Bombaž

BOMBAŽ

»Ne upiraj se Kate!« mi je vpil tisti grdi človek, ki me je vlekel neznano kam. Bil je belec, imel je brke, rjave lase, star pa je bil okoli 40 let. Pravi starec že! Še enkrat sem se poskušala izmuzniti iz njegovih rok. Zaman.

»Kate! Rekli smo ti nekaj!« je še enkrat zavpil ta človek. Nato so mi prevezali oči s črno ruto. Nekam so me zvlekli, to sem začutila. Na koncu je neka stvar zapiskala. Odvezali so me. Znašla sem se nekje na palubi ladje. Tam sem bila skoraj svobodna. V bistvu sem bila, le da me je obdajalo morje in nisem mogla nikamor pobegniti. Šla sem do konca palube. Obala je bila že daleč stran. Ljudi se ni videlo. Morda pa jih sploh ni bilo. Saj ne vem. Na ladji pa je bilo kar nekaj ljudi. Črncev seveda. Vsi smo bili črnci. Največ je bilo moških, bilo pa je tudi nekaj žensk. Vsi so me gledali kot bi se jim smilila. Vsi so natanko vedeli kam gredo. Kaj pa jaz? Grem z njim? Zakaj so me tako čudno gledali? Sem jim kaj naredila? Zvečer smo dobili bolj skopo večerjo. No, zame je bila večerja kar v redu. Dolgo časa sem jedla le nekoliko kruha, toliko da sem se uspela preživeti. Vsak večer smo imeli enako hrano.

Čas na ladji je tekel zelo počasi. Ko sem mislila, da se vozimo že en mesec je minil zares šele en teden. Zvečer je bilo kar toplo, zato sem se odločila, da bom šla na palubo.

»Kam pa kam Kate?« me je vprašal eden od paznikov.

»Rada bi spala na palubi.«

»Ne pa ne boš. Spala boš tam kjer spijo ostali.«

»Pa saj je toplo.«

»Ubogaj in se vrni nazaj od koder si prišla.«

»Že grem.« Sem bila užaljena in se obrnila. Šla sem nazaj pod palubo. Tam je velik prostor z lesenimi posteljami in odejami kjer naj bi ljudje spali. Našla sem svojo posteljo in se ulegla. Nisem mogla spati. S toliko ljudmi pa sploh ne. Bilo je vroče kot v peklu, zgoraj pa mi ne pustijo spati. Zaprla sem oči. Mislila sem si, bo že, bom že nekako zaspala.

»Ubogo dekle.« je rekla neka ženska.

»Ko ji vsaj ne bi bilo treba spati tukaj.« je še dodala.

Naslednji dan sem zopet poskusila spati na palubi. Vendar nič. Noben stražnik se me ni usmilil. Najraje bi se kar vrgla v morje! Tam nočem spat. Ponoči slišiš vse, kako nekdo v spanju govori, kako kar veliko ljudi smrči, nekateri smrdijo ker se ne umivajo,… in s takimi ljudmi moram spati? Še govorim ne z njimi.

Nekdo je zbolel za morsko boleznijo. Neki Joe če se ne motim. Zunaj je deževalo, zato smo morali biti čisto vsi pod palubo. Tisti Joe pa je naenkrat začel bruhati, kašljati, vročina ga je dajala in imel je neke halucinacije. Grozno! Kapitan je vsak dan prihajal dol med bruhanje. Pogledal je ostale. Pogledal je mene, s tistimi