Slovene Literary Translators

From 1962 published under the title of

Le livre Slovène

Izdalo in založilo Društvo slovenskih pisateljev, Ljubljana /

Issued and published by Slovene Writers’ Association, Ljubljana

Zanj Ivo Svetina, predsednik /

Editor-In-Chief Ivo Svetina, presi­dent

Glavni urednik Litterae Slovenicae /

Head editor of Litterae Slovenicae

Lenart Zajc

Izbor besedil za knjigo / Selection of texts for the book

Matevž Kos

Prevod / Translation in the English

Erica Johnson Debeljak

Uredili / Edited by

Lela B. Njatin and Barbara Šubert

Fotografija na naslovnici / Photography on cover

Tihomir Pinter

E-knjiga / E-Book

Dosegljivo na spletu / Available online at

http://www.biblos.si/lib/

Ljubljana 2016

E-knjiga je izšla s finančno podporo Javne agnecije za knjigo RS / This e-book was published with the financial support of the Slovenian Book Agency.

editorial address

Tomšičeva 12, Si-1000 Ljubljana

phone

+386 1 25 14 144, fax +386 1 42 16 430

e-mail

dsp@drustvo-dsp.si

www.drustvo-dsp.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1(0.034.2)

821.163.6.09Dekleva M.(0.034.2)

DEKLEVA, Milan

Slepa pegica časa [Elektronski vir] = Blind spot of time / Milan Dekleva ; [izbor besedil Matevž Kos ; prevod Erica Johnson Debeljak]. - El. knjiga. - Ljubljana : Slovene Writers' Association, 2016. - (Litterae slovenicae ; 2007, 1)

ISBN 978-961-6995-05-4 (ePub)

COBISS ID 284234240

Milan Dekleva

Slepa pegica časa

Blind Spot of Time

Slovene Writers’ Association

2016

Izbrane pesmi

Nobene sledi.

Suhi, stekleni pesek.

Kakšna tišina!

hlačnica časa, v tvojo ljubezen,

odstavljena, razporek večera ogleda.

mlačne vršičke prsi imaš razdružene:

takšna je na cepiču verza zamenjana beseda.

skleda bivavcev. stisni med mladim

bukovjem dlani, dokler ne boš imela

vlažnih ustnic in moke molitve med

nogama. in ozri se, če on še opreza

za nama: vpiši se v sol, postani kreda.

sklanjatev smeha. tako ozko je grlo

tvojega prisostvovanja, da ti ne najdem

čepa. zakaj, ko te tepem z naslado,

postaneš zamišljena, lanena rjuha, čista teža?

Žaklji bivanja, na otokih šele

slišimo mero zemlje,

ko se v jutru morje napne nanje

kot koža čez otečene prsi otrok.

Kdor ga zmoti, cvili dolgo

med črnimi babami, ki se z ovcami

prerekajo, še preden se s paranjem

naskočijo skržati;

preden sakralija zraka dočaka

sonce, da se z vetrom oplodi;

preden spolzi strast med stegni

z žensko natančnostjo, kadar duha cvet

ali sled ribe v nizki vodi;

in ko baročna svetloba sprijatelji

anagrame stvari.

Hvalnica Mehiki

Vratovina sonca,

kačja strmina izžaganih Špancev:

mehka si, izvoljenka terakotnih ljudstev

brez perspektive,

ljubčkov pozabe med tintnimi odtisi

gozda, osenčenim zrakom Goye

in goltnim zagovorom ljubljenj,

s katerim oddaljeni

Pablo

preskuša

spevnost

bronastih bradavic

tvojih mladih

plodilk.

Mesečni

lajež

Cortesa, kastanjetne veke

njegovih tolteških noči,

ko skupaj s konopljo

stoka v mreži

nad golobjim bokom

kapriciozne zasvojenke.

Srebrni so piki znojnic oglatih bogov,

in z Yucatána še zmerom nadzorujejo

pretok dežja in rast

revolucij.

Kakor žvižg sanjavcev

trepeta

težka čutnost

pištol

nad napetim pasom

Juareza.

In že prihaja prevrat koruze!

Petelini vriskajo

nad krvjo načetih

dvobojevalcev,

kot nad perno teksturo morja

tierra caliente.

In že prihaja pijansko zmagoslavje

listja!

A do takrat,

ko se prevrnemo v stvari,

bo

v nas

zvenela

beseda

mehkih:

Mehika.

Vpis v knjigo sveta nas presega.

Čudenje nas presega, list, toplota,

vonj, daljava. Ker ne zastara kot mi.

Ampak, kar smrt zahteva od nas, je

čista zbranost.

Tedaj zazvenijo stvari vse hkrati:

premočno, izven dosega človeškega

sluha.

Slepa pegica časa

Spi, otrok.

Dihaj nedolžnost v molk noči.

Lice imaš, ki odznotraj svetli.

Ne v eni, v sto plasteh,

v bajni, hkratni vzporednosti

zasnutkov.

Koliko možnosti, ki niso moje!

Kolikšna volja, seči prek vseh,

ki so odživeli

in bedijo v smrti kot varuhi:

koga? česa?

Slepa pegica časa,

vsa ljubezen, ki sta jo

izklicala

edina ženska in edini moški,

se je iztočila vate.

Slepa pegica časa,

ti si edina preglednost

vsemirja,

edina pot, ki se je izvila iz pozabe,

da bi postala njena edina

nevestica.

Slepa nevestica časa.

Kopernikanski obrat

V enakonočju,

v točki tehtanja severnega in južnega

neba,

obmiruje kamen v svojem padcu.

Svetloba obmiruje, ne presnavlja se v listju

v podobe izginevanja.

Mehanizem ravnovesja zaprasketa

v prvinah življenja,

bitja se razvrstijo v povorko

moči in slavnih podvigov,

znamenja zvezde, polmeseca, križa

jim padajo s čel

na razdraženo zemljo.

Ko ves ta rej, zmagoglasje

negibnosti mine,

zaškripljejo vzvodi strasti

med izmišljijami

in dokazljivimi dejstvi.

Med razumom in tesnobo

raste grmada

nepojmljivega ritma,

ki ni energija človeka,

niti substanca boga.

Ne. Mi nismo mera,

ampak nemir vseh stvari.

Uglasitev

Treba bo uglasiti molk.

So stvari, ki bivajo vase, tišje od tišine.

Tako živi čevelj, ki mu je umrla noga.

Tako živi noga, ki jo je presenetila rosa

v plamičkastem jutru,

v hipu, ko se modrina razstrtosti

še ni utegnila dvigniti

v nebo.

Vdih, izdih, navdih

Skozi gozd gremo in skozi postmodernizem.

Kakšno olajšanje,

stopiti v čas

najvišjega obupa.

Šele izvrženi vidimo nébes

v dvoumni podobi:

z negotovimi ustnicami šolamo

udomačenost na novo.

Ampak kar spravimo v ljubezen

se je – vsaj kot toplota zraka –

obdrsnilo ob stvari.

Ta nedoumljivost – v približku besede –

nas osrečuje z navdihom,

z zavestjo,

da smo pokriti čez vse,

česar ni.

Kjer težnost preide v svod

Vse, kar zasnujemo

nas obteži s snovjo.

Vehasti gremo na pot,

ki ni narejena za nas,

ampak zaradi razdalje:

nebo nas ščiti s smehljajem mame,

ko se igramo kralje.

Kraljevsko je tam: predpraznina,

kjer naša težnost preide v svod.

Tu, kjer je usekala smrtna tišina.

Človek je samo štrcelj, predoblika,

in bog je človek brez jezika.

Jezik je zamedlo

Jezik je zamedlo.

V gibanju zvezd, v zasukih jesenskih vetrov,

čemi manirizem.

Leto odteka v črtovju dvanajsttonije.

Človek, ki se mu bog od nekdaj

maščuje z lepoto,

v svoji enkratnosti sluti sistem.

Le da mi ne bi jezika zamedlo,

pomisli,

srečen,

ker še ni nem.

Anaksimander meri

V zvezde zazrt, kakor nekdaj bogovi,

Grk po poklicu, očaran z razmerji,

sedemkrat višji od svojih stopal,

sedemkrat tišji od Ust, ki so izpljunila

jezik in ga je neki Pozabljenec

našel v pritličnem grmičju. V zvezde zazrt.

Grk po poklicu: spoznavam, da zemlja

lebdi, a ne na vodi, kot menil je Tales.

Nisem naiven. Če še presajam besede

iz zemlje v ženski pregib, negujem samoto

umrlih: globlja od zla in dobrote je

modra brezbrižnost lepote.

Anaksimander zemljemerec

Zemlja je valj, s trikratno večjim premerom

od svoje višine. To naj bo zakon.

Še to, da v moje možgane vzidan je isti

načrt kot v varljivost čutil:

skrb za neznansko je dar zemljemercev.

Anaksimander o genezi človeka

Takoj, ko se človek rodi, prične ugibati o stvareh, ki so

starejše od njega.

Anaksimander o videzu

Sedimo za mizo: vsi obrazi v istem hlebcu.

Otroci, pivkajoči od želja, upognjeni od hrepenenj.

Jaz, uravnotežen od resnic in zmot,

izpolnjen od neizpolnjenosti:

navidezno nem.

Anaksimandrova sposobnost izključevanja

Lahko si zamislim odtis brez noge.

Ne morem si predstavljati noge brez odtisa.

Lahko si zamislim svet brez življenja.

Ne morem si predstavljati življenja brez sveta.

Aj, kakšna groza!

Anaksimander odšteva

Pet čutil za eno srce.

Štiri strani neba za eno zemljo.

Tri razsežnosti za en prostor.

Dve bitji za enega otroka.

Eno življenje za eno smrt.

Nobene besede za brezkrajno, ki združuje

srce, zemljo, prostor, otroka in smrt.

5

Misel misli in je hkrati mišljenja. Njena dognanja so bizarna.

15

Tisti, ki so odšli, so popolni: zanesljivo izginjajo v naših spominih.

33

Kar je vredno občudovanja in smeha: da skušamo še vedno izpopolniti Pesem.

36

S prekopavanjem jezika ne bomo ustvarili pesmi. Pesem je nadzorovana tišina.

41

Na zemlji nismo doma; le gostujemo.

50

Med vprašanjem o nesmislu popolnosti in popolnostjo nesmisla se je treba odločiti za otroka.

51

Borba za metafiziko je končana, pričenja se borba za metafizično.

60

Ljubimkamo z nebom, a poročeni smo z zemljo.

84

Poezija ni tekmovanje za popolnost, je izpopolnjevanje jezika. Poezija nima ničesar nad seboj, ob sebi, zoper sebe: njeno nikogaršnjost lahko preizkusite tako, da napišete pesem.

105

Človek je končno, a nedokončano bitje. Dokaz za to je smrt, naša neskončnost.

I

Presegli smo zenit. Lunin strah

sonetizira.

Kar vemo, je brez izvira,

darovani dah.

Veliki Pok, upor snovi: ga Bog

privatizira?

Tisto prej je le, v objemu mira,

neustvarjenega jok.

Preveč daljave škodi. Vlažen mah

prerašča kvarke.

Metulj je v igri z zrakom prah.

Sonca preštejmo, štejmo žarke:

na končnem polju čaka večni šah.

II

Živčne duše se selijo v veverice.

Propad sveta, rojevanje želoda,

mrzla zavest ubitih, čustvo svoda:

vse je nič, ostalo so kaprice.

Buda je jeseni grah, strok je deževje.

Tišji so orgazmi, manj je otrok.

Razum je prazen, absoluten krog,

oblečene so ženskice, golo je drevje.

Še bo čakanja, še bo pela kanja,

še bodo leta šla v kosti,

še se bo v srcu obrnila kri,

bolnik se bo boril za milost spanja.

Kar bo, se večno meri s tem, kar ni.

III

December je strog in resen,

skeleče ga sončev obrat.

Obljube letijo v liku jat,

romance načenja plesen.

Svet je neznosno dovršen,

kot nedovršni glagol biti.

Nekdo se hoče v niču skriti –

v