Atlas Gozdih Tal

Zveza gozdarsluh druitev Slovenije, Go: Gozdarski ingtitut Slovenije
ATLAS gozdnih tal Slovenije

Mihej Urbanzit, Primot SimonZi?, Tomai Prus, Lado Kutnar
Atlas gozdnih tal Slovenije

GDK: 114:(253)

Mihej URBANI*, Primo SIMONI**
Izvleek: Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 1. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 2. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 15. Prevod v angleino: avtorja. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V prvem delu Atlasa je na kratko prikazana opredelitev in znailnosti gozdnih tal, pregled in oznaevanje talnih plasti, slovenska razvrstitev gozdnih tal, njena usklajenost z drugimi klasifikacijami tal ter osnovne znailnosti dveh talnih tipov (kamnia, rendzine) in njuno razirjenost v naih gozdovih. Namenjen je tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, talni horizont, kamnie, rendzina Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part I. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 2. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 15. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The first part of the Atlas gives the definition and characteristics of forest soils, a review and designation of soil layers, the Slovenian classification of forest soils and its agreement with certain other soil classifications, as well as the basic characteristics of two soil types (lithosols, rendzinas) and their distribution in forests. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classification, soil horizon, lithosols, rendzinas
NAMEN ATLASA IN NAVODILA ZA NJEGOVO SESTAVO
OPREDELITEV TAL
Ker je o naih gozdnih tleh razmeroma malo dobro dostopne literature, smo na gozdarskem intitutu (GIS) v okviru projekta Preuevanje rasti z vidika gozdnih tal, vodnega reima in sestojne klime pripravili prvi del Atlasa gozdnih tal Slovenije. V njem smo skuali na kratko in pregledno prikazati aktualno slovensko razvrstitev gozdnih tal, njeno usklajenost z mednarodno (FAO 1989, 1998) in drugimi klasifikacijami tal ter osnovne znailnosti talnih tipov in njihovo razirjenost v naih gozdovih. Namenjen je tako raziskovalcem kot gozdarjem in lastnikom gozdov, saj je poznavanje lastnosti in rodovitnosti gozdnih tal pomembno tako za poglobljene gozdarske raziskave kot za strokovne odloitve v zvezi z gojenjem gozdov in gospodarjenjem z gozdnim prostorom. Izsledki raziskav tal namre dajejo strokovno podlago za gojitveno in gozdnogospodarsko nartovanje ter uinkovito operativno ukrepanje v gozdnem prostoru. Ob ustreznem gospodarjenju z gozdom omogoajo ohranjena gozdna tla optimalno proizvodnost, produktivnost in izkorienost gozdnih rasti. Atlas gozdnih tal Slovenije nameravamo objavljati po posameznih sklopih v ve tevilkah Gozdarskega vestnika in sicer na nekaj listih v njihovih sredinah, tako da se bodo lahko iz njega odvzeli in sestavili v samostojno publikacijo.
GozdV 63 (2005) 2
Tla so naravna tvorba na povrju zemeljske skorje, ki je nastala in se razvijala pod vplivom tlotvornih dejavnikov: matine podlage, klime, organizmov, reliefa in asa (SUIN 1983). Pod vplivom litosfere, atmosfere, hidrosfere in biosfere so dobila novo kvalitativno lastnost - rodovitnost, to je sposobnost, da oskrbuje rastline z vodo, mineralnimi hranili in kisikom ter jim obenem nudijo oporo za rast in razvoj (IRI 1984). So zapleten trifazni sistem, sestavljen iz trde (organske in mineralne snovi), tekoe (talna voda) in plinaste (talni zrak) komponente. Opredeljene so s tevilnimi morfolokimi, fizikalnimi, keminimi, biolokimi, vodno - zranimi in drugimi lastnostmi. Gozdna tla so nepogreljiv del gozda. V njih in na njih ive tevilne rastline, ivali, glive in mikroorganizmi. Njihova rodovitnost omogoa ukoreninjenim rastlinam, da so za svojo rast in razvoj preskrbljene z vodo, hranili in talnim zrakom.
Tla so oem dokaj skrit in zato slabe raziskan del gozda. Opazujemo jih lahko predvsem na mestih, kjer je talna odeja pokodovana, npr. na breinah prometnic, ali
*M. U., univ. dipl. in. gozd., Gozdarski intitut Slovenije, Vena pot 2, 1000 Ljubljana **dr. P. S., univ. dipl. in. les., Gozdarski intitut Slovenije, Vena pot 2, 1000 Ljubljana
79
PROUEVANJE GOZDNIH TAL
Slika 1: Prouevanje tal z repezentannim talnim profilom (foto: M. Urbani)
Slika 2: Kvantitativno vzorenje tal z valjasto sondo (foto: M. Urbani)
pa na talnih profilih in s pomojo sondiranj. V naravi se jih preiskuje predvsem s sondiranji in vzorenji. Za natanneje raziskave njihove zgradbe in drugih lastnosti se najvekrat v tla izkoplje jame, tako imenovane talne profile in se opie vidne lastnosti tako odkritih tal. Iz njihovih plasti se nabere talne vzorce, tem se v pedolokem laboratoriju z analizami doloa ustrezne lastnosti kot so: reakcija tal, vsebnost organske snovi in rastlinskih hranil, kationska izmenjalna sposobnost mineralov glin in organske snovi, tekstura tal (dele gline, melja in peska v njih), celokupne vsebnosti tekih kovin in drugih elementov, vodno-zrane lastnosti tal, bioloka aktivnost idr. Postopki so odvisni od rastinih razmer v gozdu in od namenov raziskav tal, kot so npr.: ugotavljanje rodovitnosti , degradacije (zaradi erozije, zakisovanja, vnosov tekih kovin in drugih onesnail, spiranja hranil, zbijanja tal, itn.), razvranje (klasifikacija) , pedoloko kartiranje, opazovanje in spremljanje (monitoring) imisij kodljivih snovi v gozdna tla, prouevanje talne favne in flore ipd. Da se gozd celoviteje spozna in da se dobi bolji vpoged v tlotvorne in rastine dejavnike, se talne razmere in procese v tleh prouuje v povezavi s strokovnjaki sorodnih ved (geologi, biologi, fitocenologi, kemiki idr.).
NARAVNA OHRANJENOST IN ZGRADBA GOZDNIH TAL
Gozdna tla so se razvila na ve ali manj naravno ohranjenih gozdnih rastiih. Zato so veinoma ohranila prvobitno naravno zgradbo in raznovrstnost. Praviloma so sestavljena iz vejega tevila plasti (tim. horizontov in podhorizontov). Gozdna tla se od kmetijskih bistveno razlikujejo. V nasprotju s premeanimi in poenotenimi kmetijskim tlemi sta za gozdna tla znailni velika pestrost talnih razmer in ohranjenost talnih horizontov, v katerih ni neposredno umetno vnesenih keminih snovi, za razliko od npr. gnojenih njivskih tal, pri katerih so prvotni zgornji horizonti zaradi obdelovanja premeani in homogenizirani v eno samo plast ornico. Veina gozdnih tal ima povrinski organski horizont. Sestavlja ga gozdni opad in slabo razkrojeni rastlinski ostanki. Vsebuje nad 35 % organske snovi. Oznaujemo ga z veliko rko O. Pod njim je praviloma humozni povrinski horizont A. Ti dve plasti nastaneta preteno z razgradnjo organskih ostankov. Pod njima se lahko pojavlja kambini horizont (B), ki je nastal preteno iz preperine matine podlage. Zdrobljeno matino podlago, kakrna so grui, prodi, morenski oraenci ipd, oznaujemo s rko C, vrsto kamnino
GozdV 63 (2005) 2
80

Preglednica 1: Pregled talnih horizontov in podhorizontov (prirejeno po SUIN 1983):
Simbol Opis horizontov in podhorizontov
O Ol Of Oh T (A) A Ah Aa Amo
Aum Aoh (B)
Organski horizonti - vsebujejo nad 35 % organskih snovi: Organski horizont, ki praviloma lei nad mineralnim delom tal in je nastal v preteno aerobnih razmerah. Lahko je sestavljen iz enega do treh organskih podhorizontov. Organski podhorizont, ki ga sestavlja rastlinski opad (listje, iglice, vejice in drugi rastlinski ostanki, oznaka l izhaja iz ang. litter = opad). Organski podhorizont iz delno razkrojenih (f = fermentiranih) rastlinskih ostankov, katerih poreklo se e razloi. Organski podhorizont iz humificirane organske snovi. otni horizont, iz slabo razkrojene organske snovi, ki se kopii v anaerobnih in vlanih razmerah. Mineralni horizonti Slabo razvit horizont, v katerem raste veina korenin. V njem se zaenjajo oblikovati strukturni skupki in se po barvi le malo loi od zdrobljene matine podlage. Humozni (humusnoakumulativni) povrinski mineralni horizont. Praviloma lei pod O horizontom. Vsebuje dobro humificirane organske snovi koloidnega znaaja, premeane z mineralnim delom v obliki organomoneralnega kompleksa. S huminskimi snovmi temno obarvan mineralni talni horizont (h = humus). Hidromorfna varianta horizonta A Po mednarodni (FAO 1998) klasifikaciji razlikujemo naslednje tri humusne horizonte: Molini humozni horizont (lat. mollis = rahel. Tako je poimenovan zaradi dobre strukture) mora imeti ( po FAO 1998): 1. talno strukturo ustrezno vrsto, tako da horizont ni niti masiven niti zelo trd, ko je suh. Pod masiven se upotevajo tudi zelo velike prizme (s premeri nad 30 cm), e v njih ni drugotne strukture; 2. zdrobljeni vzorci imajo po Munsellovem barvnem atlasu vrednost chrome manj kot 3.5, e so vlani in vrednost value temnejo (manjo) od 3.5, e so vlani in od 5.5, e so suhi. e vsebujejo ve kot 40 % fino razprenega apnenca, se te meje v barvi spremenijo; e so vlani , naj bi bila vrednost value 5 ali manj. Vrednost value (naj so vzorci suhi ali vlani) mora biti najmanj za enoto temneja od horizonta C, razen e so tla nastala iz temno obarvane matine podlage. V tem primeru se ta pogoj o razliki v barvnem odtenku opusti. e horizont C ni prisoten, se barvna primerjava naredi s horizontom pod njim; 3. vsebnost organskega ogljika najmanj 0.6 % (oz. 1 % organske snovi) po celotni debelini premeanega horizonta. Vsebnost organskega ogljika mora biti najmanj 2.5 %, e vsebuje ve od 40 % fino razprenega apnenca in za 0.6 % ve od C horizonta, e so opueni barvni kriteriji zaradi temno obarvane matine podlage; 4. uteno povpreje nasienosti z bazami (v 1 M NH4OAc) mora biti za celotno globino horizonta 50 %; 5. naslednje debeline: a. 10 cm ali ve, e lei na trdi kamnini, ali na petrokalcijevem (cemetiran s kalcijevim karbonatom), petrodurinem (s silicijem) ali petrosadrinem(s sadro) horizontu; ali b. vsaj 20 cm in ve kot tretjino debeline soluma tal, e je ta debel manj kot 75 cm; ali c. ve kot 25 cm, e je solum debel ve kot 75 cm. Umbrini humozni horizont (lat. umbra = senca) ima nasienost z izmenljivimi bazami manjo od 50 %, v ostalih lastnostih (barvi, globini, vsebnosti organskega ogljika) je podoben molinemu horizontu. Ohrini humozni horizont (gr. ochros = bled) je bolj svetle barve ali/in tanji od molinega in umbrinega A horizonta ali/in v suhem stanju trd in masiven. Kambini horizont spremembe na mestu (lat. cambiare = sprememba) lei med O ali A in C ali R horizonti. Nastal je preteno iz preperine matine podlage. Je rjavo rumen, rjav ali rde. Po FAO (1998) mora vsebovati najmanj 8 % gline in mora biti debel vsaj 15 cm.
81
GozdV 63 (2005) 2
4
(B)v (B)rz E B Bt Bh Bfe g

Kambini horizont, ki je nastal iz preperine silikatnih ali silikatno-karbonatnih matinih podlag (v izhaja iz nem. Verwitterung = preperevanje) Kambini horizont, ki je nastal preteno iz netopljivega ostanka, ki nastane pri preperevanju trdih, zelo istih apnencev in dolomitov (rz izhaja iz lat. residuum = ostanek). Eluvialni horizont, ki se nahaja pod horizontom O ali A. Vsebuje manj gline, humusa, seskvioksidov zaradi izpiranja; obiajno je svetleji od sosednjih horizontov. Iluvijalni horizont se nahaja pod horizontom E. V primerjavi z njim vsebuje ve vanj izpranih snovi (gline, humusa, seskvioksidov). Argiluvini horizont (lat. argilla = glina), v njem se je nakopiila glina. Vsebuje vsaj 20 % gline ve kot horizont nad njim. Humospodini (humusno-iluvialni) horizont je pod horizontom E in vsebuje izprane humusne snovi iz horizonta O ali E. Ferispodini (elezo-iluvialni) horizont je pod horizontom E ali Bh in vsebuje nakopiene seskviokside (Fe2O3, Al2O3), izprane iz horizonta E. Horizont, ki nastane pod vplivom obasno stojee vode na nepropustnem horizontu; je marmoriran, vsebuje rjaste in belosive pege. Sive barve so v razpokah in na povrini agregatov, rjaste pege in konkrecije so v notranjosti agregatov. Glejev horizont ima znake redukcijskih in oksidacijskih procesov zaradi stalnih ali obasnih anaerobnih razmer pod vplivom podtalnice; barva je modrikasta, zelenkasta, siva. Na povrini agregatov so rjasti madei. Oksidiran del horizonta G, lei v obmoju nihanja viine podtalnice, tu prevladujejo rjasti madei. Reduciran del horizonta G, lei v obmoju trajne podtalnice. Tu prevladujejo barve modrikaste in zelenkasto sive cone. Horizont, ki je nastal zaradi obdelave tal. Vasih je pomeanih ve talnih horizontov. Zdrobljena matina podlaga, ki ne kae nobenih genetskih procesov, znailnih za druge horizonte tal. Trda kamnina.
Go Gr P C R
pa z R. V tleh se lahko pojavljajo tudi eluvialni horizonti E, iluvialni horizonti B, glejevi horizonti G, otni horizonti T idr.
RAZVRANJE TAL
Pedoloka klasifikacija razvra tla na osnovi njihovega nastanka, razvoja, zgradbe in znailnih lastnosti v oddelke, razrede, tipe, podtipe, razliice in oblike. V oddelek avtomorfnih tal naih gozdov (ta tla so nastala in se razvijala samo pod vplivom padavinske vode; prehajanje vode skozi njih je prosto, brez zastajanja) razvramo est razredov tal: nerazvita, humusno akumulativna, kambina, izprana, antropogena in tehnogena tla. Nerazvita tla imajo inicialni humusni horizont (A) in (A) C zgradbo profila. So zelo slabe rodovitnosti. V ta razred so uvreni trije talni tipi: kamnie (litosol) - so skeletna, njihova globina ni veja od 20 cm, nato prehajajo v vrsto skalo (oznaka R) ali slabo zdrobljeno matino osnovo (oznaka C); surova tla (regosol) - nastajajo na prhlih
82
preperinah mehkih kamnin (laporjev, glinastih skrilavcev, meljevcev, peenjakov, fliev); koluvialno-deluvialna tla (koluvium) se razvijejo na erozijskih nasipih iz nesortirane meanice debelejega skeleta in talnih delcev, ki so naneseni ob vznojih poboij. Humusnoakumultivna tla imajo praviloma O - A - C, O - A - C - R, O - A - R, O - A AC - C profile, v katerem prevladuje humusnoakumulacijski A horizont. V njem so ponavadi dobro humuficirane organske snovi koloidne narave, pomeane z mineralnim delom v obliki organsko-mineralnega kompleksa. Na ekstremnih rastiih se pojavljajo organogena tla, ki imajo le organski horizont O, ki vsebuje humusno plast iz slabo razkrojenih oblik humusa (surov humus, prhnina) in O C - R, O OC - R profile. Vanje uvramo dva talna tipa: humusno-karbonatna tla (rendzina) se razvijejo na karbonatnih matinih podlagah (tako na trdih kamninah, kot sta apnenec in dolomit, kot na mehkih kamninah (laporju ipd.) in na nevezanih klasinih usedlinah karbonatnem produ, moreni, gruu);
GozdV 63 (2005) 2

humusno-silikatna tla (ranker) se razvijejo na nekarbonatnih matinih podlagah. Kambina tla imajo O - A - (B) - C do O - (B) - R profile. Znailen zanje je mineralni kambini horizont (B), ki je nastal zaradi preperevanja matine podlage in je debeleji od horizonta A. V ta razred so uvreni tirje talni tipi: evtrina rjava tla (evtrini kambisol, rjava tla) - imajo kambini horizont (B)v s stopnjo nasienosti z bazami vejo od 50 %, ki je nastal pri preperevanju karbonatnih klastinih usedlin ali drugih z bazami bogatih kamnin; distrina rjava tla (distrini kambisol, kisla rjava tla) - imajo kambini horizont (B)v s stopnjo nasienosti z bazami manjo od 50 %, ki je nastal iz nekarbonatnih, z bazami revnih kamnin. rjava pokarbonatna tla (zastarelo ime: kalkokambisol) - imajo kambini horizont (B)rz s stopnjo nasienosti z bazami vejo od 50 %, ki je nastal zaradi kopienja netopnih ostankov pri preperevanju apnencev in dolomitov in je rjave barve; jerovica (terra rossa) - ima kambini horizont (B)rz rdee barve. Za eluvialno-iluvialna tla sta znailna eluvialni horizont E, ki zaradi izpiranja vsebuje manj gline, humusa, seskvioksidov in pod njim iluvialni horizont B, v katerem so nakopiene izprane snovi. Imajo O - A - E - B C R, O E - B - R do O A/E - B - C profile. V ta razred so uvreni trije talni tipi: izprana tla (luvisol, sprana tla) - pod horizontom E imajo argiluvini horizont Bt, v katerega se je nakopiila izprana glina; podzol ta tla imajo pod horizontom E podzolast horizont B. elezov podzol ima ferispodini horizont Bfe, v katerem so nakopieni iz horizonta E izprani seskvioksidi. Humusno-elezov podzol ima nad Bfe e humospodini podhorizont Bh, v katerem so nakopiene izprane humusne snovi; rjava podzolasta tla (zastarelo ime: brunipodzol) - ta tla imajo humospodini podhorizont Bh in ferispodini horizont Bfe, nad njima pa lei meani horizont A/E ali pa se horizont E pojavlja le v obliki nepovezanih peg. Za razliko od raenih tal na naravno ohranjenih gozdnih rastiih, ki imajo prvobitno naravno zaporedje horizontov v profilu, imajo antropogena tla zaradi lovekovega obdelovanja (rigolanja, gnojena) v zgornjem delu profila plasti premeane in homogenizirane v en sam antropogen horizont P. Takna so npr. tla z gozdom poraenih opuenih kmetijskih povrin in obdelana tla drevesnih nasadov, drevesnic ipd. Tehnogena tla nastajajo na substratih iz tehnogenih odpadkov, kakrne so deponije, ki so nastale z nasipavanjem pri zemeljskih delih (izkopi, planiranje) ali pa z odlaganjem materiala iz rudnikov (jalovina), iz termoelektrarn (elektrofiltrski pepel) ipd.
GozdV 63 (2005) 2
Hidromorfna tla so zaradi talne, povrinske in/ali poplavne vode trajno do zaasno mokra tla, ki imajo izraene znake prekomernega navlaevanja. Razvramo jih v pet razredov: v nerazvita hidromorfna tla, psevdoglejna, oglejena, otna in antropogena hidromorfna tla: V nerazvita hidromorfna tla uvramo obrena tla (fluvisol). So mlada, nastala so na recentnih renih nanosih. Nekatera so obasno poplavljena, pri drugih je nivo talne vode tudi ve kot 2 m globok. Imajo (A) - C - Go do A - C profile. V psevdoglejna tla uvramo psevdoglej. Zanj je znailna plast g, ki je marmorirana - vsebuje rjaste in sive pege, ki nastanejo od vplivom obasno stojee vode na nepropustni plasti. Imajo A - Bg C do A - Eg - Bg - C profile. Oglejena tla imajo glejni horizont G, ki ima znake oksidacijskih (podhorizont Go) in redukcijskih (podhorizont Gr) procesov zaradi vplivov podtalnice. Imajo A - G profile. Hipoglej nastane pod vplivom visoke podtalnice, epiglej je oglejen zaradi povrinskih, predvsem poplavnih voda, ki zastajajo v tleh do globine enega metra, amfiglej nastane pod vplivom visoke podtalnice in poplavne vode. otna tla imajo ve kot 30 cm debel otni horizont T in T - G do T - C profile. Na otnih tleh visokih barij rastejo barjanska smrekovja in ruevja. Antropogena hidromorfna tla imajo antropogen horizont P. Takna so obdelana tla nasadov rne jele, vrb, topolov, doba idr.
RAZIRJENOST TALNIH TIPOV IN PESTROST TALNIH RAZMER
O sestavi talne odeje v naih gozdovih, ki poraajo skupno dober milijon hektarov oziroma ve kot polovico povrine Slovenije, lahko sklepamo na osnovi pedolokih kart razlinih meril, s katerimi je nae ozemlje razmeroma dobro pokrito, pa tudi iz drugih virov. V Popisu gozdov Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) so poleg podatkov o gozdnih rastiih in sestojih navedeni tudi prevladujoi talni tipi v gozdnogospodarskih odsekih (preglednica 2). Po teh podatkih prevladujejo rendzine v skoraj polovici odsekov na malo manj kot 50 % gozdne povrine. Ve kot desetodstotne delee imajo trije tipi kambinih tal: rjava pokarbonatna, evtrina rjava in distrina rjava tla. Vsak od ostalih devet v odsekih dominantnih talnih tipov pa dosega manj kod odstotni dele v skupnem tevilu in povrini odsekov. So pa praviloma v naih gozdovih talne razmere pestre in se e na majhnih povrinah lahko med seboj prepletata dva ali ve tipov tal. Za Slovenijo je znailna velika pestrost tlotvornih dejavnikov, kot so podnebne razmere, kamninske
83

kamninskega skeleta (drobirja, kamenja, premera nad 2 mm), ki nastaja preteno s fizikalnim preperevanjem trde matine podlage in v manji meri iz organske snovi v razlinih stopnjah razkroja. Po nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI 1984, KORI 1986 idr.) se ta talni tip, ki po njihovi opredelitvi ni debeleji od 20 cm, razvra v tiri podtipe, od katerih se v Sloveniji pojavljajo trije: kamnia na apnencih in dolomitih (apnenasto-dolomitno); na (ostalih) nevtralnih in bazinih kamninah in na kislih kamninah. In na dve razliici: grunato in prodnato. Sorodne sistematske enote in soznanice: V razred nerazvitih tal so poleg kamni uvrena tudi surova tla in koluvialno-deluvialna tla. Surova tla (v jugoslovanski klasifikaciji imenovana tudi regosol, sirozem) nastajajo predvsem na mehkejih kamninah (laporjih, glinavcih, meljevcih, peenjakih, puhlici ipd.), ki ob preperevanju dajejo regolit drobneje sestave. Pojavljajo se tudi na drobni, sipki dolomitni prini. Koluvialno-deluvialna tla nastajajo na debelejih erozijskih nanosih ob vznojih poboij, sestavljenih iz razlino debelega materiala, od zelo drobnih talnih delcev do debelejega kamenja. e taka zelo plitva tla na karbonatni matini podlagi e vsebujejo inicialno humusno plast, so po nekaterih virih (npr. PAVER 1968) uvrena v protorendzine. Po avstrijski klasifikaciji (KILIAN 2002) so v protorendzine uvrena tla na karbonatni in na sadrasti podlagi, ki e vsebujejo inicialni humusni horizont (oznaen z (A) ali z Ai), ki je skupaj z organskima podhorizontoma Of (plast iz slabo raz-
podlage, razgibani reliefi, ohranjeno do zaradi gospodarjenja mono spremenjeno gozdno rastje. Zato so tudi talne razmere v slovenskih gozdovih veinoma zelo pestre. Tako se npr. na zakraseli apnenasti podlagi lahko globina in vrsta tal korakoma spreminja, od plitvih in nerazvitih tal, ki komaj pokrijejo skale do globokih, ki so se razvile v epih med skalami. Na mestih, kjer se stikajo ali med seboj meajo karbonatne in nekarbonatne ter z bazami revne matine podlage, pa lahko e na majhnih razdaljah pride do obutnejih razlik v nekaterih keminih lastnostih tal. Tudi paleta talnih tipov, ki se pojavlja na naem razmeroma majhnem ozemlju, je iroka in zanimiva. Posebnost primorskega Krasa je jerovica (terra rossa), ki je znailne rdee barve. Za podzol je znailen izbeljen eluvialni horizont E in zelo kisla reakcija tal. Pri nas se pojavlja na manjih povrinah in predvsem v visokogorju (Pokljuka, Jelovica, Pohorje) s hladnim in vlanim podnebjem ter na z bazami revnih matinih podlagah. V nijih legah se pojavlja redkokje, predvsem pa na matinih podlagah, ki vsebujejo veliko kremena, kakrni so npr. kremenovi peski, roenci ipd.. otna tla so se razvila na visokogorskih barjih, kjer jih poraa barjansko smrekovje in ruevje. Na ljubljanskem barju jih veinoma poraajo drugotni, zaradi lovekovih vplivov mono spremenjeni gozdovi.
OPISI TALNIH TIPOV
KAMNIE
Opredelitev in razvrstitev:
Kamnia (tudi litosol) so zelo plitva, nerazvita tla. Praviloma so sestavljena preteno iz razdrobljenega
Preglednica 2: Delei talnih tipov v slovenskih gozdovih, izraeni s tevilom gozdnogospodarskih odsekov in njihovimi gozdnimi povrinami (Popis gozdov ZGS 1994)
Tip tal Neopredeljeno Rendzina Ranker Rjava pokarbonatna tla Jerovica (terra rossa) Sprana tla Evtrina rjava tla Distrina rjava tla Rjava opodzoljena tla Podzol Obrena tla Psevdoglej Glej otna tla Skupaj
84
ifra tal tevilo odsekov (%) 00 998 1,16 01 41.544 48,17 02 431 0,50 03 10.039 11,64 04 141 0,16 05 208 0,24 06 15.446 17,91 07 14.485 16,80 08 691 0,80 09 141 0,16 10 742 0,86 11 810 0,94 12 560 0,65 13 10 0,01 86.246 100,00
Povrina odsekov (ha) (%) 17.416,94 1,61 536.256,60 49,54 8.058,90 0,74 153.917,19 14,22 1.662,84 0,15 2.616,07 0,24 179.306,45 16,57 154.009,23 14,23 9.202,82 0,85 1.538,87 0,14 5.682,21 0,52 9.092,21 0,84 3.508,14 0,32 137,47 0,01 1.082.405,94 100,00
GozdV 63 (2005) 2
Slika 3: rni bori zaraajo kamnie na Krasu (foto: M. Urbani)
Slika 4: Kamnie na rastiu zdrube rnega gabra in puhastega hrasta (foto: Lado Kutnar)
Slika 5: Smreka je nala v skalnih razpokah dovolj hrane in opore za ivljenje (foto: Lado Kutnar)
Slika 6: Koluvialno-deluvialna tla na pobonem gruu (foto: Lado Kutnar)
Slika 7: Ruje poraa kamnia in plitve rendzine na dolomitu (foto: Lado Kutnar)
Slika 8: Na mono skalnatem rastiu zdrube jelke in bukve se prepletajo kamnia in rendzine na apnencu (foto: Lado Kutnar)
85
GozdV 63 (2005) 2

Primer: Nerazvita tla v skalni razpoki previsne stene (prirejeno po DAKSKOBLER 2000). Lokacija: sedlo Vrh Bae; n.v: 1280 m, Lega: jugovzhodna; matina podlaga: dolomit z roencem; rastlinska zdruba: Campanulo carniace-Moehringietum villosae (endemina zdruba skalnih razpok v junih Julijskh Alpah). Masa zrano suhega vzorca (vseboval je mineralne delce tal, koreninice, organske ostanke, skelet iz ostrorobega, ploastega, sivega dolomitnega drobirja in kamenja velikosti do 17 mm): 13,34 g. Masa mineralnih delcev tal, manjih od 2 mm, je znaala 3,70 g. Tla so bila sipka do lahko drobljiva, imela so pranato do drobnozrnasto strukturo in sivkastorjavo barvo (z oznako 10 YR 5/2 po Munsellovem barvnem atlasu). V laboratoriju smo vzorcu tal brez skeleta doloili reakcijo v deionizirani vodi (pH (H2O)), vsebnost organskega ogljika (Corg), organske snovi in celokupnega duika (Ntot) ter razmerje med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/Ntot). Ugotovili smo vrednosti teh parametrov, ki so prikazani v preglednici 3.
krojenih (fermentiranih) rastlinskih ostankov) in Oh (plast iz e humificirane organske snovi) debeleja od 5 cm, njihova skupna debelina pa manja od 10 cm. V protorankerje so uvrena tla enake zgradbe na nekarbonatni matini podlagi. Talni tip kamnie se po lastnostih in zgradbi v veliki meri ujema s talno enoto litini leptosol (Lithic Leptosol) v mednarodnih (FAO 1989, 1998) klasifikacijah tal. Njena debelina, merjena od povrine tal do matine podlage, je po definiciji manja od 10 cm. Zgradba profila: O/C-R do O-(A)/C-CR Znailnosti: Kamnia vsebujejo malo organske snovi in rastlinskih hranil, so slabo bioloko aktivna, slabo vododrna in zelo slabe rodovitnosti. Na njih lahko rastejo le zelo skromne in na suo odporne rastline. Najbolj so razirjena kamnia na trdih apnencih in dolomitih. Na dolomitu (grintavcu), ki v veji meri fizikalno prepereva, pogosto vsebujejo veliko ostrorobega drobirja, na apnencu, za katerega je znailna povrinska skalovitost in ki v veji meri prepereva kemino, pogosto vsebujejo toporobo kamenje razlinih velikosti. Poleg kamninskega skeleta vsebujejo sestavine organogenega porekla. Lahko vsebujejo le opad in slabo razkrojene (fermentirane) rastlinske ostanke pod njim. Predvsem v razpokah med kamenjem in skalami je lahko organska snov tudi bolj humificirana. Razirjenost: Veje povrine zavzema v visokogorju (Alpe, Karavanke, Snenik) nad gozdno mejo, veje delee, predvsem skupaj z razlinimi rendzinami, pa v varovalnih gozdovih, kot so ruja (RhodotamnoPinetum mugo), bazofilni borovi gozdovi (Genisto januenis-Pinetum, Fraxino orni-Pinetum nigrae), smrekovi gozdovi na skalnatih podorih, meliih, ledenikih grobljah, subalpskih vegetacijskih pasovih in v krakih vrtaah (Adenostylo glabrae-Piceetum, Ribeso alpini-Piceetum, Asplenio-Piceetum), jelovja na skalovju (Neckero-Abietetum), grmiasti gozdovi termofilnih listavcev (Seslerio autumnalis-Ostyretum, Ostryo-Quercetum pubescentis, Ostryo carpinifoliaeFraxinetum orni). Na eroziji izpostavljenih mestih ali kjer je povrinska kamnitost in skalnatost velika, se v sledovih pojavljajo tudi na rastiih drugih gozdov, kot so alpska in subalpska bukovja (Anemono trifoliaeFagetum, Polysticho lonchitis-Fagetum) ter bukovja na eroziji izpostavljenih strminah in grebenih (OstryoFagetum, Arunco-Fagetum).
Preglednica 3: Kemine lastnosti vzorca kamnia
Talni vzorec je imel nevtralno reakcijo, vseboval je skoraj 11 odstotkov organske snovi, ki pa je bila slabo razkrojena, kar potrjuje iroko C/N razmerje.
RENDZINE
Opredelitev in razvrstitev: V rendzine pri nas uvramo vsa humusno-akumulativna tla na karbonatnih matinih podlagah. Na osnovi matine podlage loimo (po PRAVILNIKU 1984) tri podtipe: rendzine na trdih karbonatnih kamninah (apnencih, dolomitih, dolomitiziranih apnencih, marmorjih); rendzine na mehkih karbonatnih kamninah (laporjih, karbonatnih fliih, konglomeratih, breah, peenjakih in drugih vezanih klastinih karbonatnih usedlinah); rendzine na karbonatnem gruu, moreni, (starejem) fluvioglacialnem produ in drugih nevezanih klastinih karbonatnih usedlinah. Na osnovi humusnih oblik loimo naslednje razliice: sprsteninaste;
Horizont
(A)/C
86
pH (H2O)
7,0
6,25 %
Corg
organska snov
10,8 %
0,20 %
Ntot
Corg/Ntot
31,9
GozdV 63 (2005) 2

prhninaste; organogene (s surovim humusom) Humusne oblike doloamo tlem na osnovi zgradbe in diagnostinih lastnosti njihovih organskih in organsko-mineralnih plasti. V preglednici 4 so prikazane sedanje oznake (PRAVILNIK 1984, KORI 1986, IRI 1984, PRUS 1992 idr.), stare oznake, ki so se uporabljale pri nas do okoli leta 1970 in avstrijske oznake (npr. KILLIAN 2002, ENGLISCH 2002) za organske podhorizonte in humusni A horizont. Sprsteninaste rendzine imajo sprsteninasto obliko humusa (tudi: sprstenina, zreli humus, Mull). Pri sprsteninasti obliki humusa se pojavljata do dva organska podhorizonta (Ol, Of ). Zanjo je diagnostien A horizont, ki je mrviaste do grudiaste strukture in debeleji od 2 cm. Obiajno so prisotni deevniki. e se pojavlja organski humusni podhorizont (Oh), je izredno tenak ali prekinjen. Prhninaste rendzine imajo prhninasto obliko humusa (tudi: prhnina, polsurovi humus, Moder). Za razliko od sprstenin imajo prhnine nepretrgano organsko plast, ki ga grade dobro razviti Ol - Of - Oh podhorizonti. Zanje je diagnostien Oh podhorizont, ki je vedno najmanj tako debel kot Ol in kot Of podhorizont. Prehoda med plastema Of in Oh ter med plastema Oh in A (e je humusni horizont prisoten) sta postopna. Aktivnost makrofavne (deevniki) je zmanjana, mezofavne (lenonoci, price) pa visoka. Of in Oh podhorizonta sta zoogena ali zoomikogena. (STEPANI 1972, STEPANI / ANIK 1977, PRAVILNIK 1984). Organogene rendzine imajo surovi humus (Mor). Surovi humus je najmanj aktivna oblika humusa. V njem prevladuje razkroj, ki ga povzroajo glive. Organska plast ima tri podhorizonte (Ol - Of - Oh) in je praviloma debeleja od 5 cm. Oh podhorizont
ima praviloma manj kot polovico skupne debeline Ol in Of podhorizontov. Humusno-akumulativni A horizont (e je prisoten) kae znake ponikanja humusa in podzolizacije (izjema so humusne oblike, ki so se razvile na kompaktni kamnini). Ni makrofavne, mezofavne je malo, aktivnost gliv je velika. e imajo tla zgradbo Ol - Of - Oh - A - C in skupno debelino Ol in Of podhorizontov vejo od 15 cm, jih avstrijska klasifikacija imenuje tangel rendzina. To poimenovanje najdemo tudi pri nas (npr. STEPANI 1972, PRAVILNIK 1984). Razlikujemo naslednje oblike rendzin: tipine, rjave, karbonatne. Rjave rendzine imajo inicialni kambini horizont (ki je tanji od 15 cm in je nastal preteno iz preperine matine podlage za razliko od zgornjega dela tal, ki je nastal preteno iz organske snovi) ali/in A horizont, debeleji od kambinega horizonta (B). Pri karbonatnih rendzinah je A horizont v celoti ali vsaj v spodnjem delu karbonaten. Praviloma vsebujejo veliko drobnega karbonatnega skeleta iz peska, prine ter imajo nevtralno do slabo alkalno reakcijo. Na osnovi debeline mineralnega dela tal rendzine na trdih in mehkih karbonatnih kamninah delimo v oblija (PRAVILNIK 1984) na: plitva (pod 20 cm), srednje globoka ( 20 - 30 cm), globoka (debelina A in morebitnega (B) horizonta nad 30 cm). Soznanice in sorodne sistematske enote: Po nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI 1984, KORI 1986 idr.) so humusno akumulativna tla na trdih apnencih in dolomitih uvrena v tip apnenasto-dolomitna rnica (kalkomelanosol), v rendzine pa le humusno akumulativna tla na kar-
Preglednica 4: Oznake in opis terestrinih organskih in organsko-mineralnih talnih plasti Sedanja oznaka Ol Of Oh Stara oznaka A00 A01 A02 Avstrij. oznaka Opis, sestava plasti L Sestavlja jo opad - organska snov, po poreklu veinoma iz listov, iglic, vejic in lesnih ostankov, kar se veinoma e dobro razloi. F Vsebuje delno razkrojene (fermentirane) rastlinske ostanke. Drobna organska substanca zavzema 10 % do 70 % prostornine. H V njej je nakopiena e dobro razkrojena (humificirana) organska snov, pri kateri izvirna zgradba in poreklo ni ve razvidno. Drobna organska substanca zavzema ve kot 70 % prostornine. A Humusno-akumulativni horizont
A1
Op.: Po noveji definiciji (FAO 1998, idr.) se terestrini organski horizonti loijo od organsko-mineralnih talnih horizontov v tem, da njihova masa vsebuje ve kot 17 % organskega ogljika oziroma, (e uporabimo za preraunavanje mnoitelj 1.72) ve kot 30 % organske snovi. Pri nas v glavnem velja za mejno vsebnost 20 % organskega ogljika oziroma 35 % organske snovi (npr. SUIN 1983, PRUS 1992).
GozdV 63 (2005) 2
87
10

vlanim podnebjem prhninaste rendzine veinoma z bazami dobro nasiene in aktivnost talne makro- in mezofavne v njih je dovolj velika, da nastane horizont Ah s ibko mrviasto-grudiasto strukturo. Veinoma so plitveja, skeletna, odcedna, revna z rastlinskimi hranili in slabe rodovitnosti. Najbolj razvite so sprsteninaste in rjave rendzine. Sprsteninaste rendzine so praviloma globlje, dobre rodovitnosti in imajo dobro mineralizirano obliko humusa. Rjave rendzine predstavljajo prehod rendzin v rjava (kambina) tla. Razirjenost: Organogene rendzine najdemo v veji meri v smrekovih gozdovih v subalpskem vegetacijskem pasu ter v mrazinih vrtaah, kontah (Adenostylo glabrae-Piceetum, Ribeso alpini-Piceetum, AsplenioPiceetum) ter v ruevju (Rhodotamno-Pinetum mugo) in jelovju na skalovju (Neckero-Abietetum). Prhninaste rendzine prevladujejo v varovalnih gozdovih, kot so grmiasti gozdovi termofilnih listavcev (Seslerio autumnalis-Ostyretum, Ostryo-Quercetum pubescentis, Ostryo carpinifoliae-Fraxinetum ornii), alpska in subalpska bukovja (Anemono trifoliae-Fagetum, Polysticho lonchitis-Fagetum) ter bukovja na eroziji izpostavljenih strminah in grebenih (Ostryo-Fagetum, Arunco-Fagetum). Sprsteninaste in rjave rendzine se pojavljajo tako v zdrubi z manj razvitimi tlemi kot v zdrubi z bolj razvitimi rjavimi pokarbonatnimi ter izpranimi
bonatnem regolitu iz laporja, lapornega apnenca, lehnjaka, puhlice, karbonatnega peenjaka ter saharoidnega dolomita. Humusno akumulativna tla na karbonatni podlagi in z molinim horizontom Amo so v mednarodni (FAO 1989, 1998) razvrstitvi imenovana rendzini leptosoli (Rendzic Leptsols), e jih gradi ohrini humusni horizont Aoh pa spadajo v talno enoto evtrini leptosol (Eutric Leptosols). V primerjavi z molinim (mollic, iz lat. mollis = rahel, dobre strukture) je ohrini (ochric, iz gr. ochros = bled) horizont svetleje barve ali tanji ali ima manjo vsebnost organskega ogljika. Zgradba profila: tipina: O-A-AC-CR Znailnosti: Organogene rendzine se pojavljajo predvsem v zelo hladnih, humidnih razmerah, ki vladajo v visokogorju in v mraziih, v katerih je razkroj organske snovi poasen. Podobo kot npr. otna tla rastejo navzgor zaradi kopienja surovega humusa. Zaradi izpiranja bazinih kationov so lahko zelo kisla, so slabe rodovitnosti, praviloma jih poraa acidofilna in piceetalna vegetacija. Tudi pri prhninastih rendzinah je razkroj organske snovi oviran zaradi ekstremnejih (hladno-vlanih, toplo-sunih, erozivnih) rastinih razmer, v katerih nastajajo. Zanje je znailen organski humusni Oh podhorizont mrviaste (oz. pranate) strukture in preteno slabo kisle reakcije. Vendar so tudi v gozdovih s hladno-
Primer: 1. Opis talnega profila prhninaste rendzine na apnencu, ki se je razvila na rastiu gozda bukve in jelke s sleem (prirejeno po DAKSKOBLER/ URBANI/ WRABER 2000). Nahajalie: Smrekova Draga v Trnovskem gozdu, poboje pod Smrekovim vrhom, fitocenoloka popisna ploskev . N. v.: 1310 m Nagib: 30 Lega: severovzhodna
Simbol plasti Ol Ol,f Of
Globina (cm) 22/23-25 21-22/23 16-21
Morfoloke in kemine lastnosti plasti Rahla plast preteno bukovega in jelovega opada je debela okoli 2 do 3 cm. Pod njo je 1 do 2 cm debela, zmerno stisnjena plast iz deloma fermentiranega opada. Mestoma se v njej e pojavljajo koreninice rastlin in bele nitaste hife gliv. Mehka do sipka, kosmiasta do pranata plast iz surovega humusa in prhnine je zelo gosto prekoreninjena in temno rjava (po Munsellovem barvnem atlasu ima vrednosti 10YR2-3/2-3). V njej se pojavlja posamezno kamenje. Je zelo mono kisla, vsebuje e 78 % organske snovi in precej, skoraj 2 % celokupnega duika. Razmerja med njima so iroka (C/N nad 23). Je sipka, s pranato strukturo, zelo do srednje mono prekoreninjena, zelo temno rjave (10YR2/2) barve. Apnenasto kamenje velikosti do 4 dm zavzema 30 % do 50 % njene prostornine. Je mono kisla, vsebuje e okoli 70 % organske snovi in ima C/N razmerja okoli 22. Je sipka, pranata, slabe prekoreninjena, zelo temno rjava do rna (10YR2/2-1). Lei na skali, vsebuje 50 % do 80 % skeleta iz ploastega do kvadrastega, toporobega, sivega apnenastega kamenja. Je slabo kisla, vsebuje 51 % organske snovi in ima C/N razmerja okoli 20.
GozdV 63 (2005) 2
Oh/C
5-16
RC/Oh
0-5
88
11
Slika 9: Organogena rendzina na apnencu (foto: M. Urbani)
Slika 10: Prhninasta rendzina na karbonatni moreni (foto: M. Urbani)
Slika 11: Sprsteninasta rendzina na dolomitu (foto: M. Urbani)
Slika 12: Zdruba rnega gabra in puhastega hrasta poraa rendzine z vkljuki kamni na apnencu (foto: Lado Kutnar)
Slika 13: Monokultura rnega bora s podstojnimi toploljubnimi listavci poraa rendzine z vkljuki kamni na apnencu (foto: Lado Kutnar)
Slika 14: Rjava rendzina na apnencu (foto: M. Urbani)
Slika 15: Zdruba bukve in jesenske vilovine poraa rendzine in rjava pokarbonatna tla na apnencu (foto: Lado Kutnar)
GozdV 63 (2005) 2
89
12
Simbol plasti Ol Ol,f Of Oh/C RC/Oh Globina (cm) 22/23-25 21-22/23 16-21 5-16 0-5

pH (H2O) 5,12 5,08 4,31 4,96 6.01 pH (CaCl2 4,52 4,46 3,89 4,35 5,70 CaCO3 (%) 0,00 0,00 0,00 0,00 0,86 Corg. (%) 46,50 46,00 45,50 41,25 29,50 Org. snov Ntot(%) Corg/ Ntot. (%) 80,2 1,70 27,4 79,3 1,86 24,7 78,4 1,95 23,3 71,1 1,85 22,3 50,9 1,50 19,7
Analitski podatki za prhninasto rendzino:
pokarbonatnimi tlemi. Precejnje povrinske delee zavzemajo na rastiih zonalnih predgorskih, gorskih in visokogorskih bukovih in jelovo-bukovih gozdov (Seslerio-Fagetum, Hacquetio-Fagetum, Lamio orvalaeFagetum, Omphalodo-Fagetum, Homogyno sylvestrisFagetum, Anemono trifoliae-Fagetum, Ranunculo platanifoii-Fagetum, Polysticho lonchitis-Fagetum), nekaterih azonalnih bukovij (Rhododendro hirsutiFagetum, Ostryo-Fagetum, Arunco-Fagetum) ter v primorskih drugotnih rnoborovih gozdovih (SeslerioPinetum nigrae) idr.
Viri:
IRI, M., 1984. Pedologija. SOUR Svjetlost. Sarajevo, 312 s. ENGLISCH, M., 2002. Manual for assessment of biometric data, soil sampling, site and soil description. Project SUSTMAN - introduction of broadleaf species for sustainable forest management. 5th framework programme Quality of life and management of living resources. Department of Forest Ecology, BFW Vienna (Dunaj), 46 s. FAO, 1989. Soil map of the world. - Revised legend. FAO, Unesco, ISRIC, Roma, Wageningen, 138 s. FAO, 1989. FAO/Unesco Soil Map of the world, Revised Legend. Reprinted as Technical Paper 20, ISRIC, Wageningen, 138 s. KILIAN, W., 2002. Schlssel zur Bestimung der Bden sterreichs. Mitteilungen der sterreichischen Bodenkundlichen Gesellschaft, 67, Dunaj, 96 s. MUNSELL, 1990. Munsell soil color charts. Newburgh, New York, 20 s. PAVER, M.,1968. Tla gozdov Pokljuke in Meakle. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 111 s.
PRAVILNIK, 1984. Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., 1992. Razvranje tal/ klasifikacija. V: Jazbec R. in sod.: Raziskujmo ivljenje v tleh. Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana, s. 38 - 44. PRUS, T., 2000. Klasifikacija tal. tudijsko gradivo, Center za pedologijo in varstvo okolja (CPVO), Odd. za agronomijo, Biotehnika fakulteta Ljubljana, Univerza v Ljubljani, http://www.bf.uni-lj.si/cpvo/Novo/mainStudijsko Gradivo.htm, 22 s. ROBI, D. / ACCETTO, M., 2002. Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije.- Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehnike fakultete, Ljubljana, tipkopis, 18 s. STEPANI, D., 1972. Morfoloke in pedodinamske znailnosti rendzine na dolomitu. - Ljubljana, Biotehnika fakulteta, katedra za prouevanje tal in prehrano rastlin. 17 s. STEPANI, D. / ANIK M., 1977. Rendzina v Sloveniji.- Zbornik Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, Kmetijstvo, zv. 28, s. 9-19. SUIN, J.,1983. Nauk o tleh. Kmetijski tehniki slovar. Gradivo za Pedoloki slovar. 1. knjiga, 1.zvezek. Vtozd za agronomijo Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, 36 s. KORI, A., 1986. Postanak, razvoj i sistematika tla. Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveuilita, Zagreb, 172 s.
90
GozdV 63 (2005) 2

GDK: 114:(253)(045)
13

Forest Soil Atlas of Slovenia
Izvleek: Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 2. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 3. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 13. Prevod v angleino: avtorja. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V drugem delu Atlasa je prikazana opredelitev, razvrstitev, zgradba in znailnosti rankerja, distrinih rjavih in evtrinih rjavih tal ter njihovo razirjenost v gozdovih. Namenjen je tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, lastnosti talnega tipa, ranker, kambina tla Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part II. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 3. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 13. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The first part of the Atlas gives the definition, classification, structure, characteristics and distribution in forests of rankers, dystric brown soils and eutric brown soils. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and widening of forest soils. Key words: soil classification, caracteristics of soil type, Rankers, Cambisols
RANKER
Opredelitev in razvrstitev: V rankerje uvramo humusno-akumulativna tla na nekarbonatnih matinih podlagah. Na osnovi stopnje nasienosti humusno akumulativnega horizonta A z izmenljivimi bazami (vrednost V) loimo dva podtipa: evtrini ranker (V50%); distrini ranker (V<50%). Na osnovi stika z matino podlago loimo naslednje razliice rankerja: litini (humusni horizont A lei na vrsti kamnini); regolitini (A hor. postopno preide v zdrobljeno matino podlago); koluvialni (A horizont je debeleji od 40 cm in vsebuje nad 20 % skeleta); rjavi (pod A hor. ima inicialni kambini horizont (B)); opodzoljeni (pod distrinim A hor. ima inicialni eluvialni horizont E). Na osnovi globine tal loimo (po PRAVILNIKU 1984) naslednja oblija: plitev (globina tal 10 - 20 cm) srednje globok (21 - 35 cm); globok (nad 35 cm).
GozdV 63 (2005) 3
Soznanice in sorodne sistematske enote: Ta tip tal je dobil ime v Avstriji (nem. Ranker =strmi nagib), ker se najpogosteje pojavlja na strminah in ostrih grebenih. Avstrijska klasifikacija jih razvra na osnovi humusnih oblik (podobno kot mi rendzine) v podtipe: protoranker, moderranker, tangel-ranker, mullranker, mullartiger ranker (KILIAN 2002). V nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI 1984, KORI 1986 idr.) se imenujejo tudi humusno-silikatna tla. rankerji nastajajo na najrazlinejih silikatnih substratih, od usedlin do metamorfnih in magmatskih kamnin, ki pa smejo vsebovati najve do 0,5 % karbonatov (KILIAN 2002). Nekateri so z bazami zelo (npr. serpentini) do srednje bogati (npr. dioriti, andeziti, diabazi, amfiboliti), drugi jih vsebujejo manj (npr. graniti, granodioriti, daciti, gnajsi, keratofirji) ali zelo malo (npr. kremenovi peenjaki, roenci ipd.) Po mednarodni FAO-Unesco (FAO 1989, WRB 1998) razvrstitvi spadajo litini evtrini rankerji, ki jih gradi ohrini humusni horizont Aoh, v talno
139
14

Slika 1: Litini, distrini ranker na tonalitu (foto: M. Urbani)
Slika 2: Regolitini, distrini ranker na kremenovih peenjakih (foto: M. Urbani)
enoto evtrini leptosol (Eutric Leptosols). e imajo evtrini rankerji molini horizont Amo, pa so uvreni v molini leptosol (Mollic Leptosols). Litini distrini rankerji, ki jih gradi ohrini humusni horizont Aoh, so uvreni v talno enoto distrini leptosol (Dystric Leptosols), e imajo umbrini horizont Aum, pa v umbrini leptosol (Umbric Leptosols). Zgradba profila: litini ranker: O-A-R; regolitini ranker: O-A-AC-CR Znailnosti: Rankerji obsegajo zelo razline fizikalne in kemijske lastnosti in razvojne stopnje. Evtrini rankerji, ki se pojavljajo na z bazami bogatejih nekarbonatnih kamninah, imajo ugodneje kemijske lastnosti. So nevtralni do slabo kisli, z
140
humusnimi oblikami (sprstenino), z visoko stopnjo nasienosti z bazami in so s hranili razmeroma dobro preskrbljeni. Distrini rankerji, e posebno, e so se razvili na z bazami revnih matinih podlagah z veliko kremena in v visokogorju, so lahko zelo kisli, z zelo nizko stopnjo nasienosti z bazami, z znaki podzoljevanja in s slabo mineraliziranimi oblikami humusa (prhnino, surovim humusom), revna s hranili ter slabe rodovitnosti. Litini rankerji, ki lee na trdi, neprepereli skali, so praviloma plitveji od regolitinih rankerjev, ki prekrivajo sloj zdrobljene matine podlage, e globlji so naneeni (koluvialni) rankerji na vznojih poboij. Razirjenost: Ker so z bazami bogateje nekarbonatne kamnine pri nas manj razirjene, se evtrini rankerji
GozdV 63 (2005) 3

razmeroma redko pojavljajo. Precej bolj so razirjeni distrini rankerji. Veinoma se pojavljajo skupaj z distrinimi rjavimi tlemi na rastiih kisloljubnih rastlinskih drub, kot je gozd rdeega bora in borovnice (Vaccinio myrtilli-Pinetum sylvestris), gozd belega gabra in borovnice (Vaccinio myrtilli-Carpinetum), gozd smreke in smrenega resnika (Rhytidiadelpho lorei-Piceetum), gozd smreke in trokrpega mahu (Mastigobryo-Piceetum), gozd jelke z belkasto bekico (Luzulo albidaeAbietetum), z rebrenjao (Bechno-Abietetum) in z okroglolistno lakoto (Galio rotundifolii-Abietetum), kisli gradnovi gozdovi (Deshampsio flexuosaeQuercetum petraeae, Luzulo albidae-Quercetum, Melampyro vulgati-Quercetum), acidofilni bukov gozd z rebrenjao (Blechno-Fagetum), z belkasto bekico (Luzulo albidae-Fagetum), s pravim kostanjem (Castaneo-Fagetum), z okroglasto krolico (Hieracio rotundati-Fagetum) idr. Rankerji prevladujejo v ekstremnih rastinih razmerah, na boljih rastiih pa zavzemajo le manje povrinske delee ali se pojavljajo le v fragmentih.
15
Primera:
1. Opis talnega profila litinega, distrinega rankerja na biotitnem granitu (prirejeno po KALAN 1983).
Slika 3: Rjavi, distrini ranker na kremenovih peenjakih in konglomeratih (foto: M. Urbani)
Nahajalie: Topla. Relief: strmo poboje n. v.: 710 m. Nagib: 40. Lega: zahodna. Kamnitost: 50 %.
Simbol plasti Ol Of Ah Globina (cm) 0/5 - 0 0 - 9/16 Morfoloke in kemine lastnosti plasti Posamezne smrekove iglice, stebelca borovnice Fermentirani rastlinski ostanki. Plast pokriva ok. 70 % povrine tal Je drobno do debelogrudiaste strukture, lomljive in drobljive konsistence, srednje gosto prekoreninjena. Skelet iz robatega kamenja vel. do 0,5 cm zavzema 20 % prostornine. Vlana je zelo temno rjave barve (10YR2/2). Kompaktna skala
pod 9/16
Analitski podatki za litini, distrini ranker: Reakcije talnih horizontov, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalcijevem kloridu (pH(CaCl2)) in vsebnosti organske snovi (Org. s.), organskega ogljika (Corg.) in celokupnega duika (Ntot) v njih, razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/ Ntot) ter z AL metodo (ekstrakcija z amonijevim laktatom doloene vsebnosti rastlinam dostopnih kalijevih (AL-K2O) in fosforjevih (AL-P2O5) spojin v talnih vzorcih
Simbol plasti Of Ah Globina (cm) 0/5 - 0 0 - 9/16 pH (H2O) 4,9 5,1 pH (CaCl2) 4,3 4,5 Org. snov (%) 64,67 13,45 Corg. (%) 37,51 7,80 Ntot. (%) 0,97 0,31 Corg/ Ntot 39 25 AL-K2O (mg/kg) 350 230 AL-P2O5 (mg/kg) 170 80
141
GozdV 63 (2005) 3
16
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih(Na+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih kationov (SumB), kationske izmenjalne kapacitete (KIK) - izraene v cmol+/ kg tal - in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami ((V= Sum B/KIK) x 100) - izraene v odstotkih v talnih vzorcih:
Plast Of Ah Ca2+ 4,89 0,82 Mg2+ 2,57 0,57 K+ 1,46 0,97 Na+ 0,16 0,14 H+ 24,0 SumB 9,08 2,50 KIK 26,50 V (%) 9,4
Kamnitost: 0 %
Simbol plasti Ol Of OhAh Ah Ah/C C
2. Opis talnega profila regolitinega, distrinega rankerja na andezitnem grohu (prirejeno po KALAN 1983). Nahajalie: Smrekovec. Relief: valovito poboje. N. v.: 1520 m Nagib: 30. Lega: severna
Globina (cm) 1/6 - 0/4 0/4 - 0 0 - 11/16
Morfoloke in kemine lastnosti plasti Rahla, 1 do 2 cm debela plast smrekovih iglic Fermentirani rastlinski ostanki. Plast pokriva ok. 50 % povrine tal Zrnasta do drobno grudiasta (prevladujejo skupki premera 13 mm), gosto prekoreninjena, dobro propustna za vodo. Vlana je zelo temno rjave barve (10YR2/2). Srednjegrudiasta ( 10 do 30 mm) do kepasta ( > 30 mm) , vanjo segajo posamezne korenine, ima prosto do nekoliko zadrano drenao. Vlana je zelo temno rjave barve (10YR2/2). Drobno do srednje grudiasta, posamezne korenine, prosta do nekoliko zadrana drenaa. Skelet iz zaobljenega kamenja vel. do 20 cm zavzema 40 % prostornine. Vlana je zelo temno rjave barve (10YR2/2). Horizont sestavlja preperelo kamenje in droben temno rjav pesek
11/16 - 54
54 - 69
69 + 90
Analitski podatki za regolitini, distrini ranker:

Simbol plasti Of OhAh Ah Ah/C C Plast Of OhAh Ah Ah/C C Globina (cm) 0/4 - 0 0 - 11/16 11/16 - 54 54 - 69 69 + 90 Ca2+ 2,66 0,32 0,16 0,26 0,20 pH (H2O) 4,7 4,9 5,1 5,4 5,6 Mg2+ 10,22 0,24 0,11 0,06 0,06 pH (CaCl2) 3,8 4,0 4,7 4,9 5,1 K+ 1,69 0,36 0,15 0,05 0,08 Org. snov (%) 79,44 33,10 24,82 18,20 13,24 Na+ Corg. (%) 46,08 19,20 14,40 9,50 6,91 Ntot. Corg/ Ntot (%) 1,85 25 0,98 20 0,83 18 0,47 20 0,32 22 SumB 14,57 0,92 0,42 0,40 0,34 AL-K2O (mg/kg) 500 70 50 60 80 KIK 25,42 25,40 23,34 AL-P2O5 (mg/kg) 160 60 sl sl sl V (%) 1,7 1,6 1,5
H+ 25,0 25,0 23,0
142
GozdV 63 (2005) 3

DISTRINA RJAVA TLA
Opredelitev in razvrstitev: Distrina rjava tla so razvrena v razred kambinih tal, za katere je diagnostien mineralni kambini horizont (B), ki je nastal preteno iz preperine matine podlage. Za distrina rjava tla je diagnostien distrini kambini horizont, ki ima nizke stopnje nasienosti z izmenljivimi bazinimi kationi (V<50%), je precej kisel (vrednosti pH, merjene v vodi, so praviloma manje od 5,5) in ga oznaujemo z (B)v, oziroma v veini tujih in tudi v noveji domai literaturi brez oklepaja z Bv. Veinoma se razvijejo na nekarbonatnih, z bazami revnih matinih podlagah, izjemoma se pojavljajo tudi na nekaterih meanih (karbonatno-nekarbonatnih) substratih, kot so apnenci z roenci, meane morene in reni nanosi, s karbonati revni fli idr.
17
Aoh v talno enoto distrini kambisoli (Dystric Cambisols), e imajo umbrini Aum ali molini humusni horizont Amo, pa v talno enoto humusni kambisoli (Humic Cambisols). V ti dve talni enoti spadajo tudi druga distrina kambina tla (s stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazami pod 50 %), ki pa niso rjave barve, npr. distrina rdea do vijoliasta tla na grndenskih peenjakih take barve. Zgradba profila: tipina: O - Aoh - (B)v - CR; humusna: O - Aum - (B)v - CR Znailnosti: V za mineralizacijo organske snovi neugodnih razmerah (zelo kisla tla, hladno podnebje z obilo padavin, antropogene monokulture iglavcev ipd.) je na distrinih rjavih tleh marsikje nastala debela organska plast in humusne oblike slabe rodovitnosti (prhnina, surov humus). Distrina rjava tla imajo pod organskim horizontom veinoma ohrini humusno akumulativni horizont Aoh. Predvsem v vijih nadmorskih viinah pa je precej razirjen debeleji umbrini humusni horizont Aum. Pod to humusno plastjo lei z bazami reven kambini (B)v horizont. Njegova tekstura in skeletnost je v veliki meri odvisna od matine podlage. Veinoma je ilovnat in rumenorjave barve. Razirjenost: Distrina rjava tla so na nekarbonatnih in z bazami revnih matinih podlagah najbolj razirjen tip tal.
Za distrina rjava tla se ponekod (tudi v PRAVIL-
Soznanice in sorodne sistematske enote:
NIKU 1984) uporablja ime kisla rjava tla. Res so drugi tipi kambinih tal (rjava pokarbonatna, evtrina rjava, jerovica) praviloma precej manj kisli od njih, toda imajo veinoma tudi kislo reakcijo (oz. pH vrednosti pod 7), zato se zaradi morebitnih nejasnosti tega imena izogibamo. Po mednarodni FAO-Unesco (FAO 1989, WRB 1998) klasifikaciji tal uvramo distrina rjava tla z ohrinim humusno akumulativnim horizontom
Distrina rjava tla razvramo v naslednje nije sistematske enote:

Podtip tipina (imajo ohrini humusni horizont Aoh) humusna (imajo umbrini horizont Aum) izprana (znaki koloidnih open v (B) hor.) psevdooglejena (pojavljajo se znaki zastajanja vode) oglejena (znaki vplivov podtalnice) opodzoljena (pojavljajo se znaki E horizonta)
Razliica Oblika
Po vrsti matine podlage (na breah, peenjakih, glinencih, prodih, peskih, glinah, roencih, metamorfnih, magmatskih kamninah, fliih, morenah, puhlici idr.) Po globini soluma (po PRAVILNIKU 1984) na: - plitva (globina tal pod 50 cm) - srednje globoka (50 cm - 70 cm) - globoka (71 cm - 120 cm) - zelo globoka (globina tal nad 120 cm) - plitvo humozna (debelina A horiz. pod 25 cm) - srednje globoko humozna (debelina A horiz. 25 - 35 cm) - globoko humozna (debelina A horiz. nad 35 cm) - drobljiva - teko drobljiva - zelo teko drobljiva, plastina
143
Oblije
Drobljivost
GozdV 63 (2005) 3
18

Prevladujejo na rastiih tevilnih kisloljubnih rastlinskih gozdnih zdrub, tako v borovjih (Vaccinio myrtilli-Pinetum sylvestris), gabrovjih (Vaccinio myrtilli-Carpinetum), smrekovjih (Rhytidiadelpho lorei-Piceetum, Mastigobryo-Piceetum), jelovjih (Luzulo albidae-Abietetum, Bechno-Abietetum, Galio rotundifolii-Abietetum), gradnovih gozdovih (Deshampsio flexuosae-Quercetum petraeae, Luzulo albidae-Quercetum, Melampyro vulgatiQuercetum), bukovjih (Bechno-Fagetum, Luzulo albidae-Fagetum, (Castaneo-Fagetum, Hieracio rotundati-Fagetum) idr.
Primer: Opis talnega profila globokih, srednje globoko humoznih, distrinih rjavih tal na tonalitu, v visokogorskem pohorskem bukovju (prirejeno po URBANI 2000). Nahajalie: OE Maribor, KE Slovenska Bistrica, GGE Osankarica, odd./ ods. 4A, k. o. Kot, parc. t. 1487/22. Datum vzorenja: 22. junij 2000. Relief: valovito gladko poboje. N. v.: 1230 m. Nagib: 20. Lega: VSV
Slika 4: Zelo globoka, plitvo humozna, tipina, distrina rjava tla na gnajsu (foto: M. Urbani)
Simbol plasti Ol,f OhAh
Globina (cm) 2/5 - 0 0 - 2/3
Morfoloke in kemine lastnosti plasti Rahla do - v spodnjem delu - stisnjena in zmerno fermentirana plast preteno bukovega opada iz listja, vejic, luskolistov, ira idr. je debela okoli 2 do 5 cm. Pod njo je 2 do 3 cm debela plast sipke konsistence, pranate (sestavljena je iz organogenskih delcev premerov pod 0,5 mm) do drobno zrnaste (organomineralni skupki s 05-1 mm) strukture. Je zelo gosto prekoreninjena. Mestoma se pojavljajo bele hife gliv. Je zelo temne sivkastorjave barve (po Munsellovem barvnem atlasu ima vrednosti 10YR 3/2). V njej se pojavlja posamezno kamenje. Je zelo mono kisla, vsebuje e 25,5 % organske snovi in precej, preko 8 % celokupnega duika. Ima C/N razmerje okoli 18. 7 do 10 cm debela humusnoakumulacijska plast je lahko drobljiva, drobnozrnaste 0,51,0 mm strukture, zelo gosto prekoreninjena. Kamenje zavzema okoli 5 % prostornine. Je temno rjava (10YR 3/2-3), zelo mono kisla, vsebuje e okoli 12 % organske snovi in ima C/N razmerja okoli 14. Okoli 10 do 15 cm debela prehodna plast je lahko drobljiva, zrnaste 1,15,0 do grahaste 5,110 strukture, peenoilovnate teksture, srednje gosto prekoreninjena, temno rumenorjava (10YR 3/4). Tonalitno kamenje velikosti do 25 cm zavzema okoli 30 % njene prostornine. Je mono kisla, vsebuje e okoli 9 % organske snovi in ima C/N razmerja okoli 20. Postopno prehaja v kambini horizont. Je lahko drobljiva, zrnasta do grahasta, peenoilovnata, srednje gosto prekoreninjena temno rumenorjava (10YR 4/4). Kamenje zavzema okoli 40 % prostornine. Je mono kisla, vsebuje e okoli 3 % organske snovi in je slabo zasien z izmenljivimi bazami (V = 21 %). Je lahko drobljiva, zrnasta do grahasta, peenoilovnata, slabo prekoreninjena, rumenorjava (10YR 5/5). Toporobo, ploasto kamenje velikosti do 40 cm zavzema okoli 50 % prostornine. Je mono kisla, vsebuje e okoli 2,7 % organske snovi in ima zelo nizko stopnjo nasienosti z bazami (V = 7,64 %). Je peenoilovnata, rumenorjava (10YR 5/5). Skelet iz tonalitnega kamenja in peska zavzema preko 80 % njene prostornine.
GozdV 63 (2005) 3
Ah
2/3 - 9/12
Ah(B)v
9/12 - 22/27
(B)v1/C
22/27 - 50
(B)v2/C
50 - 90
C(B)v
144
90 + 110
19
Slika 5: Zelo globoka, plitvo humozna, tipina distrina rjava tla na nekabonatnem produ (foto: M. Urbani)
Slika 6: Globoka, humusna distrina rjava tla na andezitnih grohih (foto: M. Urbani)
Analitski podatki za distrina rjava tla: Reakcije talnih plasti, vsebnosti organskega ogljika, organske snovi, celokupnega duika in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom:
Simbol plasti Ol,f OhAh Ah Ah(B)v (B)v1/C (B)v2/C C(B)v Globina (cm) 2/5 - 0 0 - 2/3 2/3 - 9/12 9/12 - 22/27 22/27 - 50 50 - 90 90 + 110 pH (H2O) 4,75 4,85 4,62 4,63 4,86 4,83 4,95 pH (CaCl2) 4,36 3,80 3,65 3,90 4,48 4,56 4,60 Corg. g/kg tal 375,0 148,0 70,5 55,0 17,0 15,5 6,0 Org. snov (%) 64,7 25,5 12,2 9,5 2,9 2,7 1,0 Ntot. g/kg tal 14,6 8,2 4,9 2,7 0,9 0,7 0,3 Corg/ Ntot 25,6 18,0 14,3 20,0 19,0 20,8 22,2
Vsebnosti izmenljivih kationov, vsote izmenljivih bazinih (S_B) in kislih kationov (S_A) kationske izmenljive kapacitete (KIK), stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V):
Simbol plasti Ah Ah(B)v (B)v1/C (B)v2/C C(B)v Ca2+ 0,20 0,08 0,02 0,02 0,03 Mg2+ 1,24 0,40 0,12 0,01 0,00 K+ 0,30 0,11 0,03 0,02 0,04 S_B 1,74 0,59 0,17 0,05 0,07 Al3+ Fe3+ cmol(+)/kg tal 3,67 0,31 2,79 0,01 0,57 0,01 0,58 0,01 0,65 0,09 Mn2+ 0,09 0,03 0,03 0,02 0,02 H+ 2,04 0,48 0,00 0,00 0,00 S_A 6,12 3,31 0,61 0,62 0,77 KIK 7,86 3,90 0,78 0,67 0,84 V % 22,12 15,18 21,35 7,64 8,52
145
GozdV 63 (2005) 3
20
Tekstura talnih plasti:
Simbol plasti Ah(B)v (B)v1/C (B)v2/C C(B)v Grob melj % 11,4 8,1 0,5 10,3

Droben melj % 9,2 8,8 22,4 9,0 Melj skupaj % 20,5 16,9 22,9 19,2 Glina % 14,7 10,0 7,7 8,7 Pesek % 64,8 73,1 69,4 72,1 Teksturni razred peena ilovica peena ilovica peena ilovica peena ilovica
EVTRINA RJAVA TLA

Opredelitev in razvrstitev: Za evtrina rjava tla je diagnostien z izmenljivimi bazami visoko nasien kambini horizont, ki ga oznaujemo z (B)v ali z Bv in se je razvil na razlinih z bazinimi kationi bogatih matinih podlagah, razen na zelo istih apnencih in dolomitih.
Soznanice in sorodne sistematske enote: Po mednarodni FAO-Unesco (FAO 1989, WRB 1998) klasifikaciji tal spadajo evtrina rjava (s stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazami nad 50 % in e niso karbonatna) v talno enoto evtrini kambisoli (Eutric Cambisols). Na mono karbonatnih matinih podlagah (laporjih, karbonatnih fliih ipd.) se pojavljajo rjava tla s karbonatnim kambinim horizontom. e v talnih globinah od 20 do nad 50 cm vsebujejo
Evtrina rjava tla razvramo v naslednje nije sistematske enote):

Podtip Po vrsti matine podlage (po PRAVILNIKU 1984) na: 1. evtrina rjava tla na starejem ilovnatem aluviju 2. na starejem prodnatem aluviju 3. na mehkih karbonatnih kamninah (lapor, fli, apnenast peenjak ipd.) 4. na pleistocenskih in terciarnih ilovicah 5. na bazinih in nevtralnih kamninah tipina koluvialna izprana oglejena psevdooglejena
Razliica
Oblika
plitva (globina tal pod 45 cm) srednje globoka (45 cm - 70 cm) globoka (globina tal nad 70 cm) globoko oglejena (Go horiz. pod 70 cm do 100 cm) zelo globoko oglejena (Go horiz. pod 100 cm) globoko psevdooglejena (g horiz. pod 60 cm) srednje globoko psevdooglejena (g horiz. 40 cm - 60 cm)
Oblije
plitvo humozna (debelina A horiz. < 25 cm) srednje globoko humozna (debelina A horiz. 25 - 34 cm) globoko humozna (debelina A horiz. 35 cm) drobljiva teko drobljiva zelo teko drobljiva, plastina
146
GozdV 63 (2005) 3

ve kot 2 % ekvivalenta kalcijevega karbonata, po mednarodni (FAO 1989, 1998) razvrstitvi spadajo v talno enoto kalcijevo-karbonatni (oz. kalkarini) kambisoli (Calcaric Cambisols). Zgradba profila: tipina: O- A - (B)v - CR Znailnosti: Evtrina rjava tla imajo veinoma molini Amo, redkeje ohrini Aoh humusno akumulativni horizont, ki pokriva z bazami bogat, kambini (B)v horizont. Njegova tekstura in skeletnost je v veliki meri odvisna od matine podlage. Veinoma je ilovnat in slabo kisle do nevtralne reakcije. So dobre rodovitnosti. Razirjenost: Evtrina rjava tla so se razvila na zelo razlinih matinih podlagah in ekolokih obmojih. Najveje povrine zavzemajo na karbonatnih ledenodobnih nanosih iz proda in peska v dolinah naih vejih rek in njihovih pritokov. Tu prevladujejo rastia niinskih gozdov gradna in belega gabra (QuercoCarpinetum s.lat.). Zaradi dobre rodovitnosti so na njih v veji meri poljedelske povrine, obstojea
21
gozdna vegetacija pa je v precejnji meri antropogeno spremenjena. Najvije lege evtrina rjava tla zavzemajo na karbonatnih morenah visokogorskih planot (Pokljuke, Jelovice, Meaklje idr.). Tu prevladujejo rastia jelovo-bukovega gozda (Homogyno sylvetris-Fagetum), ki pa so v veji meri zasmreena. V Primorju (Gorika Brda, Vipavsko, obala z zaledjem), v vzhodni Sloveniji (Slovenske gorice, Haloze, Goriko, Kozjansko, Bizeljsko) in drugje je precej razirjen podtip evtrinih rjavih tal na mehkih karbonatnih kamninah (laporjih, karbonatnih fliih, peenjakih z apnenastim vezivom). Tu v niinah prevladujejo rastia gozdov gradna in belega gabra (Seslerio autumnalis-Quercetum petraeae, Ornithogalo pyrenaici-Carpinetum betuli), v predgorskem vegetacijskem pasu pa bukovi gozdovi (Ornithogalo pyrenaici-Fagetum, Vicio oroboidi-Fagetum, Seslerio autumnalis-Fagetum).Tudi na teh preteno vinogradniko-sadjarskih obmojih so gozdovi v precejnji meri antropogeno spremenjeni, prevladujejo sestoji toploljubnih listavcev (rnega gabra, malega jesena, cera, puhavca, robinije idr.).
Primer: Opis talnega profila srednje globokih, plitvo humoznih, tipinih, evtrinih rjavih tal na laporju v smrekovem sestoju s primesjo macesna (prirejeno po KALAN 1983): Nahajalie: planina Bela pe. Relief: vrh grebena. N. v.: 1380 m. Nagib: 15. Lega: zahodna.
Kamnitost: 0 %
Simbol plasti Ol Of Oh Ah (B) v1 (B) v2 C
Globina (cm) 2,3 - 2 2-1 1-0 0-8 8 - 33 33 - 53 pod 53 (+85)
Morfoloke in kemine lastnosti plasti Rahla plast smrekovega opada. Delno razkrojeni rastlinski ostanki. Drobljive konsistence, drobnozrnaste strukture, zelo gosto prekoreninjen, odceden, vlaen, zelo temno rjave barve (10YR2/2). Drobljiv, drobno do srednje grudiaste s., meljasto ilovnate teksture, srednje gosto prekoreninjen, odceden, vlaen, temno rjav (10YR3/3). Drobljiv, drobno do debelo grudiaste s., meljasto glinasto ilovnat, srednje gosto prekoreninjen, odceden, vlaen, rumenkasto rjav (10YR5/4). Lomljiv in drobljiv, stisnjen, srednje grudiaste do kepaste ( > 30 mm) strukture, meljasto glinast, redko prekoreninjen, vsebuje posamezne kamne vel. do 2 dm, slabo odceden, vlaen, rjav (10YR5/3). polpreperelo laporjevo kamenje, ki reagira s HCl
GozdV 63 (2005) 3
147
22
Slika 7: Kisloljubni bukov gozd z rebrenjao poraa distrina rjava ta na permokarbonskih glinastih skrilavcih, peenjakih in konglomeratih (foto: Lado Kutnar)
Slika 8: Grmiast primorski gozd toploljubnih listavcev poraa evtrina rjava tla na karbonatnem fliu (foto: M. Urbani)
Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalcijevem kloridu (pH(CaCl2)) ter vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega ogljika (C), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) v talnih vzorcih:
Plast Of Oh Ah (B) v1 (B) v2 Globina (cm) 2-1 1-0 0-8 8 - 33 33 - 53 pH (H2O) 5,6 5,4 5,4 5,7 6,0 pH (CaCl2) 4,9 4,7 4,8 5,2 5,5 Org. snov (%) 77,25 64,38 18,92 5,15 2,57 C (%) 44,82 37,35 10,98 2,98 1,49 N (%) 1,46 1,26 0,63 0,21 0,15 Corg/N 31 30 17 14 10
148
GozdV 63 (2005) 3

Slika 9: Smrekov gozd s smrenim resnikom poraa distrina rjava tla in podzole na moreni (foto: Lado Kutnar)
23
Slika 10: Plitva, plitvo humozna, tipina evtrina rjava tla na karbonatni moreni (foto: M. Urbani)
Preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnimi kalijevimi (AL K2O) in fosforjevimi (AL P2O5) spojinami (v mg na kg tal) in tekstura kambinega horizonta:
Globina AL-K2O (cm) (mg/kg) 2-1 1-0 0-8 8 - 33 33 - 53 50 35 15 10 12 AL-P2O5 (mg/kg) Glina % 44,6 45,4 Drobni melj % 46,9 38,3 Grobi melj % 3,3 5,3 Pesek Teksturni razred % glinasta 5,2 meljasto ilovica
Plast Of Oh Ah (B) v1 (B) v2
17 11 6
sledovi sledovi
11,0 meljasta glina

149
GozdV 63 (2005) 3
24
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+), in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih (SumB) kationov, kationske izmenjalne kapacitete (KIK) - izraene v cmol+/ kg tal - in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V) - izraene v odstotkih v talnih vzorcih profila:
Plast Of Oh Ah (B) v1 (B) v2 Ca 8,19 6,64 2,41 2,76 13,45 Mg 2,11 1,56 0,80 0,59 1,06 K 1,59 1,18 0,56 0,31 0,36 Na 0,22 0,24 0,14 0,1, 0,18 H 25,0 11,0 SumB 12,11 9,62 3,91 3,76 15,05 KIK 28,76 26,05 V 13,1 57,8
Viri:
IRI, M., 1984. Pedologija. SOUR Svjetlost. Sarajevo, 312 s. FAO, 1989. FAO/Unesco Soil Map of the world, Revised Legend. Reprinted as Technical Paper 20, ISRIC, Wageningen, 138 s. KALAN, J., 1983. Pedoloke razmere na obmoju Zgornje meike doline. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 57 s. KILIAN, W., 2002. Schlssel zur Bestimung der Bden sterreichs. Mitteilungen der sterreichischen Bodenkundlichen Gesellschaft, 67, Dunaj, 96 s. MUNSELL, 1990. Munsell soil color charts. Newburgh, New York, 20 s. PRAVILNIK, 1984. Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. Pravilnik je bil objavljen v uradnem listu SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., 1992. Razvranje tal/ klasifikacija. V: Jazbec R. in sod.: Raziskujmo ivljenje v tleh. Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana, s. 38 - 44. PRUS, T., 2003. Klasifikacija tal. tudijsko gradivo,
Center za pedologijo, Odd. za agronomijo, BF, Ljubljana, http//www/bf.uni-lj.si/cpvo/ Novo/ PDFs/ KLASIFIKACIJA TAal.pdf. ROBI, D. / ACCETTO, M., 2002. Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije.- Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehnike fakultete, Ljubljana, tipkopis, 18 s. SUIN, J., 1983. Nauk o tleh. - Kmetijski tehniki slovar. Gradivo za Pedoloki slovar. 1. knjiga, 1. zvezek. Vtozd za agronomijo Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, 36 s. KORI, A., 1986. Postanak, razvoj i sistematika tla. Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveuilita, Zagreb, 172 s. URBANI, M., 2000. Lastnosti distrinih rjavih tal v bukovem semenskem sestoju L:151 na Pohorju. - V: Zbornik Gozdno semenarstvo in drevesniarstvo: od sestoja do sadike IV. delavnice Javne gozdarske slube z dne 26 in 27. septembra 2000. Zavod za gozdove, Gozdarski intitut Slovenije, Rogla, s. 2426. WRB, 1998. Key to the reference soil groups of the World Reference Base (WRB) for soil resources. - ISSS-ISRIC-FAO, Roma, 106 s.
150
GozdV 63 (2005) 3

GDK: 114:(253)
25
Atlas gozdnih tal Slovenije 3. del

Forest Soil Atlas of Slovenia Part III.
Izvleek: Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 3. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 4. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 14. Prevod v angleino: avtorja. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V tretjem delu Atlasa je prikazana opredelitev, razvrstitev, zgradba in znailnosti rjavih pokarbnatnih tal, jerovice in izpranih tal ter njihovo razirjenost v gozdovih. Namenjen je tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, lastnosti talnega tipa, kambina tla, izprana tla Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part III. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 4. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 14. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The thirt part of the Atlas gives the definition, classification, structure, characteristics and distribution in forests of brown soils on limestones and dolomites, lessive soils and terra rossa. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classification, caracteristics of soil type, cambisols, luvisols
RJAVA POKARBONATNA TLA

Opredelitev in razvrstitev: Rjava pokarbonatna tla so skupaj z jerovico, z evtrinimi rjavimi in z distrinimi rjavimi tlemi razvrena v razred kambinih tal, za katere je diagnostien mineralni kambini horizont Brz oz. (B)rz po starejem nainu oznaevanja, ki je nastal preteno iz preperine matine podlage. Rjava pokarbonatna tla se pojavljajo na trdih, zelo istih apnencih in dolomitih, ki dajejo manj kot 1 % netopnega ostanka, iz katerega nastane kambini horizont preteno rumeno rjave do rdekasto rjave barve, ki ga oznaujemo z Brz. Soznanice in sorodne sistematske enote: Po nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI Razvramo jih v naslednje nije sistematske enote:
Podtip Razliica
1984, KORI 1986 idr.) se ta talni tip imenuje rjava tla na apnencih in dolomitih oz. kalkokambisol (lat. calxis = apnenec) Po mednarodni FAO-Unesco (FAO 1989, WRB 1998) klasifikaciji tal spadajo rumeno rjava pokarbonatna tla (s stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazami nad 50 %)v talno enoto evtrini kambisoli (Eutric Cambisols), pokarbonatna tla s kambinim horizontom mone rjave do rdee rjave barve (po Munsellovem barvnem atlasu z vrednostjo hue 7,5YR in chroma vejo od 4 ali s hue vejo od 7,5YR) pa v talno enoto kromini kambisoli (Chromic Cambisols). V starejih virih najdemo za ta tla tudi poimenovanje terra fusca.
tipina esivirana (oz. izprana, z znaki izpiranja baz, gline in zakisovanja v zgornjem delu tal) plitva (globina tal < 35 cm, toda Brz 15 cm) srednje globoka (35 cm - 50 cm) globoka (nad 50 cm) ilovnata (kambini horizont ima ilovnato do glinasto ilovnato teksturo) glinasta
Oblika
GozdV 63 (2005) 4
199
26

Rjava pokarbonatna tla so veinoma dobre do visoke rodovitnosti. Praviloma so slabo oskrbljene z rastlinam dostopnimi fosforjevimi hranili. Razirjenost: Rjava pokarbonatna tla so (za rendzinami, evtrinimi in distrinimi rjavimi tlemi) etrti najbolj razirjen tip tal v naih gozdovih in zavzemajo (po Popisu gozdov ZGS 1994) 14 % povrinski dele . Na rastiih s plitvejimi tlemi se prepletajo predvsem z raznimi vrstami rendzin, na globljih tleh pa predvsem z izpranimi pokarbonatnimi tlemi (luvisoli). Najbolj so razirjena na rastiih naih klimatogenih gozdov na apnencih in dolomitih, kot so niinski gozdovi gradna in belega gabra (Helleboro-Carpinetum), predgorski bukovi gozdovi (Seslerio-Fagetum, HacquetioFagetum), gorski bukovi (Lamio orvalae-Fagetum) in jelovo-bukovi (Omphalodo-Fagetum,
Zgradba profila: tipina: O - A - Brz - CR Znailnosti: Na rjavih pokarbonatnih tleh prevladujejo sprsteninaste (mull) oblike humusa, humusnoakumulativni horizont A veinoma ni debeleji od 15 cm. Toda v ekstremnejih rastinih razmerah (mrazia, mono skalovita in kamnita, suna rastia ipd.) najdemo na njih tudi druge, sabe razkrojene oblike humusa. Kambini horizont Brz je veinoma debel od 15 do 60 cm, ponekod, npr. v vrtaah, v razpokah zakrasele matine podlage in ob vznojih poboij, pa so ta tla lahko zelo globoka. Kambini horizont ima dobro izraeno poliedrino strukturo, ilovnato, glinasto-ilovnato do glinasto teksturo, zmerno kislo reakcijo, stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazami nad 50 % (najvekrat v obmoju 60 - 80 %, najveji dele v izmenjavi imajo praviloma kalcijevi kationi).
Nahajalie: poboje Bele pei v Savinjskih Alpah N. v.: 1420 m Nagib: 25 Lega: juna
Simbol plasti Ol Ol,f Oh Oh Ah Ah1 /C Ah2 /C Globina (cm) 13/7-7/10 7/10-6 6-5 Morfoloke in kemine lastnosti plasti oziroma horizontov Do 4 cm debela, rahla plast iz sveega (jesenskega) opada bukovega listja, ira, vejic, ter smrekovih iglic, storev je pokrivala okoli 80 % talne povrine. 1 do 3 cm debela, mehka, stisnjena plast fermentiranih rastlinskih ostankov, katerih poreklo se je e lahko razloilo. 1 cm debela, mehke do sipke konsistence, pranate strukture (sestavljali so jo organogeni delci premerov pod 0,5 mm), zelo gosto prekoreninjena. Vsebovala je posamezno kamenje, bila je zelo temno rjave barve (10 YR 2/2), slabo kisla. 5 cm debela, sipka do drobljiva, pranata do zrnasta, zelo gosto prekoreninjena. 10 % prostornine je zavzemal skelet iz apnenastega kamenja premerov do 12 cm. Bila je zelo temno sivkasto rjava (10 YR 3/2). 1 dm debela, drobljiva, zrnasta (organomineralni skupki s 1 do 3 mm), zelo gosto prekoreninjena. 15 do 30 % skeletnost ( do 25 cm), posamezni manji, tanki, temnosivi deevniki, temno rjava (10 YR 3/2-3). 15 do 20 cm debela, drobljiva, debelozrnasta ( 3 - 5 mm), srednje gosto prekoreninjena. 40 % skeletnost, posamezni deevniki, temno rjava (10 YR 3/3), nevtralne reakcije, zelo visoko humozna, zmerno karbonatna, z veliko kationsko izmenjalno kapaciteto (KIK = 69 cmol+/ kg tal), z zelo visoko stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazinimi kationi (V = 99,9 %). Dale najveji (76 %) dele v izmenjavah so imeli kalcijevi kationi . 15 do 20 cm debela, drobljiva, zrnasta (mineralni skupki s 1 do 3 mm), ilovnata, malo korenin, 50 % skeletnost ( do 45 cm), rumenkastorjava (10 YR 5/4), slabo alkalne reakcije, srednje humozna, zelo mono karbonatna, z majhno kationsko izmenjalno kapaciteto (KIK = 69 cmol+/ kg tal), z zelo visoko stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazinimi kationi (V = 99,5 %). Dale najveji (60 %) dele v izmenjavah so imeli kalcijevi kationi . Prostore med toporobim, sivim, apnenastim kamenjem, ki je zavzemal okoli 60 do 70 % prostornine plasti, je zapolnjevala preperina, ki je bila drobljiva, drobnozrnasta, ilovnata, rumenkastorjava (10 YR 5/5). Vanjo so e segale posamezne korenine.
GozdV 63 (2005) 4
5-0
0-10
10-25/30
(B)rz /C
30/25-45
C(B) rz
45+60/65
200

Homogyno sylvestris-Fagetum) ter visokogorski bukovi gozdovi (Ranunculo platanifoii-Fagetum, Polysticho lonchitis-Fagetum). Na rastiih zdrub plemenitih listavcev (Aceri-Fraxinetum, Ulmo-Aceretum, Tilio-Aceretum idr.) je lahko v zgornjem delu talnega profila izraziteji koluvialen vpliv.
27
Primer: Opis talnega profila tipinih, globokih, ilovnatih, rjavih pokarbonatnih tal na apnencu, s prhninasto-sprsteninasto (Moder like Mull) humusno obliko, ki so se razvila na rastiu visokogorskega bukovega gozda (Ranunculo platanifolii-Fagetum) - (prirejeno po URBANI & AS 2001)
Analitski podatki za profil rjavih pokarbonatnih tal Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalcijevem kloridu (pH(CaCl2)) ter vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega ogljika (C), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) v talnih vzorcih
Plast Ol Ol,f Oh Oh Ah Ah1 /C Ah2 /C (B)rz /C C(B) rz Globina (cm) 13/7-7/10 7/10-6 6-5 5-0 0-10 10-25/30 30/25-45 45+60/65 pH (H2O) 5,74 6,12 6,05 6,04 6,50 7,23 8,09 8,08 pH (CaCl2) 5,22 5,66 5,74 5,76 6,28 6,94 7,47 7,55 CaCO3 (%) 0,00 0,00 0,00 0,00 5,84 56,36 79,77 Org. s. (%) 80,60 70,86 44,22 37,32 23,27 15,39 2,12 0,41 C (%) 46,75 41,10 25,65 21,65 13,50 9,63 7,99 9,81 N (%) 0,90 1,29 1,21 1,08 0,77 0,62 0,10 0,02 Corg/N 52 32 22 20 18 14 12 13
Preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnim magnezijem (AL-Mg) ter kalijevimi (AL-K2O) in fosforjevimi (AL-P2O5) spojinami (v g na kg tal) in tekstura kambinega horizonta
Plast Ol Ol,f Oh Oh Ah Ah1 /C Ah2 /C (B) /C C(B) rz Globina (cm) 13/7-7/10 7/10-6 6-5 5-0 0-10 10-25/30 30/25-45 45+60/65 AL-K2O (mg/kg) 136,1 55,7 25,7 16,0 3,8 1,9 1,7 1,9 AL-P2O5 AL-Mg (mg/kg) (mg/kg) 27,1 24,1 10,6 7,6 2,8 1,8 1,6 1,6 65,0 61,0 70,3 77,0 83,2 81,2 29,1 21,0 Glina % Drobni melj % Grobi melj % Pesek % Teksturni razred
20,2 9,6
14,0 20,1
32,0 26,7
33,8 43,5
ilovica ilovica
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), aluminijevih (Al3+), elezovih (Fe2+), manganovih (Mn2+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih (SumB) in kislih (SumA) kationov, kationske izmenjalne kapacitete (KIK) - izraene v cmol+/ kg tal - in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V) - izraene v odstotkih v talnih vzorcih profila:
Plast Oh Ah Ah1 /C Ah2 /C (B)rz /C C(B) rz Ca 58,9 57,2 52,7 8,5 18,8 Mg 14,7 16,4 16,3 3,7 2,6 K 0,4 0,2 0,1 0,1 0,1 Al 0,1 0,1 0,1 0,0 0,1 Fe 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 Mn 0,5 0,1 0,0 0,0 0,0 H 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 SumB 74,0 73,8 69,0 12,3 21,4 SumA 0,6 0,2 0,1 0,1 0,1 KIK 74,5 74,0 69,1 12,4 21,5 V 99,3 99,7 99,9 99,5 99,7
201
GozdV 63 (2005) 4
28
Slika 1: Srednje globoka, ilovnata, skeletna, prhninasta, plitvo humozna, tipina, rjava pokarbonatna tla na apnencu (foto: M. Urbani)
Slika 2: Srednje globoka, ilovnata, plitvo humozna, tipina, rjava pokarbonatna tla na dolomitu (foto: M. Urbani)
Slika 3: Tipina, zelo globoka, ilovnata, sprsteninasta, rjava pokarbonatna tla v vrtai (foto: M. Urbani)
202
Slika 4: Visokogorski bukov gozd poraa rendzine in rjava pokarbonatna tla na apnencu (foto: Lado Kutnar)
GozdV 63 (2005) 4
29
Slika 5: Gorski gozd bukve in velecvetne mrtve koprive poraa rendzine in rjava pokarbonatna tla na apnencu in dolomitu (foto: M. Urbani)
Slika 6: Dinarski gozd jelke in bukve poraa zdrubo rendzin, rjavih pokarbonatnih in izpranih pokarbonatnih tal na dolomitu (foto: M. Urbani)
JEROVICA
Opredelitev in razvrstitev: Jerovica (jerina) je razvrena v razred kambinih tal. Zanjo je diagnostien kambini horizont (B)rz oziroma Brz rdee barve, ki je nastal preteno iz netopnega ostanka preperevanja apnencev in
dolomitov. Suin (1965) jih je razvrstil v dva podtipa: ilovko, ki je veinoma evtrina in kremenico, ki vsebuje veliko roenevega skeleta in je veinoma distrina. Ta podtip se pojavlja na t.i. Komenskih in Tomajskih apnencih, ki pogosto vsebujejo roence. Na ta tla z roenevo preperino so vezana vinorodna podroja terana (JURKOVEK et al 1996).
Razvramo jih v naslednje nije sistematske enote (po PRAVILNIKU 1984):

Razliica Oblika Oblije tipina lesivirana (oz. izprana, z znaki oblikovanja E horizonta) koluvialna plitva (globina tal do 40 cm) srednje globoka (40 cm - 70 cm) globoka (nad 70 cm) plitvo humozna (A hor. tanji od 25 cm) srednje humozna (A hor. 25 do 35 cm) globoko humozna (A hor. nad 35 cm) Na osnovi konsistence (B) hor.: drobjiva teko drobljiva, plastina
203
GozdV 63 (2005) 4
30

in stabilne poliedrine strukturne agregate. So dobre rodovitnosti. Razirjenost: Pojavljajo se na krakem obmoju june in zahodne Slovenije. Najveje povrine zavzemajo na Krasu. Tu so domnevno recentnega porekla. Zaradi dobre rodovitnosti so e vedno v precejnji meri v poljedelski rabi. Opuene kmetijske povrine so poraene s termofilnimi grmii, s hrastovimi gozdovi (puhavca, cera, gradna), z monokulturami alohtonega rnega bora idr. Na ilovki najdemo tudi ohranjene gozdove gradna in jesenske vilovine (Seslerio autumnalis-Quercetum petraeae), na kremenici pa gozdove gradna in domaega kostanja (Querco-castanetum). Pogosto se prepletajo z rendzinami, z rdee rjavimi pokarbonatnimi tlemi in z izpranimi tlemi. Zato najbr najdemo npr. v slovenskem slovarju (SSKJ 1998) naslednji opis jerovice (jerine): rodovitna rdee rjava prst na krasu. Na Dolenjskem in v Beli krajini so jerovice reliktnega porekla. Primer: Opis talnega profila globoke, globoko humozne, koluvialne jerovice (terra rossa), s sprstennasto humusno obliko (Eumull), na apnencu, v gozdu hrasta puhovca, lipovca in belega gabra (prirejeno po POKAR 1992, opisovalec profila T. Prus).
Soznanice in sorodne sistematske enote: Po nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI 1984, KORI 1986 idr.) mora imeti talni tip rdeih kambinih tal (terra rossa, crvenica) na apnencih in dolomitih kambini horizont (B)rz izrazito rdee barve (po Munsellovem barvnem atlasu z vrednostjo hue 2,5YR do 10 Y in value vejo od 3) in evtrine lastnosti. Po mednarodni FAO-Unesco (FAO 1989, WRB 1998) klasifikaciji tal spadajo jerovice z evtrinimi lastnostmi (t.j. s stopnjo nasienosti z izmenljivimi bazami nad 50 % vsaj v globinah od 20 do 50 cm) v talno enoto kromini kambisoli (Chromic Cambisols), jerovice z distrinimi lastnostmi pa v v talno enoto distrini kambisoli (Dystric Cambisols). Zgradba profila: tipina: O - A - (B)rz - CR Znailnosti: Na jerovicah zaradi toplega podnebja, ki ugodno vpliva na mineralizacijo organske snovi, prevladujejo sprsteninaste humusne oblike. Humusnoakumulativni horizont A je veinoma debel 10 do 15 cm. Kambini horizont (B)rz oziroma Brz je zaradi minerala hematita rdee barve. Praviloma ima glinasto ilovnato do glinasto teksturo
Lokacija: Divi pri Komnu; N v.: 290 m; Nagib: 20; Lega: severna; Relief: poboje vrtae
Simbol plasti Ol Oh/A Globina (cm) 2-0 0-5 Morfoloke in kemine lastnosti horizontov oziroma plasti Lipovo, hrastovo, jesenovo, gabrovo listje, ostanki zeli Barva: temno rjava (7.5YR3/2); Tekstura: ilovnata; Struktura: orekast izraena: dobro obstojna: dobro; Konzistenca: rahel, drobljiv; Organska snov: zelo mono humozen; Prekoreninjenost: zelo goste; Skelet: posamezen;Vlaga: sve do vlaen. Barva: : temno rdekasto rjava (5YR3/4); Tekstura: glinasto ilovnata; Struktura: drobno poliedrien izraena: dobro obstojna: dobro; Konzistenca: sr. gost, sr. drobljiv; Organska snov: humozen; Prekoreninjenost: goste; Skelet: 25 %, do 5 cm, temni apnenci in roenci; Vlaga: sve . Barva: 5YR3/4; Tekstura: glinasta do glinasto ilovnata; Struktura: drobno poliedrien izraena: dobro obstojna: dobro; Konzistenca: gost, sr. drobljiv, gnetljiv; Organska snov: srednje humozen; Prekoreninjenost: goste; Skelet: 25 - 30 %, roenci in temni apnenci; Vlaga: sve do vlaen. Barva: rdea (2.5YR4/8); Tekstura: glinasta; Struktura: poliedrien izraena: dobro obstojna: dobro; Konzistenca: gost, teko drobljiv, gnetljiv; Organska snov: humozen; Prekoreninjenost: zelo goste; Skelet: 40 %; Vlaga: vlaen; Novotvorbe: drobne Mn in Fe konkrecije, glinaste prevleke. Enak kot zgoraj, le ve skeleta, beli apnenec; Skelet: 60 - 70 %. Kamenje in skale
GozdV 63 (2005) 4
A1
5 - 19
A2
19 - 49
(B)rz
49 - 70
C(B)rz CR
204
70 - 80 pod 80
31
Reakcije talnih plasti, doloene v kalijevem kloridu (pH(KCl)), njihova tekstura, preskrbljenost z rastlinam dostopnimi fosforjevimi (P2O5) in kalijevimi (K2O) spojinami ter vsebnosti organske snovi (O.s.), celokupnega ogljika (C), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (C/N) v talnih vzorcih
Hori- pH Pesek zont (KCl) % Grobi Fini melj melj Glina % 19,2 36,3 43,9 71,9 Teksturni razred P2O5 K2O O. s. C N C/ N mg/ mg/ (%) (%) (%) kg kg 76 476 31,0 17,9 0,81 22 110 101 162 4,6 3,7 4,9 2,7 2,1 2,8 0,19 0,14 0,08 14 15 35
Oh/A A1 A2 (B)rz
5,6 4,3 4,7 4,5
40,8 22,6 21,1 8,3
13,0 27,0 7,0 34,1 6,1 28,9 6,0 13,8
ilovica glinasta ilovica glina glina
Vsebnosti in odstotni delei izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+), in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih kationov (SumB), kationske izmenjalne kapacitete (KIK) in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V) v talnih vzorcih profila:
Hori- Ca2+ Mg2+ zont Oh/A 35,48 5,06 A1 A2 13,32 2,30 20,88 1,96
K+ 0,82 0,20 4,00
Na+ cmol(+)/kg 0,2
H+
SumB KIK
Ca2+ Mg2+ K+ Na+ H+ % 9,0 8,0 5,1 1,5 0,5 25,9 0,7 0,5 44,7 10,4 0,4 29,5
14,51 41,62 56,13 74,1 63,2
0,13 12,90 15,95 28,85 55,3 46,2 0,15 11,30 26,99 38,29 70,5 54,5
IZPRANA TLA
Opredelitev in razvrstitev: Izprana tla (tudi: sprana, lesivirana, ilimerizirana tla, luvisol ) so skupaj z rjavimi opodzoljenimi tlemi in s podzolom razvrena v razred eluvialno-iluvianih tal. Za talni tip izpranih tal sta diagnostina eluvialni E horizont, iz katerega so izprani predvsem bazini kationi ter glinasti delci in iluvialni, argiluvini Bt horizont pod njim, v katerem se ta glina kopii. Sorodne sistematske enote in soznanice: Talni tip izprana tla se po lastnostih in zgradbi v veliki meri ujema s talnimi enotami v mednarodnih (FAO 1989, WRB 1998) klasifikacijah tal, za katere je diagnostien t.i. argini B horizont, ki vsebuje opazno ve gline kot horizont
GozdV 63 (2005) 4
nad njim. Glavnino naih izpranih tal lahko uvrstimo v luvisole (Luvisols - ki imajo argini B horizont s kationsko izmenjalo kapaciteto (KIK) 24 cmol(+) kg-1 gline ali ve. Zgradba profila: tipina: O - A - E - Bt - CR Znailnosti: Izprana tla so se praviloma razvila iz kambinih tal (rjavih pokarbonatnih tal, jerovice, evtrinih rjavih in iz distrinih rjavih tal) zaradi procesov izpiranja gline in drugih snovi iz zgornje v spodnjo plast tal, ki so potekale predvsem pri zmerni kislosti (pH 4,5 do 6,5) in ilovnati teksturi tal. Zaradi njih eluvialni E horizont vsebuje manj gline, praviloma pa tudi izmenljivih baz ter je bolj blede barve in ima bolj kislo reakcijo od argiluvinega Bt horizonta pod njim. Izprana tla na silikatnih in silikatno-karbonatnih kamninah
205
32
Slika 7: Plitvo humozna, globoka, koluvialna jerovica (terra rossa) - ilovka - na Krasu (foto: M. Urbani)
Slika 8: Izkop jerine - kremenice - za melioracije vinogradov na Krasu (foto: P. Simoni)
Slika 9: Reliktna jelovica na odkopni breini ceste v Beli krajini (foto: M. Urbani)
206
Slika 10: Izprana pokarbonatna tla na bituminoznih apnencih (foto: M. Urbani)

GozdV 63 (2005) 4
33
Slika 11: Izprana pokarbonatna tla na dolomitih (foto: M. Urbani)
Slika 12: Zdruba breze in orlove praproti poraa akrina izprana tla v Beli krajini (foto: L. Kutnar)
dosegajo globine okoli 70 cm, e so koluvialnega znaaja, tudi ve. Pod organskim O horizontom lei humusni A horizont, veinoma ohrinega tipa, ki je debel okoli 5 do 15 cm. Pod njim leei eluvialni E horizont je debel od okoli 10 do 30 cm in veinoma peeno ilovnate do meljasto ilovnate teksture. Bt horizont je najvekrat ilovnat do glinasto ilovnat, saj vsebuje okoli 1,5 do 2,5 kart ve gline od E horizonta. Na splono imajo ugodne fizikalne in vodnozrane lastnosti, so razmeroma globoka in za gozd dobre do visoke rodovitnosti. Izprana pokarbonatna tla (na apnencih in dolomitih) imajo lahko podoben razvoj in lastnosti kot izprana tla na silikatih. Predvsem na Dolenjskem in v Beli krajini se na apnencih in dolomitih pojavljajo t.i. akrina izprana tla (iz lat. acris = zelo kisel), ki imajo v spodnjem delu praviloma glinasto talno plast rjave, rdeerjave do rdee barve, dobro izraene poliedrine strukture in evtrinih lastnosti. Domnevamo, da je horizont B reliktni, po poreklu iz avtohtonih ostankov
GozdV 63 (2005) 4
pokarbonatnih tal ali jerovice, ki je prekrita z eolsko naneeno, preteno rumeno rjavo, zelo kislo, meljasto ilovnato talno plastjo oziroma alohtonim E horizontom. Razirjenost: V veji meri se pojavljajo na polonih pobojih, ravninah, starejih renih terasah in dolinah z globljimi tlemi, najvekrat v zdrubi s kambinimi tlemi. Znailna so za rastia edafsko pogojenih gradnovo-bukovih gozdov (Hedero-Fagetum), veje povrinske delee zavzemajo na rastiih niinskih gozdov gradna in belega gabra (Querceto-Carpinetum s. lat.), predpanonskega bukovja (Vicio oroboidi-Fagetum), jelovja z okroglolistno lakoto (Galio-Abietetum), predvsem na zaravnicah, v ulekninah, na spodnjih delih polonih poboij in v vrtaah se pojavljajo tudi na rastiih predgorskih bukovih gozdov (Seslerio-Fagetum, Hacquetio-Fagetum), gorskih bukovih (Lamio orvalae-Fagetum) in jelovo-bukovih gozdov (Omp207
34
Podtip

Po vrsti matine podlage (po PRAVILNIKU 1984) na: 1.Izprana tla na nekarbonatnih in malo karbonatnih matinih podlagah 2.Izprana pokarbonatna tla (na apnencih in dolomitih) Za 1. podtip (na silikatnih in silikatno-karbonatnih kamninah): tipina oglejena psevdooglejena koluvialna Za 2. podtip (izpranih pokarbonatnih tal): evtrina (E hor. ima stopnjo nasienosti z bazami nad 50 % oz. pH nad 5) koluvialna evtrina koluvialna distrina distrina ali zmerno akrina (E horizont z vrednostmi pH 4,2 - 5) mono akrina (E hor. s stopnjo nasienosti z bazami pod 35 % oz. pH pod 4,2) Za oba podtipa: plitva (globina tal do 450 cm) srednje globoka (45 cm - 70 cm) globoka (nad 70 cm) Za 1. podtip, na osnovi teksture v: peena ilovnata glinasta Na osnovi skeletnosti v: z malo skeleta (zavzema pod 25 % prostornine) srednje skeletna (25 - 50 %) mono skeletna (nad 50 %) Za oba podtipa: Na osnovi debeline humusno akumulacijskega horizonta v: plitvo humozna (A hor. tanji od 25 cm) srednje humozna (A hor. 25 do 35 cm) globoko humozna (A hor. nad 35 cm) Na osnovi konsistence B hor.: drobjiva teko drobljiva
Razvramo jih v naslednje nije sistematske enote:
Razliica
Oblika
Oblije
halodo-Fagetum, Homogyno sylvestris-Fagetum), visokogorskih bukovih gozdov (Ranunculo platanifoii-Fagetum, Polysticho lonchitis-Fagetum, Cardamini savensi-Fagetum), zmerno kisloljubnih bukovij (Luzulo-Fagetum s. lat.) in drugje. Steljnike na akrinih izpranih tleh v Beli krajini znailno poraa drugotna zdruba breze in orlove praproti (Pteridio-Betuletum).
Primer: Opis talnega profila srednje globokih, plitvo humoznih, zmerno akrinih, izpranih pokarbonatnih tal na apnencu, s sprsteninasto (Eumull) humusno obliko, ki so se razvila na rastiu primorskega gorskega bukovega gozda, oblika z belkasto bekico (Lamio orvalae-Fagetum luzuletosum albidae) - (prirejeno po URBANI 1987)
208
GozdV 63 (2005) 4
35
Nahajalie: Batitovc pod Vremico; Relief: zmerno valovito, preteno gladko poboje prehaja v zaravnico; N. v.: 690 m; Nagib: 5 ; Lega: NE; Sestoj: ist, raznodoben, panjevski, bukov tanji debeljak
Simbol plasti Ol Of Ah Globina (cm) 2/4 - 0 0-1 Morfoloke in kemine lastnosti plasti Preteno rahla plast bukovega opada. Konzistenca: mehak, sipek, drobljiv; Struktura: kosmasta, pranata; Vlaga: vlaen; Organska snov: zelo visoko humozen; Prekoreninjenost: zelo goste; Favna: opazna; Drenaa: prosta; Barva: temno sivkasto rjava (10 YR 3-4/2) Konzistenca: sipek, drobljiv; Struktura : pranata do zrnasta; Vlaga: sve; Organska snov: zelo visoko humozen; Prekoreninjenost: zelo goste; Drenaa: prosta; Barva: rjava (10 YR 4/3-4) Konzistenca: sipek, drobljiv; Struktura : pranata do orekasta; Tekstura: meljasto ilovnat; Vlaga: suh do sve; Skelet: 5 %; Organska snov: zelo humozen; Prekoreninjenost: zelo goste; Drenaa: prosta; Barva: rumenkasto rjava (10 YR 5/6) Konzistenca: drobljiv; Struktura : drobnozrnasta do orekasta; Tekstura:: meljasto ilovnat; Vlaga: suh do sve; Skelet: 20 %, premerov do 30 cm; Organska snov: srednje humozen; Prekoreninjenost: srednje goste; Drenaa: prosta; Barva: rumenkasto rjava (10 YR 5/8) Konzistenca: drobljiv, lomljiv, plastien; Struktura : poliedrina, tudi zrnasta do kepasta; Tekstura: glinast; Vlaga: suh do sve; Skelet: 40 %; Organska snov: malo humozen; Prekoreninjenost: malo do posamezne korenine; Drenaa: delno zadrana; Barva: temno rdekasto rjava (5 YR 3/3 - 4) Ostrorobo in podolgovato kamenje iz sivega apnenca
Ah
1 - 3/5
AhE
3/5 - 10
10 - 29/37
Bt
29/37 35/70
pod 35 do 70 cm
Reakcije horizontov oziroma talnih plasti, doloene v vodi in v kalijevem kloridu (pH(KCl)), njihova tekstura, preskrbljenost z rastlinam dostopnimi fosforjevimi (P2O5) in kalijevimi (K2O) spojinami ter vsebnosti organske snovi (O.s.), celokupnega ogljika (C), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (C/N) v talnih vzorcih
Horizont Of Ah AhE E Bt Ah pH pH Pesek (H2O) (KCl) % 5,8 5,5 5,5 5,5 6,5 4,7 4,3 4,5 4,6 5,4 15,1 15,6 18,1 16,6 15,6 12,8 41,6 41,3 26,7 26,7 27,5 42,4 mi mi g Grobi melj Fini Glina Tekst. melj % razred P2O5 mg/ kg 2 K2O O. s. C N C/ mg/ (%) (%) (%) N kg 30 25,86 15,0 3,21 18 14 10,68 7 5 10 5,69 3,45 2,07 6,2 2,72 3,3 2,98 2,0 3,19 1,2 3,86 21 19 18 15
GozdV 63 (2005) 4
209
36
Vsebnosti in odstotni delei izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+), in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih kationov (SumB), kationske izmenjalne kapacitete (KIK) in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V) v talnih vzorcih profila:
Horizont Of Ah Ah AhE E Bt Ca2+ 17,75 4,57 1,43 1,37 18,57 Mg2+ 1,94 0,65 0,26 0,24 0,47 Na+ H+ cmol(+)/kg 0,48 0,08 26,5 0,23 0,18 0,08 0,23 0,08 0,04 0,04 0,17 26,0 22,0 20,0 12,5 K+ SumB 20,25 5,53 1,91 1,73 19,44 KIK 46,75 31,53 23,91 21,73 31,94 Ca2+ Mg2+ K+ % 43,31 38,0 4,1 1,0 17,54 14,5 7,99 7,96 6,0 6,3 2,1 1,1 1,1 1,5 0,7 0,8 0,4 0,7
Na+ 0,2 0,3 0,2 0,2 0,5
H+
60,86 58,1
56,7 82,5 92,0 92,0 39,1
Viri:
IRI, M., 1984. Pedologija. SOUR Svjetlost. Sarajevo, 312 s. FAO, 1989. FAO/Unesco Soil Map of the world, Revised Legend. Reprinted as Technical Paper 20, ISRIC, Wageningen, 138 s. JURKOVEK, B./ TOMAN, M./ OGORELEC, B./ RIBAR, L./ DROBNE, K./ POLJAK, M./ RIBAR L. 1996. Formacijska geoloka karta junega dela Trako-komenske planote 1:50 000; kredne in paleogenske kamnine.- Intitut za geologijo, geotehniko in geofiziko. Ljubljana, 143 s. MUNSELL, 1990. Munsell soil color charts. Newburgh, New York, 20 s. POKAR, B., 1992. Ekoloki dejavniki in razvoj avtohtone vegetacije na Krasu. Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Biotehnika fakulteta, oddelek za gozdarstvo, Ljubljana, 120 s. PRAVILNIK, 1984. Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. Pravilnik je bil objavljen v uradnem listu SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., 1992. Razvranje tal/ klasifikacija. V: Jazbec R. in sod.: Raziskujmo ivljenje v tleh. Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana, s. 38 - 44.
PRUS, T., 2003. Klasifikacija tal. tudijsko gradivo, Center za pedologijo, Odd. za agronomijo, BF, Ljubljana, http//www/bf.uni-lj.si/cpvo/ Novo/ PDFs/ KLASIFIKACIJA TAal.pdf ROBI, D. / ACCETTO, M., 2002. Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije.- Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehnike fakultete, Ljubljana, tipkopis, 18 s. SUIN, J., 1983. Nauk o tleh. - Kmetijski tehniki slovar. Gradivo za Pedoloki slovar. 1. knjiga, 1. zvezek. Vtozd za agronomijo Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, 36 s. KORI, A., 1986. Postanak, razvoj i sistematika tla. - Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveuilita, Zagreb, 172 s. URBANI, M., 1987. Tla v primorskih bukovih gozdovih na oboju Vremice. - Pedoloka ekspertiza. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo. Ljubljana, 52 s. URBANI, M., AS, M., 2001. Tla habitatov divjega petelina v visokogorju Koroke. - Pedoloka ekspertiza. Gozdarski intitut Slovenije. Ljubljana, 19 s. WRB, 1998. Key to the reference soil groups of the World Reference Base (WRB) for soil resources. - ISSS-ISRIC-FAO, Roma, 106 s.
Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part II. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 3. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 13. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The second part of the Atlas gives the definition, classification, structure, characteristics and distribution in forests of rankers, dystric brown soils and eutric brown soils. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classification, characteristics of soil type, Rankers, Cambisols* * Opraviilo: Pri anglekem prevodu izvleka v Gozdarskem vestniku 3 je prilo do neljube napake. Zato se prevajalki, ki je opravila delo korektno, za spodrsljaj opraviujemo. Enako bralcem. Urednik
210
GozdV 63 (2005) 4

GDK: 114:(253)(045)
37

Forest Soil Atlas of Slovenia
Izvleek: Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 4. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 5-6. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 20. Prevod v angleino: avtorja. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V etrtem delu Atlasa je prikazana opredelitev, razvrstitev, zgradba in znailnosti podzolov, rjavih opodzoljenih in obrenih tal in ter njihovo razirjenost v gozdovih. Namenjen je tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, lastnosti talnega tipa, podzoli, rjava opodzoljena tla, obrena tla Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part IV. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 5-6. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 20. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The fourth part of the Atlas gives the definition, classification, structure, characteristics and distribution in forests of podzols, semipodzols and fluvisols. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classification, characteristics of soil type, podzols, semipodzols, fluvisols
PODZOL
Opredelitev in razvrstitev: Podzol (podzolasta tla) razvramo v razred eluvialno-iluvianih tal. Po nai opredelitvi morajo imeti dobro izraen pepelnato sivi eluvialni E Razvramo jih v naslednje nije sistematske enote: Podtip
horizont, pod njim pa temno rjavi humospodini (humusno-iluvialni) horizont Bh, ki vsebuje vanj izprane humusne snovi in/ali rjasto rjavi ferispodini (elezo-iluvialni) horizont Bfe, ki vsebuje izprane in nakopiene seskviokside eleza, aluminija in mangana.
Na osnovi spodinih horizontov v : humusno elezov podzol (vsebuje horizonta Bh in Bfe); humusni podzol (vsebuje le horizont Bh); elezov podzol (vsebuje le horizont Bfe). Na osnovi debeline E horizonta loimo: ibki podzol (z debelino E horizonta pod 10 cm); zmerni podzol (z debelino E hor. 10 do 20 cm); moan podzol (z debelino E hor. nad 20 cm). Po vrsti matine podlage v podzole na: kremenovih peenjakih; roencih; kislih metamorfnih kamninah (npr.; kvarcitih, filitih); kislih magmatskih kamninah (npr. granitih, tonalitih, granodioritih, dacitih, gnajsih, kremenovih keratofirjih); morenah; peskih.
253
Razliica
Oblika
38

horizonta. Praviloma so zelo kisla (z vrednostmi pH pod 5) in imajo nizke stopnje nasienosti z izmenljivimi bazami (pod 35 %), so revna s hranili ter slabe rodovitnosti. Razirjenost: V Sloveniji so podzoli (po PRUS 2003) tipina gozdna tla in so zelo redki. Manja obmoja podzola so ponekod ogroena zaradi gradnje gozdnih prometnic ali smuarskih prog. Zaradi njihove redkosti bi jih bilo potrebno zavarovati po naelih, veljavnih za naravno dediino. Podzoli redkokje sami zavzemajo veje sklenjene povrine. Veinoma se pojavljajo v zdrubi z distrinimi rjavimi tlemi in/ali z rjavimi opodzoljenimi tlemi, mestoma se jim pridruijo tudi distrini rankerji. Nastali so predvsem v gorskem svetu, le izjemoma tudi v nijih legah. Najdemo jih v najbolj kisloljubnih gozdovih kot so smrekovja s smrenim resnikom (Rhytidiadelpho lorei-Piceetum) in s trikrpim mahom (Mastigobryo-Piceetum), jelovja z belkasto bekico (Luzulo albidae-Abietetum) in s trikrpim mahom (Bazzanio-Abietetum), bukovje z rebrenjao (Bechno-Fagetum) idr. Primer: Opis mesta izkopa in morfolokih lastnosti tal na profilu ibkega, humusno elezovega podzola z evtrinim podtaljem na meani moreni (povzeto po KRAIGHER in sod. 2000)
Datum: 24.nov.1994 Oznaka profila: Pri ijcu Opisovalec tal: Mihej Urbani Fitocenoloki popis: Lado Kutnar Nagib (): 0-10 Lega: juna Nadm. vi. (m): 1200
Soznanice in sorodne sistematske enote: Na talni tip se po lastnostih ve ali manj sklada z mednarodno (FAO 1989, WRB 1998) vijo talno grupo (reference (major) soil group) podzoli (Podzols), vendar je razlenjena v nije talne enote po nekoliko druganih naelih, kot jih uporabljamo mi. Zgradba profila: humusno elezov: O - E - Bh - Bfe - CR; humusni: O - E - Bh - CR; elezov: O - E - Bfe - CR; Znailnosti: Podzoli se pojavljajo predvsem v hladnih in vlanih podnebnih razmerah, z obilico padavin in na z bazami revnih, razdrobljenih matinih podlagah, ki praviloma vsebujejo veliko kremena. Na njih zaradi ovirane mineralizacije organske snovi prevladujejo prhninaste humusne oblike in surovi humus. Njihov organski O horizont veinoma ostro prehaja v eluvialni E horizont, le izjemoma se med njima pojavlja tudi humusni A horizont. Debelina E horizonta je odvisna od jakosti podzoljenja (izpiranja humusnih snovi in seskvioksidov, zakisovanja idr.). Mestoma, eprav zelo redkokje, naletimo na podzoljena tla, ki imajo E horizont debel celo do enega metra. Obiajno je pepelnato sive barve in vsebuje izbeljena zrnca kremena. Pod njim lei en do dva spodina B
Talni tip: humusno-elezov podzol z evtrinim podtaljem Vegetacijski tip: visokogorski smrekov gozd / Rhytidiadelpho lorei-Piceetum (M. WRABER 1953 n. nud.) ZUPANI (1976) 1981 Lokaliteta: 4. kvadrant raziskovalne ploskve vel. 100 m x 100 m, osnovane v v g.e. Pokljuka, odd. 39c in 40c Opis objekta: ist, stareji smrekov debeljak z normalnim do vrzelastim sklepom kroenj; v vrzelih so smrekova mladja, goe Matina podlaga: meana (apnasto-silikatna) morena Relief: zmerno valovita zaravnica pod grebenom Splone znailnosti tal: v zg. delu podzoljena, v sp. delu sprana
254

Horizont: Globina (cm): Prehod (meja): Konsistenca: Struktura: Ol 3-1/2 cm 1 do 2 cm debel, rahel do stisnjen smrekov opad (iglice, vejice, posamezni stori, veje), vlaen Of,h 1/2 cm-0 1 do 2 cm debela, rahla do mehka plast iz fermentiranih rastl. ostankov, surovega humusa. Je gosto prekoreninjena, vlana AhOh 0-3/5 cm oster, raven nepovezana pranata/ drobnozrnasta vlaen posamezno kamenje prhlina zelo gosto prekor. ni opaena prosta dobra prosta temno rjava 10YR3/4 prosta zelo temno sivkasto rjava rjava 10YR4-5/2-3 E1 3/5-7/15 cm oster, valovit drobljiv,zbit Bh 7/15-18/20 jasen, valovit Bf,h
39
18/20-25/30 postopen
lahko droblj. lahko droblj zrnasta
debelozrnasta zrnasta
Tekstura: Vlaga: Skelet:
ilovnata vlaen
ilovnata vlaen
ilovnata vlaen 5 %, kamenje do 3 cm prhlina seskvioksidi sred. gosto prekor.
5-10 %,kame- zavzema nje do 2 ok. 7 % cm volumna izprana redko prekor. prhlina nakopien humus sred. gosto prekor.
Organ. snov: Novotvorbe: Korenine: Favna: Drenaa: Barva:
rdekasto rjava 5YR3/4 BvC 120+160 cm neizrazit zelo plastien masivna peeno glinasto ilovnata vlaen/moker 40-70 %
Horizont: Globina (cm): Prehod (meja): Konsistenca: Struktura: Tekstura: Vlaga: Skelet: Novotvorbe: Korenine: Drenaa: Barva:
Bv 25/30-40 cm postopen lahko droblj. zrnasta/ poliedrina glinasto ilovnata vlaen 5%
E2 40-60 cm postopen drobljiv zrnasta/ poliedrina glinasto ilovnata vlaen /sve 5 %, do 6 cm spiranje gline?
Bt 60-80 cm neizrazit drobljiv debelozrnasta glinasto ilovnata sve 5-10 % kopienje gline?
BvBt 80-120 cm neizrazit plastien kepasta meljasto glinasto ilovnata sve/vlaen 15 %, do 15 cm
redko prekor. dobra temno rjava 7.5YR4/2
posamezne korenine dobra rjava 10YR4/3-4 dobra rjava 10YR4/4 nek. zadrana rjava 10YR5-4/4 nekoliko zad. rjava 10YR5/4
255
40
Slika 1: ibki, humusno elezov podzol na meani moreni (foto: M. Urbani)
Slika 2: Rjava opodzoljena tla (v levem delu profila) preidejo v zmerni elezov podzol. Tla so nastala na moreni, ki prekriva svetlo sivo, karbonatno jezersko kredo, vidno v spodnjem levem delu profila (foto: Toma Kralj)
Slika 3: Organski O horizont iz smrekovega opada in prhnine ostro prehaja v sivi eluvialni E horizont monega elezovega podzola (foto: M. Urbani)
256
41
Slika 4: Smrekov gozd s smrenim resnikom poraa zdrubo podzolov in distrinih rjavih tal s vkljuki rjavih opodzoljenih tal, ki se je razvila na moreni (foto: Lado Kutnar)
Slika 5: Izkopavanje profila elezovih rjavih opodzoljenih tal v smrekovju s smrenim resnikom na moreni (foto: Matej Rupel)
257
42
Kemijske lastnosti kvantitativnih (odvzetih z valjasto sondo 7 cm iz vnaprej doloenih globin 05 cm, 510 cm, 1015 cm, 2030 cm, 3040 cm in z znano prostornino) in kvalitativnih (odvzetih iz genetskih horizontov) vzorcev tal profila ibkega, humusno elezovega podzola: reakcija tal (pH), vsebnosti organske snovi, celokupnega ogljika (C) in duika (N), razmerje organski ogljik - celokupni duik (Corg/N), vsebnosti kalcijevega karbonata (CaCO3) in celokupnega vepla (S)
plast horizont
Kemijske lastnosti vzorcev tal profila ibkega, humusno elezovega podzola: izmenljivi kationi, vsota bazinih kationov, vsota kislih kationov, kationska izmenjalna kapaciteta (KIK), stopnja nasienosti z bazami (V)
plast horizont
258

Tekstura talnih vzorcev na poskusni ploskvi ijec na Pokljuki
plast horizont M15 M20 M30 M40 E1 Bh Bfh Bv E2 Bt BtBv BvC Globina cm 10-15 15-20 20-30 30-40 4-12 12-19 19-27,5 27,5-40 40-60 60-80 80-120 120 + 160 poskusna ploskev Pri ijcu glina melj pesek % % % 1. Kvalitativni vzorci 36,3 40,8 22,9 34,2 43,2 22,6 38,8 38,6 22,6 32,7 32,6 34,7 19,9 27,0 23,3 33,6 29,9 39,2 39,2 23,2 2. Vzorci profila 36,9 36,5 35,0 22,8 33,2 35,8 51,8 24,9 43,2 36,5 41,7 43,6 36,9 25,0 9,0 51,9 teksturni razred glinasta ilovica glinasta ilovica glinasta ilovica glinasta ilovica
43
ilovica ilovica ilovica glinasta ilovica glinasta ilovica glinasta ilovica meljasto glinasta ilovica peeno glinasta ilovica
RJAVA OPODZOLJENA TLA

Opredelitev in razvrstitev: Rjava opodzoljena tla (tudi: rjava podzolasta tla, rjavi brunipodzol, podzol) razvramo v razred eluvialno-iluvianih tal, eprav nimajo dobro izraenega eluvialnega E horizonta. Lahko pa se pod A/E horizontom na talnem profilu pojavljajo tudi
sive pege, lise in tanki, prekinjeni pasovi inicialnega E horizonta. Za talni tip rjavih opodzoljenih tal so diagnostini humusni A/E horizont, v katerem potekajo procesi izpiranja ter pod njim lee vsaj eden od obeh spodinih B horizontov: ali humusnoiluvialni Bh horizont, ki vsebuje izprane humusne snovi ali elezo-iluvialni Bfe horizont, ki vsebuje izprane in nakopiene seskviokside ali oba.
Razvramo jih v naslednje nije sistematske enote: Podtip Na osnovi spodinih horizontov v : humusno elezova (vsebujejo horizonta Bh in Bfe); humusna rjava opodzoljena tla (vsebujejo le horizont Bh); elezova rjava opodzoljena tla (vsebujejo le horizont Bfe). Po vrsti matine podlage v rjava opodzoljena tla na: kremenovih peenjakih; roencih; kislih metamorfnih kamninah; kislih magmatskih kamninah; morenah; peskih Na osnovi stika z matino podlago loimo: litini (B horizont lei na vrsti kamnini); regolitini (B hor. lei na zdrobljeni ali sipki matini podlagi). Na osnovi teksture tal na: peena, ilovnata. Na osnovi skeletnosti v: z malo skeleta (skelet zavzema pod 25 % prostornine tal) srednje skeletna (25 - 50 %) mono skeletna (nad 50 %)
259
Razliica
Oblika
Oblije
260
44
TALNE RAZMERE IN OBLIKE MIKRORELIEFA NA MEANI MORENI
Slika 6: Idealizirani prikaz talnih razmer in oblik mikroreliefa na preteno nekarbonatni moreni Pokljuke (povzeto po KRAIGHER in sod. 2000)
45
Slika 7: Izsek iz gozdarske pedoloke karte Pokljuke s kartografskima talnima enotama kompleks opodzoljena tla in podzoli in podzoli (prirejeno po TREGUBOV in sod., kartiranje je opravila Marija Kodri)
261
46

Vaccinio vitis idaeae-Pinetum sylvestris, BechnoFagetum, Hieracio rotundati-Fagetum, Thelyptero limbospermae-Quercetum roboris idr.).
Soznanice in sorodne sistematske enote: V avstrijski razvrstitvi tal (KILIAN 2002) jih imenujejo Semipodsol. Po opredelitvi nekdanje jugoslovanske klasifikacije (IRI 1984, KORI 1986 idr.) so morala rjava opodzoljena tla imeti poleg A/E horizonta tudi oba spodina horizonta (Bh in (pod njim) Bfe). Humusno elezova rjava opodzoljena tla veinoma lahko razvrstimo v mednarodno (FAO 1989, WRB 1998) talno enoto haplini podzoli (Haplic Podzols) ki je (poenostavljeno povedano) opredeljena s tem, da ima tako Bh, kot Bfe horizont. Humusna rjava opodzoljena tla uvramo v talno enoto karbini podzoli (Carbic Podzols), ki ima od spodinih le humusno-iluvialni Bh horizont, lahko pa imajo tudi E horizont, e je ta pretrgan ali tanji od 2 cm, elezova rjava opodzoljena tla pa v elezove podzole (Ferric Podzols), ki imajo od spodinih le elezo-iluvialni Bfe horizont. Zgradba profila: regolitina humusno elezova rjava opodzoljena tla: O - A/E - Bh - Bfe - C; regolitina humusna rjava opodzoljena tla: O- A/E - Bh - CR; litina elezova rjava opodzoljena tla: O- A/E - Bfe - R. Znailnosti: Rjava opodzoljena tla so se veinoma razvila na z bazami revnih matinih podlagah z veliko kremena in v hladnem, vlanem (gorskem) podnebju. Praviloma so zelo kisla, z zelo nizko stopnjo nasienosti z bazami (pod 35 %), s slabo mineraliziranimi oblikami humusa (prhnino, surovim humusom), revna s hranili ter slabe rodovitnosti. Razirjenost: Za humusno elezova rjava opodzoljena tla se zahteva zgradba profila, ki se v naih gozdovih le malokje pojavlja. Bolj sta razirjena humusni in elezov podtip teh tal, njim soroden podtip opodzoljenih distrinih rjavih tal (z znaki inicialnega E horizonta, toda brez razvitih spodinih B horizontov) ter podzoli (z dobro razvitim E horizontom), eprav tudi te vrste tal zavzemajo v naih gozdovih dokaj majhne povrinske delee. Rjava opodzoljena tla se pojavljajo predvsem malopovrinsko in v fragmentih v zdrubi z distrinimi rjavimi tlemi in/ali s podzoli, ki jih poraajo izrazito kisloljubne rastlinske zdrube (bila so opaena na terenu ali omenjena pri opisih rasti asociacij Rhytidiadelpho lorei-Piceetum, Bechno-Abietetum,
262
OBRENA TLA
Opredelitev in razvrstitev: Obrena tla (fluvisol) obsegajo tla, ki so nastala na recentnih (holocenskih) nanosih rek in drugih (manjih) vodotokov ter jezer in morja. Te usedline lahko vsebujejo naneeno glino, melj, pesek ali prod ali so sestavljene iz razlinih kombinacij teh (npr. med seboj pomeanih) sestavin. Nerazvita obrena tla imajo na nasutini, pod morebitnim O horizontom, le nerazviti (A) oziroma Ai horizont, v katerem se obarvanost zaradi humusa esto niti ne opazi in ki se lahko tudi samo mestoma pojavlja. Razvita obrena tla pa imajo na aluvialni matini podlagi e dobro razvit humusno akumulativni A horizont. Obrena tla so razvrena v oddelek hidromorfnih tal, saj je veji del teh tal pod vplivi obasnih poplav ali visoke podtalnice in ima zato izraene znake prekomernega navlaevanja. Vendar je precejnji del obrenih tal - vsaj v fizioloki globini - brez teh vlanostnih vplivov (npr. zaradi hidromlioracij) in ima zato trdinski (terestrini) znaaj in/ali esto tudi antropogenizirani znaaj. Soznanice in sorodne sistematske enote: Po nekdanji jugoslovanski klasifikaciji (IRI 1984, KORI 1986 idr.) se ta razred tal imenuje aluvialna (tudi: fluvijalna, fluviatilna) tla. Dobro se sklada z mednarodno (FAO 1989, WRB 1998) vijo talno grupo fluvisoli (Fluvisols), vendar je ta razlenjena v nije talne enote po nekoliko druganih naelih, kot jih uporabljamo mi. Zgradba profila: - nerazvita obrena tla: O - (A) - C; - oglejena razvita obrena tla: O - A - C - G. Znailnosti: Poleg inicialnega (A) ali humusnega A horizonta je rastlinam rastni substrat tudi sedimentna matina podlaga, e jo sestavljajo dovolj drobni delci, vendar so zaradi mladosti njenega nastanka pedogenetski procesi v njej e slabo izraeni. Tako lahko obrena tla dosegajo precejnje fizioloko aktivne globine, e jih ne omejujejo npr. plasti proda ali podtalnica. Matini substrat oznaujemo s C, oziroma z rimskimi tevilkami, e ga sestavljajo med seboj loljive plasti. Tako npr. nerazvita obrena tla s tremi, po teksturi razlinimi

Razred obrenih tal razvramo v naslednje nije sistematske enote: Tip Podtip nerazvita obrena tla (imajo slabo razvit, inicialni horizont (A)) razvita obrena tla (imajo dobro razvit humozni horizont A) karbonatna (vsebujejo karbonate vsaj do globine 40 cm) evtrina (pH nad 5) distrina Na osnovi fizioloko aktivne globine (po PRAVILNIKU 1984) na: zelo plitva (fizioloka globina je pod 20 cm) plitva (globina 20 - 35 cm) srednje globoka (35 cm - 50 cm) zmerno globoka (50 cm - 70 cm) globoka (70 cm - 120 cm) zelo globoka ( nad 120 cm) neoglejena zelo globoko oglejena (Go horizont pod 100 cm) globoko oglejena (Go se pojavlja v globinah od 70 do 100 cm) zmerno oglejena (Go 50 - 70 cm) srednje mono oglejena (Go 30 - 50 cm) mono oglejena (Go nad 30 cm)
47
Razliica
Oblika
Oblija
plitvo humozna (debelina A horiz. pod 25 cm) srednje globoko humozna (debelina A horiz. 25 - 35 cm) globoko humozna (debelina A horiz. nad 35 cm) drobljiva teko drobljiva, gosta Oziroma na osnovi teksture (IRI 1984, KORI 1986 idr.) v: peena ilovnata glinasta Na osnovi skeletnosti v: z malo skeleta (zavzema pod 25 % prostornine) srednje skeletna (25 - 50 %) mono skeletna (nad 50 %)
plastmi usedlin prikaemo takole: O - (A) - I - II - III. Na splono v zgorjih delih vodotokov prevladujejo fluvialne usedline iz debelejih sestavin (proda, peska), v spodnjih pa iz drobnejih (melja, ilovice, gline). Zaradi spreminjanja nosilnih sil vodotokov skozi as pa je za holocenske nanose znailno, da se jim v obliki pasov, jezikov, le in vkljukov spreminja tekstura tako v horizontalni kot v vertikalni smeri. Ker pa je geoloka pod-
laga veine vodozbirnih obmoij dokaj pestra, mestoma najdemo primere, da se obrenim tlem, npr. zaradi premeanosti karbonatnih in nekarbonatnih usedlin, korakoma spreminjajo tudi kemine lastnosti. Nerazvita obrena tla so veinoma plitva, pod vplivi poplav, vodne erozije in/ali visoke podtalnice ter slabe rodovitnosti. Razvita obrena tla pa so, e so globoka in imajo ugodno teksturo, lahko zelo rodovitna.
263
48

Slika 8: Evtrina, srednje globoka, mono oglejena, ilovnata, plitvo humozna, srednje skeletna, razvita obrena tla v gozdu rne jele in podaljanega aa (foto: M. Urbani)
Slika 9: Obreno rastje vrb in topolov (foto: M. Urbani)
264

Slika 10: Evtrina, globoka, neoglejena, ilovnata, plitvo humozna, malo skeletna /v fizioloko aktivnem delu, ki lei na prodnati plasti), razvita obrena tla v gozdu doba in belega gabra (foto: M. Urbani)
49
Slika 11: Hidromelioracija Ledave (foto: M. Urbani)
265
50
Primer: Opis talnega profila karbonatnih, srednje globokih, srednje mono oglejenih, globoko humoznih, (peeno) ilovnatih, malo do srednje skeletnih, razvitih obrenih tal oz. (po IRI 1984) humofluvisola (prirejeno po SMOLE & URBANI 1990)
Datum opisa: 19. 9. 1988; Nahajalie: Posavec, ob izlivu Peraice v Savo; N. v.: 399 m; Nagib: 0; Lega: ravno; Relief: ravnica; Matina podlaga: aluvialni nanos karbonatnega proda, peska in melja; Opis objekta: vrzelast tanji debeljak rdeega bora s posamino primesjo smreke in z bujnim grmovnim in zelinim slojem. Mestoma so e manje travnike povrine; Vegetacijski tip: log rdeega bora in smreke (Pinus sylvestris - Picea abies stadij); Vegetacija na talnem profilu: Euphorbia amygdaloides, Euphorbia cyparssias, Centaurea sp., razne trave; Pokrovnost zelinega sloja: 100 %
Simbol plasti Ol Ah1 Globina (cm) 0/2 - 0 0 - 2/3
Morfoloke in kemine lastnosti plasti

Opad iglavcev in listavcev pokriva okoli 20 % povrine tal Sipke do lahko drobljive konsistence, pranate strukture (s sprimki), sve, 5 % njene prostornine je zavzemal apnenast premerov do 1 cm, zelo gosto prekoreninjena, proste drenae, zelo temne sivo rjave barve (10 YR 3/1-2), ostro prehaja v: drobljiva, zrnasta do kepasta, peeno ilovnata, vlana, 10 % skeleta s do 5 cm, zelo gosto prekoreninjena, proste drenae, temno rjava (10 YR 3/3), jasno prehaja v: drobljiva, zrnasta do kepasta, peeno ilovnata, vlana, 10 % skeleta s do 6 cm, srednje gosto prekoreninjena, proste drenae, temno sivkasto rjava (10 YR 4/2), postopno prehaja v: Lahko drobljiva, zrnasta, peeno ilovnata, mokra, 20 - 30 % skeleta, korenin je malo, proste drenae, rjava (10 YR 4/3), postopno prehaja v: Karbonaten prod premerov do 8 cm, s primesjo temno do svetlosivega peska in mivke, v kateri se pojavljajo rjaste pege.
Ah2
2/3 - 10
Ah3
10 - 25
Ah C
25 - 40
CGo
pod 40
Analitski podatki za profil obrenih tal Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalijevem kloridu (pH(KCl)) ter vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) v talnih vzorcih Plast Ol Ah1 Ah2 Ah3 Ah C
266
Globina (cm) 0/2 - 0 0 - 2/3 2/3 - 10 10 - 25 25 - 40
pH (H2O) 5,85 7,52 8,05 8,02 8,05
pH (KCl) 4,97 7,08 7,46 7,43 7,48
CaCO3 (%) 0 26,9 30,9 28,1 24,1
Org. s. (%) 67,2 15,5 7,7 6,0 5,2
N (%) 1,51 0,61 0,32 0,17 0,11
Corg/N 26 15 14 21
27
51
Preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnim magnezijem (ALMg) ter kalijevimi (AL K2O) in fosforjevimi (AL P2O5) spojinami (v g na kg tal) in tekstura kambinega horizonta Plast Ol Ah1 Ah2 Ah3 Ah C AL-K2O AL-P2O5 AL-Mg Glina Drobni melj Grobi melj Pesek (mg/kg) (mg/kg) (mg/kg) % % % % 500 260 100 80 60 110 30 10 10 sledovi
Teksturni razred
410
370 260 270 0,4 0,2 1,0 1,8 6,8 5,7 38,6 34,8 36,6 59,2 58,2 56,7 peena ilovica peena ilovica
peena ilovica
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih (SumB) in kationske izmenjalne kapacitete (KIK), izraene v cmol+/ kg tal, stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V), izraene v odstotkih ter odstotni delei izmenljivih kationov v izmenjavah za talne vzorce profila: Plast Ah1 Ah2 Ah3 Ah C Ca 14,36 12,09 12,36 12,43 Mg 6,27 2,33 1,30 1,29 K 0,36 0,10 0,05 0,05 Na 0,13 0,13 0,13 0,13 H SumB 0 2,0 1,5 0 21,12 14,65 13,84 13,90 KIK 21,12 16,65 14,34 13,90 V %Ca %Mg 100 88,0 96,5 100 68,0 72,6 86,2 89,4 29,7 14,0 9,7 9,3 %K %Na %H 1,7 0,6 0,3 0,4 0,6 0
0,8 12,0 0,9 0,9 5,5
Razirjenost: Obrena tla (fluvisol) zavzemjo v naih gozdovih (po Popisu gozdov ZGS 1994) okoli 0,5 odstoten dele, izraen s tevilom gozdnogospodarskih odsekov in z njihovimi gozdnimi povrinami. Nerazvita obrena tla vzdol vodnih tokov poraajo popljavljana vrbovja z mestoma prisotnim rnim topolom (Salici-Populetum s. lat.), logi rne jele (Carici elongatae-Alnetum glutinisae) in drugo skromno, pionirsko rastje, ki prenese obasne poplave. Od vodotokov obiajno bolj oddaljena, rodovitneja razvita obrena tla pa - v kolikor niso v poljedelski rabi - zavzemajo rastia gozdnih zdrub rne jele (Alnetum glutinosae s. lat.), doba in belega gabra (Robori-Carpinetum s. lat), zdrube doba in bresta (Querco roborisUlmetum laevis) idr.
VIRI:
IRI, M., 1984. Pedologija. SOUR Svjetlost. Sarajevo, 312 s. FAO, 1989. FAO/Unesco Soil Map of the world, Revised F Legend. Reprinted as Technical Paper 20, ISRIC, Wageningen, 138 s. KILIAN, W., 2002. Schlssel zur Bestimung der Bden sterreichs. Mitteilungen der sterreichischen Bodenkundlichen Gesellschaft, 67, Dunaj, 96 s. KOIR, ., 1994. Ekoloke in fitocenoloke razmere v gorskem in hribovitem jugozahodnem obrobju Panonije. Zveza gozdarskih drutev Slovenije, Ljubljana, 149 s. KRAIGHER, H., SMOLEJ, I., ATER, M., URBANI, M., SIMONI, P., KUTNAR, L., 2000. Rizosfera : raziskave gozdnih tal in rizosfere ter njihov vpliv na nekatere fizioloke parametre gozdnega drevja v izbranih gozdnih ekosistemih, sestojnih tipih in razvojnih fazah gozda. Strokovna in znanstvena dela, 118. Gozdarski intitut Slovenije, Ljubljana, 280 s.
267
52

SMOLE, I., URBANI, M., 1990. Gozdne zdrube in rastinogojitveni tipi v gozdnogospodarski enoti Radovljica - levi breg Save. Fitocenoloki elaborat s fitocenolokimi kartami M 1:10000. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 231 s. SUIN, J., 1983. Nauk o tleh. - Kmetijski tehniki slovar. Gradivo za Pedoloki slovar. 1. knjiga, 1. zvezek. Vtozd za agronomijo Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, 36 s. KORI, A., 1986. Postanak, razvoj i sistematika tla. Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveuilita, Zagreb, 172 s. TREGUBOV, V., MANOHIN, V., WRABER, M., KODRI, M., OKL, M., CIVIDINI, R.,UK, C., CIGLAR, M., 1958. Kompleksna raziskovanja smrekovih sestojev na Pokljuki. Elaborat. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 151 s. WRB, 1998. Key to the reference soil groups of the World Reference Base (WRB) for soil resources. - ISSS-ISRIC-FAO, Roma, 106 s. ZORN, M., 1975. Gozdnovegetacijska karta Slovenije. Opis gozdnih zdrub.- Biro za gozdarsko nartovanje, Ljubljana, 150 s. ZUPANI, M., 1999. Smrekovi gozdovi Slovenije.SAZU, Razred za naravoslovne vede, IV, dela 36
MARINEK, L., 1970. Bukov gozd z rebrenjao.Zbornik BF v Ljubljani, IGLG, vol.8, s. 93-130. MARINEK, L., ARNI, A., 2002. Komentar k vegetacijski karti gozdnih zdrub Slovenije. ZRC SAZU, Bioloki intitut Jovana Hadija, Ljubljana, 79 s. MUNSELL, 1990. Munsell soil color charts. Newburgh, New York, 20 s. PRAVILNIK, 1984. Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. Pravilnik je bil objavljen v uradnem listu SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., 1992. Razvranje tal/ klasifikacija. V: Jazbec R. in sod.: Raziskujmo ivljenje v tleh. Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana, s. 38 - 44. PRUS, T., 2003. Klasifikacija tal. tudijsko gradivo, Center za pedologijo, Odd. za agronomijo, BF, Ljubljana, http//www/bf.uni-lj.si/cpvo/ Novo/ PDFs/ KLASIFIKACIJA TAal.pdf ROBI, D., ACCETTO, M., 2002. Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije.- Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehnike fakultete, Ljubljana, tipkopis, 18 s. SMOLE, I., 1988. Katalog gozdnih zdrub Slovenije.IGLG, Ljubljana, 154 s.
268

GDK: 114:(253)(045)
53

Forest Soil Atlas of Slovenia Part V.
Izvleek: Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 5. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 7-8. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 23. Prevod v angleino: avtorja. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V petem delu Atlasa je prikazana opredelitev, razvrstitev, zgradba in znailnosti psevdoglejnih, oglejenih, otnih in antropogenih tal ter njihova razirjenost v gozdovih. Namenjen je tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, lastnosti talnega tipa, psevdoglej, glej, otna tla, antropogena tla Abstract: Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part V. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 7-8. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 23. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The fifth part of the Atlas gives the definition, classification, structure, characteristics and distribution in forests of pseudogleys, gleysols, peat histosols and anthropogenetic soils. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classification, characteristics of soil type, Planosols, Gleysols, Histosols, Anthrosols
PSEVDOGLEJNA TLA
Opredelitev in razvrstitev: V razred psevdoglejnih tal razvramo le en tip tal: psevdoglej Psevdoglej je tip hidromorfnih tal, za katerega je znailno obasno zastajanje po poreklu (praviloma) padavinske vode v zgornjem delu tal zaradi za vodo slabo propustnih do nepropustnih talnih plasti. V plasteh z obasno stojeo vodo se menjavajo mokra, anaerobna stanja tal s prevladujoimi redukcijskimi procesi in suneja, aerobna stanja tal s prevladujoimi oksidacijskimi procesi. Zaradi njih nastanejo v teh plasteh znailne med seboj pomeane sivkaste in rjaste pege, lise in madei ter temno rjave konkrecije. Te marmorirane oziroma marogaste plasti, ki opredeljujejo psevdoglej in v katerih ni razlone delitve na oksidacijski in redukcijski horizont, oznaujemo z malo rko g. Soznanice in sorodne sistematske enote: V avstrijski razvrstitvi tal (KILIAN 2002) razred psevdoglejnih tal imenujejo Pseudogley. Horizont z obasno zastajajoo vodo oznaujejo s rko P, za vodo nepropustnega pa s rko S. Razlikujejo pet tipov tal: tipini psevdoglej, ki se pojavlja na ravninskem svetu in ima zaporno plast S veinoma
GozdV 63 (2005) 7-8
globlje od 40 cm (Typischer Pseudogley, osnovna zgradba profila: A-P-S-(C), A-B(g)-P-S), stagnoglej, v katerem mokra in vlana faza prevladujeta in se znaki psevdooglejevanja raztezajo do zgornje meje mineralnega dela tal (Stagnogley; AP-P-S), poboni psevdoglej (Hangpseudogley; A-P-S, A(g)-P-S, A(g)-S), kapilarni psevdoglej, ki je brez za vodo nepropustne plasti (Haftnsse-Pseudogley; A-P-(B-)C), reliktni psevdoglej (Reliktpseudogley; A-(Erel)-Prel-Srel(-C)). iri (1984) epiglejna tla, v katerih nad nepropustno plastjo voda stalno zastaja, razvra v talni tip stagnoglej (ki pa ni istovetna z avstrijsko opredelitvijo). Trajno mokro, razbarvano plast, v kateri vladajo anaerobne razmere in iz katere se Fe in Mn, reducirana v topne oblike, lahko v celoti izpereta in naloita v vrhnjem delu nepropustne plasti, da dobi rjasto barvo, oznauje z g/G ( z g zaradi povrinske vode, ki je vir mokrote, z G zaradi njenega trajnega zastajanja). Stagnoglej kot talni tip v smislu avstrijske klasifikacije najdemo tudi v nai pedoloki literaturi (npr. v PAVER 1968), Stritar (1990) pa ga opisuje kot tla, ki
313
54
Podtip Razliica

ravninski oziroma (po PRAVILNIKU 1984) terasni psevdoglej poboni psevdoglej Na osnovi globine psevdoglejnega horizonta g, pod katerim je nepropustna plast (po PRAVILNIKU 1984) na: zelo plitev (globina g hor. je manja od 30 cm) plitev (globina g hor. 30 - 40 cm) srednje globok (globina g hor. 40 cm - 60 cm) globok (globina g hor. je veja od 60 cm) evtrien (ima stopnjo nasienosti z bazami nad 50 % oz. pH nad 5) distrien (V < 50 %, pH < 5) tipini psevdoglej kapilarni (brez vejih por in izrazito nepropustne talne plasti) oglejeni (v sp. delu je pod vplivom podtalnice) plitvo humozen (debelina A horiz. pod 25 cm) srednje globoko humozen (debelina A horiz. 25 - 35 cm) globoko humozen (debelina A horiz. nad 35 cm) g hor. je drobljiv g hor. je zbit, s konkrecijami
Talni tip psevdoglej razvramo v naslednje nije sistematske enote:
Oblika Oblija
imajo zgornji del profila podoben profilu psevdoglejnih tal, medtem ko spodnji del profila ima e G horizont, ki je znailen za oglejena tla. Mi to vrsto tal uvramo v oglejeno oblije psevdogleja oziroma (e je vzrok oglejenosti zgornjega dela tal v poplavni vodi) v amfiglej. Razred psevdoglejnih tal se delno sklada z mednarodno (FAO 1989, WRB 1998) vijo talno grupo planosoli (Planosols), ki je opredeljena s tem, da ima eluvialni E horizont z znaki zastajanja vode (t.i. stagnic properties) in za vodo slabo propusten horizont pod njim, ki pa ne sme biti spodini ali nitrini B horizont, s talno enoto stagnini fajozem (Stagnic Phaeozems), ki ima zelo teman molini A horizont, evtrine lastnosti in znake zastajanja vode ter talne enote z znaki psevdooglevanja in z agrinim Bt horizontom. (To so: Stagnic Podzoluvisols, Stagnic Alisols, Stagnic Luvisols, Stagnic Lixisols). Zgradba profila: zelo plitev psevdoglej: O - Ag - g - C; psevdoglej, ki je nastal iz kambinih tal: O - A - g - Bv / rz - CR; psevdoglej, ki je nastal iz izpranih tal: O - A - Eg - Bg - Bt - C; psevdoglej s surovim humusom O-g-B-C ipd. Znailnosti: Na trajanje suhe in mokre faze in s tem na dinamiko in jakost psevdoglejnih procesov v
314
tleh vplivajo predvsem trije dejavniki: znailnost krajevnega podnebja, oblika reliefa in lega nepropustnega talnega horizonta. Na ravninskem reliefu je trajanje in jakost teh vlanostnih stanj v tleh mono odvisna od podnebnih razmer (koliine in razporeditev padavin, temperaturne razmere in z njimi povezano izhlapevanje vode itd.). Na strmejih pobojih se voda iznad nepropustnega dela tal hitreje premika kot na polonejih. Iz zgornjih delov poboij se ta voda bono pretaka v spodnje dele in v podnoje poboij, zato je v zgornjih delih poboij mokra faza praviloma kraja. Globlje ko lei nepropustna plast, v debelejo talno plast nad njo se lahko razporedi zastajajoa voda in manj so zato prekomerno namoeni najviji deli tal. Neugodni vodno zrani reim omejuje psevdoglejem rodovitnost. Dalj ko trajajo mokra obdobja, bolj je omejen razvoj korenin, bolj so onemogoeni aerobni talni organizmi in slaba je bioloka aktivnost v tleh. Psevdoglejna tla so se razvila na laporjih, glinastih skrilavcih, aluvialnih in fluvioglacialnih glinastih in glinasto ilovnatih nanosih ter na drugih podobnih matinih podlagah. Distrini psevdogleji imajo v primerjavi z evtrinimi praviloma za rodovitnost tal slabe kemijske lastnosti: so mono kisli, slabo zasieni z izmenljivimi bazam, imajo nizke kationske izmenjalne kapacitete in veinoma tudi slabe
GozdV 63 (2005) 7-8

oblike humusa. Prevladujejo psevdogleji, ki imajo v zgornjem delu, kjer voda zastaja, lajo (npr. meljasto, ilovnato), v spodnji nepropustni plasti pa tejo (predvsem glinasto) teksturo. Najdemo pa tudi t.i. kapilarne psevdogleje, ki so slabo propustni, praviloma brez vejih por in z znaki psevdooglejevanja v pretenem ali celotnem talnem profilu. Na splono so psevdogleji srednje do slabo rodovitni. Razirjenost: Psevdogleji zavzemajo v naih gozdovih (po Popisu gozdov ZGS 1994) priblino enoodstoten dele, izraen s tevilom gozdnogospodarskih odsekov in z njihovimi gozdnimi povrinami. Zdruba ravninskih (terasnih) psevdooglejenih tal skupaj z zdrubo oglejenih tal sestavlja (po STRITAR 1990) pedosekvenco tal na (preteno
55
naneenih) glinah in ilovicah. Ravninski psevdogleji z dolgimi mokrimi fazami se velikopovrinsko pojavljajo v rnih jelevjih (Alnetum glutinosae s. lat.), bolj ugodne vodno zrane lastnosti imajo ravninski psevdogleji v gozdovih doba in belega gabra (Robori-Carpinetum s. lat.). Pobone psevdogleje najdemo predvsem na glinastih in glinasto ilovnatih preperinah, ki so nastale na laporjih, fliih, glinastih skrilavcih, apnencih, dolomitih idr. V veji meri se pojavljajo v gabrovjih (Ornitogalo pyrenaici-Carpinetum betuli, Vaccinio myrtilli-Carpinetum betuli, Pruno padi-Carpinetum betuli), v drugotnih gozdovih gradna in navadnega rnilca (Melampyro vulgati-Quercetum petraea), smreke in vijugaste masnice (Avenello flexuosae-Piceetum), malopovinsko, v inkluzijah, pa e v tevilnih drugih gozdovih.
Primer: Opis talnega profila srednje globokega, evtrinega, plitvo humoznega, kapilarnega pobonega psevdogleja, ki je izrazito brez nepropustne plasti (prirejeno po KALAN 1983).
Nahajalie: Fekovo, nad dolino Koprivne; N. v.: 1090 m; Nagib: 5

Simbol plasti Ol Ah 0 - 11 Globina (cm)

Plast opada je sestavljena iz posameznih odmrlih rastlinskih ostankov in smrekovih iglic Zgoena, lomljiva, kepaste strukture, brez skeleta, sprsteninasta (le na povrini je zelo tanka plast prhnine), zelo gosto prekoreninjena, bioloko dobro aktivna, s tevilnimi srednje velikimi deevniki, slabo odcedna, vlana, zelo temno sive barve (10YR3-4/1), postopno prehaja v g horizont. Zgoen, plastien do lomljiv, glinasto ilovnat do glinast, kepast (grudiasti agregati so veinoma veji od 30 mm), brez skeleta, zelo redko prekoreninjen, marmoriran, s tevilnimi drobnimi, mazavimi konkrecijami, slabo odceden, vlaen, sivkasto rjav (10YR5/1+ 5/3), postopno prehaja v C horizont. Prepereli glinasti skrilavci
11 - 55
pod 55
Analitski podatki za profil pobonega psevdogleja Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalijevem kloridu (pH(KCl)) ter vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega ogjika (C), celokupnega duika (N) in razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) v talnih vzorcih
Plast Ah g1 g2 Globina (cm) 0 - 11 11 - 30 30 - 55 pH (H2O) 6,3 6,6 6,7 pH (KCl) 5,7 5,7 6,1 CaCO3 (%) 4,4 Org. s. (%) 18,43 2,51 1,67 C (%) 10,69 1,45 0,97 N (%) 0,59 0,14 0,11 Corg/N 18 10
9
315
GozdV 63 (2005) 7-8
56
Preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnimi kalijevimi (AL K2O) in fosforjevimi (AL P2O5) spojinami (v g na kg tal) in njihova tekstura
Plast Ah g1 g2 AL-K2O (mg/kg) 100 100 100 AL-P2O5 (mg/kg) 90 v sledovih v sledovih Glina % 37,9 41,4 Drobni melj % 23,7 21,7 Grobi melj % 9,3 10,2 Pesek % 29,1 26,7
Teksturni razred
glinasta ilovica
glina
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih kationov (SumB) in kationske izmenjalne kapacitete (KIK) , izraene v cmol+/ kg tal, stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V), izraene v odstotkih ter odstotni delei izmenljivih kationov v izmenjavah za talne vzorce profila:
Plast Ah g1 g2 Ca 24,1 13,5 13,1 Mg 2,1 1,4 1,4 K Na H 14,0 5,5 4,0 SumB 26,5 15,1 14,9 KIK 40,5 20,6 18,9 V 65,4 73,3 78,8 %Ca %Mg %K %Na %H 59,5 65,5 69,3 5,2 6,8 7,4
0,3 0,2 0,4
0,7 1,0 2,1
34,6 26,7 21,1
Slika 1: Profil psevdogleja na laporju v dobju Kakovskega gozda je zelo hitro zalila zastojna voda (foto: M. Urbani)
316
Slika 2: Marmoriranost talne plasti prikazuje, do kam obasno sega podtalnica (foto: M. Urbani)
GozdV 63 (2005) 7-8
57
Slika 3: Profil monega hipogleja v jelevju (foto: M. Urbani)
Slika 4: Profil amfigleja v dobovju Krakovskega gozda (foto: M. Urbani)
Slika 5: Zdruba doba in evropske gomoljnice (Pseudostellario-Quercetum) v Krakovskem pragozdu (foto: M. Urbani)
GozdV 63 (2005) 7-8
Slika 6: Praijereja v dobravi (foto: M. Urbani)
317
58
OGLEJENA TLA

njima loimo e prehodno plast Go,r, v kateri se podtalnica dolgo zadruje in ima premeane znailnosti obeh podhorizontov. Epiglej je tip tal, oglejen zaradi zastajanja poplavne vode v talnem profilu. Veinoma je moneje oglejen v gornjem delu tal in ima hidromorfno varianto humusnoakumulativnega horizonta Aa. Amfiglej je tip tal, zamovirjen zaradi vplivov podtalnice in poplavne vode. Zato je praviloma mono oglejen v spodnjem (zaradi podtalnice) in v povrinskem delu (zaradi zastajanja poplavne vode), v vmesnem delu pa je oglejenost manj intenzivna. Oglejena tla, ki imajo v gornjem delu najmanj 10 do najve 30 cm debelo plast ote, razvramo v talni tip otni glej. Veinoma imajo hipoglejne znailnosti. Soznanice in sorodne sistematske enote: Razred glejnih tal se v opredelitvah dobro sklada z razredom glejev (Gleye) v avstrijski razvrstitvi tal (KILIAN 2002) in z mednarodno (FAO 1989, WRB 1998) vijo talno grupo glejsoli (Gleysols). Zgradba profila: semiglej: O - A - (E) - B - Go, O - A - Go; hipoglej: O - A - Go - Gr; epiglej: O - Aa - (G/E) - G - B, amfiglej: O - A - Go- Gr - (B) - Go- Gr; otni glej: O - T - G. Znailnosti: Pologlejena tla (semiglej) so prekomerno mokra le zaradi obasnega zadrevanja podtalnice. Ob ugodnih razmerah in lastnostih (npr. kratko trajanje mokre faze, ibka oglejenost, evtrinost, globoka humoznost, ugodna (ilovnata) tekstura ipd.) so lahko prav dobre
Opredelitev in razvrstitev: Oglejena tla so opredeljena z glejevim G horizontom, ki ima znake redukcijskih in oksidacijskih procesov zaradi stalnih in/ali obasnih anareobnih razmer pod vplivom podtalnice in/ali poplavne vode. V razred oglejenih tal (oz. gleja) razvramo pet tipov tal: semiglej, hipoglej, epiglej, amfiglej in otni glej. Kambina in izprana tla, ki so oglejena v spodnjem delu profila, vendar pod globino 70 cm, praviloma razvramo v oglejeno razliico ali podtip. Po poreklu enako vrsto tal, ki je zaradi obasnega zadrevanja zelo nihajoe podtalnice moneje oglejena (nad globino 70 cm, lahko tudi do povrine tal), obmoje trajne podtalnice pa je globlje od enega metra, razvramo v talni tip pologlejenih tal oz. v semiglej. Tla na aluvialnih nanosih, ki smo jih e obravnavali v 4. delu Atlasa, pa na osnovi take oglejenosti razvramo v oblike zmerno do mono oglejenih obrenih tal. Za hipoglej je znailna trajna prekomerna namoenost (veinoma le spodnjega dela) tal zaradi podtalnice. Reduciran del glejevega horizonta G (oz. podhorizont Gr), ki lei v obmoju trajne podtalnice in je preteno modrikaste, sivo modre, zelenkasto sive do sive barve, se (po opredelitvi) pojavlja v globinah nad 1 m. Nad Gr podhorizontom se praviloma pojavlja oksidiran del glejevega horizonta (podhorizont Go), ki lei v obmoju nihanja viine podtalnice in v katerem prevladujejo rjasti madei. esto med
Glej razvramo v naslednje nije sistematske enote:

Podtip Glej razvramo (po PRAVILNIKU 1984) v: evtrien (V < 50 %, pH < 5) distrien (V < 50 %, pH < 5) Hipoglej razvramo (po PRAVILNIKU 1984) v: ibki hipoglej (Go se pojavlja v globinah od 50 do 70 cm) zmerno moan (Go 35 - 50 cm) srednje moan (Go 35 - 50 cm) moan (Gr 25 - 50 cm) zelo moan (Gr v globinah, manjih od 25 cm) Glej razvramo (po PRAVILNIKU 1984) v: plitvo humozen (debelina A horiz. pod 25 cm) srednje globoko humozen (debelina A horiz. 25 - 35 cm) globoko humozen (debelina A horiz. nad 35 cm)
GozdV 63 (2005) 7-8
Razliica
Oblika
318

rodovitnosti in jih esto poraa dobje. Tudi ibki hipogleji so lahko dobre rodovitnosti. Moni hipogleji pa so zaradi dolgotrajne povrinske zamovirjenosti in visokega nivoja trajne podtalnice praviloma tako slabe rodovitnosti, da jih lahko poraa le tem razmeram prilagojeno rno jelevje, vrbovje ipd. e je epiglej poplavljen le kratek as (praviloma spomladi in v jeseni), obasna prevelika mokrota ne vpliva mnogo na njegovo rodovitnost, e pa je poplavljen veino vegetacijske dobe, je lahko zelo slabe rodovitnosti. Amfiglejna tla, zamovirjena zaradi vplivov podtalnice in poplavne vode, imajo praviloma zelo neugodne vodno zrane in druge fizikalne lastnosti in so zelo slabe rodovitnosti, tako da jih poraa le jelevje in vrbje. otni glej predstavlja prehod med mineranim glejem in otnimi tlemi. Veinoma jih najdemo na robovih otnih barij, kjer jih poraa npr. barjansko
59
smrekovje, ruje idr. Razirjenost: Oglejena tla najdemo predvsem v ravninskem in depresijskem svetu ob vodotokih. Veje povrine zavzemajo ob Ledavi, avnici, Pesnici, Polskavi, Lonici, Sotli, na obmoju Ljubljanskega barja, Cerknikega jezera in drugje. V njih vladajo movirne, mokre do zmerno vlane vodne razmere, kar je odvisno od oblike mikroreliefa in drugih orografskih dejavnikov, reima podtalne in poplavne vode, fizikalnih lastnosti tal, podnebnih znailnosti idr. Poraa jih pestro gozdno rastje. To so logi in gozdovi vrb s topoli, rne jele, ostroplodnega jesena in dolgopecljatega bresta, doba in veza, doba in belega gabra idr. Najveje sklenjeno gozdno obmoje z gleji je Krakovski gozd, kjer prevladujeta zdrubi doba z evropsko gomoljnico ter belega gabra z evropsko gomoljnico (Pseudostellario-Quercetum roboris, Pseudostellario-Carpinetum betuli).
Nahajalie: rni log; N. v.: 160 m; Nagib: ravno; Relief: korito stare struge Ledave; Matina podlaga: rene naplavine iz proda, peska in ilovice, ki ponekod prehaja v glino; Kamenitost: 0; Opis objekta: nasad rne jele in jesena. Tla poraajo razline vrste aev (Carex sp.).
Simbol plasti Ol Ah Globina (cm) 0-4 Morfoloke lastnosti plasti Posamezno listje rne jele ter odmrli ostanki zeli Drobljiv, drobno grudiast, zelo humozen, temno rjav, gosto prekoreninjen, bioloko aktiven, z deevniki, odceden, jasno prehaja v oksidiran del glejevega horizonta. Zgoen, teko lomljiv v kepe, meljasto glinast, z rjastimi madei na sivi podlagi, redko prekoreninjen, bioloko malo aktiven, z redkimi deevniki, zelo slabo odceden, neizrazito prehaja v reduciran del glejevega horizonta. Zgoen, teko lomljiv v kepe, meljasto glinast, siv z zelo redkimi rjastimi pegami, s posameznimi koreninami, zelo slabo odceden, postopno prehaja v matino podlago. Siv pesek
Primer: Opis talnega profila plitvo humoznega, monega, evtrinega hipogleja (prirejeno po KALAN 1983).
Go
4 - 33
Gr
33 - 65
C/Gr
pod 65 cm
Analitski podatki za profil evtrinega hipogleja Reakcije talnih plasti, doloene v kalijevem kloridu (pH(KCl)), vsebnosti organske snovi (Org. s.) in celokupnega duika (N), razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V), vsebnosti gline in njihova tekstura
Plast Ah Go Gr Globina (cm) 0-4 4 - 33 33 - 65 pH (KCl) 4,5 4,0 4,1 Org. s. (%) 11,89 6,89 2,06 N (%) 0,55 0,29 0,11 Corg/N 13 14 11
V (%) 60,5
55,7 68,7
Glina % 41,5 46,4
Teksturni razred meljasta glina meljasta glina

319
GozdV 63 (2005) 7-8
60

Slika 7: Visoko barje ijec na Pokljuki (foto: Matej Rupel)
Slika 8: Barjansko smrekovje pri Osankarici na Pohorju (foto: Lado Kutnar)
Slika 9: Rekultisol ljubljanske deponije komunalnih odpadkov Barje poraa trinajstletni topolov nasad (foto: Gregor Boi)
320
GozdV 63 (2005) 7-8
61
Slika 10: Poasna rast smrek na otnem barju (foto: M. Urbani)
Slika 11: Izvali drevja so na otnem barju pogosti (foto: Matej talcer)
Slika 13: Ropanje ote iz Jurevega otia, enkratnega ostanka visokega barja na Ljubljanskem barju (foto: Lado Kutnar)
Slika 12: Profil otnih tal na polarici Ljubljanskega barja (foto: Lado Kutnar)
GozdV 63 (2005) 7-8
Slika 14: Na rekultisolu opuene deponije komunalnih odpadkov pri Duplici je osnovan parkovni nasad tevilnih drevesnih vrst (foto: M. Urbani)
321
62
OTNA TLA

vodo in s hranili so praviloma padavine in v njih raztopljene snovi. otna tla prehodnega barja. Ta so nastala kot kombinacija obeh predhodno opisanih tipov. Soznanice in sorodne sistematske enote: iri (1984) imenuje otna tla nizkih barij bar(jan)sko nizko otie oz. planohistosol ombrogena otna tla mahovo (dvignjeno) otie oz. acrohistosol, prehodna otna tla pa prehodno otie oz. plano-acrohistosol. Razred otnih tal je zajet v mednarodni (FAO 1989, WRB 1998) viji talni grupi histosoli (Histosols). V avstrijski razvrstitvi tal (KILIAN 2002) je zajet v razredu otnih in mineralnih barij (Moor und Anmoor). V geografiji se beseda mah uporablja tudi za visoko barje, v naravoslovju in v ljudski govorici pa za barje na splono. Zgradba profila: otna tla s otnim horizontom na glejevem horizontu: (O) - T - G; otna tla s otnim horizontom na zdrobljeni matini podlagi (npr. moreni): (O) - T - C; otna tla s otnim horizontom na polarici (gyttji): (O) - (A) - T - Gy; ipd. Znailnosti: Na osnovi hidrologije lahko loimo (po KLOSS & SIENKIEWICZ 1995, KUTNAR 2000) tiri osnove tipe barij: ombrogena (vodni reim je vezan le na
Opredelitev in razvrstitev: otna tla so predeljena s tem, da imajo ve kot 30 cm debelo plast ote. Ta organski horizont T, ki vsebuje ve kot 30 % organske snovi, nastaja s kopienjem v razmerah prekomerne vlanosti slabo razkrojenih do nerazkrojenih, ootenelih rastlinskih ostankov. Na osnovi prevladujoih vzrokov za njihov nastanek loimo (po PRUS 2003) tri tipe otnih tal: otna tla nizkega barja, otna tla visokega barja in prehodna otna tla. otna tla nizkega barja Njihov nastanek je vezan na konkavne reliefne oblike, v katerih voda stalno zastaja. otni horizonti so nastali preteno iz ostankov aev (Carex spp.), muncev (Eriophorum spp.), barskih trav (npr. trsta, modre stoke idr.), rogoza, loja ter lesnatih rastlin (tevilnih grmovnih vrst, rne jele, vrb idr.) in predvsem zaradi vplivov talne ali/in poplavne vode. otna tla visokega barja oz. ombrogena otna tla. otna tla tega tipa nastanejo predvsem kot posledica intenzivne rasti in odmiranja mahov iz rodu Sphagnum ter kopienja njihovih ostankov v razmerah hladnega in humidnega podnebja. Med preteno mahovnimi ostanki so tudi ostanki lesnatih rastlin, v veliki meri iglavcev (smreke, ruja, rdeega bora). Njihov edini vir preskrbe z
otna tla razvramo v naslednje nije sistematske enote:

Podtip Na osnovi debeline otnega horizonta T v: plitva (T hor. je debel 30 - 50 cm) srednje globoka (T hor. je debel 50 cm - 100 cm) globoka otna tla (debelina T hor. > 1 m) Na osnovi stopnje razkroja organskih ostankov v: slabo humificirana (razkrojeno je manj kot tretjina mase, prevladuje fibrina oz. histina otna plast Tfi) srednje humificirana (prevladuje hemina otna plast The) mono humificirana (razkrojeno je ve kot tretjina mase, preladuje saprina otna plast Ts) Na osnovi oskrbljenosti s hranili (oz. stopnje nasienosti z bazami) v: oligotrofna oz. distrofna (zelo slabo preskrbljena s hranili) mezotrofna otna tla eutrofna (zelo dobro preskrbljena s hranili oz. visoko nasiena z bazami)
GozdV 63 (2005) 7-8
Razliica
Oblika
322

atmosfersko vodo), topogena (preskrba z vlago in hranili s pobono vodo z majhnim pretokom, akumuacija drenane vode), soligena (preskrba s talno vodo ali povrinsko tekoo vodo) in fluvigena barja (preskrba s sezonskim popavljanjem povrin). Nizka barja imajo razmeroma ravno povrino, ki je praviloma v vplivnem obmoju podtalne ali/in poplavne vode. Zaradi teh vplivov imajo njihova otna tla lahko zelo razline lastnosti. So lahko zadovoljivo do bogato oskrbljena s hranili, zelo kisla do alkalna, distrina do evtrina, otni horizonti pa so zelo razlino debeli ter razlino humificirani in mineralizirani. otna plast lahko lei na glejnem horizontu ali/in na z organskimi snovmi bogatem blatu, kakrna sta otni glen (gyttja) in gnijoa gez (oz. gnile, sapropel). Visoka (ombrogena) barja imajo veinoma gomilasto obliko, ker je njihova otna plast praviloma najdebeleja v njihovem osrednjem delu. otna tla visokih barij so ekstremno oligotrofna oz. ombrotrofna. So zelo revno preskrbljena s hranili, zelo kisla, z zelo nizko vsebnostjo izmenljivih baz. Njihov otni horizont je praviloma - vsaj v vejem delu barja - v zgornjem delu iz ibko razgrajenih ostankov otnih mahov svetlo rumene barve (t.i. bela ota), ki je izven vpliva
63
podtalnice in ga namakajo le padavine. V spodnjem delu ga sestavljajo moneje razkrojene otne plasti temne barve (t. i. rna ota). Lahko lei na matini podlagi (npr. na moreni), na ostankih avtomorfnih tal (npr. podzolu), na glejevem horizontu idr. Razirjenost: Najveje niinsko barje s oto je Ljubljansko barje. Nekdaj je bilo najjuneje evropsko niinsko visoko barje. Toda od nekdanjih ok. 11000 ha otnih povrin, kjer je bila ponekod ota debela tudi do 8 m, se je na Barju ohranilo le e nekaj fragmentov z visokobarjanskimi otnimi tlemi (skupno ok. 100 ha povrin), ki jih poraajo gozdiki rdeega bora, breze, doba idr. Tak fragment je npr. Goriki mah pri Preserju, kjer od skupno 360 cm debele otne pasti zgornjih 150 cm sestavljajo ombrotrofne rastlinske vrste (tudi Sphagnum spp.). Danes je zaradi osuevanja, rezanja ote, kmetijskih dejavnosti in drugih lovekovih vplivov Ljubljansko barje toliko spremenjeno, da ga veinoma (npr. PRUS 2003, IRI 1984) uvrajo v topogeno barje. Plasti ote, kolikor jih je e ostalo, leijo na galertnih, karbonatnih glinastih in meljastih usedlinah (oz. jezerski kredi, gyttji), ki so po tevilnih poljih hiicah dobile ime
Primer: Opis talnega profila srednje globokih, srednje humificiranih, oligotrofnih otnih tal (prirejeno po BOI & URBANI 2001)
Nahajalie: rob visokega barja ijec na Pokljuki; N. v.: 1200 m; Nagib: 0 Lega: ravno; Relief: valovit nanorelief; Matina podlaga: morena; Opis objekta: vrzelast, grmiast smrekov gozd zelo poasne rasti; Vegetacijski tip: barjansko smrekovje (Sphagno girgensohnii-Piceetum).
Simbol plasti Ol,f Globina (cm) 90 - 80

Okoli 1 dm debela, mehka, gobasta, vlana do mokra plast iz fermentiranih ostankov otnih mahov, brusnic, smrekovega opada idr., srednje do slabo prekoreninjena; Srednje mono razkrojena ota, mokra je preteno zelo temne sivkasto rjave barve (10YR3/2). Vanjo sega malo korenin; Mehka, kompaktna, slabo razkrojena ota, v njej se e razlono vidi poreklo rastlinskih ostankov. Mokra je preteno temne rdekasto rjave barve (5YR3/2). Vanjo e segajo posamezne korenine. Mehka, kaasta, slabo razkrojena ota. Je mokra, rna (5YR2/1-2); Zelo mehka, elatinasta, mokra, ilovnato glinasta, zelo temno rjava (10YR2/21) otna gyttja.
323
T1 T2
80 - 50 50 - 20
T3 Gy
20 - 0 0 + 20
GozdV 63 (2005) 7-8
64
Analitski podatki za profil otnih tal Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v kalcijevem kloridu (pH(CaCl2)), vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega ogljika (Ctot), celokupnega duika (N) ter razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (Corg/N) v talnih vzorcih
Plast Ol,f T1 T2 T3 Gy Globina (cm) 90 - 80 80 - 50 50 - 20 20 - 0 0 + 20 pH (H2O) 3,70 3,85 3,64 3,73 3,75 pH (CaCl2) 2,68 3,18 2,88 2,92 3,00 CaCO3 (g/kg) 0 0 0 0 0 Org. s. (g/kg) 503,4 479,6 588,9 797,8 579,4 Ctot (g/kg) 292,0 278,2 341,6 462,8 336,1 N (g/kg) 7,6 11,1 10,0 14,5 14,2 Corg/N 38 25 34 32
24
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), aluminijevih (Al3+), elezovih (Fe2+), manganovih (Mn2+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih (SumB) in kislih (SumA) kationov, kationske izmenjalne kapacitete (KIK), izraene v cmol+/ kg tal in stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V), izraene v odstotkih, za talni vzorec gyttje:
Plast Gy
Ca2+
Mg2+
K+
Al3+
Fe3+
Mn2+
H+
SumB SumA KIK 12,16 5,12
10,96
1,11
0,09
5,06
0,00
0,06 21,35
38,63 31,48
polarica. Karbonati v podtalnici vplivajo tudi na otne horizonte, tako da so kisli le tam, kjer je ota e dovolj debela. tevilna, toda povrinsko razmeroma majhna visoka barja (in veina prehodnih otnih barij) so se razvila v gorskem svetu Pokljuke, Jelovice, Karavank, Pohorja. Poraa jih ombrotrofna in
mrazina zdruba mahovnice in otnih mahov (Oxycocco-Sphagnetea), predvsem na njihovih robovih, kjer so rastine razmere bolj ugodne, najdemo tudi barjanska smrekovja (Sphagno girgensohnii-Piceetum s. lat.) in/ali barjanska ruevja (Sphagno-Pinetum mugo s. lat.).
ANTROPOGENA TLA
Opredelitev in razvrstitev: Tla, tudi gozdna, so marsikje na razline naine spremenjena zaradi lovekovih vplivov. Razlikujemo antropogenizirana in antropogena tla. Antropogenizirana so tista tla, ki so zaradi lovekovih posegov spremenjena le v gornjem delu do globine 35 (ali 50) cm, tako da imajo antropogeno spremenjen predvsem humusno akumulativni horizont, ki ga oznaujemo z Ap in prvotno vrsto tal lahko e prepoznamo. Taka so travnika, panika, plitveje obdelana njivska tla, tla z gozdnim rastlinstvom e zaraenih ali
324
zaraajoih se kmetijskih zemlji, tla gozdnih drevesnic, pa tudi zaradi (kodljivih) odloin iz zraka ali voda degradirana, od loveka povzroenih poarov pokodovana, zaradi pae ali transporta stlaena gozdna tla idr. Antropogena tla pa imajo zaradi lovekove dejavnosti mono ali popolnoma spremenjen ali na novo nastali antropogeni P horizont, debeleji od 35 (ali 50) cm. Razlikujemo naslednje tipe avtomorfnih antropogenih tal: rigolana tla (rigosol), ki so globoko obdelana (nad 50 cm) in sta (so) v P horizontu premeana dva ali ve horizontov. To so tla globoko oranih njiv, vinogradov (vitisol) ter intenzivnih planta sadnega in drugega
GozdV 63 (2005) 7-8

drevja; vrtna tla (hortisol), ki imajo praviloma s humusom in hranili bogato oskrbljen P horizont, debeleji od 35 cm; tla deponij (deposol), ki so nastala na odlagaliih razlinih odpadnih snovi, kot so jalovine, komunalni odpadki smeti, pepeli, gradbeni odpadki ipd. Deposole, ki so nastali iz odpadnih snovi, naneenih z odpadnimi ali poplavnimi ali namakalnimi vodami, lahko uvrstimo v flotisol. e so nastali iz zranih tehnogenih nanosov, pa v aerosole (ali v aeropercipitat). e pa so deponije rekultivirane npr. s tehnogenim nanosom plasti tal ali zaradi (bioloke) samorekutivacije v naravnim podobna tla zaradi (samoniklega ali vneenega) rastja, ta tla uvramo v rekultisole. Tla naseljenih obmoij lahko uvrstimo (po ANTONOVI 1982) v urbasole. V hidromorfna antropogena tla razvramo: globoko obdelana, rigolana otna tla (npr. na Ljubljanskem barju); hidromeliorirana tla, pri katerih se je zaradi lovekovega osuevanja ali namakanja mono spremenil vodni reim in druge lastnosti tal; tla rievih polj, ki so v svetu zelo razirjena, idr. Soznanice in sorodne sistematske enote: Razred antropogenih tal je veinoma zajet v mednarodni (WRB 1998) viji talni grupi antrosoli (Anthrosols). Antrosoli morajo imeti vsaj 50 cm debel antropogen horizont. Razlikujemo: s hranili bogat, terini (terric), ki je nastal zaradi vnaanja gnoja, komposta, organskega blata; iragrini (irragric), ki je nastal pod vplivom namakanja; s humusom bogat, runat, plagini (plaggic); vrtni, hortini (hortic); preoran oglejeni, antrakvini (anthraquic) in obdelan movirski, hidragini (hydragic) horizont. WRB klasifikacija tal omogoa tudi razvranje drugih vrst antropogenih in antropogeniziranih tal. Tako lahko npr. zaradi lovekovih vplivov spremenjena surova tla uvrstimo, e vsebujejo zaradi loveka spremenjene (antropogeomorfne) talne snovi, v antropino, e vsebujejo ve kot 35 prostorninskih % organskih odpadkov, v garbino in e vsebujejo ve kot 35 prostorninskih % gradbenega kra in podobne odpadke, v urbino talno enoto (lower level soil unit) regosola (Anthropic, Garbic, Urbic Regosols). Antropogenizirana evtrina rjava tla, ki vsebujejo gradbene odpadke, lahko uvrstimo v talni podtip (soil subunit) Urbi-Eutric Cambisols, ipd. Zgradba profila: antropogenizirana tla: (O) - Ap - (E) - B - CR; antropogena tla: P - C; ipd.
GozdV 63 (2005) 7-8
65
Znailnosti: Antropogenizirana so npr. travnika, panika, plitveje obdelana njivska tla, tla z gozdnim rastlinstvom e zaraenih ali zaraajoih se kmetijskih zemlji, tla gozdnih drevesnic, pa tudi zaradi (kodljivih) odloin iz zraka ali voda spremenjena, od loveka povzroenih poarov pokodovana, zaradi pae ali transporta stlaena gozdna tla idr. V gozdu so problem predvsem od loveka neposredno ali posredno povzroene degradacije in podobne spremembe tal zaradi erozije, zakisovanja, vnosov tekih kovin in drugih onesnail v vodi in zraku, spiranja hranil, procesov eutrofikacije, zbijanja tal, itn. Antropogena tla veinoma lee izven gozda. Rigosoli in hortisoli so zaradi obdelovanja, gnojenja in drugih agrotehninih ukrepov veinoma rodovitneja od prvotnih tal. Deponije praviloma razvrednotijo okolje, v katerem lee, lahko pa nanj tudi drugae kodljivo vplivajo (onesnaujejo vodo, zrak ipd.). Razirjenost: Eno od najbolj kodljivih in obsenih lovekovih vplivov je onesnaevanje gozdov in njihovih tal. Viri onesnaevanja naih gozdov so urbana okolja, industrijski centri, energetski objekti, promet, intenzivno kmetijstvo, gospodinjstva in mala kuria, t.i. daljinski prenos onesnaenega zraka prek meja drave, idr. Veja t. i. klasina lokalna onesnaevanja so predvsem v okolici termoenergetskih objektov (npr. TE otanj, TE Trbovlje) in industrijskih centrov kot so Celje, Maribor, Ljubljana, Meica, Trst idr. V gozdovih lee tevilna divja odlagalia najrazlinejih odpadkov, na osnovi katerih je fitocenolog Igor Dakskobler (1986) opisal vrstno zelo bogato gozdno zdrubo (Konzervo-Cunjetum polivinilietosum), ki je v progresiji. Primera: Opis talnega profila antropogeniziranih, srednje globokih, mono humificiranih, eutrofnih otnih tal nizkega barja (prirejeno po URBANI 1990)
Nahajalie: Rakova jela na Ljubljanskem barju; N. v.: 285 m; Nagib: 0-5 Lega: juna; Relief: valovit nanorelief s plitvimi kotanjami. Teren je nekoliko nagnjen proti Ljubljanici; Matina podlaga: polarica; Opis objekta: topolov nasad. Prvotno so rasla na teh hidromelioriranih zemljiih jelevja in barjanski travniki, ki so dajali krmo slabe kvalitete.
325
66
Simbol plasti Ap Globina (cm) 0 - 20

Obdelan in pognojen humusno akumulativni horizont je bil drobljiv, drobno zrnast, suh do sve, sprsteninast, otnega porekla, mono prekoreninjen, zelo temne sivkasto rjave barve (10YR3/2), zelo slabo kisel, dobro oskrbljen s hranili, visoko nasien z izmenljivimi bazami. Je bila vlana, iz mono razkrojene ote s primesjo glinaste ilovice, plastina, lepljiva, srednje mono prekoreninjena, zelo temno rjava (10YR2/2), Iz mono razkrojene ote in otne gttje, mokra, mehka , brezstrukturna, temno siva (10YR4/1). Vanjo e segajo posamezne korenine preslic; Zdrizasta, temno siva (10YR4/1), karbonatna otna gyttja
ATs TsGy Gy
20 - 60
60 - 90 90 + 110
Analitski podatki za profil antropogeniziranih otnih tal Reakcije talnih plasti, doloene v vodi (pH(H2O)) in v 1M kalijevem kloridu (pH(KCl)), vsebnosti karbonatov (CaCO3), organske snovi (Org. s.), celokupnega ogljika (Ctot), celokupnega duika (N), razmerja med organskim ogljikom in celokupnim duikom (C/N) ter po AL metodi doloene koliine rastlinam dostopnih kalijevih (K2O) in fosforjevih (P2O5) snovi v talnih vzorcih
Plast Ap ATs TsGy Gy Globina (cm) 0 - 20 20 - 60 60 - 90 90 + 110 pH (H2O) 7,6 7,2 7,4 7,5 pH (KCl) 6,8 6,5 6,6 6,8 CaCO3 (%) 5,81 Org. s. (%) 25,68 29,68 33,10 29,90 N (%) 1,18 1,16 1,32 1,39 C/N 13 15 15 12 K2O P2O5 (mg/100g) (mg/100g) 10 12 13 10 10 3 3
Vsebnosti izmenljivih kalcijevih (Ca2+), magnezijevih (Mg2+), kalijevih (K+), natrijevih (Na+) in vodikovih (H+) kationov, vsote izmenljivih bazinih kationov (SumB) in kationske izmenjalne kapacitete (KIK) , izraene v cmol+/ kg tal, stopnje nasienosti tal z izmenljivimi bazami (V), izraene v odstotkih ter odstotni delei izmenljivih kationov v izmenjavah za talne vzorce profila:
Plast Ap ATs TsGy Ca 35,22 43,07 50,04 Mg 0,87 7,71 8,54 K 0,18 0,20 0,12 Na 0,3 0,3 0,3 H 9,5 7,0 7,0 SumB 36,57 51,28 59,06 KIK 46,07 58,28 66,06 V 79,4 88,0 89,4 %Ca %Mg %K %Na %H 76,4 73,9 75,7 1,8 13,2 12,9 0,4 0,3 0,2 0,6 0,5 0,5 20,6 12,0
10,6
326
GozdV 63 (2005) 7-8
67
Povprene, najmanje in najveje vsebnosti kovin v gozdnih tleh ter iglicah in listju gozdnega drevja na triintiridesetih gozdarskih raziskovalnih ploskvah slovenske bioindikacijske 16 x 16 km mree, vzorenih leta 1994-95 ter obmoja, v katerih je zajetih 50 % vseh vrednosti na opazovalnih ploskvah. Prekoraene opozorilne in kritine (!) imisijske mejne vrednosti za ocenjevanje onesnaenosti tal so oznaene z odebeljenimi tevilkami (prirejeno po KALAN 1997).
GOZDNA TLA FOREST SOIL Organski sloj Organic layer Min. Maks. Obmoje Povpr. Min Max Range Average 1345 30013 4035-11540 24176 1906 40145 7875-20177 51805 196 7249 541-1745 868 <1 84 9-22 57 16 77 57-104 97 11 611! 27-79 45 0,3 4,1 0,5-1,9 1,2 GOZDNO DREVJE FOREST TREES Iglavci Conifers Min. Maks. Obmoje Povpr. Min Max Range Average 18 453 29-86 140 21 73 35-47 90 121 2218 397-1308 1443 21 135 33-45 53 0,3 6,9 0,7-1,2 1,1 <0,1 1,1 0,1-0,5 0,1 Mineralni sloj Mineral layer Obmoje Min. Maks. Range Min Max 4835 55176 16410-31523 8141 108791 38990-61947 85 1966 398-1154 14 436! 26-59 34 339 68-110 7 228 27-46 <0,1 12,3! 0,2-1,6
Kovina Metal Al (mg/kg)

Fe (mg/kg) Mn (mg/kg) Cr (mg/kg) Zn (mg/kg) Pb (mg/kg) Cd (mg/kg)
Povpr. Average 8575 15402 1357 17 86 66 1,4
Kovina Metal Al (mg/kg)

Fe (mg/kg) Mn (mg/kg) Zn (mg/kg) Pb (mg/kg) Cd (mg/kg)
Povpr. Average 71 42 912 42 1,1 0,3
Listavci Broadleaves Min. Maks. Min Max 25 382 55 117 400 2563 18 206 0,5 2,7 <0,10 0,3
Obmoje Range
31-309 74-116 579-2368 22-39 06-1,5

0,1-0,2
VIRI:
ACCETTO, M., 1974. Zdrubi gabra in evropske gomoljnice (Pseudostellario-Carpinetum) ter doba in evropske gomoljnice (PseudostellarioQuercetum) v Krakovskem gozdu. Gozd. vestn., 1974, let. 32, t. 10, Ljubljana, s. 357-369. ACCETTO, M., 1995. Pseudostellario-Quercetum roboris leucojetosum aestivi subass. nova v Krakovskem gozdu = Pseudostellario-Quercetum roboris leucojetosum aesti subass. nova in Krakovski gozd. Biol. vestn., 1995, letn. 40, t. 3/4, Ljubljana, s. 59-69. ANTONOVI, M., G., 1982. Klasifikacija oteenih zemljita. Zemljite i biljka, Vol. 31, No. 3, Beograd, s. 365-375 BOI, G., URBANI, M., 2001. Influences of the soils on the morphological characteristics of an
GozdV 63 (2005) 7-8
autochthonous Norway spruce on the Pokljuka plateau = Utjecaj tla na morfoloka svojstva autohtone smreke pokljuke visoravni. Glas. umske pokuse, 2001, vol. 38, Zagreb, s. 137-147 IRI, M., 1984. Pedologija. SOUR Svjetlost. Sarajevo, 312 s. DAKSKOBLER, I., 1986. Nova zdruba v slovenskem gozdnem prostoru (Konzervo-Cunjetum poliviniletosum). Gozd. vestn., 1986, 44, t. 10, Ljubljana, s. 373-374. FAO, 1989. FAO/Unesco Soil Map of the world, Revised Legend. Reprinted as Technical Paper 20, ISRIC, Wageningen, 138 s. KALAN, J., 1983. Pedoloke razmere na obmoju Zgornje meike doline. Elaborat. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 57 s. KALAN, P., 1997. Vsebnost kovin v gozdnih tleh ter iglicah in listju gozdnega drevja na ploskvah 16 X
327
68

SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., 1992. Razvranje tal/ klasifikacija. V: Jazbec R. in sod.: Raziskujmo ivljenje v tleh. Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana, s. 38 - 44. PRUS, T., 2003. Klasifikacija tal. tudijsko gradivo, Center za pedologijo, Odd. za agronomijo, BF, Ljubljana, http//www/bf.uni-lj.si/cpvo/ Novo/ PDFs/ KLASIFIKACIJA TAal.pdf ROBI, D., ACCETTO, M., 2002. Pregled sintaksonomskega sistema gozdnega in obgozdnega rastlinja Slovenije.- Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehnike fakultete, Ljubljana, tipkopis, 18 s. STRITAR, A.,1990. Krajina, krajinski sistemi. Raba in varstvo tal v Sloveniji. Partizanska knjiga. Znanstveni tisk, Ljubljana, 173 s. KORI, A., 1986. Postanak, razvoj i sistematika tla. Fakultet poljoprivrednih znanosti Sveuilita, Zagreb, 172 s. URBANI., M., 1990. Lastnosti tal na raziskovalni ploskvi za prouevanje plevelov in herbicidov v topolovem nasadu Rakova jela. Pedoloka ekspertiza. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 11 s. WRB, 1998. Key to the reference soil groups of the World Reference Base (WRB) for soil resources. - ISSS-ISRIC-FAO, Roma, 106 s. Lastnosti tal na raziskovalni ploskvi za prouevanje plevelov in herbicidov v topolovem nasadu Rakova jela
16 KM mree v Sloveniji = The metal content in forest soil, forest tree needles and leaves on plots inthe 16 X 16 KM Slovenian forest network. V: ROBEK, Robert (ur.). Prouevanje propadanja gozdov v Sloveniji v obdobju 1985-1995, (Zbornik gozdarstva in lesarstva, Tematska tevilka, 52). Gozdarski intitut: Biotehnika fakulteta, Oddelek za gozdarstvo: Biotehnika fakulteta, Oddelek za lesarstvo, 1997, Ljubljana, s. 351-364 KILIAN, W., 2002. Schlssel zur Bestimung der Bden sterreichs. Mitteilungen der sterreichischen Bodenkundlichen Gesellschaft, 67, Dunaj, 96 s. KLOSS, M., SIENKIEWICZ, J., 1995. Hydrological mire types in the Polish lowlands and their vegetation. Gunneria, 70, Trondheim, s. 139-148 KUTNAR, L., 2000. Vpliv okoljskih dejavnikov na biotsko raznovrstnost pokljukih barjanskih smrekovij : doktorska disertacija = The influence of environmental conditions on the biodiversity of the Pokljuka mire spruce community : dissertation thesis. Ljubljana, 245 s. MARTINI, A., 1987. Fragmenti visokega barja na Ljubljanskem barju. Scopolia, 1987, no. 14, Ljubljana, s. 1-53 MUNSELL, 1990. Munsell soil color charts. Newburgh, New York, 20 s. PAVER, M.,1968. Tla gozdov Pokljuke in Meakle. Elaborat. Intitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana, 111 s. PRAVILNIK, 1984. Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. Pravilnik je bil objavljen v uradnem listu
328
GozdV 63 (2005) 7-8

GDK: 114:(253)
69

Forest Soil Atlas of Slovenia - Part VI
Lado KUTNAR*, Mihej URBANI*, Primo SIMONI*
Izvleek: Kutnar, L., Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 6. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 9. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 5. Prevod v angleino: avtorji. Lektura anglekega besedila Jana Otir. V estem delu Atlasa je prikazan klju za doloevanje talnih tipov slovenske razvrstitve gozdnih tal. Obravnavane so rastline kot nakazovalci talnih in drugih rastinih razmer. Z demonstracijskimi rastlinskimi vrstami sta prikazani Ellenbergova toindikacijska metoda in Koirjeva metoda vrednotenja rastinih dejavnikov z rastlinskimi nakazovalci. Atlas je namenjen tako gozdarjem kot raziskovalcem in lastnikom gozdov, da bi bolje poznali lastnosti, pomen in razirjenost gozdnih tal. Kljune besede: razvrstitev tal, klju talnih tipov, rastlinski nakazovalec, toindikacijska metoda Abstract: Kutnar, L., Urbani, M., Simoni, P.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part VI. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 9. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 5. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The sixth part of the Atlas gives the key for soil type denition relating to the Slovenian forest soil classication. Plants as indicators of soil and other site conditions are discussed. The Ellenberg phytoindication method and the Koir method of site factors evaluation with plant indicators are shown with the use of demonstration plants. The Atlas is designed for foresters, forest owners and researchers and will give them a better understanding of the properties, importance and distribution of forest soils. Key words: soil classication, key to soil types, plant as indicator, phytoindication method
8 KLJU ZA DOLOEVANJE TALNIH TIPOV SLOVENSKE RAZVRSTITVE GOZDNIH
*Gozdarski intitut Slovenije, Vena pot 2, 1000 Ljubljana, Slovenija
GozdV 63 (2005) 9
373
70

Nadaljevanje s prejnje strani
374
GozdV 63 (2005) 9

9 RASTLINE KOT NAKAZOVALCI TALNIH IN DRUGIH RASTINIH RAZMER
Ob delu gozdarja v gozdu lahko e dobro opazovanje in poznavanje rastlinskih vrst daje pomembne informacije o rastinih razmerah in delovanju celotnega gozdnega ekosistema. Gozdna tla se med seboj razlikujejo po kemijskih in fizikalnih lastnostih. Hkrati pa se med seboj razlikujejo tudi po tem, kakne rastline in rastlinske zdrube jih poraajo. Med lastnostmi tal in rastjem obstajajo bolj ali manj tesne povezave. Pojavljanje rastlin na doloenem mestu je lahko dober nakazovalec lastnosti tal ali znailnosti rastia na sploh. Rastline, ki posredno s svojim pojavljanjem na doloenem mestu kaejo na doloene lastnosti okolja, imenujemo indikatorji (rastlinski bioindikatorji, fitoindikatorji, rastlinski nakazovalci). S pomojo bioindikatorjev lahko razmeroma hitro in enostavno ocenimo stanje v okolju, ne da bi instrumentalno merili dejavnike okolja. Vejo informacijsko vrednost imajo rastline z ojo ekoloko nio, ki se pojavljajo na ojem obmoju doloenega dejavnika (npr. v zelo sunih, zelo vlanih razmerah, na izrazito kislih, s hranili revnih tleh). Vrste, ki rastejo izkljuno ali preteno na rastiih s tlemi svojevrstnih morfolokih, fizikalnih, keminih, biolokih, vodno - zranih in drugih lastnosti, imenujemo vezane rastline. Takim vrstam lahko pripiemo vejo nakazovalno vlogo glede na doloen dejavnik oz. rastie. Rastline pritalne plasti gozda (zelia, grmi) so praviloma bolji indikator razmer in sprememb v doloenem ekosistemu kot vrste drevesne plasti, saj reagirajo relativno hitro na spremenjene okoljske dejavnike (s spremembami v vrstni sestavi ali deleu posameznih vrst). Na pojavljanje rastlinskih vrst poleg abiotskih dejavnikov rastia (matine podlage, tal, podnebja, reliefa in asa) vplivajo tudi zapleteni medsebojni odnosi med rastlinami in z drugimi organizmi. Zaradi tega nam bolj zanesljivo informacijo o stanju okolja (npr. o lastnostih rasti in tal) daje celotna skupina rastlin (tudi drugih organizmov), ki se hkrati pojavljajo na doloenem mestu. Celotne populacije in rastlinske zdrube (ali zdrube organizmov) praviloma veliko bolje odraajo vse dejavnike okolja kot posamezne vrste, saj se rastini dejavniki v njih odsevajo kot integrirana celota. Skupina vrst veliko bolje nakazuje dejavnike okolja (rastine razmere) kot prevladujoa ali katera koli druga posamezna rastlinska vrsta. e najdemo skupaj ve rastlinskih vrst s podobnimi indikacijskimi lastnostmi, lahko z veliko gotovostjo sklepamo o rastinih razmerah v gozdu.
GozdV 63 (2005) 9
71
Rastlinska komponenta gozdnega ekosistema, ki jo oznaujemo kot rastlinsko zdrubo ali fitocenozo, praviloma predstavlja veino biomase tega ekosistema. Zaradi tega je gozdna fitocenoza pomemben vir informacij o dogajanjih v gozdu, e posebej o dejavnikih, ki so vplivali na njen nastanek in/ali njen razvoj. Vegetacijska sestava nosi pomembne informacije o gozdnih tleh in procesih v gozdnih biocenozah (ekosistemih). Na osnovi vegetacije sklepamo na doloeno vrsto rastia in prevladujoe okoljske dejavnike. Pri tem so nam v pomo razline metode vrednotenja gozdnih fitocenoz in njihovih rasti, ki temeljijo na ocenah ekolokega znaaja rastlinskih vrst. Osnovo za tovrstne metode predstavlja ekoloko vrednotenje vsake posamezne vrste, ki naseljuje doloeno rastie. Rezultat vrednotenja je v rangih oz. tevilkah izraen odziv (vednje, reagiranje) rastline glede na razline dejavnike okolja. S temi vrednostmi je oznaena ekoloka nia posamezne vrste glede na obravnavane okoljske dejavnike. tevila, ki izraajo ekoloko naravnanost vsake posamezne rastline, so t. i. ekoloke indikacijske (indikativne, nakazovalne) vrednosti. Prvi, ki je opredelil odzivanje rastlin na relativni skali, je bil Iversen. Leta 1936 je doloil indikacijske vrednosti rastlin glede na slanost (ELLENBERG et al. 1991). Z indikacijskimi vrednostmi rastlin se je kasneje v evropskem prostoru ukvarjalo mnogo avtorjev: npr. Ambros (ekoslovaka), Ellenberg s sodelavci (Nemija), Ehrendorfer (Avstrija), Karrer (Avstrija), Landolt (vica), So (Madarska), Zlyomi s sodelavci (Madarska). Pri nas je indikacijske vrednosti rastlin ocenjeval ivko Koir (1992). Avtorji fitoindikacijskih metod ocenjujejo odzivnost rastlin na rastine dejavnike s tevili oz. lestvicami, ki izraajo njihovo vejo ali manjo navezanost na doloene razmere (svetloba, toplota, vlanost, koliina snovi in drugi). Indikacijske (indikativne) vrednosti rastlin predstavljajo kratke oznake ekolokega odzivanja vrst. To je opredelitev rastia posamezne rastline ob upotevanju vpliva konkurentov. Ker se v arealu razirjenosti doloene vrste pojavljajo razlini konkurenti, se v tem obmoju spreminja tudi njeno odzivanje na rastine razmere (ELLENBERG et al. 1991). Vendar pa imajo fitoindikacijske metode ali metode ekolokega vrednotenja gozdnih fitocenoz in dejavnikov njihovih rasti (npr. tal) tudi svoje pomanjkljivosti (KUTNAR 1997). Vse tovrstne metode so geografsko omejene, kar izhaja iz dejstva, da se fitoindikacijska vloga posamezne
375
72
Slika 1: Goli lepen (Adenostyles glabra) se pojavlja na rendzinah in rjavih pokarbonatnih tleh v visokogorskih in subalpinskih gozdovih (foto: L. Kutnar)
Slika 2: Navadna smrdljivka oz. svinjska laknica (Aposeris foetida) je nezahtevna rastlina, ki se pojavlja v zelo razlinih gozdovih. Ker se obilno pojavlja na zaraenih panikih povrinah, je bila izbrana za znailnico drugotnega smrekovja (Aposerido-Piceetum) (foto: L. Kutnar)
Slika 3: Navadni kopitnik (Asarum europaeum ) raste preteno na dobro rodovitnih, evtrinih tleh, ki so se razvila na karbonatnih kamninah (foto: L. Kutnar)
Slika 4: Rebrenjaa (Blechnum spicant) je znailnica za zelo kisloljubne bukove gozdove (Blechno-Fagetum) na sveih, distrinih tleh (foto: L. Kutnar)
376
Slika 5: Velecvetni ober (Calamintha grandiora) se pojavlja od gorskega do subalpinskega pasu na sveih, s humusom bogatih, evtrinih tleh (foto: L. Kutnar) GozdV 63 (2005) 9
73
Slika 6: Navadno kalunico (Caltha palustris) najdemo na bregovih vodotokov in na zamovirjenih tleh (foto: L. Kutnar)
Slika 7: Deveterolistna konopnica (Cardamine enneaphyllos) raste predvsem v gorskem svetu, na sveih, humoznih, evtrinih tleh s karbonatno matino podlago (foto: L. Kutnar)
Slika 8: Damasonijevo (belo) naglavko (Cephalanthera damasonium) najdemo na slabe razvitih, sunejih tleh na apnencu (foto: L. Kutnar)
377
GozdV 63 (2005) 9
74

vanja gozdne vegetacije in rasti v Sloveniji. e leta 1975 je Koir predhodno predstavil metodo vrednotenja rasti gozdnih zdrub po znaaju vegetacije (gozdne zdrube) v povezavi z drugimi dejavniki (substrat, orografija, kompleks klimatskih dejavnikov, talne razmere). Koirjevi metodi (1975, 1992) sta bolj gozdarsko aplikativno usmerjeni, saj vrednotita rastine dejavnike tako za oceno ekolokih razmer v zdrubi kot za oceno kvalitete rasti. Ellenbergova metoda (ELLENBERG et al. 1991) zajema 2.726 vrst praprotnic in semenk (brez vrst rodu Rubus). V vrednotenje so vkljuene rastlinske vrste tako gozdnih kot negozdnih fitocenoz, vkljuno z vegetacijo agrarnih kultur, vodnih in halogenih fitocenoz ipd. V posebnem poglavju je opredeljenih kar 216 vrst robid (Rubus sp.). Poleg tega pa je ocenjeno ekoloko odzivanje tevilnih mahov iz 279 rodov in liajev iz 148 rodov. Metoda obravnava ekoloke zahteve posameznih rastlin. Rastlinske vrste so po Ellenbergu opredeljene glede na naslednje ekoloke dejavnike: svetlobne razmere (L), toplotne razmere (T), kontinentalnost (K), vlanostne razmere (F), reakcijo tal (R), duik v tleh (N), slanost tal (S) in odpornost na teke kovine (B,b). Poleg tega je opredeljena tudi ivljenjska oblika rastline (Leb.) in obstojnost listov (B) ter fitosocioloka pripadnost rastline (Soz. Verh.). Ellenberg (ELLENBERG et al. 1991) opredeljuje rastline tudi glede na pogostnost in njihovo ogroenost (Hufigk.). Ekoloka reakcija rastlinskih vrst je ovrednotena v devetstopenjski lestvici. Stopnja 1 pomeni najmanjo in stopnja 9 najvejo mero doloenega dejavnika. Lestvica za talno vlago je podaljana na 12 stopenj (dodatne 3 stopnje za vodne rastline). V predstavitveni preglednici so zajeti naslednji ekoloki dejavniki:
rastline razlikuje znotraj obmoja (areala) njene razirjenosti. Poleg tega pa iste rastline v okviru istega geografskega obmoja lahko naseljujejo razline substrate (matine podlage), kar je lahko povezano tudi z druganimi dejavniki okolja (orografske in topografske znailnosti, tla, mikro in mezoklima) in s tem tudi z drugano rastlinsko kombinacijo. Zaradi tega se moramo pri uporabi teh metod dobro seznaniti, v katerem geografskem obmoju so nastale oz. za kakno obmoje je zanesljivost veja. Poleg tega moramo vedeti, pod kaknimi pogoji so metode dovolj zanesljive oz. ali so kakne druge omejitve pri uporabi fitoindikacijskih metod. Pri tem se moramo dobro seznaniti tudi, na kaken nain so definirane indikacijske (nakazovalne) vrednosti rastlin (npr. ali lestvice jasno odraajo gradient vrednosti naraanje doloenega dejavnika, ali je lestvica indikacijskih vrednosti kako drugae zasnovana).
FITOINDIKACIJSKE METODE IN EKOLOKA OZNAKA RASTLINSKIH VRST

V tem poglavju sta predstavljeni dve razlini metodi ekolokega vrednotenja vrst. Prva, ki je vsesplono najbolj poznana in najvekrat uporabljena fitoindikacijska metoda v svetu, je Ellenbergova metoda (ELLENBERG et al. 1991). Nastala je v zahodnem delu Srednje Evrope. Ellenbergova metoda ocenjevanja indikatorskih vrednosti rastlin glede na posamezni dejavnik daje vpogled v vedenje (reagiranje na posamezne dejavnike okolja) rastlinskih vrst (das Verhalten der Arten) in tudi v povprene ekoloke razmere v zdrubi. Povprene razmere v zdrubi predstavlja povpreje fitoindikacijskih vrednosti za vse rastline glede na doloen dejavnik. Koirjeva metoda (KOIR 1992) je nastala na osnovi dolgoletnih izkuenj avtorja pri proue-
378
GozdV 63 (2005) 9

1) SVETLOBNE RAZMERE (L = Lichtzahl)
Indikacijska rednost
1 2 3 4 5 6 7 8 9
75
(v odnosu na relativno inteziteto svetlobe v poletnem asu)

Svetlobne razmere vrste povsem sennih leg (pogosto sprejemajo manj kot 1 %, redko ve kot 30 % polne dnevne svetlobe) rastline med 1 in 3 senne vrste rastline med 3 in 5 polsenne vrste (sprejemajo ve kot 10 %, toda le izjemoma v polni dnevni svetlobi) rastline med 5 in 7 polsvetlobne vrste rastline med 7 in 9 vrste svetlobnih razmer (redko manj kot 50 % polne dnevne svetlobe)
4) VLANOST (F = Feuchtzahl)
(pojavljanje v odnosu na vlanost tal ali nivo vode) Indikacijska Vlanostne razmere vrednost 1 na ekstremno suhih tleh (npr. na golih skalah) 2 med 1 in 3 3 na suhih tleh 4 med 3 in 5 5 na sveih tleh 6 med 5 in 7 7 na vlanih tleh, ki se ne osuijo 8 med 7 in 9 9 na mokrih tleh (pogosto slabo zrana tla) 10 na obasno poplavljenih tleh 11 vodne rastline, ki imajo liste veinoma v kontaktu z atmosferskim zrakom 12 podvodne rastline, ki so veino asa v celoti pod vodo
2) TOPLOTNE RAZMERE (T = Temperaturzahl) (glede na vegetacijske cone in viinske pasove)

IndikacijsToplotne razmere ka vrednost 1 samo v mrzli klimi (borealni, arktini ali alpinski pas) 2 rastline med 1 in 3 3 veinoma v hladni klimi (montanski ali subalpinski pas) 4 rastline med 3 in 5 5 rastline zmerno toplega obmoja (veinoma v submontanskem pasu Sr. Evrope) 6 rastline med 5 in 7 7 veinoma v topli klimi (ve ali manj redko v severnem delu Sr. Evrope) 8 rastline med 7 in 9 9 samo v zelo topli klimi (mediteranske vrste)
5) REAKCIJA TAL (R = Reaktionszahl)

(pojavljanje v odnosu na kislost tal) Indikacijska vrednost 1 2 3 4 5 6 7
8 9
Reakcija tal samo na zelo kislih tleh med 1 in 3 veinoma na kislih tleh med 3 in 5 veinoma na slabo kislih tleh med 5 in 7 veinoma na nevtralnih tleh, vendar tudi na kislih in alkalnih tleh med 7 in 9 samo na nevtralnih ali alkalnih tleh
6) DUIK V TLEH (N = Stickstoffzahl)
3) KONTINENTALNOST (K = Kontinentalittszahl)
(v skladu s stopnjami kontinentalnosti s posebnim poudarkom na temperaturnem minimumu in maksimumu)
Indikacijska Kontinentalnost vrednost 1 euoceanske vrste (dotika Sr. Evropo le na skrajnem zahodu) 2 oceanske vrste 3 med 2 in 4 4 suboceanske vrste (veinoma v celotni Sr. Evropi) 5 med 4 in 5 6 subkontinentalne vrste (veinoma v vzhodnem delu Sr. Evrope) 7 med 6 in 8 8 kontinentalne vrste (dotika le vzhodni del Sr. Evrope) 9 eukontinentalne vrste (le na posameznih mestih Sr. Evrope)
(pojavljanje v odnosu na preskrbo tal z duikom) Indikacijska Preskrbljenost z duikom vrednost 1 samo na tleh z zelo malo mineralnega duika 2 med 1 in 3 3 veinoma na tleh z malo duika 4 med 3 in 5 5 v tleh s povpreno vsebnostjo duika 6 med 5 in 7 7 veinoma na tleh bogatih z mineralnim duikom 8 indikator za duik 9 samo v tleh bogatih z mineralnim duikom (indikatorji onesnaenja)
GozdV 63 (2005) 9
379
76
Slika 9: Navadni ruj (Cotinus coggygria) je znailna vrsta grmi in svetlih gozdov skalnatega Krasa (foto: L. Kutnar)
Slika 10: Navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) poraa svea, humozna, evtrina tla, ki so se razvila na dolomitu in tudi na drugih karbonatnih kamninah (foto: L. Kutnar)
Slika 11: Navadna glistovnica (Dryopteris lix-mas) raste v vlagoljubnih gozdovih na tleh preteno koluvialnega znaaja (foto: L. Kutnar)
380
Slika 12: Movirski tulipan ali movirska logarica (Fritillaria meleagris) je zavarovana vrsta, ki ivi na vlanih do movirnih rastiih (foto: L. Kutnar) GozdV 63 (2005) 9
77
Slika 13: Navadno tevje (Hacquetia epipactis) je znailnica predgorskih bukovih gozdov (Hacquetio-Fagetum), ki poraajo predvsem rendzine in rjava pokarbonatna tla na dolomitih in tudi apnencih (foto: L. Kutnar)
Slika 14: Navadni jetrnik (Hepatica nobilis) poraa predvsem svea, dobro rodovitna, humozna, evtrina tla na apnencu (foto: L. Kutnar)
Slika 15: Brezklaso lisije (Huperzija selago) poraa predvsem humozna, distrina tla v iglastih gozdovih (foto: L. Kutnar)
Slika 16: Velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala) je znailnica gorskih bukovih gozdov (Lamio-Fagetum), ki poraajo predvsem rendzine in rjava pokarbonatna tla na apnencih in dolomitih (foto: L. Kutnar)
381
GozdV 63 (2005) 9
78
Preglednica 1: Indikacijske vrednosti po Ellenbergu et al. (1991) za demonstracijske rastlinske vrste
KONTINENTALNOST
navadni kopitnik (Asarum europaeum) rebrenjaa (Blechnum spicant) jesenska vresa (Calluna vulgaris) navadna kalunica (Caltha palustris) deveterolistna konopnica (Cardamine (Dentaria) enneaphyllos) damasonijeva naglavka (Cephalanthera damasonium) navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) navadna glistovnica (Dryopteris filix-mas) movirski tulipan (Fritillaria meleagris) navadno tevje (Hacquetia epipactis) velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala) trpena srebrenka (Lunaria rediviva) spomladanska torilnica (Omphalodes verna) lasasti kapiar (Polytrichum formosum) rni bezeg (Sambucus nigra) velika kopriva (Urtica dioica) brusnica (Vaccinium vitis-idaea)
3 3 8 7 4 3 4 3 8 ? ? 4 4 4 7 x 5
6 x x x 4 6 6 x 7 ? ? 5 6 2 5 x x
5 2 3 x 4 2 4 3 4 ? ? 4 4 5 3 x 5
5 6 x 9 5 4 5 5 8 ? ? 6 5 6 5 6 4
7 2 1 x 7 7 9 5 7 ? ? 7 7 2 x 7 2
? rastlina ni bila ovrednotena; x rastlina se pojavlja v zelo razlinih razmerah glede na doloen dejavnik (rastlina ni indikator specifinih razmer, je indiferentna glede na doloeni dejavnik, npr. se pojavlja na sunih in vlanih tleh)
Izbrane (demonstracijske) vrste uvrajo Ellenberg s sodelavci (1991) veinoma med senne do polsenne vrste. Po njihovi oceni se v izrazito svetlobnih razmerah pojavljata le jesenska vresa in movirski tulipan. Veina izbranih vrst se pojavlja v zelo razlinih toplotnih razmerah (so zanje indiferentne). V bolj topli klimi se najpogosteje pojavlja movirski
382
tulipan. Relativno mrzlo klimo pa nakazuje mah lasasti kapiar. Med izbranimi rastlinami prevladujejo suboceanske vrste, ki jih obiajno najdemo v celotni Srednji Evropi. Veina izbranih vrst nakazuje povprene vlanostne razmere. Na izrazito mokrih tleh se pojavlja navadna kalunica in v povpreGozdV 63 (2005) 9
DUIK V TLEH 6 3 1 x 7 4 5 6 5 ? ? 8 6 ? 9 8 1
REAKCIJA TAL
VLANOST
SVETLOBA
TOPLOTA

ju malo manj mokrih tleh movirski tulipan. Indikatorji zelo kislih tal so jesenska vresa, rebrenjaa, brusnica in lasasti kapiar. Karbonatna tla s preteno nevtralnimi reakcijami pa nakazuje navadna ciklama. Najbolj izraziti indikatorji velike vsebnosti duika v tleh so rni bezeg, velika kopriva in trpena srebrenka. Na praviloma z rastlinam dostopnim duikom revnih tleh pa se pojavljata jesenska vresa in brusnica. Metoda vrednotenja rastinih dejavnikov in relativne kvalitete rastia po Koirju (1992) zajema 486 praprotnic in semenk ter 52 mahovnih vrst. Metoda oz. seznam rastlin je bil kasneje e dopolnjen in sedaj vkljuuje 761 rastlinskih vrst od tega 94 mahov in liajev. V oceno so vkljuene preteno rastlinske vrste naih najbolj razirjenih gozdnih zdrub. tevilne rastline so ocenjene loeno po razlinih rastlinskih kombinacijah, glede na razline matine substrate, tako da imamo na voljo precej veje tevilo valorizacij (ovrednotenj) rastlinskih vrst (trenutno je vkljuenih kar 1.668 valorizacij rastlin s po estimi ocenami za izbrane dejavnike). Kvaliteta rastia rastlinske vrste ni ocenjena po povprenih rastinih razmerah v fitocenozi, temve po razmerah v sinuzijah, kjer se optimalno uveljavljajo. Ker so podobne sinuzije lahko skupne ve razlinim fitocenozam, se tudi indikatorski pomen rastlinske vrste razirja na iri krog fitocenoz in gozdnih zdrub. Po drugi strani pa se ista rastlinska vrsta lahko pojavlja v razlinih ekolokih razmerah tj. v razlinih gozdnih zdrubah oz. v sestavi razlinih rastlinskih kombinacij. Ker so valorizacijski koeficienti za rastlinsko vrsto ocenjeni po dejanskih rastiih dejavnikih, se lahko ekoloka oznaka za isto rastlino na razlinih rastiih (npr. zaradi razlinega matinega substrata) precej razlikujejo. Valorizacija gozdnih rasti temelji na povezavi indikatorskega pomena rastlinskih vrst in kvalitete rasti, ki jih naseljujejo. Za neposredno delo z gozdom moramo poznati za vsak gozdni sestoj ali gozdno fitocenozo njihove (njene) potenciale in znailnosti, ki so pomembne za ohranjanje stabilnosti in optimalno izkorianje njenega rastinega potenciala. S pomojo metode vrednotenja po Koirju (1992) obravnavamo realno vegetacijo. Celotna rastlinska kombinacija fitocenoze se pri vrednotenju uveljavi z upotevanjem individualnega
GozdV 63 (2005) 9
79
indikatorskega pomena rastline in njenega delea (njene pokrovnosti in tevilnosti) v fitocenozi. Pri valorizaciji fitocenoze dobimo odgovor o: izrazitosti posameznih dejavnikov v fitocenozi (iz delea rastlinskih vrst po ekolokem pomenu) - s frekvenno krivuljo, ki opredeljuje ekoloko (ne)homogenost fitocenoze, ekoloki spekter zdrube po ekolokih skupinah rastlinskih vrst, pripadnost rastlinskih vrst fitocenolokemu sistemu in relativno boniteteto rastia (z rastinim koeficientom Rk je ocenjena (lesno) proizvodna sposobnost rastia). Da bi dosegel povezavo med indikatorskim pomenom rastlinskih vrst in kvaliteto rasti, je Koir (1992) vrednosti ekolokih dejavnikov razvrstil v kvalitetne stopnje in te z valorizacijskimi koeficienti (Vk1, Vk2,,Vk6) povezal v relativne odnose od najboljih proti najslabim rastiem oz. s stalia ekoloke stabilnosti rastia od optimalnih proti ekstremnim rastiem. Z doloitvijo kvalitetnih stopenj za ekoloke parametre je opredelil tevilne mone kombinacije, ki nakazujejo kvaliteto rastia rastlinskih vrst in preko njihove znailne rastlinske kombinacije na kvaliteto rasti fitocenoze. Vsem tem kombinacijam med dejavniki in njihovimi kvalitetnimi stopnjami je skupno, da bolja kvalitetna stopnja v okviru vsakega dejavnika pomeni bolje rastine razmere v pogledu njegove proizvodne sposobnosti in obratno, slaba stopnja pomeni slabe rastie. Setevek vseh estih rastinih dejavnikov (petrografski substrat, kislost tal in oblika humusa, globina tal, skeletnost oz. kamenitost, stopnja vlanosti rastia, lokalne klimatske znailnosti) nam daje relativno kvaliteto rastia (Rk) za posamezno rastlinsko vrsto. Za potrebe vrednotenja relativne bonitete rastia fitocenoze se preko rastinega koeficienta rastlinske vrste (Rk) (tj. po indikativnem pomenu rastlinske vrste) povezujejo v obliki tehtanega povpreja v rastini koeficient (Rk) fitocenoze. Zaradi obsenosti obdelave valorizacijskih koeficientov je bila izdelana tudi raunalnika aplikacija, ki omogoa lajo, optimalnejo uporabo te metode. Razlenitev ekolokih dejavnikov po kvalitetnih razredih po Koirju (1992) je naslednja: (Glej stran 386)
383
80
Slika 17: Beli mah (Leucobryum glaucum) je vezan na zelo kisla, distrina tla kisloljubnih listnatih in iglastih gozdov ter resav (foto: L. Kutnar)
Slika 18: Brinolistni lisijak (Lycopodium annotinum) najdemo predvsem v kisloljubnih gorskih in visokogorskih gozdovih (foto: L. Kutnar)
RASTINI KOEFICIENT RASTLINSKE VRSTE

Z rastinim koeficientom izrazimo relativno kvaliteto rastia vsake rastlinske vrste. Rastini koeficient je setevek valorizacijskih koeficientov vseh estih rastinih dejavnikov. Setevki se gibljejo od 6 do 66 (za mahove 4 do 46). Rastline rasti
Slika 19: Spomladanska torilnica (Omphalodes verna) je znailnica dinarskih jelovo-bukovih gozdov (OmphalodoFagetum) (foto: L. Kutnar)
384
Slika 20: Lasasti kapiar (Polytrichum formosum) praviloma raste v obliki blazinic na vlanih, distrinih tleh (foto: L. Kutnar) GozdV 63 (2005) 9
81
Slika 21: otni mahovi (Sphagnum sp.) rastejo na razlinih barjih in v vlanejih gozdovih (foto: L. Kutnar)
z najvejo proizvodno sposobnostjo (rastini koeficient 17) imajo setevek od 6 - 8 (mahovi in liaji od 4 - 6). Tako rastini koeficient pada do 0. Tej vrednosti pa ustreza setevek od 60 - 66 (mahovi in liaji od 43 - 46). Rastini koeficient celotne fitocenoze je tehtana srednja vrednost rastinih koeficientov za posamezne rastline, pri emer je ute koefici-
Slika 22: Brusnica (Vaccinium vitis-idaea) je zimzeleni grmi, ki poraa zelo kisla, distrina tla (foto: L. Kutnar)
ent pokrovne vrednosti posameznih rastlinskih vrst. Koeficient pokrovne vrednosti po van der Maarel-u predstavlja modifikacijo pokrovne vrednosti, ki jo obiajno ocenjujmo po metodi Braun-Blanqueta. Najve valorizacijskih koeficientov izbranih vrst kae na nevtralno-alkalna tla (valorizacijska vrednost 5). Nakazovalke izrazito kislih tal (pH je lahko celo pod 3,5) so po Koirjevi oceni (1992) rebrenjaa, jesenska vresa in brusnica. Veina izbranih vrst najpogosteje raste na srednje globokih tleh (30 - 60 cm). Na zelo plitvih tleh (pod 15 cm) se obiajno pojavlja trpena srebrenka. Trpena srebrenka je tudi rastlina skeletnih, peenih tal z ve kot 75 % deleem skeleta. Ta vrsta obiajno nakazuje veliko skeletnost tal na razlinih matinih podlagah (K ali S). Velik dele skeleta v tleh obiajno nakazuje tudi navadna kalunica in navadni kopitnik (S). Zelo globoka tla (nad 100 cm) z zelo malo skeleta (pod 1 %) obiajno poraa rebrenjaa (K, NS) in jesenska vresa (K). Na zelo mokrih rastiih se pojavlja navadna kalunica. Nekoliko manj mokra tla obiajno poraa movirski tulipan. Velika veina izbranih vrst poraa zmerno svea do svea tla. Zmerno suha rastia pa pogosteje naseljujejo (po KOIR 1992) damasonijeva naglavka, brusnica, jesenska vresa (S) in lasasti kapiar (S).
385
GozdV 63 (2005) 9
82
Kvalit. Kamnina oz. preperina stop.
I

4) SKELETNOST OZ. KAMENITOST
Valoriz. koef. (V1) Kvalit. stop.
I II III IV V VI
1) PETROGRAFSKI SUBSTRAT
Dele skeleta v tleh (prostorski) zelo slabo kamenito oz. peeno (pod 1%) slabo skeletno oz. peeno (1 - 10%) srednje kamenito oz. peeno (10 - 30%) mono kamenito oz. peeno (30 - 50%) zelo mono kamenito oz. peeno (50 - 75%) skeletna tla, pesek (nad 75%)
bogati in nevtralni silikati (dele 1 lahko preperljivih mineralov je veji od 7%) meani substrati, aluviji, deluvialne 5 ilovice silikatnega zaledja ipd. kisli silikati (dele preperljivih mineralov je od 3 - 7%) 7
1 3 5 7 9
Valoriz. koef. (V4)
II III IV
apnenci, laporni apnenci in apneni 9 laporji (nad 50% CaCO3 ) in dolomitizirane oblike teh kamnin dolomiti, dolomitni peski in kisli 11 sterilni silikati z deleem zemljoalkalij, ki je pod 3 % organska podlaga (ota, lubje, odmrli lesni ostanki, tori,...)
13
11
5) STOPNJA VLANOSTI RASTIA

Kvalit. stop.
VIII V II I IV VI
Vlanostne razmere zelo suho - suho (toplo) zmerno suho (toplo) zmerno svee - svee zmerno svee - zmerno vlano pobono zelo vlano menjajoe zelo vlano in zmerno mokro mokro
VI
Ekoloka Valoriz. skup. koef. (V5) Ia 13 Ib II III IV V VI 7 3 1 5 9

11
2) KISLOST TAL IN OBLIKA HUMUSA

Kvalit. Kislost in oblika humusa stop.
I II III IV
Valoriz. koef. (V2)
zmerno kisla (pH ok. 5), sprsteni- 1 nasta prhnina do bolja prhnina slabo kisla (pH pod 6), sprstenina 3 (slaba) nevtralno-alkalna (pH = 6,5 ali ve), sprstenina kislo (pH nad 4,5), prhnina slabe bioloko neugodne oblike; pranata prhnina (v nijih legah) ali s surovim humusom (v vijih legah) zelo kislo do kislo (pH pod 3,5), surov humus 5 9
VII
6) LOKALNO KLIMATSKE ZNAILNOSTI

Kvalit. stop.
I
13
3) GLOBINA TAL - SOLUM

Kvalit. Globina tal - solum stop. I II III IV V nad 100 cm - zelo globoka 60 - 100 cm - globoka 30 - 60 cm - srednje globoka 15 - 30 cm - plitva pod 15 cm - zelo plitva Valoriz. koef. (V3) 1 3 5 7 9
II
III
vija zrana vlaga, umerjeno toplo, pogosteja megla v poletni vegetacijski periodi; ravnina do spodnje gorske stopnje: - hladne lege - tople lege sredogorje do montanske stopnje: - hladne vlane lege, jarki ipd. - tople ali sune in drenane lege, grebenske lege hladne klima vijih nadmorskih viin (altimontanska, subalpinska stopnja, mrazia)
Lokalno klimatske znailnosti Valoriz. koef. (V6)
1 3 5 7
9
386
GozdV 63 (2005) 9

Preglednica 2: Valorizacijski koeficienti po Koirju (1992) za demonstracijske rastlinske vrste
PETROGRAFSKI SUBSTRAT LOKAL. KLIMATSKE ZNAILNOSTI SKUPNA VSOTA KOEFICIENTOV 32 20 36 26 18 34 30 48 40 36 26 40 36 30 28 22 28 26 30 40 24 38 26 44 40 24 20 22 36 24 32 56 48
83
RASTINI KOEFICIENT
VLANOST RASTIA
OZNAKA SUBSTRATA
SKELETNOST TAL
GLOBINA TAL
KISLOST TAL
navadni kopitnik (Asarum europaeum)
rebrenjaa (Blechnum spicant)
jesenska vresa (Calluna vulgaris) navadna kalunica (Caltha palustris) deveterolistna konopnica (Cardamine (Dentaria) enneaphyllos) damasonijeva naglavka (Cephalanthera damasonium) navadna ciklama (Cyclamen purpurascens) navadna glistovnica (Dryopteris lix-mas)
K NS S K NS S K S K-S K NS K D NS K NS S K-S D K9 NS K NS K S K K S K NS K O S
9 1 7 9 1 7 9 7 5 9 1 9 11 1 9 1 7 5 11 9 1 9 1 9 7 9 9 7 9 1 9 13 7
5 5 5 13 13 13 13 13 5 5 5 5 5 5 1 1 1 5 3 3 3 5 5 5 5 3 1 1 5 5 5 13 13
5 3 5 1 1 5 1 7 7 5 3 5 5 7 5 5 5 3 5 7 5 5 3 9 7 3 0 0 5 1 5 5 5
7 9 11 1 1 7 1 7 11 9 9 7 7 9 5 7 7 3 5 9 9 9 9 11 11 1 0 0 7 7 7 9 7
3 1 3 1 1 1 3 7 11 3 3 7 3 3 3 3 3 9 3 3 3 5 5 5 5 3 3 7 5 5 1 7 7
3 1 5 1 1 1 3 7 1 5 5 7 5 5 5 5 5 1 3 9 3 5 3 5 5 5 7 7 5 5 5 9 9
9 13 11 13 9 6 7
11 6 3 8 7
7 9 10 12 9 6 11 7
11 6 11 10 11 9 10 11
movirski tulipan (Fritillaria meleagris) * navadno tevje (Hacquetia epipactis
velecvetna mrtva kopriva (Lamium orvala) trpena srebrenka (Lunaria rediviva) spomladanska torilnica (Omphalodes verna) lasasti kapiar (Polytrichum formosum) rni bezeg (Sambucus nigra) velika kopriva (Urtica dioica) brusnica (Vaccinium vitis-idaea)
10 7 1 3
* Vrsta ni bila ovrednotena pred objavo metode v l. 1992, ovrednotena in vnesena v banko podatkov je bila ob pripravi tega prispevka. Oznaka substrata: NS silikatne kamnine z velikim deleem lahko preperljivih silikatov; S silikatne kamnine z manjim deleem lahko preperljivih silikatov; K-S meani substrati, naplavine; K karbonatna podlaga; K9 karbonatna podlaga v visokogorski stopnji; D dolomit; O organska podlaga.
GozdV 63 (2005) 9
387
84

prostora po varovalnem in lesno-proizvodnem pomenu na osnovi naravnih razmer.- Zavod SR Slovenije za drubeno planiranje, Podroje za prostorsko planiranje, Ljubljana, 133 s. KOIR, ., 1992. Vrednotenje proizvodne sposobnosti gozdnih rasti in ekolokega znaaja fitocenoz. - Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, Ljubljana, 58 s. KUTNAR, L., 1997. Primerjava vrednotenja lastnosti gozdnih fitocenoz in njihovih rasti na primeru Landolta (1977), Ellenberga et al. (1991) in Koirja (1992). - Magistrsko delo, BF Oddelek za biologijo, Ljubljana, 125 s. LANDOLT, E., 1977. kologische Zeigerwerte zur Schweizer Flora. - Geobotanischen Institut der Eidg. Techn. Hochschule, 64 Heft, Zrich, 208 s.
Za veino izbranih vrst je znailno pojavljanje v hladnih, vlanih legah v sredogorju. Po Koirjevi oceni najvejo proizvodno sposobnost rastia med izbranimi vrstami nakazujejo navadni kopitnik (NS), rebrenjaa (NS) in navadna glistovnica (NS). Najmanje rastine koeficiente pa je ocenil za brusnico in jesensko vreso (S). Ellenbergova (1991) in Koirjjeva (1992) metoda sta deloma primerljivi v pogledu izbora ekolokih dejavnikov (npr. vlanost, reakcija tal) za vrednotenje indikacijskega pomena rastlinskih vrst. Pod doloenimi pogoji dajeta metodi primerljive rezultate in se lahko v veliki meri tudi dopolnjujeta.
VIRI:
ELLENBERGER, H. / WEBER, E. H. / DLL / WITRH, V. / WERNER, W. / PAULISSEN, D., 1991. Zeigerwerte von Pflanzen in Mitteleuropa. - Scripta Geobotanica, 18, Erich Goltze Kg, Gttingen, 248 s. KOIR, ., 1975. Gozdarstvo : vrednotenje gozdnega
Zahvala
Zahvaljujemo se vijemu predavatelju mag. Tomau Prusu za recenzije vseh dosedanjih estih delov Atlasa gozdnih tal in dr. ivku Koirju za pomembna vsebinska dopolnila prispevka.
388
GozdV 63 (2005) 9

GDK: 114:(253)
85

Forest Soil Atlas of Slovenia Part VII
Toma PRUS1, Primo SIMONI2, Mihej URBANI3
Izvleek: Prus, T., Urbani, M., Simoni, P.: Atlas gozdnih tal - 7. del. Gozdarski vestnik 63/2005, t. 10. V slovenini, z izvlekom v angleini, cit. lit. 35. Prevod v angleino: avtorji. Lektura anglekega besedila: Jana Otir. V zadnjem (sedmem) delu Atlasa so na kratko opisane pomembneje kemijske lastnosti tal. Prikazani so nekateri razredi za vrednotenje opisanih talnih parametrov. Obravnavane so znailnosti pedoloke karte Slovenije merila 1: 25000. Pedoloka karta je dokument, s katerim prenaamo znanje o tleh med raziskovalci, strokami ter med stroko in drubo. Pedoloka karta je v razmerah poveanega znanja, tehnolokih monosti in zahtev po podatkih prerasla v talni informacijski sistem, ki deluje na modelno-operativni ravni na Biotehniki fakulteti, Centru za pedologijo in varstvo okolja. Kljub temu, da so v tevilnih evropskih dravah podobni sistemi del dravno administrativnih slub, pa v Republiki Sloveniji ni ministrstva, ki bi sistematsko skrbelo za njegovo vzdrevanje. Kljune besede: kemijske lastnosti tal, parametrski razred, pedoloka karta, talni informacijski sistem Abstract: Prus, T., Simoni, P., Urbani, M.: Forest Soil Atlas of Slovenia - Part VII. Gozdarski vestnik, Vol. 63/2005, No. 10. In Slovene, with abstract in English, lit. quot. 35. Translated into English by the authors. English language editing by Jana Otir. The last (seventh) part of the Atlas gives a short description of some of the more important chemical properties of soils. Certain classes used for the evaluation of the described soil parameters are shown. The characteristics of the Soil map of Slovenia, at scale 1: 25000, are treated. A soil map is a document designed for transfer of knowledge among researchers, professions and between the profession and the community. Due to the development of knowledge, technological feasibilities and data demand such a soil map developed into a soil information system, which operates on a model and research level at the Biotechnical Faculty, within the Centre for soil and environmental science. In spite of the fact that in numerous European countries similar systems are a part of the state administration services, none of the ministries of the Republic of Slovenia systematically cover the maintenance of the system. Key words: soil chemical properties, parametric class, soil map, soil information system
10 KEMIJSKE LASTNOSTI TAL

Analizni podatki o keminih lastnostih tal (in/ali rastlinskih asimilacijskih tkiv) so praviloma podlaga za oceno rodovitnosti tal oziroma njihove primernosti za rast in razvoj gozdnega drevja in drugega rastja in/ali za druge namene (npr.: njihovo razvranje, stopnje degradacije tal, ugotavljanje onesnaenosti idr.). Pri njihovem vrednotenju uporabljamo (razline) razrede primernosti in/ali vsebnosti, pri tem pa se zavedamo in skuamo upotevati, da je npr. dostopnost mineralnih hranil odvisna tudi od drugih, veinoma nemerjenih keminih, fizikalnih in biolokih lastnosti tal ter njihovih interakcij. Od delea gline in organske snovi v tleh je npr. odvisna razpololjivost hranil v obliki kationov (Ca2+, Mg2+, K+, NH4+), medtem ko Fe, Al in Ca oksidi vplivajo na dostopnost relativno
GozdV 63 (2005) 10
imobilnih anionov (PO43-, SO42-, idr). Topnost veine mikrohranil v tleh pa je odvisna od reakcije tal in vsebnosti organske snovi.
REAKCIJE TAL
Reakcija tal vpliva na tevilne lastnosti tal in pojave v tleh, kot so bioloka aktivnost, humifikacija organskih snovi, dostopnost posameznih hranil in podobno. Reakcije tal so opredeljene s
mag. T. P., univ. dipl. in. gozd., Univerza v Ljubljani, Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo, Center za pedologijo in varstvo okolja, Jamnikarjeva 101, 1000 Ljubljana, Slovenija 2 dr. P. S., univ. dipl. in. les., Gozdarski intitut Slovenije, Vena pot 2, 1000 Ljubljana 3 M. U., univ. dipl. in. gozd., Gozdarski intitut Slovenije, Vena pot 2, 1000 Ljubljana
1
433
86
Reakcija tal je: Pri vrednostih pH:

zelo kisla 4,5 srednje kisla 4,6 - 5,5 slabo kisla 5,6 - 6,5 nevtralna 6,6 - 7,2 alkalna 7,3 - 8,0
Preglednica 1: Razredi reakcij tal po Pravilniku (1984)
Zato so vrednosti pH pri potencialni kislosti praviloma nije kot pri aktivni kislosti. Izmenljivo potencialno kislost tal izmerimo s pomojo raztopin nevtralnih soli, npr. z 0,01 M raztopino kalcijevega klorida (CaCl2).
SORPTIVNA SPOSOBNOST TAL

Na razpololjivost hranil v tleh rastlinam vpliva tudi sorptivna sposobnost tal, t.j. vezava kationov in anionov na povrino talnih organskih (humusne Graf 1: Dostopnosti hranil glede na pH vrednost tal (prilagojeno snovi) in mineralnih (gline, Al, Fe, Mn hidroksidi in oksidi) koloidov, ker se po FINCK 1991) sorbirani ioni lahko ponovno sprostijo koncentracijo hidronijevih ionov (H3O+) v talni oziroma zamenjajo (substituirajo) z drugimi ioni. raztopini, ki jo izraamo s pH vrednostmi. Na Talni koloidi so veinoma negativno naelektreni in sliki 1 so prikazane dostopnosti hranil za veino zato sposobni, da veejo in izmenjujejo katione v rastlin pri razlinih pH vrednostih tal. Optimalna talni raztopini. V pedolokem laboratoriju se tlem pH vrednost tal se razlikuje glede na teksturo tal doloajo vsebnosti izmenljivih t.i. bazinih (kalciin potrebe rastlinske vrste (za bukev veljajo za jevih, magnezijevih, kalijevih, natrijevih) kationov in vsebnosti izmenljivih t.i. kislih (vodikovih, optimalne vrednosti pH od 5 do 6, za jesen, javor, lipo, jelo, topol vrednosti pH med 5,5 in 6,5, za aluminijevih, elezovih, manganovih) kationov. Vsota vseh izmenljivih (bazinih in kislih) katismreko med 4,5 in 5,5 itd). onov predstavlja vrednost kationske izmenjalne e so tla laja in imajo ve humusa, je optimalna kapacitete tal (ki jo oznaujemo s kratico KIK; reakcija tal praviloma nija. Vrednosti pH (H2O) so ali CEC = cation exchange capacity, ali vrednost merjene v vodni suspenziji tal, v kateri doloamo T). V odstotkih izraeno razmerje med vsoto aktivno kislost tal (ta zajema samo koncentracijo izmenljivih bazinih kationov in vrednostjo kativodikovih ionov v talni raztopini). Potencialna kisonske izmenjalne kapacitete imenujemo stopnja lost poleg vodikovih ionov v talni suspenziji zajema nasienosti tal z izmenljivimi bazami (to vrednost tudi ione, ki so adsorptivno vezani na talne koloide. oznaujemo z V, ali BS, ali BSat = exchangeable base saturation). Tla, ki imajo stopnjo nasienosti Preglednica 2: Obmoja vrednosti kationskih izmenjalnih z izmenljivimi bazami (vsaj v globini 20 do 50 kapacitet za razline vrste talnih koloidov cm pod povrjem) manjo od 50 %, razvramo Kationska izmenjalna v s hranili praviloma revna, distrina tla. Tla, ki Sorptivni del tal kapaciteta imajo (vsaj v tej globini) to stopnjo vejo od 50 (mmol/100 g tal) % in niso karbonatna, pa razvramo v s hranili humus 100 - 300 praviloma bogateja, evtrina tla. Posledica sorptivnih lasnosti tal sta puferska vermikulit 80 - 150 in filterska sposobnost tal, KIK in V pa sta dobra montmorillonit 60 - 100 indikatorja rodovitnosti in stopnje razvoja tal. illit 25 - 40
kaolinit seskvioksidi
434
3 - 15 0-3
GozdV 63 (2005) 10

PUFERSKA SPOSOBNOST TAL
Z uravnoteeno proizvodnjo in porabo protonov so v gozdu dani ugodni pogoji za rast rastlin. e se v tleh zaradi razlinih procesov zanejo razmere spreminjati (npr. zaradi kopienja opada v monokulturah, vnosov onesnail v gozd idr.) se zane spreminjati tudi zmeraj dinamino ravnoteno stanje. Spremembe v tleh sledijo Le Chatelierovemu naelu najmanjega odpora, ko s spreminjanjem zunanjih pogojev vsiljujemo spremembe v sistem, ki je v ravnoteju. Ravnoteje se premakne v tisto smer, ki spremembo izravnava (BINKLEY s sod. 1989). V primeru poveanja koncentracije H+ in ostalih ionov v talni raztopini se ti ioni lahko veejo na koloidne delce tal. Kateri ioni se bodo vezali in kateri bodo izrinjeni s povrine koloidnih delcev tal, pa je odvisno od njihove koncentracije v talni raztopini, oksidacijskega tevila, velikosti hidratacijskega ovoja, vrste tal (IRI 1984, ULRICH 1986, STRITAR 1991). Koncentracija H+ ionov, predvsem v krajih obdobjih, vpliva na procese, ki uravnavajo koncentracijo ionov v talnih raztopinah, v daljih asovnih obdobjih pa je koncentracija H+ ionov odvisna od skupne vsebnosti ionov, ki so v tleh ( BINKLEY s sod. 1989). Po Binkleyu je razumevanje H+ ciklusa in izraun bilance kroenja, vnosa in iznosa H+ ionov v gozdnem ekosistemu nujno potrebno, e elimo oceniti uinke potencialnih sprememb v talni reakciji, ki jo lahko povzroijo razlini vzroki. B. Ulrich je glede na pH vrednost opisal pet pufernih obmoij gozdnih tal: karbonatno, silikatno, izmenjalno, aluminijevo in elezovo (ULRICH 1983). V karbonatnem izravnalnem obmoju (pH 8 6.2) se kisline nevtralizirajo s CaCO3, nastali Ca(HCO3)2 se z odcedno vodo izpira s tal. V silikatnem izravnalnem obmoju (pH 6.2 5.0)
87
se kisline nevtralizirajo s sprostitvijo alkalnih in zemeljskoalkalnih ionov (Na+, K+, Mg2+, Ca2+) iz primarnih silikatov. V izmenjalnem izravnalnem obmoju (pH 5.0 4.2) se kisline nevtralizirajo s sproenimi aluminijevimi ioni iz mineralov glin in drugih primarnih silikatov. V aluminijevem izravnalnem obmoju (pH 4.2 3.8) se kisline nevtralizirajo s sprostitvijo Al3+ ionov iz mineralov glin in iz aluminijevih hidroksi kationov. V tem obmoju se proces nitrifikacije zmanja ali prekine, acidofilnim rastlinam se pokodujejo korenine. Toksino delovanje aluminija ni toliko odvisno od njegove koncentracije kot od pH vrednosti talne raztopine, oblike aluminija (Al3+, Al(OH)2+, Al(OH)2+ itn.) in razmerja Ca / Al. Poveana koncentracija aluminija v talni raztopini vpliva na slabi sprejem kalcija prek koreninskih laskov in mikorize (SHORTLE / SMITH 1988).
HUMUS V TLEH
V organskih horizontih tal so biokemini in kemini procesi veinoma najbolj intenzivni in imajo esto odloilen vpliv na stopnjo in smer ostalih talnih procesov. Razkroj odmrle organske snovi (opada listov, iglic, vejic, storev, mrtvega lesa padlih debel, odlomljenih vej, odmrlih organizmov, korenin itd.) poteka kot posledica delovanja veinoma drobnih tanih organizmov (edafona). Pri tem se del odmrle organske snovi mineralizira (v CO2, NH4+, NO2-, PO43 - in druge rudninske snovi), del pa se predeluje v procesu humifikacije v bolj obstojno organsko snov - humus, ki je rjave do rne barve in ga sestavljajo fulvo in huminske kisline ter humin. Od vsebnosti organske snovi in oblike humusa so odvisne tako kemine kot fizikalne in bioloke lastnosti tal. Podatke o odstotnih deleih (neive) organske snovi v vzorcih tal (lahko) ocenjujemo po razredih vsebnosti
Preglednica 3: Meje razredov za vrednotenje reakcij tal (pH), vsebnosti organskega ogljika (C org), celokupnega duika (Ntot), njunih razmerij (Corg/Ntot), vsebnosti celokupnega fosforja (P) in razmerij med organskim ogljikom in celokupnim fosforjem (C/P), doloene organskim (O) in mineralnim (M) talnim vzorcem (po FSEP-6, 1996). 1. razred zajema najmanje, 5. pa najveje vrednosti obravnavanih parametrov.
Vzorec: Parameter: Razred 1 2 3 4 5

GozdV 63 (2005) 10
O+M pH (H2O) 3.2 3.3-4.0 4.1-5.0 5.1-6.0 >6.0
O Corg g/kg 200 201 300 301 400 401 500 > 500
M Corg g/kg 10 11-20 21-40 41-80 >80
O Ntot g/kg 8 9 - 12 13 - 16 17 - 20 > 20
M Ntot g/kg 0.2 0.3-0.5 0.6-1.0 1.1-5.0 >5.0
O+M Corg/Ntot 16 17 - 24 25 - 30 31 - 40 > 40
O+M P mg/kg 500 501-750 751-1000 1001-1500 >1500
O+M C/P 200 201-400 401-600 601-800 >800

435
88
Slika 2: Odvzem talnega vzorca z razklopno valjasto sondo (foto: M. Urbani) Slika 1 : lebasta sonda in sveder z uesom za preiskave in vzorenja tal (foto: M. Urbani)
Slika 3: Doloevanje karbonatnosti kamnine ali tal s solno kislino in reakcije (pH vrednosti) tal z indikatorskimi listii na terenu (foto: M. Urbani)
organskega ogljika, prikazanih v preglednici 3 ali po vsebnosti organske snovi, ki je praviloma izraunana po enabi: org. snov = Corg x 1,724. Iz razmerij med organskim ogljikom in skupnim duikom (Corg/Ntot) sklepamo o razkrojenosti organske snovi in o humusni obliki v analiziranih tleh. Najbolj ugodna je sprsteninasta humusna oblika. Sprstenina povezuje delce tal v strukturne skupke, s imer se izboljujeta zranost in vodoprepustnost tal. Ima veliko adsorpcijsko sposobnost za vezanje
436
vode in hranil, ki pa so rastlinam kljub temu lahko dostopne. Zato tlem izboljuje vodno kapaciteto in je pomemben trajen vir hranil za rastline.. Za humus v obliki sprstenine so znailna Corg/Ntot razmerja med 10 in 15. Pri slabe razkrojenih humusnih oblikah so ta razmerja ira in imajo veinoma te vrednosti veje od 15. e je v obliki prhninaste sprstenine, ima vrednosti Corg/Ntot od 15 do 19, prhnine od 20 do 25, surovega humusa nad 25 in ote nad 30.
GozdV 63 (2005) 10

Slika 4: Odvzem talnih vzorcev s Kopeckyjevimi valji (foto: M. Urbani)
89
Slika 5: Talni vzorci na keramini ploi Richardovega tlanega eksikatorja (foto: M. Urbani)
Slika 6: Richardovi aparaturi za doloevanje vodnozranih lastnosti tal (foto: M. Urbani)

GozdV 63 (2005) 10
437
90
Preglednica 4 Meje razredov za vrednotenje vsebnosti karbonatov (CaCO3), celokupnega kalija (K), celokupnega kalcija (Ca), celokupnega magnezija (Mg) in celokupnega vepla (Stot) ter njegovih razmerij z organskim ogljikom (Corg/ Stot) doloene organskim (O) in mineralnim (M) talnim vzorcem (FSEP-6, 1996)
Vzorec: Parameter: Razred 1 2 3 4 5
M CaCO3 g/kg 0 1-20 21-200 201-500 >500
M Ca mg/kg 2000 2001-5000 5001-10000 10001-25000 >25000
M K mg/kg 500 501-1000 1001-2000 2001-4000 >4000
M Mg mg/kg 1000 1001-2500 2501-5000 5001-10000 >10000
O Stot mg/kg 0,5 0,6 1,0 1,1- 2,0 2,1 2,5 > 2,5
O Corg/ Stot 100 101 - 150 151 - 250 251 - 300 > 300
Preglednica 5: Meje razredov za vrednotenje vsebnosti celokupnega natrija (Na), celokupnega mangana (Mn), celokupnega aluminija in celokupnega eleza (Al, Fe), vsote izmenljivih bazinih kationov (SB) in izmenljivih kislih kationov (SK), kationske izmenjalne kapacitete (KIK) in stopnje nasienosti z bazami (V), doloene mineralnim talnim vzorcem (FSEP-6, 1996)
Parameter: Razred 1 2 3 4 5
Na mg/kg 50 51-100 100-200 201-500 >500
Mn mg/kg 100 101-500 501-1500 1501-3000 >3000
Al, Fe mg/kg 2000 2001-4000 4001-8000 8001-16000 >16000
SB SK KIK cmol(+)kg cmol(+)kg cmol(+)kg 0.5 0.5 5.0 0.6-2.0 0.6-2.0 5.1-10.0 2.1-5.0 2.1-5.0 10.1-20.0 5.1-20.0 5.1-20.0 20.1-50.0 >20.0 >20.0 >50.0
V
%
5 6-20 21-50 51-95 >95
RASTLINSKA HRANILA
Ve kot 95 % biomase sestavljajo ogljik, kisik in vodik. Ostanek predstavljajo ostali bistveni elementi: duik, fosfor, veplo, kalij, kalcij in magnezij, ter elementi, ki so prisotni v manjih koliinah: mangan, elezo, klor, baker, cink pa tudi bor in molibden (BINKLEY 1986). Tla nudijo rastlinam hrano. Rastlinska hranila so elementi, ki so potrebni za rast rastlin. Esencialna hranila so tista, brez katerih rastlina ne more obstati: C, O, H, N, P, K, Ca, S, Mg, Fe, B, Mn, Zn, Cu, Mo, Co. Rastlinska hranila delimo na mikro in
makro hranila glede na koliine, ki so potrebne za rast rastlin. Duik (N), fosfor (P), kalij (K), kalcij (Ca), magnezij (Mg) in veplo (S) uvramo med makrohranila, ker jih rastline potrebujejo v velikih koliinah, elezo (Fe), mangan (Mn), baker (Cu), cink (Zn), bor (B) molibden (Mo) in klor (Cl) pa med mikrohranila. V preglednici 6 prikazane vsebnosti makro hranil v tleh, v rastlinah na splono in optimalne vsebnosti hranil v iglicah smreke oz. listju bukve so povzete po razlinih virih (GUSSONE 1964, SIMONI 1997, STEFAN et al. 1997, LARCHER 1995).
Preglednica 6: Elementarna sestava rastlin (SARI 1983)
Skupina I II III IV V VI VII VIII IX

438
Odstotek tee (%) 101 10o 10 -1 10 -2 10 -3 10 -5 10 -5 10 -6 10 -12
Element O, H C P, Si, K, Ca, N S, Mg, Fe, Na, Cl, Al Mn, B, Sr Cu, Ti, Zn, Li, Ba, Br, F, Rb, Sn, Ni As, Mo, Co, J, Ge, Ph, Hg, Ag, Au, Ra
GozdV 63 (2005) 10
91
Preglednica 7: Povprene vsebnosti makro hranil v tleh, obmoja vsebnosti v rastlinah in optimalne vsebnosti hranil v iglicah smreke ter listju bukve, izraene v mg g-1 suhe snovi (s.s.)
Hranilo Povprene vsebnosti v tleh1 (g kg-1 s.s.) Obmoje vsebnosti za rastline1 (g kg-1 s.s.) Optimalna prehranjenost za smreko2 (mg g-1 s.s.) Optimalna prehranjenost za bukev2 (mg g-1 s.s.)
Duik Fosfor Kalij Kalcij Magnezij veplo
2.8 0.8 14.8 15.8 5.8 0.7
1275 0.110 170 0.415 0.79 0.69
1217 1.02.0 3.59.0 1.56.0 0.61.5 ~1.1
1825 1.01.7 5.010.0 4.08.0 1.01.5 ~1.3
Legenda : vrednosti so povzete po Larcher 19951 in po Ingestadu, Httelu, Bonneauju, Stefan et al. v Simoni 19972 Preglednica 8: Povprene vsebnosti duika (N) v posameznih delih gozdov iglavcev in listavcev (CARLYLE 1986)
Porazdelitev N v posameznih delih gozdnih ekosistemov iglice, listi veje deblo skupaj - nad tlemi korenine skupaj - drevje opad, org. plastj tal tla do globine koreninjenja
Npovp. (kg/ha) 120 100 176 396 101 470 613 4117
Iglavci obmoje (kg/ha) 51 -228 18 -242 47 584 153 729 12 422 165 900 85 2260 1753 7100
Npovp. (kg/ha) 84 165 208 497 169 688 399 6142
Listavci obmoje (kg/ha) 53 - 121 20 - 666 120 - 386 240 - 1071 57 - 434 389 - 1260 44 - 1100 1380 -13800
Dobra rast in razvoj rastlin sta zelo odvisni od ustrezno visoke in dovolj skladne preskrbljenosti tal z rastlinam dostopnimi duinimi, kalijevimi, fosforjevimi in magnezijevimi snovmi. Gozdovi lahko vsebujejo velike koliine duika (N), ki je veinoma (90 %) organsko vezan, rastline pa lahko sprejemajo duik veinoma le v anorganski obliki. O preskrbljenosti tal z duikom veinoma sklepamo na osnovi rezultatov analiz vsebnosti skupnega duika v vzorcih. Ti podatki sicer ne dajejo tone podobe preskrbljenosti, saj je duik obiajno v tleh veinoma v organski obliki in ga je razmeroma malo v rastlinam dostopnih neorganskih oblikah. Rastlinam dostopne oblike duika predstavljajo veinoma manj kot 2 % celokupnega duika v tleh. Dostopnost duika iz organske snovi v tleh je odvisna od procesa mineralizacije duika v anorganske oblike amonija in nitrata. Ta stanja duika se lahko med letom spreminjajo. Vendar praviloma veji odstotek duika pomeni tudi boljo preskrbljenost s tem hranilom. Npr. pri drevesniarski proizvodnji veljajo za primerna tla, ki vsebujejo od 3 do 8 % organske snovi, razmerje Corg/Ntot pa naj ob ustrezni preskrbljenosti z duikom (> 2,2 %) ne bi bilo vije od 26.
GozdV 63 (2005) 10
Preglednica 9: Razredi preskrbljenosti ilovnatih tal z rastlinam dostopnim fosforjem (P) in kalijem (K), ugotovljenima po CAL metodi ter z rastlinam dostopnim magnezijem (Mg), talnim vzorcem doloenim s Schachtschnabel-ovo metodo
Tla so s Rastlinam dostopna hranila v tleh hranilom K P Mg (mg/kg) (mg/kg) preskrbljena: (mg/kg) slabo < 50 < 12 < 40 srednje 50 100 12 35 40 80 dobro > 100 > 35 > 80
Na osnovi laboratorijskega doloanja vsebnosti rastlinam dostopnih kalijevih in fosforjevih spojin ter magnezija v talnih vzorcih sklepamo o preskrbljenosti tal s temi hranili (preglednica 9). veplo (S) je osnovno rastlinsko hranilo, ki pa se npr. zaradi onesnaenosti zraka z SO2 lahko prekomerno kopii v rastlinskih listih in iglicah, kar se, ko odpadejo in se vgradi v tla, lahko odrazi v veji vsebnosti vepla v tleh.
439
92
Slika 7: Elementni analizator ogljika, duika in vepla Leco CNS-2000 (foto: Daniel lindra)
Slika 8: Atomski absorbcijski spektrometer za doloevanje vsebnosti hranil in tekih kovin v tleh (foto: Daniel lindra)
440
GozdV 63 (2005) 10

Slika 9: Kalcimeter za laboratorijsko doloevanje karbonatov v tleh (foto: Daniel lindra)
93
Slika 10: Spektrofotometer za doloevanje vsebnosti rastlinam dostopnega in celokupnega fosfosforja v tleh (foto: Daniel lindra)
GozdV 63 (2005) 10
441
94

Mejna imisijska vrednost je gostota posamezne kovine v tleh, ki pomeni takno obremenitev tal, da se zagotavljajo ivljenjske razmere za rastline in ivali, in pri kateri se ne poslabuje kakovost podtalnice ter rodovitnost tal. Pri tej vrednosti so uinki ali vplivi na zdravje loveka ali okolje e sprejemljivi. Opozorilna imisijska vrednost je gostota posamezne kovine v tleh, ki pomeni pri doloenih vrstah rabe tal verjetnost kodljivih uinkov ali vplivov na zdravje loveka ali na okolje. Kritina imisijska vrednost je gostota posamezne kovine v tleh, pri kateri zaradi kodljivih uinkov ali vplivov na loveka in okolje onesnaena tla niso primerna za pridelavo rastlin, namenjenih prehrani ljudi ali ivali ter za zadrevanje ali filtriranje vode.
VSEBNOST TEKIH KOVIN

Mobilnost tekih kovin v tleh in njihova dostopnost rastlinam je povezana z reakcijo tal, vsebnostjo organske snovi ter kationsko izmenjalno kapaciteto. Praviloma so teke kovine rastlinam dostopneje pri nijih pH vrednostih (graf 1) in kationskih izmenjalnih kapacitetah tal. Privzemanje tekih kovin pri drevju poteka predvsem preko korenin. Sprejem preko listja in iglic pa je praviloma majhen. Pri tekih kovinah glede na veljavno uredbo (Uradni list RS 68/96; Uredba o mejnih, opozorilnih in kritinih imisijskih vrednosti nevarnih snovi v tleh, Council Directive 86/278/EEC) ocenjujemo, ali presegajo mejno, opozorilno oz. kritino vrednost v tleh.
Preglednica 10: Mejne, opozorilne in kritine imisijske vrednosti za Cd, Pb, Zn in Cr v tleh (Ur. list RS, t. 68/96, str. 5773) ter mejne imisijske vrednosti po EEC (1986)
Kovina Cd - kadmij Cr - krom Cu - baker Ni - nikelj Pb - svinec Zn - cink
Mejna vrednost Opozorilna vrednost Kritina vrednost Council Directive 86/278/EEC (mg/kg suhih tal) (mg/kg suhih tal) (mg/kg suhih tal) (mg/kg suhih tal) 1 2 12 1-3 100 150 380 ----60 100 300 50-140 50 70 210 30-75 85 100 530 50-300 200 300 720 150-300
11 PEDOLOKA KARTA IN DIGITALNI INFORMACIJSKI SISTEM TAL SLOVENIJE

Tla so vitalen naravni habitat, ki uravnava nae okolje in reagira na obremenitve, ki jim jih nalagamo. eprav jih veina prezre, tla opravljajo tevilne pomembne naloge v okolju, ki so kljune za nao blaginjo (AKA 2005). Tla nam omogoajo pridelovati hrano, krmo in industrijske surovine. So naraven filter saj se v njih razgrajujejo tevilna onesnaila. Tla zadrujejo in prerazporejajo vike vode s povrja v podtalnico, zadrujejo in oddajajo pa tudi toploto. V njih potekajo naravni procesi reciklacije odmrlih rastlinskih in ivalskih ostankov in s tem zagotavljajo hranila za nove ivljenjske cikle. So habitat tevilnih organizmov. Varujejo zakopano arheoloko oziroma zgodovinsko dediino pred pokodbami. Poleg tega zagotavljajo tudi monost temeljenja ob gradnji razlinih in tevilnih objektov.
442
Ob tem, ko se v javnosti e zavedamo pomena iste vode in zraka, se proces vsesplonega zavedanja pomena tal ele prienja. tevilni v zadnjem asu prisotni okoljsko civilizacijskimi problemi vkljuujejo vsaj posredno tudi neustrezno ravnanje s tlemi. Premalo se v tem trenutku e zavedamo, da so tevilne kulture v preteklosti propadle, ker so uniile razpololjive vire tal. Tla se med seboj mono razlikujejo tako glede prostorske razprostranjenosti kakor tudi njihovih lastnosti. Praviloma geografska lega doloa vsaj nekatere talne lastnosti, saj so dejavniki okolja kot so klima, relief in rastlinska odeja zelo vplivni v irem geografskem okolju. Za manji prostor kot je Slovenija pa se je pokazalo, da na razlinost tal najmoneje vpliva matina podlaga, ele nato pa vsi ostali dejavniki. Zelo pomemben dejavnik v naem okolju so vodne razmere. Glede njih se tla mono razlikujejo, saj dalje zadrevanje vode v nekaterih delih talnega profila vidno oznauje talne horizonte. as je z vidika loveka zelo specifien dejavnik.
GozdV 63 (2005) 10

V vsesploni naglici pozabljamo, da nastanek tal poteka zelo poasi. Nekaj lovekih generacij v tem procesu ne pomeni veliko. Obratno pa lahko lovek zelo hitro spremeni, poslaba ali celo unii tla ali vsaj posamezne talne lastnosti. Ustrezno gospodarjenje s tlemi je tako nujno, e elimo tla uporabljati v kateri koli v zaetku omenjeni vlogi. Predvsem pa bi morali gospodariti s tlemi po naelih, ki so v gozdarski stroki dobro znana, to je v im veji meri ohranjati prvine sonaravnosti in zagotavljati trajnost rabe oziroma naloge. Osnova za tak pristop je dobro poznavaje tal, kar vkljuuje tudi poznavanje prostorske razprostranjenosti posameznih vrst tal. Ime tal (vrsta tal, talni tip, talna sistematska enota, pedosistematska enota) je namre nosilec splone informacije o morfolokih, fizikalnih, keminih in biotskih lastnostih tal. Pedoloka karta je torej dokument s katerim prenaamo znanje o tleh med raziskovalci, strokami ter med stroko in drubo. Ne pove pa nam ni o njihovem eventualnem onesnaenju ali trenutni rabi. Te informacije praviloma zbiramo in prikazujemo loeno. Prostorsko razprostranjenost tal (vrste tal) ali talne odeje prikazujemo s pedoloko karto. Taka karta vsebuje geografsko/topografsko osnovo preko katere je v razlinih barvah prikazana razprostranjenost tal. Podrobnosti tako topografske osnove kakor tudi prikaza tal so odvisne od njenega merila. Karte vejih meril 1:5.000 in 1:10.000 so podrobneje, karte malih meril pa so primerneje za prikaz vejega ozemlja. Kot kompromis pri izdelavi pedoloke karte Slovenije, je bilo izbrano merilo 1:25.000. Pri tem je potrebno upotevati, da je zaetni del kartiranja potekal v okviru jugoslovanskega projekta v merilu 1:50.000. Ti listi so bili kasneje rekartirani, toda v doloenih ozirih e vedno ohranjajo znailnosti osnovnega merila.
95
NASTAJANJE PEDOLOKE KARTE SLOVENIJE

V asovnem zaporedju lahko nastajanje pedoloke karte Slovenije razdelimo v tri obdobja. Prvo med leti 1963 in letom 1981, drugo med letom 1981 do 1987 oziroma 1990 ter tretje po letu 1990. Sistematino delo na izdelavi pedoloke karte je v Sloveniji prielo leta 1963. Do leta 1981 se je uporabljalo merilo 1:50.000, po letu 1981 pa merilo 1:25.000. Najprej so bile tiskane sekcije na stari topografski osnovi (po Parizu) v merilu 1:50.000: Ljubljana 3 leta1966, leta 1969 pa Maribor 4, Rogatec 2, Ptuj 1, Celje 2, Cerknica 2, Cerknica 4. Razrez listov se ne ujema z razdelitvijo sekcij TTN 25. Kartografske enote prikazujejo eno samo, to je prevladujoo, pedosistematsko enoto. Legenda je danes zastarela. Komentarji teh kart so bili izdelani kot tipkopisi in so teje dostopni, medtem ko so karte e dostopne v arhivih Centra za pedologijo in varstvo okolja. Te karte lahko danes sluijo le kot arhivsko gradivo. V letih 1984 do 1986 so bile tiskane v merilu 1:50.000, na osnovni topografski karti TTN 50 Geodetska uprava Republike Slovenije, sekcije Murska Sobota, Ljubljana in Ptuj. Glede na stareje karte je format dvojen, vsako karto sestavlja 8 listov v razrezu TTN 25. Te karte imajo tudi komentar natisnjen v obliki knjiice. Kartografske enote so podane kot posamezne sistematske enote ali kot zdrube dveh razvojno zaporednih pedosistematskih enot z ustrezajoim deleem povrinske razprostranjenosti znotraj kartografske enote. Legenda je v narejena po jugoslovanski klasifikaciji tal (KORI, FILIPOVSKI, IRI 1973) in je vsaj deloma usklajena s legendo Pedoloke karte sveta (FAO 1974). Vse so na voljo na Biotehniki fakulteti, Centru za pedologijo in varstvo okolja. Karte so omejeno uporabne ob ustrezni strokovni interpretaciji.
Preglednica 11: Potek in glavne lastnosti pedoloke karte Slovenije

Pedoloka karta znailnosti as dostopnosti sistem izdelave pokritost Slovenije z listi 1:25.000 merilo lastnosti tal talni profili 1. generacija 1966-1969 analogna delna 28 listov 1:50.000 v prilogi (tipkopis) v prilogi, nepopolni 2. generacija 1984-1986 analogna delna - 24 listov 1:50.000 v knjiici v knjiici 3. generacija po letu 1999 digitalna celotna 200 listov 1:25.000 kot atributi v datoteki
GozdV 63 (2005) 10
443
96

podatkov preko elektronskih medijev.. Predvsem pa digitalna karta omogoa izdelavo sistema referenne baze podatkov o tleh (ARROUAYS 1998). Tak sistem namre vsebuje tudi sloj talnih profilov, to je geografsko opredeljenih tok, na katerih so bili izkopani talni profili. Podatki talnih profilov, kot so opisi in rezultati laboratorijskih analiz, so zbrani v posebni datoteki in predstavljajo osnovo za tvorjenje talnih atributov. Digitalna pedoloka karta je tako omogoila nadaljnji razvoj v smeri talnega informacijskega sistema. Ta je zasnovan na principu geografskih informacijskih sistemov in omogoa urejeno hranjenje, vzdrevanje in dopolnjevanje podatkov o tleh (glej graf 2), hkrati pa tudi razline prostorske analize, tako na osnovi samih podatkov o tleh kakor tudi v kombinaciji z drugimi prostorskimi podatki npr. o reliefu, klimi, rastlinski odeji ipd.
DIGITALNA PEDOLOKA KARTA

Konec leta 1987 so bili opravljeni prvi poskusi digitalne obdelave pedoloke karte, v letu 1990 pa je stekla postopna digitalizacija pedoloke karte v merilu 1:25.000. V zaetku leta 1999 je bila izdelana digitalna karto za celotno Slovenijo in posredovana Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Digitalna pedoloka karta je v bistvu podoben izdelek kot analogna papirna, vendar ima v primerjavi z njo tevilne prednosti v grafinem prikazovanju kot so izrezi, spajanje, menjanje topografskih podlag ipd. ne gre torej samo za novo obliko in sodobno tehnologijo, ampak pomeni digitalizacija z poljubnim tevilom izrisov tudi manji stroek kot tiskanje. Kot je e bilo omenjeno, so tiskane karte v razmeroma veliki koliini obleale v arhivu, medtem ko sodobne tehnologije omogoajo hiter dostop do
Graf 2: Koncept referenne baze podatkov o tleh. (Po ARROUAYS 1998 priredil Prus T.)
444
GozdV 63 (2005) 10

ZGRADBA TALNEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA
Talni informacijski sistem, v Sloveniji ga kratko oznaujemo kot TIS, sestavlja ve slojev. Osnova je sloj digitalne pedoloke karte, ki jo sestavljajo poligoni talnih kartografskih enot. Dopolnjuje ga tokovni sloj lokacij talnih profilov. Tretji sloj pa predstavlja toke vzorenja za ugotavljanje mone onesnaenosti tal. Digitalna pedoloka karta je bila narejena z namenom im bolj poenostaviti njeno dostopnost in uporabnost. Vseeno pa mora uporabnik poznati njeno zgradbo oziroma nain prikazovanja talnih enot. Digitalizirane (vektorizirane ) meje kartografskih enot tvorijo zaprte poligone. Vsak predstavlja kartografsko enoto, ki jo imenujemo talna kartografsko ali pedokartografska enota (PKE). Nekatere so homogene, kar pomeni, da so sestavljene iz ene pedosistematske enote (PSE), veina pa je sestavljenih po natanno doloenem pravilu. Te vsebujejo do tri (glavne) pedosistematske enote, ki so opredeljene le po deleu prostorske razprostranjenosti znotraj poligona. Tako 50% pomeni, da enota pokriva polovico povrine poligona, vendar ta povrina ni vrisana v karti in tudi ni nujno da se znotraj PKE
97
nahaja v enem kosu. Pedokartografska enota lahko vsebuje e eno dodatno pedosistematsko enoto, ki jo imenujemo inkluzija. To je pedosistematska enota, katere dele ne dosega 10% in zato ni vteta v skupno povrino. Dele glavnih pedosistematskih enot v celoti zajema 100%. Pedosistematske enote se ujemajo z osnovnimi enotami klasifikacijskega sistema, to je tipom tal ali nijo sistematsko enoto (URBANI / SIMONI 2005). Taka razmeroma zapletena zgradba pedokartografske enote je posledica merila karte. Poligoni tevilnih pedosistematskih enot so namre v merilu 1:25.000 premajhni, da bi jih lahko prikazali. Primer take mozaine prepletenosti ve talnih tipov je npr. prehajanje rendzine v rjava pokarbonatna tla ali celo izprana tla, kar je razmeroma pogost pojav v koevskih in notranjskih gozdovih. Pedokartografske enote so oznaene s tirimestno tevilko. Oznaba z njimi je nastala kot zaporedna tevilka nakljuno izbranega poligona ob digitalizaciji in nima simbolnega oziroma kodnega pomena. Kakor je razvidno iz grafa 3, pripadajo torej sloju digitalne pedoloke karte ali pedokartografskih enot tri atributne datoteke: datoteka pedokartografskih enot, pedosistematskih enot. Iz povezave
Graf 3: Shema digitalne pedoloke karte (VRAJ 2002). Zapis podatkov npr. kartografske enote 1161 v pripadajoo tabelo. V zgornji tabeli/datoteki se nahajajo podatki o sestavi kartografske enote. Spodnja tabela predstavlja zbirko podatkov o posameznih pedosistematskih enotah.
GozdV 63 (2005) 10
445
98

uporabljen nabor podatkov iz atributne tabele za izraun pridelovalnega potenciala tal. Ta je bil izraen tokah v po Pravilniku za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel (PRAVILNIK 1984). V dosedanjem strokovnem delu se je namre pokazalo, da je za strokovnjake drugih podroij in iro javnost potrebno klasifikacijske enote in njihove lastnosti potrebno podajati na njim bolj razumljiv nain. Tako je bil opredeljen vpliv kot nesprejemljivo hud, e je poseg zajel tla s pridelovalnim potencialom ve kot 70 tok. Hud vpliv je na tla s pridelovalnim potencialom 56-70, zmeren vpliv 43-do 56 tok, zanemarljiv vpliv 30 do 43. Zaradi metodologije, ki zahteva tudi kategorijo ni vpliva je bila ta postavljena za tla s pridelovalnim potencialom pod 30 tok, kar pa z vidika tal ni ustrezno. Tla tudi z najmanjim pridelovalnim potencialom opravljajo namre v okolju e tevilne druge naloge. Rezultati presoj so bili podani v digitalni obliki (PRUS et. al, 1997, PRUS et. al, 2000, VRAJ et. al. 2005). Eden od zanimivejih projektov se je nanaal na ocenjevanje pojava sue v nekaterih preteklih letih. Na pojav sue mono vplivajo tudi tal oziroma njihova sposobnost za zadrevanje vode. Ta je odvisna od tevilnih osnovnih lastnosti tal oziroma talnih horizontov. Kapaciteto tal za zadrevanje vode smo doloevali preko metode Pedotransfer Rules iz teksture tal, koliine organske snovi, skeleta in globine talnih horizontov, saj TIS zaenkrat e ne vsebuje merjenih podatkov vodno-fizikalnih lastnosti tal. V primeru, da ni na razpolago specifine informacije, si pomagamo z oceno iz obstojeih podatkov. Ker ta temelji na ekspertnem mnenju uporabljamo izraz rule pravilo in ne (matematina) funkcija (AKA 2005). Rezultati so bili podani kot digitalna baza in karta ( MOP 2001). Talni informacijski sistem smo uporabili tudi ob ugotavljanje (ne)onesnaenosti tal v Sloveniji. Raziskave s predlogom programa ukrepov nujnih sanacij so trajale ve let in e vedno potekajo. Vzorenje tal je zasnovano sistematino po koordinatni mrei na tokah presei kilometrske mree v Gaus-Kruegerjevi projekciji. V kilometrski mrei je to 19.992 tok, zato je bila ta zmanjana na 2x2 oziroma na 4x4 km. Slednja naj bi veljala za vse zemljiih nad 600 m in na vseh gozdnih zemljiih Republike Slovenije. TIS slui v tem primeru kot organiziran nain zbiranja in hranjenja podatkov. Na ta nain je bilo evidentiranih ve obmoij z vejim onesnaenjem tal kot so obmoje Celja,
GozdV 63 (2005) 10
med tabelami/datotekami je razvidno da se atribut kartografske enote doloa iz atributov pedosistematskih enot. Tako se npr. globina tal, ki velja za kartografsko enoto rauna iz globin posameznih pedosistematskih enot. Pogosto uporabljamo tehtano aritmetino sredino, mogoa pa je uporaba tudi drugih algoritmov. Sloj talnih profilov prostorsko opredeljuje toke na katerih so bili izkopani talni profili. To so navpini prerezi skozi tla od povrja do matine podlage. Izkopani so glede na razlinost tal na najbolj znailnih mestih. Razporeditev v prostoru je razprena. V talnem profilu so opisani horizonti, ter vzeti vzorci za laboratorijske analize. V atributnih podatkovnih datotekah loeno hranimo podatke o lokaciji profilov, opise profilov po posameznih horizontih ter analitske podatke talnega profila, prav tako po posameznih horizontih. Datoteke vsebujejo podatke o okrog 1800 talnih profilov razporejenih po celotni Sloveniji. Sloj podatkov o onesnaenju tal je podoben tokovni sloj kot sloj talnih profilov. Lokacije vzornih mest so izbrane v razlinih mreah, obiajno izbranih na osnovi koordinatne mree topografskih kart. Uporablja se mrea 1x1, 2x2 in 4x4 km. Vzorenje tal poteka po predpisani prostorski razporeditvi delnih vzorcev v radiu 100m ter ne po horizontih pa pa po standardiziranih globinah 0-5 cm, 5-20 cm in 20 do 30 cm. Toke vzorenja pokrivajo le kmetijska zemljia, saj je ugotavljanje onesnaenosti tal in vegetacije v gozdnem prostoru pokrito z drugim projektom. V bazi so shranjeni tudi podatki onesnaenja testne rastline to je ozkolistni trpotec (Plantago lanceolata L.), poleg tega pa e obasno odvzetih vzorcev gojenih rastlin. V pripadajoih atributnih datotekah so poleg podatkov o mestu vzorenja zbrani analitski rezultati doloenih organskih in anorganskih onesnail predvsem iz skupin pesticidov in tekih kovin v talnih in rastlinskih vzorcih. Talni informacijski sistem vsebuje tudi ifrante in spremne datoteke oziroma datoteke metapodatkov. Te vsebujejo podatke o organizaciji, nainu pridobivanja in drugih lastnostih podatkov.
UPORABA PEDOLOKE KARTE

Sistem smo razvijali, dopolnjevali in preizkuali ob tevilnih projektih. Med prvimi so bile z uporabo TIS izvedene analize prostora oziroma tal, po metodi presoje vplivov na okolje, za izgradnjo nekaterih avtocestnih odsekov. V ta namen je bil
446

Jesenic in Meice.
99
VZDREVANJE IN DOSTOPNOST TALNEGA INFORMACIJSKEGA SISTEMA

Razvoj talnega informacijskega sistema ni bil sistemsko financiran. Zanj smo se odloili iz praktinih raziskovalnih in razvojnih potreb ter ga financirali preko tevilnih manjih projektov, ki so vkljuevali oziroma sloneli na rezultatih prostorskih analiz. eprav so tudi tla vkljuena v zakonodajo o varstvu okolja pa za razliko od voda in zraka v Sloveniji ni osrednje institucije, ki bi skrbela za varovanje tega pomembnega naravnega vira. Tako ni organiziranega sistematinega spremljanja stanja tal. e ve, Ministrstvi za okolje in prostor ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nista zagotovili vzdrevanja in izpopolnjevanja talnega informacijskega sistem. Kljub temu so podatki digitalne pedoloke karte dostopni bodisi ob plailu tehninih strokov ter strokov prepisa ali izpisa, v partnerskih projektih in za potrebe pedagokega dela predvsem na Biotehniki fakulteti.
VIRI :
AKA, E., JONES, A. (ur.), MONTANARELLA, L. (ur.), JONES, R. J. A. (ur.). Soil atlas of Europe. Luxembourg: European Communities, European Commission European Soil Bureau Network, cop. 2005. 128 str., ilustr., zvd. ARROUAYS, D., BAIZE, D., (ur.), GIRARD, M.C. (ur.).A sound reference base for soils. Paris: Institut national de la recherche agronomique. 1998. 320 str. BINKLEY, D./ DRISCOLL, C.T./ ALLEN, H.L./ SCHOENEBERGER, P./ MCAVOY, D. 1989. Acidic Deposition and Forest Soils. New York, Springer-Verlag, 149 s. CARLYLE, J.C., 1986. Nitrogen cycling in forest ecosystems. Forestry Abstracts 47: s. 307 336. IRI, M., 1984. Pedologija. I izdanje. Sarajevo, SOUR Svjetlost, 311 s. EEC, 1986. Council Regulation (EEC) No 3528/ 86 of 17 November 1986 on the protection of the Communitys forests against atmospheric pollution.- 1986, Official Journal of the European Communities No L 326, s. 2 - 4. FAO. Soil map of the world. Volume 1. Legend. FAO, Paris, 1974. 59 str. FINCK, A., 1991. Pflanzen ernhrung in stichworten. Ferdinand Hirt, Berlin, 200 s.
GozdV 63 (2005) 10
FSEP-6, 1996. Data Processing. Data integrity check. Forest soil condition report. National report summaries on forest soil condition results. Soil analysis methods. ICP Forests. Sixth Meeting of the Forest Soil Experts Panel, 1-2 April 1996. Brussels, 39 s. GUSSONE, H. A.,1964.Faustzahlen fr Dngung im Walde.BLV Bayerischer Landwirtschaftsverlg, Mnchen, 98 s. LARCHER, 1995. Physiological Plant Ecology Ecophysiology and stress physiology of functional groups. Berlin, Springer Verlag, 506 s. MOP. Strokovne podlage za ugotavljanje sue v letu 2000. MOP 2001. Pravilnik, 1984: Pravilnik za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. Pravilnik je bil objavljen v uradnem listu SRS, t. 36/84. Obvezno navodilo za izvajanje pravilnika za ocenjevanje tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzornih parcel. - Republika geodetska uprava, Ljubljana, 62 s. PRUS, T., LOBNIK, F. Od pedosekvenc do talnega informacijskega sistema. V: PRUS, Toma (ur.). Vrednotenje zemlji kot podpora prostorskemu planiranju : zbornik referatov s strokovnega posveta, 16. september 1999. Ljubljana: Biotehnika fakulteta, Oddelek za agronomijo, Center za pedologijo in varstvo okolja, 1999, str. [1-5]. PRUS, T., VRAJ, B., LOBNIK, F. Soil vulnerability and land use planning in Slovenia. V: Soil vulnerability and sensitivity : proceedings of the international congress, Florence, 18-21 October 1999, (Bollettino della Societa Italiana della Scienza del Suolo, Vol. 49, No. 1-2). [Roma]: European Soil Bureau, 2000, str. 89-103. PRUS, T., VRAJ, B. Application of soil information system in the national project of irrigation in Slovenia. V: HARTS, Jan Jaap (ur.), ARRAGON, Johan Van (ur.). EGIS/MARI '94 : conference proceedings. Utrecht: EGIS Foundation, 1994, vol. 2, str. 1457-1463, ilustr. PRUS, T., VRAJ, B. Use of soil information system in the environmental impact assessment of highway construction in Slovenia. V: HODGSON, Stuart (ur.). Geographical information '97 : from research to application through cooperation. Amsterdam [etc.]: IOS Press; Tokyo: Ohmsha, cop. 1997, vol. 1, str. 385-393, karte. SARI, M, 1983. Fiziologija biljaka. Nauna knjiga Beograd. 570 s. SIMONI, P., 1997. Preskrbljenost gozdnega drevja z mineralnimi hranili na 16 x 16 km mrei. Zbornik gozdarstva in lesarstva, 52, 1997, s. 251-278.
447
100

VRAJ, B., PRUS, T., LOBNIK, F. Soil information and soil data use in Slovenia. V: JONES, R. J. A. (ur.), HOUKOV, B. (ur.), BULLOCK, P. (ur.), MONTANARELLA, L. (ur.). Soil resources of Europe, (European Soil Bureau Research Report, No. 9, EUR 20559 EN). 2nd ed. Luxembourg: Office for Offical Publications of the European Communities, 2005, str. 331-344, ilustr. VRAJ, B., PRUS, T., LOBNIK, F. The soil information system (SIS/TIS) in Slovenia. V: EPI, F. (ur.), JAGODIC, A. (ur.). International Conference on GIS for Earth Science Applications, Slovenia, Ljubljana, 17 - 21 May 1998. Ljubljana: Institute for Geology, Geotechnics and Geophysics, 1998, str. 207-214, ilustr. VRAJ, B., PRUS, T., ZUPAN, M., LOBNIK, F. Application of selected soil data in land use planning in Slovenia. V: RACZ, Zoltan (ur.). Gospodarjenje i zatita tla za budue generacije : saeci : summaries. Zagreb: Hrvatsko tloznanstveno drutvo: Agronomski fakultet Sveuilita u Zagrebu, 2001, str. 39-40. VRAJ, B., PRUS, T. Soil information system (SIS/TIS) in Slovenia. V: HARTS, Jan Jaap (ur.), ARRAGON, Johan Van (ur.). EGIS/MARI '94 : conference proceedings. Utrecht: EGIS Foundation, 1994, vol. 1, str. 382-386. VRAJ, B. TI, I. Talni informacijski sistem Slovenije. Prironik za uporabo podatkov tal. Center za pedologijo in varstvo okolja, Ljubljana 2002. 72 str., ilustr. VRAJ, B., ZUPAN, M., PRUS, T., MIHELI, R., LOBNIK, F. Talni informacijski sistem Slovenije. V: RO, M. (ur.). Strokovni seminar Vodni dnevi 2000, Portoro, 2. in 3. oktober 2000. Zbornik referatov. Ljubljana: Slovensko drutvo za zaito voda, 2001, str. 46-61.
SIMONI, P., URBANI, M. Uravnavanje rodovitnosti tal in mineralne prehranjenosti sadik v gozdnih drevesnicah. Gozd. vestn., november 2000, letn. 58, t. 9, str. 384-388. STEFAN, K. / FRST, A. / HACKER, R./ BARTELS, U., 1997. Forest Foliar Condition in Europe. ECUN/ECE-FBVA, Brussels, 207 s. STRITAR, D., 1991. Rendzina v Sloveniji.- Zbornik Biotehnike fakultete Univerze v Ljubljani, Kmetijstvo, zv. 28, s. 9-19. SUIN, J., 1983. Kmetijski tehniki slovar. Nauk o tleh. Univerza v Ljubljani, BF, Odd. za agronomijo, 36 s. KORI, A., FILIPOVSKI, G., IRI, M. Klasifikacija tala Jugoslavije. Zagreb: Zavod za pedologiju Poljprivrednog i umarskog fakulteta Sveuilita u Zagrebu. 1973. 63 str. Ul., 1996. Uredba o mejnih, opozorilnih in kritinih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh, 1996. Uradni list RS, t. 68/96 ULRICH, B. 1983. Stabilitet von Waldkosystemen unter dem Einfluss des sauren Regens. Allgem. Forst Zeitschr., s. 670-677. ULRICH, B., 1986. Stoffhaushalt von waldkosystemen bioelementhaushalt. Gttingen, Institut fur Bodenkunde und Waldernhrung der Universitt Gttingen, 343 s. URBANI, M., 1991. Rodovitnost tal v naih gozdnih drevesnicah. Gozd. vestn., 1991, letn. 49, str. 123-132. URBANI, M., SIMONI, P. Atlas gozdnih tal Slovenije. Gozd. vestn., 2005, letn. 63, t. 2, ilustr., 2005, letn. 63, t. 3, str. 13-24, ilustr., 2005, letn. 63, t. 4, str. 25-36, ilustr., 2005, letn. 63, t. 5/6, str. 37-52, ilustr., 2005, letn. 63, t. 7/8, str. 53-68, ilustr.
448
GozdV 63 (2005) 10

Atlas Gozdih Tal

Uploaded by

Document Information

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Atlas Gozdih Tal

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Zveza gozdarsluh druitev Slovenije, Go: Gozdarski ingtitut Slovenije

ATLAS gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

NAMEN ATLASA IN NAVODILA ZA NJEGOVO SESTAVO

PROUEVANJE GOZDNIH TAL

Atlas gozdnih tal Slovenije

Slika 1: Prouevanje tal z repezentannim talnim profilom (foto: M. Urbani)

Slika 2: Kvantitativno vzorenje tal z valjasto sondo (foto: M. Urbani)

NARAVNA OHRANJENOST IN ZGRADBA GOZDNIH TAL

Atlas gozdnih tal Slovenije

Aum Aoh (B)

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

RAZIRJENOST TALNIH TIPOV IN PESTROST TALNIH RAZMER

Atlas gozdnih tal Slovenije

OPISI TALNIH TIPOV

Atlas gozdnih tal Slovenije

Slika 3: rni bori zaraajo kamnie na Krasu (foto: M. Urbani)

Slika 6: Koluvialno-deluvialna tla na pobonem gruu (foto: Lado Kutnar)

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Simbol plasti Ol Ol,f Of

Globina (cm) 22/23-25 21-22/23 16-21

Atlas gozdnih tal Slovenije

Slika 9: Organogena rendzina na apnencu (foto: M. Urbani)

Slika 10: Prhninasta rendzina na karbonatni moreni (foto: M. Urbani)

Slika 11: Sprsteninasta rendzina na dolomitu (foto: M. Urbani)

Slika 14: Rjava rendzina na apnencu (foto: M. Urbani)

Atlas gozdnih tal Slovenije

Analitski podatki za prhninasto rendzino:

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Slika 2: Regolitini, distrini ranker na kremenovih peenjakih (foto: M. Urbani)

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Analitski podatki za regolitini, distrini ranker:

H+ 25,0 25,0 23,0

Atlas gozdnih tal Slovenije

Za distrina rjava tla se ponekod (tudi v PRAVIL-

Soznanice in sorodne sistematske enote:

Distrina rjava tla razvramo v naslednje nije sistematske enote:

Atlas gozdnih tal Slovenije

Simbol plasti Ol,f OhAh

Globina (cm) 2/5 - 0 0 - 2/3

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

EVTRINA RJAVA TLA

Evtrina rjava tla razvramo v naslednje nije sistematske enote):

Atlas gozdnih tal Slovenije

Globina (cm) 2,3 - 2 2-1 1-0 0-8 8 - 33 33 - 53 pod 53 (+85)

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Plast Of Oh Ah (B) v1 (B) v2

11,0 meljasta glina

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije 3. del

RJAVA POKARBONATNA TLA

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije

Atlas gozdnih tal Slovenije