Uvod V Psihologijo Prehrane

Univerza v Ljubljani
Biotehnika fakulteta
Oddelek za ivilstvo

Uvod v psihologijo prehrane

Darja Kobal Grum
Manca Seniar

Ljubljana, 2012
Kobal Grum D., Seniar M. Uvod v psihologijo prehrane. 2012.
2

Avtorici: prof. dr. Darja Kobal Grum
asist. Manca Seniar

Naslov: Uvod v psihologijo prehrane

Recenzenta: prof. dr. Marjan Simi
doc. dr. Marina Furlan

Leto izdaje: 2012

Zalonik: Univerza v Ljubljani, Biotehnika fakulteta, Oddelek za ivilstvo

Naklada: 30 tiskanih izvodov
elektronski vir na spletni strani BF

Na podlagi 83. lena pravil BF in 3. toke 45. sklepa 7. seje senata BF z dne 10.12.2011 je bil
sprejet sklep, da se ubenik Uvod v psihologijo prehrane uporablja kot ubenik za tudente
prvostopenjskega univerzitetnega tudija ivilstvo in prehrana pri izbirnem predmetu Psihologija
prehrane.

CIP - Kataloni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

613.2:159.9(075.8)

KOBAL Grum, Darja
Uvod v psihologijo prehrane / Darja Kobal Grum, Manca Seniar. -
Ljubljana : Biotehnika fakulteta, Oddelek za ivilstvo, 2012

Dostopno tudi na: http://www.bf.uni-lj/knjiznice/knjiznica-odd-za-z
ivilstvo/ucbeniki-v-elektronski-obliki/

ISBN 978-961-6333-96-2
ISBN 978-961-6333-97-9 (pdf)
1. Seniar, Manca

260125184
3

KAZALO

1 PSIHOLOGIJA PREHRANE IN KLJUNI POJMI ..................................................................................... 5
1.1 PSIHOLOGIJA............................................................................................................................................... 5
1.2 UTENJE IN ZAZNAVANJE....................................................................................................................... 9
1.3 UENJE ....................................................................................................................................................... 12
1.4 KOGNITIVNI PROCESI ............................................................................................................................. 16
1.5 OSEBNOST.................................................................................................................................................. 20
1.6 USTVA...................................................................................................................................................... 25
1.7 STRES .......................................................................................................................................................... 30
1.8 PSIHOLOGIJA PREHRANE....................................................................................................................... 37
1.9 VAJA: METODE V PSIHOLOGIJI ............................................................................................................. 41
2 MOTIVACIJA PRI PREHRANJEVANJU................................................................................................... 43
2.1 MOTIVACIJA.............................................................................................................................................. 43
2.2 PREHRANJEVANJE KOT MOTIV............................................................................................................ 51
2.3 PREHRANJEVALNO VEDENJE................................................................................................................ 55
3 IZBIRA HRANE .............................................................................................................................................. 60
3.1 MODELI IZBIRE HRANE.......................................................................................................................... 60
3.2 RAZVOJNO PSIHOLOKI IN VEDENJSKI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE ............................................ 64
3.3 KOGNITIVNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE............................................................................................. 71
3.4 USTVENI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE................................................................................................. 75
3.5 NEVROKEMINI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE...................................................................................... 86
3.6 VAJA: DEJAVNIKI IZBIRE HRANE......................................................................................................... 89
3.7 VAJA: PREHRANA IN USTVA............................................................................................................... 90
4 OSEBNOST IN PREHRANA.......................................................................................................................... 92
4.1 VPLIV OSEBNOSTI NA PREFERENCE ZA HRANO............................................................................... 92
4.2 OSEBNOST IN MOTIVACIJA PREHRANJEVANJA............................................................................... 94
4.3 NEZADOVOLJSTVO S SAMIM SEBOJ IN TEAVE S PREHRANO.................................................... 100
4.4 VAJA: POVEZANOST MED ZNAILNOSTMI OSEBNOSTI IN IZBIRO PRIGRIZKOV ................... 107
5 DRUBENO PSIHOLOKI VIDIKI PREHRANE.................................................................................... 108
5.1 KULTURNI IN DRUBENI VPLIV NA PREHRANO............................................................................. 108
5.2 OKOLJSKI IN ASOVNI DEJAVNIKI PREHRANE .............................................................................. 111
5.3 TRNI IN MEDIJSKI VPLIV NA PREHRANO ....................................................................................... 113
5.4 VAJA: VPLIV OGLASOV NA PREHRANJEVANJE .............................................................................. 114
6 PSIHOLOKI PROFIL PREHRANSKEGA SVETOVALCA.................................................................. 115
6.1 SVETOVANJE........................................................................................................................................... 115
6.2 USTVENA INTELIGENTNOST ............................................................................................................ 119
6.3 KOMUNIKACIJA...................................................................................................................................... 125
6.4 CILJNE SKUPINE V SVETOVALNEM PROCESU ................................................................................ 137
6.5 VAJA: PREHRANJEVALNI NART....................................................................................................... 144
7 LITERATURA ............................................................................................................................................... 146
8 STVARNO KAZALO.................................................................................................................................... 156
4

PREDGOVOR

Motiv po hrani je eden osnovnih lovekih motivov, brez katerega ne moremo preiveti.
Psihologija motivacije ima dolgo zgodovino, njeni znanstveni zaetki segajo e v 19. stoletje,
psihologija prehrane, ki je njena mlaja znanstvena podveda, pa je nastala v 70. letih prejnjega
stoletja. Skladno s konceptualnimi premisami, ki botrujejo psihologiji motivacije in psihologiji
prehrane, je vsebinsko zasnovan tudi priujoi univerzitetni ubenik Uvod v psihologijo
prehrane. Ubenik je nastal na osnovi predmeta Psihologija prehrane, ki se kot izbirni predmet
izvaja v okviru 1. stopnje bolonjskega tudija ivilstva in prehrane za tudente Biotehnike
fakultete na Univerzi v Ljubljani. Glavni cilj predmeta je spoznati psiholoki pomen prehrane za
loveka. Posamini cilji se osredotoajo na spoznavanje in razumevanje temeljnih konceptov v
psihologiji s poudarkom na psihologiji motivacije in s tem posledino na psihologiji prehrane.
Poseben poudarek je na izrazoslovju iz psihologije prehrane, kjer tudentje usvojijo razlike med
psiholokimi pomeni hrane, prehranjevanja, odnosa do hrane, lakote, eje. tudentje vzpostavijo
kritien odnos do osnovnih pojmov psihologije prehrane. Vzporedno spoznavajo tudi psiholoke
osnove sporoanja, sporazumevanja in svetovanja na relaciji lovek prehrana.

Ubenik je sestavljen iz 6 vsebinskih sklopov, od katerih prvi opredeli osnovne koncepte, ki so
pomembni za razumevanje psihologije prehrane. Ker psihologija prehrane e v svojem jedru
izhaja iz psihologije motivacije, namenjamo v ubeniku motivaciji posebno, drugo, poglavje. V
tem poglavju nakaemo in razloimo snovne zakonitosti in pojmovanja lovekove motivacije in
bralca uvedemo v razumevanje psiholokega pomena hrane za loveka. Sledijo poglavja o izbiri
hrane, prehrani in osebnosti, drubeno psiholokih vidikih prehrane, na koncu pa se pomudimo
pri t.i. psiholokem profilu svetovalca za prehrano.

Univerzitetni ubenik je v prvi vrsti namenjen dodiplomskim tudentom ivilstva in prehrane in
drugim tudentom Biotehnike fakultete. Zanimiv pa bo tudi za iri krog tudentov in strokovne
javnosti, ki jih zanimajo psiholoki vidike prehrane pri loveku.

5

1 PSIHOLOGIJA PREHRANE IN KLJUNI POJMI

1.1 PSIHOLOGIJA

Prva definicija, ki se je pojavila v znanstvenih besedilih, je opredelila psihologijo kot znanost o
dui. Izraz psihologija je prvi uporabil Marko Maruli okrog leta 1520. Skovan je iz besed logos
(veda) in psykhe (dua), izvira pa iz besed, kot so dua, dihanje, dih. Podobno so bili izpeljani
tudi izrazi psihe, anima, spiritus, atman itd. (Musek, 2005).

1.1.1 Oblikovanje koncepta psihologije skozi zgodovino

Prvotna pojmovanja due in duevnosti so obstajala e v primarnih, elementarnih kulturah. Tako
imenovani psihofizini dualizem predpostavlja, da sta dua in telo loena. Takna pojmovanja se
e danes pojavljajo v nekaterih afrikih plemenih.

Na osnovi tega so se razvila razlina predznanstvena in filozofska pojmovanja duevnosti. Laina
pojmovanja duevnosti predstavljajo mnenje vsakega posameznika o duevnosti. Gre torej za
pojmovanje, ki ni znanstveno opredeljeno imenujemo ga implicitno pojmovanje duevnosti.

Predznanstvena pojmovanja duevnosti pa so sasoma vodila do oblikovanja znanstvene
definicije psihologije. Za znanstveno pojmovanje duevnosti je znailno, da ne izhaja iz
stereotipov in predpostavk. Za oblikovanje znanstvene definicije je nujna loginost, saj znanost
ne dopua protislovij. Prav tako je pomembno, da je pojmovanje enoznano, torej brez notranjih
protislovij in metafor. Poleg tega se mora nanaati na pojave, ki so izkustveno preverljivi in jih
je mogoe znanstveno raziskovati (metafizini pojavi so iz tega izkljueni). Psihologija je torej
(v nasprotju s filozofijo, doloenimi pojavi iz sociologije...) empirina znanost, saj je veino
psiholokih pojavov mogoe raziskovati in preveriti. V grobem lahko reemo, da je psihologija
znanost o duevnih pojavih, vedenju in osebnosti (Musek, 1999).
6

1.1.2 Temelji duevnega delovanja

Ljudje se med seboj razlikujemo po tevilnih lastnostih, na primer po videzu, vedenju,
sposobnostih itd. Te razlike izvirajo iz delovanja treh skupin dejavnikov, ki vplivajo na duevnost
in vedenje posameznika: dejavnikov okolja in dednosti ter lovekove lastne dejavnosti (Musek in
Pejak, 2001).

Slika 1. Dejavniki, ki vplivajo na duevnost in vedenje posameznika.
Vir: Musek in Pejak (2001)

Dedne zasnove predstavljajo monosti oziroma potenciale, ki so zapisani v naih genih; kako se
bodo ti potenciali uresniili, pa je odvisno od spodbud iz okolja in dejavnosti posameznika.

Slika 2. Vloga dednih zasnov, okolja in samodejavnosti pri doloanju lastnosti.

OKOLJE

OKOLJE

POSAMEZNIK

SAMODEJAVNOST
DEDNE ZASNOVE
DEDNE
ZASNOVE
KOT
POTENCIAL
VPLIVI
OKOLJA IN
SAMODE -
JAVNOSTI
MEJE
MONEGA
RAZVOJA
LASTNOSTI
(DEJANSKI
RAZVOJ)
7

Zgornji sliki prikazujeta temeljne dejavnike, ki vplivajo na loveka (Musek in Pejak, 2001):

a) Dednost

Dednost se nanaa na bioloki ustroj loveka in ima precejen vpliv na osebnost osebnost je
namre dedno pogojena. Pri mnogih duevnih lastnostih je vpliv dednih zasnov, okolja in lastne
dejavnosti posameznika dokaj uravnoteen, vendar lahko kljub temu pri nekaterih znailnostih
govorimo o monejem vplivu dednosti. Takne lastnosti so na primer sposobnosti in
temperament.

b) Okolje

Okolje mono vpliva na to, kako se bo posameznik razvijal. Na razvoj posameznika vplivajo
drugi ljudje s svojim nainom vzgoje, medosebnimi odnosi in naini komuniciranja, pa tudi
druba, drava, kultura, mediji, fizini in toksini pojavi (le-ti vplivajo predvsem na spremembe
osebnosti in razpoloenja, na primer povezanost ivega srebra z depresivnostjo (Kobal Grum in
dr., 2006). Znotraj okolja je najpomembneja druina, saj je od nje v veliki meri odvisen razvoj
nae duevnosti. Vloga okolja, pa tudi od samodejavnosti, je bolj poudarjena pri znaajskih
lastnostih, ki se oblikujejo tekom vzgoje in odraanja. Pomembno je poudariti, da znaaj ni isto
kot temperament. Temperament zajema znailne vzorce obnaanja in ustvovanja posameznika.
Primera lastnosti temperamenta sta silovitost in ivahnost. Medtem ko gre pri temperamentu za
obliko vedenja, pa gre pri znaaju bolj za njegovo vsebino. Med znaajske lastnosti tejemo zlasti
tiste znailnosti posameznika, ki jih pogosto ocenjujemo z moralnega ali etinega vidika. Pogosto
so povezane z vrednotami v neki drubi, pa tudi z voljo in motivacijo posameznika. Primeri
znaajskih lastnosti so potenost, odkritost, skromnost, prijaznost itd. Elementi temperamenta se
stalno kaejo skozi znaaj, vendar je mogoe znaaj v veliki meri prilagoditi situaciji, in sicer s
samodejavnostjo.

8

c) Samodejavnost

Samodejavnost predstavlja posameznikovo motivacijo oziroma voljo, ki ga poganja, mu
omogoa delovanje in vedenje. Oseba se lahko rodi z visokimi sposobnostmi in ima zelo
spodbudno okolje, vendar z nizko samodejavnostjo ne bo nikoli uresniila svojih potencialov. In
obratno: veliko je tudi ljudi, ki jim narava ni dala optimalnih ivljenjskih pogojev, vendar so
dosegli zelo veliko s pomojo spodbudnega okolja in samodejavnosti.
9

1.2 UTENJE IN ZAZNAVANJE

1.2.1 Elementi utenja in zaznavanja

Zaznavanje je kognitivni proces sprejemanja, obdelovanja, organizacije in interpretacije oziroma
razlaganja informacij, ki nam jih posredujejo utila (Musek, 2005). Receptorji v naih utnih
organih iz okolja konstantno sprejemajo razline draljaje. Draljaji so lahko fizini (vonj hrane,
barva hrane) ali psihini (obutek lakote, elja po doloeni hrani). Na podlagi delovanja draljaja
v senzornih moganskih centrih nastanejo obutki, tj. doivetja, ki predhodijo ustvom (na
primer obutek grenkobe). Nekaterim ljudem so obutki bolj pomembni kot drugim (na primer
preferirajo zelo pekoo hrano). utni pragovi predstavljajo stopnjo intenzivnosti draljaja, pri
kateri se pojavi obutek. Med ljudmi obstajajo velike razlike v utnih pragovih: nekateri lahko na
primer jedo zelo pekoo hrano brez teav, drugi pa sploh ne. utni pragovi nihajo tudi glede na
razpoloenje in del dneva. S utenjem in zaznavanjem je tesno povezana tudi pozornost, torej na
koga ali kaj v svoji blinji okolici se osredotoamo. Principe delovanja pozornosti zelo
izkoriajo v marketingu (na primer v trgovinah so najdraji produkti postavljeni na police v
viini oi, da jih najprej opazimo).

1.2.2 Organizacija zaznav

V procesu zaznavanja lahko pozornost usmerimo na posamezne draljaje ali pa zaznave
zdruujemo v celote jih organiziramo. Zaznave so navadno organizirane tako, da vzbudijo
pozornost, kar je e posebej opazno pri razlinih slikah (glej sliko 3). V psihologiji poznamo tudi
slikovne preizkuse za ugotavljanje osebnostnih dimenzij, ustev, razpoloenj, na primer
Rorschachov preizkus, ki je sestavljen iz pack. Pri tem preizkusu oseba pove, kaj vidi na sliki,
psiholog pa nato glede na odgovore ugotavlja doloene duevne znailnosti.

10

Slika 3. Organizacija zaznave po principu lika in ozadja.
Vir: Optical Illusion Pictures (2007)

Zaznave so lahko organizirane po naslednjih naelih (Musek, 2005):
a) Lik in ozadje: lik je tisto, kar je v srediu pozornosti, vse ostalo pa predstavlja podlago.
b) Dobra forma: draljaje poveemo v neko znano obliko, linijo ipd.
c) Bliina: draljaje, ki so blizu drug drugemu, poveemo v celoto.
d) Podobnost: draljaje razvramo po podobnosti.
e) Simetrija: simetrine draljaje poveemo v celoto.
f) Kontinuiteta: ponavljajoe se draljaje poveemo v celoto.
g) Skupna usoda ali gibanje: draljaje, ki se gibljejo ali menjavajo v isti smeri, zaznavamo
kot celoto.

11

1.2.3 Iluzije in halucinacije

Iluzija je zmotna zaznava pod vplivom nael zaznavanja in prostorske organizacije. V tem
primeru draljaj obstaja, vendar ga narobe interpretiramo (na primer geometrine iluzije, razlini
vzorci) (Musek, 2005). Pri iluzijah je prisoten moan vpliv motivacije oziroma motivov in
naravnanosti. Povzroijo jih lahko mona ustva, nejasni draljaji ter posameznikova
priakovanja, preprianja in stalia.

Halucinacije pa so slune ali vidne zaznave (prividi, prisluhi) brez ustreznega draljajskega
kompleksa draljaja ni. Izzovejo jih nenormalni procesi v centralnem ivnem sistemu,
predvsem spremembe v izloanju nevrotransmiterjev (Musek, 2005). Pojavijo se v specifinih
stanjih (zaradi uinka drog, odvzem utnega draenja, skrajne utrujenosti oziroma izrpanosti ali
visoke telesne temperature) ali kot znak psihinih motenj (na primer pri shizofreniji). Lahko so
zelo neprijetne in unievalne, v skrajnih primerih pa privedejo tudi do samomora.

Slika 4. Primeri geometrinih iluzij: Mller-Lyerjeva iluzija (zgoraj levo), Hillova iluzija
(zgoraj desno), Heringova iluzija (spodaj).
Vir: Optical Illusion Pictures (2007)
12

1.3 UENJE

Poznavanje procesa uenja je pomembno predvsem za razumevanje razvojnega modela izbire
hrane.

Uenje je spreminjanje dejavnosti pod vplivom izkuenj (Musek in Pejak, 2001). Ve
izkuenj imamo, bolj lahko spreminjamo neko dejavnost. Uimo se vse ivljenje, zato govorimo
o procesu vseivljenjskega uenja.

1.3.1 Vrste uenja

Uenje je lahko:
a) namerno (za olo) ali nenamerno (na primer otrok se ui z opazovanjem drugih otrok)
b) enostavno ali sestavljeno (na primer uenje vonje avtomobila predstavlja kombinacijo
veliko spretnosti)
c) besedno (usvajanje neke snovi) ali motorino (uenje fizinih spretnosti, uenje gibanja,
na primer smuanja)

1.3.1.1 Enostavno uenje

a) Uenje s pogojevanjem

V okviru uenja s pogojevanjem loimo klasino in instrumentalno pogojevanje. Klasino
pogojevanje predstavlja enostavno, pasivno obliko uenja. Gre za naueno odzivanje, kjer se
brezpogojni in nevtralni draljaj poveeta v pogojni draljaj, zaradi esar nevtralni draljaj zane
sproati enake odzive kot brezpogojni draljaj. Brezpogojni draljaji so tisti draljaji, ki sproijo
prirojene odzive organizma slednje imenujemo brezpogojne reakcije. Primer: otrok pri
zdravniku dobi injekcijo, zaradi esar obuti boleino (brezpogojni draljaj). Nanjo se odzove z
umikom, jokom in doivljanjem strahu (brezpogojna reakcija). Ker je boleino povzroil
13

zdravnik v beli halji (nevtralni draljaj), otrok povee belo barvo oblail z boleino (pogojni
draljaj) in se posledino zane bati vseh ljudi, obleenih v belo (pogojna reakcija).

Pri instrumentalnem pogojevanju pa se verjetnost pojavljanja nekega vedenja povee s
posledicami tega vedenja. Loimo pozitivna utrjevala oziroma nagrade, ki poveujejo verjetnost
pojavljanja doloenega vedenja, ter negativna utrjevala oziroma kazni, ki povzroijo ugaanje
doloenega vedenja. Nagrajevano vedenje se torej utrdi, in sicer predvsem v primerih, ko je
nagrajevanje obasno oziroma nepredvidljivo. Redno nagrajevanje je namre priakovano, zato
izgubi motivacijsko vlogo. Instrumentalno pogojevanje je lahko namerno ali sluajno in je
uporabno e v zelo zgodnjih razvojnih fazah. Od klasinega pogojevanja se loi po tem, da pri
instrumentalnem pogojevanju ne gre za povezavo draljajev, temve vedenja in posledic.

b) Asociativno uenje

Asociativno uenje poteka na osnovi prostih asociacij, in sicer po stinosti (avto guma),
podobnosti (avto motor) ali kontrastnosti (avto peec). Asociacije so lahko vezane (na primer
sesalec pes, konj...) ali verine (na primer sesalec delfin, morje, plaa...). Elementarno
uenje otrok v oli obiajno poteka preko vezanih asociacij.

c) Modelno oziroma socialno uenje

Z modelnim uenjem se posameznik ui osnovnih oblik obnaanja in razlinih spretnosti. Pri tej
obliki uenja sta udeleeni dve osebi: model (vzornik, uitelj) in uenec oziroma posnemovalec.
Modelno uenje poteka v treh fazah:
- Izpostavitev vedenja (faza opazovanja): uenec opazuje doloeno vedenje modela.
- Usvojitev vedenja: uenec se ui vedenja modela, pri emer lahko model spremlja
dogajanje (na primer ko je model uitelj v oli) ali pa tudi ne (ko je model na primer
oseba s televizije).
- Sprejetje vedenja za svoje: uenec usvoji neko vedenje in se potem tudi vede na ta nain.
Za to mora biti ustrezno motiviran, vedenje mora sprejeti, se z njim strinjati in ga
14

odobravati. ele v tej fazi nastopi posnemanje. Pri tem so pomembne tudi nagrade: uenec
bo bolj verjetno posnemal vedenje, za katerega bo model nagrajen.

Za nastanek socialnega uenja morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- pozornost za vedenje, na katerem naj bi temeljilo uenje
- zapomnitev opazovanega prizora
- motivacija za posnemanje
- mona obnova vedenja v neki situaciji

S preuevanjem te vrste uenja se je veliko ukvarjal psiholog Albert Bandura (Musek in Pejak,
2001). Zelo znan je njegov eksperiment z lutko, s katerim je preueval agresivnost. Ugotovil je,
da otroci najve posnemajo vedenje tistih oseb, ki so jim najblije oziroma s katerimi se
poistovetijo (na primer stari, tudi junaki iz risank), medtem ko neznancev skoraj ne posnemajo.
Model postane tisti, ki izstopa, ki ga ima opazovalec rad ali ga spotuje oziroma do njega goji
vrednostni odnos. Oseba lahko prevzame vlogo modela tudi, e opazovalec opazi podobnosti
med sabo in modelom ali e je modelovo vedenje ojaeno oziroma nagrajevano ali podkrepljeno
z besedo (na primer odobravanjem), vedenjem (na primer ploskanjem) ali materialno nagrado.

Pomembna ugotovitev je tudi, da otroci hitro zanejo posnemati negativno vedenje, zato je v
otrotvu potrebno zlasti pozitivno spodbujevanje, da se otrok naui pozitivnega vedenja, ne pa
kazni. Ugotovitve kaejo tudi, da je bolj pomemben sam kontekst modela kot pa modelovo
vedenje kot tako. Nasprotujoe pa so si tudi ugotovitve razlinih raziskav: nekatere trdijo, da
nasilne vsebine neposredno vplivajo na otroka, druge pa neposrednega vpliva ne prepoznavajo.
Slednje poudarjajo pomen e drugih dejavnikov (stari in njihove reakcije na tovrstne oddaje,
interpretacija dogajanja). Za otrokov razvoj je zato koristno, e otroci gledajo oddaje skupaj s
stari, le-ti pa jim stvari ustrezno interpretirajo.

15

1.3.1.2 Sestavljeno uenje

Zelo pogosta oblika sestavljenega uenja je uenje s poskusi in napakami. Na ta nain se uimo
raznih spretnosti, na primer smuanja. Vija oblika sestavljenega uenja je uenje z
zaznavanjem in vpogledom. Preko uenja z vpogledom poteka ugotavljanje odnosov med
stvarmi in pojavi. Uenje z razumevanjem pa predstavlja najvijo obliko sestavljenega uenja.
Do konne reitve pridemo z razmiljanjem (na primer o tem, kako bi nekaj opravili), s
pomnjenjem pa te reitve prenesemo tudi v druge situacije.
16

1.4 KOGNITIVNI PROCESI

Kognitivni procesi so pomembni za razumevanje kognitivnega modela izbire hrane. Ljudje
pridobivamo informacije s pomojo util, torej v procesu utenja. Organiziramo in ohranjamo jih
s pomojo zaznavanja, uenja in spomina. Z miljenjem jih predelujemo in modeliramo, preko
govora pa o njih komuniciramo in jih tako posredujemo ostalim. Integracijo informacij in
povezovanje le-teh v smiselno celoto pa opravlja zavest oziroma zavestna stanja. Z drugimi
besedami: informacije ozavestimo tako, da jih integriramo.

1.4.1 Spomin

Spominske sposobnosti omogoajo kompleksno predelavo informacij in kompleksno obnaanje.
Kognitivne sheme, ki tvorijo spomin, so podlaga uinkovitemu delovanju posameznika.

Slika 5. Shema delovanja spominskih sposobnosti.

V okviru spomina lahko govorimo o usvajanju, ohranjanju in obnavljanju informacij (Musek in
Pejak, 2001). Usvajanje je tesno povezano z uenjem in se nanaa na zaetni zapis informacije v
spomin. Ohranjanje in obnavljanje informacij pa sta bolj povezana s samim procesom pomnjenja
in se nanaata na shranjevanje podatkov ter na ozaveanje shranjenega s pomojo priklica in
prepoznavanja.

INFORMACIJE
OBNAANJE
SPOMIN

KOGNITIVNE
SHEME
17

1.4.2 Vrste spomina

Da bi si neko informacijo zapomnili za dalj asa, mora skozi tri vrste spomina (Musek in Pejak,
2001):
- senzorni zapis
- kratkotrajni spomin
- dolgotrajni spomin

Senzorni zapis deluje kot vrsta trenutnega posnetka, ki shrani informacije v takni obliki, kot jih
sprejmemo, a za zelo kratek as. Traja namre le nekaj sekund. Iz okolja prejmemo ogromno
informacij, ki pa jih mogani nato selekcionirajo. Vloga senzornega zapisa je predvsem
povezovanje utnih vtisov v celoto, na primer besed v stavke, tonov v melodijo. e se te
informacije poveejo z dolgotrajnim spominom, jih lahko prepoznamo, sicer pa se zaradi
asovnega bledenja in prekrivanja z novimi draljaji kmalu izgubijo.

Kratkotrajni spomin obdeluje podatke, ki pridejo iz senzornega zapisa. Traja od 20 do 40
sekund, obsega pa od pet do devet enot. V kratkotrajnem spominu je shranjevanje informacij
poleg vidnega, slunega itd. e tudi pomensko, kljub temu pa zaradi odsotnosti ponavljanja pride
do izgube informacij. V njem se informacija, na katero smo pozorni, spremeni tako, da dobi
pomen. Spremeni se torej v obliko, ki jo bomo pozneje lahko priklicali. Kratkotrajni spomin je
na delovni spomin: obdeluje tako gradivo iz senzornega zapisa kot iz dolgotrajnega spomina,
omogoa obdelovanje in organiziranje informacij in predstavlja orodje za reevanje problemov.

Dolgotrajni spomin obsega vse izkunje, dogodke, veine, ustva, besede, pravila in druge
informacije, ki so med seboj povezane in dobro organizirane, kar nam omogoa njihovo obnovo.
Shranjevanje informacij v dolgotrajnem spominu poteka preko povezovanja v spominske mree.
Njegov obseg in trajanje sta teoretino neomejena, vendar pa kljub temu prihaja tudi do izgub
informacij, in sicer zaradi negativnega transfera (staro znanje ovira pri pridobivanju novega),
neprimernega zapisa podatka v spominsko mreo, neustreznega konteksta ali neusklajenega
procesa med zapisom in obnovo informacije (na primer uenje nekega gradiva, ko smo z mislimi
nekje drugje).
18

1.4.3 Spremembe pri pomnjenju gradiva

Spremembe, do katerih prihaja v procesu pomnjenja, so lahko koliinske ali kakovostne. V
okviru koliinskih sprememb govorimo predvsem o izgubljanju podrobnosti, imen, tevil. Te
informacije najhitreje pozabimo, vendar pa se nekatere nenavadne podrobnosti kljub temu
ohranijo.

V okviru kakovostnih sprememb pa v spominu prihaja do poenostavitev, sprememb v smeri
veje konvencionalnosti (skladno s socialnim okoljem, v katerem je posameznik), sprememb v
pomenu razlinih zgodb (drugi poudarki), dodajamo pa tudi vpliv osebnih ustev.

1.4.4 Ohranjanje in pozabljanje informacij

Z zakonitostmi ohranjanja in pozabljanja informacij se je v 19. stoletju ukvarjal Ebbinghaus, ki je
na podlagi svojih ugotovitev oblikoval krivuljo spomina in pozabljanja (slika 6).

Slika 6. Krivulja spomina in pozabljanja po Ebbinghausu.
Vir: McCormick (2011)
19

Po Ebbinghausovih ugotovitvah eno uro po uenju pozabimo 60 odstotkov informacij, po enem
dnevu je izgubljenih e 76 odstotkov, po enem mesecu pa se ohrani samo e 10 odstotkov
informacij. Zaradi tega se kampanjsko uenje ne obnese, temve je potrebno sprotno in vekratno
ponavljanje oziroma utrjevanje znanja. Z organiziranim ponavljanjem lahko namre rezultate
uenja obdrimo na visoki ravni. Krivulja pozabljanja je veliko bolj polona, e naueno gradivo
ponavljamo v presledkih, e je una snov smiselna, organizirana in vsebuje veliko asociacij, e se
gradiva uimo z razumevanjem in vpogledom, e smo za uenje motivirani oziroma nas snov
zanima ter e pri uenju uporabljamo razline metode uspenega uenja (Musek, 2005).
20

1.5 OSEBNOST

Osebnost posameznika je to, kar ga dela identinega v prostoru in asu. Po definiciji je osebnost
relativno trajna in edinstvena celota duevnih, vedenjskih in telesnih znailnosti posameznika,
po katerih se ljudje razlikujemo med seboj in po katerih nas drugi lahko prepoznajo (Musek,
2010).

Trajnost (tudi stabilnost, konsistentnost) osebnostnih lastnosti pomeni, da se osebnost, potem ko
se dokonno razvije, ne spreminja ve ali pa so morebitne spremembe zelo majhne. Izrednega
pomena za razvoj osebnosti je zgodnji razvoj otroka ter vloga starev in neposrednega okolja
(druine). Edinstvenost osebnostnih lastnosti pa pomeni, da niti dve osebnosti na svetu nista
popolnoma enaki. Za vsakega posameznika je torej znailna unikatna kombinacija osebnostnih
lastnosti, potez itd.

1.5.1 Konsistentnost in distinktivnost vedenja posameznika

V zvezi z osebnostjo posameznika govorimo tudi o konsistentnosti (stabilnosti oziroma trajnosti)
ter distinktivnosti (individualnosti oziroma razlinosti) osebnosti. Konsistentnost se najbolj
izrazito pokae v primerih, ko se isti ljudje podobno obnaajo, eprav se znajdejo v razlinih
situacijah. Distinktivnost pa se najbolj pokae takrat, ko se razlini posamezniki podobno
obnaajo v istih situacijah. Osebnost torej povzroa, da se razlini posamezniki odzivajo razlino
na iste situacije in da se isti posamezniki pogosto odzivajo podobno na razline situacije.

1.5.2 Struktura osebnosti

Strukturna podroja osebnosti zajemajo konstitucijo, temperament, znaaj in intelekt oziroma
sposobnosti.

21

Slika 7. Podroja osebnosti.

1.5.2.1 Konstitucija

Telesna konstitucija predstavlja predmet zanimanja e od Hipokratovih asov naprej. Tako so se
e v prvi polovici 20. stoletja oblikovale glavne konstitucijske teorije, ki do danes pomenijo
vrhunec raziskovanja na podroju konstitucije. Med avtorji teh teorij velja izpostaviti predvsem
Kretschmerja in Sheldona (Musek, 2010). Tako Kretschmer kot Sheldon se ujemata v oceni, da
gre pravzaprav za tri temeljne tipe konstitucije. Po ocenah raziskovalcev nam te tri dimenzije
dajejo ve kot 80 odstotkov informacije o konstituciji posameznika, e seveda upotevamo
mone kombinacije med posameznimi tipi oziroma dimenzijami konstitucije.

Prvi konstitucijski tip Kretschmer imenuje astenini tip, Sheldon pa ektomorfni. Za ta tip so
znailni rast v dolino, vitkost in nenost. Temperament, ki spada k temu tipu, je po
Kretschmerju shizotimni, po Sheldonu pa cerebrotonini. Shizotimni oziroma cerebrotonini
posamezniki naj bi bili introvertni, idealistini in asketski.
Drugi konstitucijski tip je po Kretschmerju piknini oziroma po Sheldonu endomorfni. Zanj so
znailni rast v irino, okroglost in kratki udi. S tem konstitucijskim tipom se ujema ciklotimni

OSEBNOST
TELESNO
PODROJE

Konstitucija
KONATIVNO
PODROJE
Temperament
Znaaj
KOGNITIVNO
PODROJE
Intelekt
Sposobnosti
22

(Kretschmer) oziroma viscerotonini (Sheldon) temperament, za katerega so znailni
ekstravertnost, realizem in hedonizem.

Tretji konstitucijski tip pa Kretschmer imenuje atletski in Sheldon mezomorfni. Za ta tip sta
znailna razvito miije in robustnost. Temperament, ki se ujema s tem tipom, imenujemo
viskozni (po Kretschmerju) oziroma somatotonini (po Sheldonu). Opredeljujejo ga trdota,
energinost in neobutljivost.

Slika 8. Sheldonova tipologija: endomorfni, mezomorfni in ektomorfni tip.
Vir: Kazlev, 2004

Konstitucijske teorije so zanimive predvsem zato, ker predpostavljajo, da so konstitucionalni
dejavniki povezani s psihinimi, predvsem s temperamentom. Vsaj do neke mere so se te
predpostavke izkazale kot upraviene. Kljub temu pa je raziskovanje na podroju konstitucije in
osebnosti skoraj zamrlo in se bo v prihodnosti verjetno oprlo na nove, bioloko bolj izdelane in
zanesljive koncepte konstitucije.

23

1.5.2.2 Konativno podroje osebnosti: temperament in znaaj

Tudi v okviru temperamenta in znaaja so avtorji oblikovali razline tipologije. Najbolj znana je
Hipokrat-Galenova tipologija temperamenta, ki izhaja iz predpostavke, da naravo sestavljajo
tirje elementi, ki so zastopani tudi v loveku (Musek, 2005). Za vsak tip naj bi bil znailen drug
element in tudi druga telesna tekoina. Hipokrat in Galen sta opredelila tiri temperamentne tipe.
Prvina kolerika je ogenj, prevladujo telesni sok pa ol (gr. khole). Za kolerika so znailni
silovitost, razburljivost, neobvladanost, prepirljivost, razdraljivost in odlonost. Tak posameznik
reagira hitro in mono. Sangvinikov element je zrak, telesni sok pa kri (lat. sanguis). Zanj so
znailni lahkotnost, ivahnost, optimizem, energinost, veselje, podjetnost. Tudi sangvinik
reagira hitro, vendar pa so njegove reakcije bolj uravnoteene. Flegmatika oznaujeta voda in
sluz (gr. phlegma). Zanj so znailni mirnost, hladnokrvnost, poasnost, premiljenost in
ustreljivost. Melanholikov element pa je prst. Pri njem prevladuje rni ol (gr. melaina khole).
Za melanholika so znailni pesimizem, otonost, potlaenost, refleksivnost, natannost in
vztrajnost.

James je delil posameznike na tip trdne in mehke miselnosti, Jung pa je na podlagi
Hipokratovih temperamentnih tipov oblikoval teorijo o ekstravertnem in introvertnem tipu. Iz
tega je sledila teorija o petih dimenzijah osebnosti (McCrae in Costa, 1997), ki je znanstveno
utemeljena in danes splono sprejeta. Sasoma je namre postalo jasno, da ljudi ne moremo
uvrati v osebnostne tipe, ker se veina lastnosti razteza na nekem kontinuumu (na primer smo
bolj ali manj ekstravertni, nihe pa ni popolnoma introvertiran ali popolnoma ekstravertiran).

1.5.2.3 Tipoloko in dimenzionalno pojmovanje osebnosti

Zgodnja pojmovanja osebnosti so bila predvsem tipoloka, vendar pa je imel ta nain precej
pomanjkljivosti. Osebnost je klasificiral v toge kategorije in jo torej opisoval zgolj kvalitativno,
ne pa tudi kvantitativno. Poleg tega prvotna pojmovanja osebnosti niso vkljuevala niti vmesnih
kategorij, kar pa ne ustreza empirini stvarnosti, saj veine ljudi ne moremo uvrstiti samo v
doloen tip osebnosti, ampak so glede na svoje lastnosti nekje vmes med razlinimi kategorijami.
24

Zaradi vseh natetih razlogov se je v zadnjem asu uveljavilo dimenzionalno pojmovanje
osebnosti, ki opisuje osebnostne lastnosti kot bipolarne kontinuume. Ta nain veliko bolj ustreza
realnosti, saj se lastnosti v populaciji porazdeljujejo po normalni oziroma Gaussovi krivulji.
Dimenzionalno pojmovanje pa s kvantifikacijo in merjenjem omogoa tudi vejo preciznost
(Musek, 2005).
25

1.6 USTVA

Razumevanje ustev je v kontekstu psihologije prehrane pomembno predvsem za razumevanje
psihofiziolokega modela izbire hrane. ustva ali emocije oznaujejo duevne procese in stanja,
ki izraajo lovekov vrednostni odnos do zunanjega sveta ali do samega sebe (Lamovec,
1991). Posameznik spozna osebe, dogodke in situacije ter jih s ustvi ovrednoti doloi njihovo
vrednost zanj. ustva so torej evalvacije in se pojavljajo ob objektih, ki so za posameznika
pomembni (adl, 1999). Funkcionalno imajo ustva prilagoditveno funkcijo (omogoajo
uinkovito prilagajanje organizma okolju), delujejo kot motivi (usmerjajo nas k objektom in
situacijam, ki sproajo pozitivna ustva), pomembno vlogo pa imajo tudi pri komunikaciji in
uravnavanju socialnih odnosov (drugim ljudem sluijo kot informacija, na podlagi katere lahko
uravnavajo svoje vedenje) (Musek, 2005).

Oglejmo si osnovne znailnosti ustev:

a) ustvo je intencionalno stanje.

To pomeni, da se nanaa na doloen objekt. Gre za vrednostni odnos do neesa. Teko si je
zamisliti isto stanje ponosa, jeze ali ljubezni, ki ne bi bilo usmerjeno v nekaj ali nekoga (Averill,
1980). Izjeme so srea, dolgas in depresija, ki niso nujno vezani na nek specifien objekt, saj se
vasih zdijo povsem difuzne in nefokusirane.

Pri ustvih gre lahko odnos med osebo in predmetom ali med osebo (sebstvom) in dogodkom;
dogodki pa so lahko realni, pretekli, imaginarni. Vrednostni odnos loveka do samega sebe pa
imenujemo samospotovanje.

26

b) Vrednostni odnos je intrinzino evaluativen.

Gre torej za izrazito subjektivno stanje oziroma oceno ni bolj subjektivnega pojava, kot je
ustvo. ustvo je nekaj intimnega, notranje vrednotenega; nekaj, kar doivljamo samo mi
oziroma samo mi to doivljamo na tak nain.

c) ustvo je prehodno in asovno omejeno stanje.

Vrednostni odnos ni stalen in trajen vidik naega pogleda na svet. To odraa tudi angleka beseda
za ustvo, emotion, ki izvira iz a move away, kar pomeni iti stran (adl, 1999). Gre torej za
odmik od normalnega delovanja, za nekaj, kar nas preplavi za doloen as.

1.6.1 ustva in razpoloenje

Glede na intenzivnost in trajnost ustev loimo med afekti in razpoloenji (Musek, 2005). Afekti
so mona, a kratkotrajna ustvena stanja, ki se razvijejo v trenutku, obiajno pa jih spremljajo
tudi telesne spremembe (na primer bes). Razpoloenja pa so ibka, dolgotrajna ustva, ki imajo
kljub nizki intenzivnosti precejen vpliv na vedenje posameznika. Razvijejo se postopno, trajajo
pa lahko ve ur ali dni. ustva kot taka so po intenzivnosti in trajnosti nekje vmes med afekti in
razpoloenji. Ponazorimo vse tri oblike s primerom: e je ustvo jeza, je razpoloenje slaba volja,
afekt pa bes. V primeru veselja bi bilo razpoloenje zadovoljstvo, afekt pa evforija.

e povzamemo: ustvo in razpoloenje sta si podobna v tem, da oba vsebujeta evaluativno
komponento, torej predstavljata vrednostni odnos do neesa. Razlikujeta pa se v tem, da
razpoloenje ni vedno usmerjeno k doloenemu predmetu, da razpoloenje lahko traja dlje asa
ter da je razpoloenje dostikrat manj intenzivno kot ustvo.

27

1.6.2 Osnovna in sestavljena ustva

Poleg tega, da delimo ustva na pozitivna in negativna, mona in ibka, vzburjajoa in
pomirjujoa, jih lahko delimo tudi glede na sestavljenost. Plutchik (1980) loi osnovna in
sestavljena ustva. Osnovna ustva so prirojena in univerzalna, njihova najpomembneja
funkcija pa je prilagoditev. Osnovnih ustev je v Plutchikovi teoriji osem, razporejena pa so v
nasprotne dvojice (za ustva na splono velja, da so bipolarna): veselje alost, strah jeza,
sprejemanje zavraanje in priakovanje preseneenje.

Osnovna ustva se lahko med sabo meajo in tako tvorijo sestavljena ustva. Le-ta so lahko
sestavljena iz dveh (diade) ali treh osnovnih ustev (triade). Primer diade je ljubezen, ki jo
sestavljata veselje in sprejemanje. Triado pa predstavlja na primer ljubosumje kot meanica
ljubezni (ki je e sestavljeno ustvo) in strahu.

1.6.3 Kompleksnost ustev

ustva so kompleksni psihini procesi, ki vkljuujejo razline elemente in so tesno povezani z
drugimi duevnimi procesi (Musek, 2005). Najpomembneje komponente ustev so:
a) subjektivno doivetje ustva
b) kognitivne ocene, povezane z doivljanjem ustva
c) fizioloko vzburjenje in spremembe v delovanju telesa
d) zunanji (vedenjski) izrazi
e) pripravljenost za aktivnost oziroma vedenje, usmerjeno k cilju

Vsi ti procesi so sestavni deli ustva in tvorijo specifino doivljanje, ki razlikuje ustva od
ostalih duevnih procesov.

Izraanje in prepoznavanje ustev predstavlja najpomembneji del nebesedne komunikacije.
Posameznik vedno izraa svoja ustva in je hkrati pozoren tudi na ustva drugih oseb, na podlagi
esar lahko uravnava svoje vedenje. ustveni izrazi so odvisni od genskih in kulturnih
28

dejavnikov so torej meanica prirojenih in pridobljenih elementov (Ekman, 1972).
Medkulturne tudije so pokazale, da se nekateri ustveni izrazi pojavljajo pri pripadnikih vseh
kultur, vendar pa med kulturami obstajajo tudi razlike v zaelenosti izraanja doloenih ustev.
Posameznik se v procesu socializacije naui, na kaken nain, kako intenzivno in v katerih
situacijah je zaeleno izraati ustva.

1.6.4 Razvoj ustev

Zmonost ustvovanja je prirojena, vendar pa se posamezna ustva kot kompleksne celote
razvijejo postopoma v stiku z okoljem (Musek in Pejak, 2001). Otrok se z izkunjami ui
povezovati razline komponente ustev v celoto: prirojene reakcije povezuje s specifinim
doivljanjem in doloenimi zunanjimi draljaji. Najprej se razvijejo osnovna, nato pa e
sestavljena ustva. ustveni razvoj je tesno povezan tudi s kognitivnim in socialnim razvojem,
kar se odraa zlasti v uenju ustev, saj se otrok le-teh ui predvsem s klasinim pogojevanjem in
modelnim uenjem.

Na podlagi ustreznega ustvenega razvoja posameznik dosee ustveno zrelost, ki se kae v
ustreznem, uravnoteenem in raznolikem ustvovanju. ustva morajo ustrezati kontekstu, v
katerem se pojavijo ter biti funkcionalna in skladna s pravili ustvovanja. Posameznik jih mora
znati prepoznati, primerno izraziti in obvladati v skladu s situacijo. Pomembno pa je tudi, da se
tekom razvoja naui doivljati in izraati celoten spekter ustev, torej tako pozitivna kot
negativna ustva.

1.6.5 Motnje ustvovanja

ustven razvoj in doivljanje ustev sta izrednega pomena za posameznikovo telesno in duevno
zdravje (Musek in Pejak, 2001). Pomembno je, da otrok ne doivlja ustvene deprivacije, ki bi
mu onemogoala vzpostavitev navezanosti na stare; slednja namre predstavlja osnovo za
razvoj pozitivnega doivljanja. Veliko vlogo pa ima tudi odnos med starema, njun vzgojni slog
in ambicije ter njuna ustvena zrelost.
29

Ob pogostem in dolgotrajnem doivljanju negativnih ustev se lahko razvijejo psihosomatska
obolenja, pri katerih telesne spremembe, ki se pojavljajo pri ustvenem vzburjenju, povzroijo
okvare oziroma bolezni doloenih organov (na primer ir na elodcu). Posledica neustreznega
ustvenega razvoja pa so lahko tudi blaje ali huje oblike duevnih motenj, na primer anksiozne
(fobije) ali razpoloenjske motnje (depresija).
30

1.7 STRES

Stres je stanje napetosti na mentalni in fizini ravni. Povzroajo ga razlini stresorji: izguba
neesa (na primer pade na izpitu, izgubi slubo, partnerja...), gronja (misel na neko izgubo,
zaposlitve za doloen as), izziv. Bistvena je posameznikova zaznava oziroma ocena dogodkov
kot stresnih.

1.7.1 Stresorji

Loimo pozitivne stresorje ali eustresorje ter negativne stresorje oziroma distresorje (Musek,
2005). Eustresorji sproijo pozitiven stres in delujejo kot spodbuda, medtem ko distresorji
sproijo negativen stres, ki zahteva spopad s teavami in ga doivljamo kot obremenitev. Vendar
pa lahko eustres deluje prav tako uniujoe kot distres. Kar nekaj taknih primerov najdemo tudi
v slovenski literaturi in filmih (na primer Cvetje v jeseni: ko Janez zaprosi Meto za roko, ji
odpove srce).

Ocene stresnosti raznih dogodkov in ivljenjskih sprememb pri mladih odraslih (dogodki so
navedeni od najbolj do najmanj stresnega) kaejo naslednjo strukturo (Musek, 2005):
- smrt zakonskega partnerja
- loitev
- odvzem prostosti (zapor)
- smrt blinjega sorodnika
- huda nesrea, bolezen, invalidnost
- izguba slube
- upokojitev (lahko ima mone negativne posledice tako za posameznika kot za njegovo
okolico: upokojenec zamenja okolje, drubo, spremeni se njegovo finanno stanje, kar
naenkrat nima ve kaj poeti zato jih veliko dela e po upokojitvi)
- nosenost
- teave v spolnih odnosih
- finanne spremembe
31

- smrt dobrega prijatelja
- zamenjava poklica
- loitev od otrok
- zaetek olanja (odhod od doma, novo stanovanje, tudentske izmenjave tudi kulturni
ok, lahko se pojavi osamljenost)

Obstajajo stresorji, ki se zgodijo enkrat ali nekajkrat v ivljenju enkratni stresorji (na primer
smrt blinjega sorodnika). To so zelo moni stresorji, vendar je v teh obdobjih ponavadi tudi
socialna opora bolj visoka. Zaradi tega so se v drubi razvili razlini rituali, na primer enoletno
alovanje (eprav pri veini ljudi traja dlje).

S psiholokega vidika so (za fizino in psihino zdravje) veliko bolj nevarni in ogroujoi
ponavljajoi se stresorji, na primer konflikti v druini in nerazumevanje, naporna sluba (zlasti
v primeru nejasnih vlog ali skrbi, do kdaj bo oseba e imela slubo vsakodnevna negotovost
itd.).
Bistvena pri vsem tem je posameznikova interpretacija stresne situacije.

1.7.2 Faze stresa

Stres poteka v treh fazah (Musek, 2005). Prva je alarmna faza, v kateri posameznik zaradi
delovanja nekega stresorja najprej doivi ok in kraji upad delovanja, nato pa e protiok, v
katerem se organizem pripravi na akcijo. V tej fazi zane delovati simpatino ivevje, sprostijo
se tudi energetske zaloge. V drugi fazi fazi odpora se aktivnost dvigne nad obiajno raven.
Posameznik se aktivno spopade s problemom, pri emer porabi ve energije, kot jo tvori. V tej
fazi se stres ponavadi zakljui. Zadnja faza je faza izrpanosti, v kateri se aktivnost spusti pod
obiajni nivo. e se stres zakljui v tej fazi, posameznik doivlja nemo, negativna ustva in
potrtost ali depresivnost. Posledino se lahko razvijejo tudi razlina psihosomatska obolenja.

32

Slika 9. Faze stresa.
Vir: Musek (2005)

1.7.3 Stresna simptomatika

Na fiziolokem nivoju obutimo stres kot pospeen srni utrip, potenje (rok), obutek vroine in
suho grlo. Na vedenjskem nivoju se pojavijo nemir, razdraljivost, vzkipljivost, prepirljivost in
jok. Na psiholokem nivoju pa posameznik doivlja ve negativnih ustev (strah, jeza,
depresivnost, anksioznost) (Musek in Pejak, 2001).

1.7.4 Posledice stresa

Posledice stresa so lahko pozitivne ali negativne. Pozitivne posledice zajemajo predvsem
motivacijo za reevanje problemov in zbiranje energije za aktiven spopad z oviro. Kot negativna
posledica pa se lahko pojavijo psihosomatske motnje (glavoboli, elodne teave, astma, srna
obolenja, previsok ali prenizek krvni tlak), negativna ustva, depresija, nemo, nizka
koncentracija, spominske luknje in dezorganizacija (Musek, 2005).

33

1.7.5 Dejavniki, ki vplivajo na doivljanje in obvladovanje stresa

Na doivljanje in obvladovanje stresa vplivajo zunanji in notranji dejavniki.

1.7.5.1 Situacijski in drugi zunanji dejavniki

Zunanji dejavniki se nanaajo na znailnosti stresne situacije in okolja, v katerem se nahaja
posameznik. V okviru zunanjih dejavnikov so pomembni predvsem naslednji:
a) Socialna opora: visoka opora olaja doivljanje stresa oziroma nek stresni dogodek.
b) Sredstva, rezerve: lahko so finanna ali materialna. Na primer v primeru nedavnih
poplav je marsikatera druina izgubila bivalie in mnogi sedaj nimajo sredstev, da bi jih
obnovili.
c) Empatija in altruizem pri drugih osebah: predstavljata prosocialne aspekte ustvovanja,
ki pomagajo pri spoprijemanju s stresom. e je ob nas oseba, ki se lahko vivi v naa
ustva, laje prebrodimo stisko.

1.7.5.2 Osebnostne lastnosti

Od osebnosti je v veliki meri odvisno, kako se bo posameznik spoprijel s stresom oziroma ga
obvladal. Pri tem imajo veliko vlogo zlasti naslednje osebnostne lastnosti:
a) Samospotovanje: Osebe z motnjami hranjenja imajo na primer zelo nizko
samospotovanje in se teko spoprijemajo s stresom oziroma se spoprijemajo z njim na ta
nain, da kontrolirajo svoje hranjenje. Kot odziv na stres torej razvijejo motnjo hranjenja.
b) ustvena stabilnost: Zajema uravnoteena pozitivna in negativna ustva, stabilno
ustvovanje (oseba ne doivlja ekstremnih ustev) in konstruktivno sooanje s stresom.
c) Nagnjenost k depresivnosti: lovek, ki je nagnjen k depresivnosti (pa naj bo to
biolokega, situacijskega ali razvojnega izvora), se teje spoprijema s stresom, teje
okreva po stresni situaciji in tudi dojema ivljenje kot bolj stresno.
d) Nauena nemo: Ljudje se skozi razvoj in vzgojo nauimo biti v doloenih situacijah
nemoni (v smislu: tega ne zmorem in ker tega ne zmorem, mi tega ni treba). Iz tega
34

izhaja tudi nauena lenoba: ker oseba smatra, da neesa ne more, ji tega ni treba narediti.
Naueno nemo v doloenih situacijah uporabljamo vsi ljudje.
e) Obutje nadzora in kompetentnosti: Oseba, ki ima obutek, da nadzoruje dogajanje
(zlasti tisto, ki se tie nje same), svoje misli in ustva, tudi bolj kakovostno obvladuje
stres. Raziskava o materah otrok z Downovim sindromom je pokazala, da matere, ki
vzroke za teave iejo samo v zunanjih pogojih, doivljajo ve obutkov depresije, manj
psihinega blagostanja in se teje spoprijemajo z otrokovo oviranostjo in celotno
situacijo. Matere, ki iejo mo, sposobnost, spretnost in voljo v sebi, pa se bolj uspeno
spoprijemajo s situacijo, doivljajo manj depresivnosti in potrebujejo manj asa, da se
nauijo iveti z nastalo situacijo.
f) Naueni slogi sooanja s stresom: Obstajajo tehnike in strategije, kako se bolj
konstruktivno spoprijemati s stresom.
g) Empatija in altruizem: e je lovek bolj empatien, altruistien, se tudi laje spoprijema
s stresom. Spodobnost viveti se v drugega pomaga, da se laje spoprimemo tudi z
lastnimi stiskami.
h) Znailnosti medosebnega obnaanja oziroma interakcij: Doloeni naini interakcije so
takni, da se z njimi teje spoprijemamo (na primer nasilje v druini).
i) Sposobnosti, znanja, veine: Na primer ve kot se uimo, veja je monost, da
naredimo izpit. Tudi bolj uinkovite tehnike uenja (veine) pripomorejo k temu.
j) Zdravstveno stanje: Zlasti za kronine bolnike in njihove svojce je znailno, da so v
permanentnem stresu (ni nujno, da je velik, je pa stalen), ki od vseh zahteva toliko ve
dela in ukvarjanja s samim seboj ter uenja strategij za spoprijemanje s stresom. Sicer se
lahko hitro zgodi, da bolnik zapade na primer v alkoholizem.

1.7.5.3 Prehodne osebnostne znailnosti

Med prehodne osebnostne znailnosti sodijo:

a) Razpoloenje
b) ustvena stanja
c) Vloge
35

d) Monost izpovedovanja negativnih obutij: Monost, da izpovemo svoja negativna
obutja, je zelo pomembna. e toliko bolje je, e ima posameznik monost obravnavanja
teh ustev v okviru terapije, zelo pomembno pa je to tudi v okviru prijateljstva (torej da
imamo nekoga, ki mu lahko izpovemo negativna ustva).
e) Ocene obremenjujoe situacije
f) Razlage in atribucije obremenjujoe situacije

1.7.6 Osebnostna vrstost

V 80. letih 20. stoletja se je izoblikoval model osebnostne vrstosti (ang. personal hardness;
Kobasa in Maddi, 1977), ki naj bi imela bistveno vlogo pri spoprijemanju s stresom. Vpliv
osebnostne vrstosti pri obvladovanju stresa je prikazan na sliki 10. Kot je razvidno iz slike, ima
osebnostna vrstost neke vrste moderatorski vpliv na odnos med delovanjem stresorjev in
odzivom posameznika. Pri ljudeh z nizko stopnjo osebnostne vrstosti tako e ibkeji stres
povzroi huje ustvene in vedenjske posledice, medtem ko posameznikom z visoko stopnjo
osebnostne vrstosti tudi moneji stres ne pusti toliko posledic, ker so bolj konstruktivni in se
znajo z njim bolje spoprijemati.

36

Slika 10. Spoprijemanje s stresom in osebnostna vrstost.
Vir: Musek (1997)

OSEBNOSTNA VRSTOST

Nizka: malo stresa hude posledice
Visoka: veliko stresa majhne posledice
STRESORJI
Vsi prekomerni zunanji
in notranji vplivi na
posameznika
STRES
Posameznikova
psihina in fizina
reakcija na spremembe
Posameznikova interpretacija
stresne situacije
Obutja
angairanosti
Obutja
izzvanosti
Obutja
nadzora
Trajanje
Enkratni
stresorji
Ponavljajoi
se stresorji
Moni
stresorji
ibki
stresorji
Pozitivni
stresorji
Negativni
stresorji
Pozitivni
stres
Negativni
stres
Mo
Smer
37

1.8 PSIHOLOGIJA PREHRANE

1.8.1 Zaetki psihologije prehrane

Zaetki psiholokih vidikov prehranjevanja sodijo e v 40. oziroma 50. leta prejnjega stoletja,
natanneje v as, ko je Kurt Lewin (1943, 1951) osnoval v psihologiji motivacije dobro znano
t.i. teorijo polja. V njej je posebno mesto namenil prav hrani in prehranjevalnemu vedenju
loveka. V vedenju, povezanim s hrano, je prepoznaval kompleksnost procesov, ki vkljuujejo
kulturne, socialne in psihosocialne razsenosti.

Kot znanstvena veda psihologija prehrane nima dolge zgodovine. tevilni avtorji (Gedrich, 2003;
Pudel in Westenhfer, 2003 itd.) postavljajo zaetek psihologije v pozna 70. leta prejnjega
stoletja, ko so nemki raziskovalci ustanovili t.i. Zvezo za raziskovanje prehranjevalnega
vedenja AGEV (nem. Arbeitsgemeinschaft Ernhrungsverhalten). Vpraanja, s katerimi so se
zaeli ukvarjati, so bila predvsem:

- Zakaj zanemo jesti?
- Zakaj prenehamo jesti?
- Zakaj jemo, kar jemo?

Nanaala so se torej tako na zaetek in konec kot na vsebino hranjenja.

1.8.2 21. stoletje

V zadnjih letih je opazen izrazit porast za raziskovanje vedenjske determiniranosti lovekovega
prehranjevanja. Psihologija prehrane ie odgovore na to, kako je lovekovo prehranjevanje
determinirano z vedenjem mnogi ljudje namre z razlinimi oblikami vedenja negativno
vplivajo na svoje zdravje (Gedrich, 2003). Do danes e nimamo konnih in enoznanih
38

odgovorov na ta vpraanja, vendar pa so bili v zadnjem asu objavljeni tevilni modeli, ki so
odkrili nekaj pomembnih informacij v zvezi s lovekovim prehranjevanjem.

1.8.3 Determinante prehranjevalnega vedenja

Prehranjevalno vedenje je proces, ki vkljuuje bioloke, antropoloke, ekonomske, psiholoke in
socio-kulturne determinante, dokonno pa ga oblikuje posameznik oziroma njegova individualna
situacija (Gedrich, 2003).

a) Bioloke determinante

V okviru biolokih determinant govorimo o fiziolokih, patofiziolokih in genetskih vplivih.
lovekov prebavni sistem v zelo majhni meri omejuje izbiro hrane, vendar pa lahko kljub temu
loimo dve vrsti vpliva: prvi se nanaa na koliino, drugi pa na kvaliteto hrane. Prebavni trakt
lahko namre sprejme le omejeno koliino hrane, medtem ko je kvaliteta povezana predvsem z
razlinimi boleznimi, kot so alergije, diabetes ipd. Biologija torej doloa predvsem lovekove
osnovne prehranske potrebe, njen vpliv na samo izbiro hrane pa je zelo majhen.

b) Antropoloke determinante

lovekova izbira hrane je, v nasprotju z ivalmi, kognitivno nadzorovana s strani
informacijskega sistema posameznika. Skozi zgodovino so se ljudje morali nauiti, kateri naravni
produkti so primerni za uivanje in kateri ne, esar posledica je bila pogosto tudi smrt. Vendar pa
je lovek dobro opremljen z orodji za prepoznavanje neznanih snovi, ki bi bile morda primerne
za uivanje: s utili lahko razie njihovo obliko in barvo, vrstost, vonj in okus (Kass, 1994).
Svoboda pri izbiri hrane pa pri loveku povzroa tudi konflikt med neofobijo in neofilijo: prva
prepreuje zastrupitve, vendar skoraj neizbeno vodi k neravnoteju hranil, druga pa ravno
obratno prepreuje neravnoteje, vendar poveuje monost zauitja kodljivih snovi.

39

c) Ekonomske determinante

Zgodneje teorije o izbiri razlinih produktov so se osredotoale predvsem na odnose med
trnimi cenami, dohodki ljudi in razpololjivostjo doloenih dobrin. Dandanes pa so poleg
zunanjih faktorjev v ospredju tudi notranji, e posebno psiholoki vidiki (na primer priakovanja
in elje potronikov), ki si jih bomo ogledali v nadaljevanju.

d) Psiholoke determinante

S psiholokega vidika je prehranjevalno vedenje doloeno z modelom draljaj organizem
reakcija, kar pomeni, da obstajajo doloeni zunanji in notranji faktorji (draljaji), ki jih
posameznik zazna in predela na mentalni ravni (organizem), nato pa na podlagi tega reagira z
doloenim prehranjevalnim vedenjem (reakcija) (Gedrich, 2003). Umske procese, ki so udeleeni
v tem postopku, delimo na aktivacijske (ustva, motivi, naravnanosti) in kognitivne
(zaznavanje, miljenje, uenje). Poleg tega pa so pri oblikovanju prehranjevalnega vedenja
pomembni tudi vrednote, zaupanje, preprianja in namere posameznika. Na osnovi teh konceptov
psihologija prehrane obravnava posameznikovo izbiro hrane kot individualno odloitev, pri kateri
posameznik oceni prednosti in slabosti vseh motivov in vrednot, ki so relevantni za specifino
situacijo.

e) Socio-kulturne determinante

Pri oblikovanju prehranjevalnega vedenja posameznika sodeluje tudi socialno in kulturno okolje
(Rozin, 1999). Na vedenje posameznika vplivajo skupine, ki jim posameznik pripada (druina,
prijateljski krog), skupine, ki bi jim posameznik elel pripadati in skupine, s katerimi posameznik
ne eli biti povezan. Vpliv na vedenje imajo predvsem norme, ki veljajo v teh skupinah. V
povezavi z okoljem pa na prehrano posameznika vpliva tudi sama razpololjivost hrane (v
odvisnosti od podnebja, letnih asov, gospodarske razvitosti drave itd.).

40

1.8.4 Opredelitev predmeta psihologije prehrane

Psihologija prehrane je znanstvena veja psihologije, ki prouuje dejavnike lovekovega
prehranjevalnega vedenja ter irjenje in mona zdravstvena tveganja prehranjevalnega vedenja.
Psihologija prehrane razlaga motivacijske, komunikacijske in svetovalne strategije, ki vplivajo na
vedenje in prouuje uinke glavnih sestavin ivil na psihofizioloki ravni. Oje gledano, prouuje
psiholoke uinke prehrane. Cilj raziskav s podroja psihologije prehranjevanja je torej z ustrezno
prehrano podpirati psihofizino zdravje ali izboljati s prehrano povezana bolezenska stanja.
Psihologija prehrane pa posega tudi na druga podroja: zajema tako spoznanja nutricistine
znanosti kot tudi ugotovitve biokemino-endokrinolokih ter nevrofiziolokih raziskav.
41

1.9 VAJA: METODE V PSIHOLOGIJI
UVOD
V psihologiji poznamo tri vrste metod za merjenje duevnih pojavov: opazovanje, spraevanje in
eksperiment (Musek, 2005). Temeljni metodi opazovanja sta introspekcija in ekstraspekcija.
Introspekcija predstavlja opazovanje lastnih duevnih pojavov in je torej bolj subjektivna
metoda. Pri estraspekciji pa gre za opazovanje zunanjih pojavov, na primer vedenja. Pri
ekstraspekciji lahko istega posameznika opazuje ve ljudi, zato so podatki, ki jih na ta nain
pridobimo, bolj objektivni. Pri eksperimentu poleg opazovanja tudi nartno posegamo v
dogajanje. S pomojo te metode iemo vzrono-posledine povezave med razlinimi pojavi.
Veliko podatkov pa lahko pridobimo tudi s pomojo spraevanja, ki vkljuuje ve tehnik:
intervju, ankete, vpraalnike, ocenjevalne lestvice, sociometrine tehnike in psiholoke teste.
Psiholoki testi so standardizirani intrumenti, kar pomeni, da je postopek testiranja enak za vse
ljudi ter da rezultate posameznika ugotavljamo na osnovi norm populacije. Psiholoki testi
morajo biti veljavni (resnino merijo tisto, kar elimo meriti), zanesljivi (z istim testom v
razlinih asovnih intervalih dobimo enake ali zelo podobne rezultate), objektivni (ve
ocenjevalcev z istim testom dobi enake ali zelo podobne rezultate) in obutljivi (merijo zelo
majhne razlike med posamezniki). Psiholoke teste delimo na teste sposobnosti (na primer testi
inteligentnosti, ustvarjalnosti) in teste osebnosti (testi znaaja, interesov, stali, vrednot).

PRIMER
Za ilustracijo navajamo nekaj postavk Vpraalnika s teo povezanega prehranjevanja (Weight-
related eating questionnaire; Schembre, Greene in Melanson, 2009). Navodilo za izpolnjevanje
vpraalnika je naslednje: Pri vsaki postavki oznaite, v kolikni meri doloena izjava dri za vas
(1 sploh ne dri, 2 nekoliko dri, 3 bolj ali manj dri, 4 preteno dri, 5 popolnoma
dri).
4 Kadar sem osamljen/a, se tolaim s hrano. 1 2 3 4 5
7 Pogosto odklonim hrano ali pijao, ker sem zaskrbljen/a glede
svoje tee.
1 2 3 4 5
10 Kadar ez dan pojem preve, naslednji dan ponavadi jem manj kot
obiajno.
1 2 3 4 5
42

Vpraalnik ima sicer 16 postavk in meri znailnosti prehranjevanja na tirih podlestvicah:
rutinsko omejevanje, kompenzatorno omejevanje, dovzetnost za zunanje spodbude in ustveno
prehranjevanje. Rezultate na posameznih lestvicah izraunamo tako, da za vsako lestvico
setejemo odgovore na postavke, nato pa vsoto delimo s tevilom postavk (torej izraunamo
povpreje). Viji rezultat na posamezni lestvici pomeni vejo izraenost lastnosti, ki jo lestvica
meri. Za neko osebo, ki bi na lestvici ustvenega prehranjevanja na primer dosegla 4,2 toke (od
monih petih), bi lahko rekli, da ustva in stres dokaj mono vplivajo na njeno prehranjevanje (v
tem primeru poveajo koliino zauite hrane).

Na osnovi taknih vpraalnikov lahko oblikujemo tudi nart prehranskega svetovanja (glej
poglavje 6).
43

2 MOTIVACIJA PRI PREHRANJEVANJU

2.1 MOTIVACIJA

2.1.1 Problematika motivacije

V splonem se motivacija nanaa na usmerjeno vedenje oziroma obnaanje (izraza sta
strokovna sinonima). Ta preprosta izjava implicira vrsto dejavnikov in znailnosti, ki
opredeljujejo pojem motivacije. Med njimi so brez dvoma: vedenje, usmerjenost, organizem,
vzrok, namen, cilj itd. Glavna problema pri prouevanju motivacije sta:

Zakaj se ljudje obnaamo tako, kot se obnaamo?
emu se ljudje obnaamo tako, kot se obnaamo?

Pri preuevanju prvega problema se ukvarjamo predvsem z vzrokom, pri preuevanju drugega
problema pa z namenom oziroma ciljem vedenja.

Vzroki motivacije so lahko notranji ali zunanji. Notranji vzroki so lahko fizioloki procesi,
potrebe, goni, cilji, vrednote, zamisli itd., zunanji pa draljaji, pobude, pritiski, situacije, kulturno
in socialno okolje itd. Glede na to, da se literatura o psihologiji motivacije ukvarja zlasti z
iskanjem vzrokov motivacije, ne presenea, da se avtorji osredotoajo predvsem na dejavnike, ki
odloajo o posameznikovem vedenju. Tako je na primer e v estdesetih letih prejnjega stoletja
Young (1963) zapisal, da se tudij motivacije nanaa na raziskovanje vseh doloevalnic
dejavnosti loveka ali ivali. Mook (1996) pa poudarja, da je tudij motivacije raziskovanje
nael, ki nam bodo pomagala razumeti, zakaj ljudje in ivali sproamo specifina dejanja in
specifine okoliine, jih izbiramo ali v njih vztrajamo.

44

V psihologiji motivacije (Petri, 1986; Petri in Govern, 2004; Weiner, 1992) torej opazujemo in
merimo naslednje pojave:
a) izbiro vedenja
b) latenco vedenja
c) mo vedenja
d) smer vedenja
e) vztrajnost vedenja
f) emocionalne reakcije

Pri izbiri vedenja opazujemo in merimo, kaj nekdo pravzaprav pone oziroma kakne so njegove
dejavnosti. Ko govorimo o latenci vedenja, imamo v mislih as, ki je potreben, da oseba neko
vedenje sploh sproi. Ko opazujemo in merimo mo vedenja, preuujemo, kako mono se
posameznik ukvarja s svojo dejavnostjo, ne glede na to, ali ga ta dejavnost vodi ali pa ga
oddaljuje od cilja, ki si ga je zastavil. Da se dokopljemo do slednjega pojava, pa moramo
opazovati in meriti smer vedenja. Pri tem nas zanima, kako oziroma ali se posameznik s svojim
vedenjem zastavljenemu cilju pribliuje oziroma se od njega oddaljuje. Vztrajnost vedenja pa je
spremenljivka, s katero merimo, koliko asa bo posameznik vztrajal pri svojem vedenju. Seveda
loveka ob njegovem vedenju spremljajo tudi bolj ali manj mona in izrazita ustvena doivetja.
Tako nas na primer zanima, kaj posameznik doivlja pred doloenim vedenjskim dogodkom,
med njim ali po njem.

Iz zgoraj zapisanega lahko vsaj deloma sklepamo, da je torej psihologija motivacije svojemu
zaetnemu vpraanju zakaj kasneje dodala tudi vpraanje emu. Ko preuujemo motivacijo
in posledino motivacijo hranjenja, nas torej ne zanima, kako se nekdo prehranjuje, temve
predvsem, zakaj in emu se nekdo prehranjuje, tako kot se.

tudij psihologije motivacije postopno pojasnjuje, kako omenjene pojave preuujejo razline
smeri. Tako na eni strani zapazimo zgodneje teorije, ki so se bolj osredotoale na aktivacijske
vidike motivacije. Pri tem jih je zanimalo zlasti, katere in kakne so tiste doloevalnice, na osnovi
katerih lovek ali ival sproi doloeno vedenje oziroma vedenjski vzorec. Na drugi strani pa se,
tako na teoretski kot na empirini ravni, edalje bolj uveljavljajo smeri, ki jih zanima izbira
45

vedenja. Gre za to, zakaj in emu lovek ali ival izbira prav doloeno vedenje, in ne drugega,
kakni so cilji, ki ga motivirajo za izbiro tega ali onega vedenja itd. Zgodnja preuevanja
motivacije so se torej nanaala predvsem na vedenja in dejavnosti, ki jih je mogoe opazovati,
sodobneji pristopi pa zajemajo tudi sodbe in ustvena doivetja oseb.

2.1.2 Kaj je motivacija

Motivacija je:
a) obutena oziroma doivljena napetost, ki je usmerjena k ali proti nekemu ciljnemu
objektu
b) notranji proces, ki vpliva na smer, vztrajnost in intenzivnost k cilju usmerjenega vedenja
c) specifina potreba, elja ali hotenje, kot na primer lakota, eja ali doseek, ki spodbudi k
cilju usmerjeno vedenje

Motivacija je psiholoki proces, ki se nanaa na vedenje in z njim povezana ustva, misli,
stalia, pojmovanja, preprianja in druge psihine vsebine. Pri tem nas zanimajo predvsem
vzroki in nameni naega vedenja. Motivacija je torej psiholoki proces, ki spodbuja in
usmerja nae vedenje (Petri in Govern, 2004).

Motivacije ni mogoe meriti neposredno, temve prek vedenjskih sprememb, preprianj in mnenj
oseb o njihovi lastni motivaciji itd. Uinki motivacije so zaasni. Oseba, ki je na primer v nekem
trenutku visoko motivirana za izvajanje doloene dejavnosti, lahko kasneje svojo motivacijo
mono znia in postane nedejavna (Encyclopaedia Britannica, 2007).

2.1.3 Elementi in dinamika motivacije

Motivacijsko vedenje se pojavi takrat, ko se organizem znajde v neuravnoteeni situaciji. e mu
na primer zmanjka vode, se samodejno sproijo mehanizmi, ki ga usmerjajo k izravnavi nastalega
primanjkljaja. Da bi se zaelo motivirano vedenje, se mora torej najprej pojaviti stanje, v katerem
organizem zazna nastalo neravnovesje ali primanjkljaj (slika 11). Govorimo o pojavljanju
46

potrebe, ki pomeni takno neuravnoteeno stanje. Potreba pa je samo zaetni element
motivacijske situacije. Naslednji je motivacijska dejavnost. Ta nas usmeri k ciljem, sredstvom,
objektom ali delovanjem, s katerimi lahko izravnamo nastali primanjkljaj.

Potreba predstavlja neko snovno ali informacijsko neravnovesje oziroma primanjkljaj (potreba je
na primer lakota) (slika 12). Potreba deluje kot spodbuda za neko dejavnost, torej za vedenje, ki
je namenjeno k uravnoveanju (dejavnost v primeru lakote je recimo razmiljanje o hrani).
Loimo med fiziolokimi, psiholokimi in socialnimi potrebami (Reeve, 2005). Dejavnost je
vedenje, ki vodi do cilja, tj. objekta ali sredstva, ki omogoi uravnoveenje (cilj v zgoraj
navedenem primeru bi bil, da pridemo do hrane).

Dejavnost, na podlagi katere si posameznik prizadeva dosei zastavljeni cilj, je lahko fizina ali
mentalna (Pintrich in Schunk, 1996). Fizina dejavnost vsebuje napor, vztrajnost itd., mentalna
dejavnost pa zajema kognitivna dejanja, kot so nartovanje, predelava in organiziranje
informacij, odloanje, reevanje problemov itd.

Z dosego cilja se ponovno vzpostavi ravnovesje in s tem je potreba zadovoljena. S ciljem elimo
zadovoljiti potrebo. e smo lani, jemo. e smo ejni, pijemo itd. Cilj je torej lahko hrana,
tekoina, spanje, zadovoljstvo, srea, mir, varnost, zabava, brezdelje, zasluek, izobrazba, znanje,
samospotovanje, druabnost itd. Cilj je lahko prisoten eksplicitno ali implicitno (McMenniman,
1989). e je prisoten eksplicitno, se ga posameznik jasno zaveda in ga v skladu z izkunjami tudi
spreminja. e pa je cilj v motivacijskem procesu prisoten implicitno, posameznik ne ve prav
dobro, kaj hoe s svojim vedenjem dosei. Tudi implicitno prisoten cilj se lahko z izkunjami
spreminja in postane ekspliciten. Obema vrstama cilja pa je skupno zavedanje posameznika, da bi
rad nekaj dosegel. Cilj je lahko pozitiven ali negativen. Pozitiven motivacijski cilj nas privlai in
svoje vedenje usmerjamo k doseganju tega cilja. e je na pozitivni motivacijski cilj zasluek,
bomo seveda delali tako, da bomo dosegli im vejo materialno korist. Lahko pa je cilj tudi
negativen in nas torej odbija. V tem primeru svoje vedenje usmerjamo stran od tega cilja. e bi
na primer eleli izgubiti nekaj kilogramov, bi slastna, okusna in kalorina hrana, ki bi jo z
veseljem pojedli, za nas seveda pomenila negativen cilj. Zato bomo namesto po svoji najljubi
jedi segli na primer po prepeencu.
47

Slika 11. Motivacijski proces.

Slika 12. Primer motivacijskega procesa v primeru lakote.

2.1.4 Potisna in privlanostna motivacija

Push ali potisna motivacija se nanaa na notranje spremembe, ki vplivajo na specifina
motivacijska stanja (Encyclopdia Britannica, 2007). Nekatere potrebe (na primer lakota) osebo

CILJ

ZADOVOLJITEV
POTREBE

DEJAVNOST

POTREBA /
SPODBUDA

LAKOTA
PRIPRAVA,
ISKANJE
HRANE
SITOST,
PRENEHANJE
LAKOTE
ZAUITJE
HRANE
48

potiskajo v doloeno ravnanje. Push motivacija je tista, ki lanega loveka sili k poteitvi
lakote. Pull ali privlanostna motivacija pa predstavlja zunanje cilje, ki usmerjajo vedenje
posameznika. e ima laen lovek monost izbire med odlino ali neokusno jedjo, bo verjetno
izbral okusnejo, saj je ta zanj bolj privlana.

V resninem ivljenju teko loimo med potisno in privlanostno motivacijo. V realnosti je
veina motivacijskih situacij sestavljena iz kombinacije potisnih in privlanostnih pogojev:
lakoto na primer lahko povzroijo notranje spremembe v krvni glukozi; kako mono si bo lovek
v danem trenutku elel jesti, pa je seveda odvisno tudi od jedi, ki jih ima na voljo.

Nae vedenje je torej obiajno preplet notranjih sil in zunanjih privlanosti. Med potisne motive
sodijo nagoni, instinkti, potrebe in druga gibala vedenja, med motive privlanosti pa cilji, smotri,
vrednote (na primer ne jem mesa zaradi ljubezni do ivali), naela, ideali itd.

2.1.5 Primarni in sekundarni motivi

V psihologiji motivacije loimo med t.i. primarnimi in sekundarnimi motivi (Encyclopdia
Britannica, 2007). Primarni motivi so vrojeni in znailni tako za loveka kot za ivali. Loimo
med potrebami in psiholokimi motivi. Potrebe so: lakota, eja, spolnost, potreba po spanju,
izogibanje boleini, agresivnost, strah itd.

Psiholoki motivi pa so znailni za loveka. Med najznailneje sodi na primer motiv
zdruevanja, saj je poudarjen zlasti t.i. redni nagon. lovek z izrazitim motivom po zdruevanju
tei k skupinskemu sodelovanju, vkljuevanju v kolektivne porte ali druge skupinske dejavnosti,
ne prenese pa na primer osamljenosti. Med primarnimi psiholokimi motivi so tudi: zaita,
raziskovanje, uveljavljanje, ugajanje, borbenost itd. Primarni motivi se povezujejo z vzorci
vedenja, ki so zelo verjetno e vrojeni.

49

Nekateri primarni motivi:
a) Motiv varnosti: Kae se kot tenja po varnosti, zaiti in iskanju zatoia in ter kot beg
in bojazen pred nevarnostjo. Vendar pa motiv varnosti poleg fizinih bojazni zajema tudi
psihine. Del tega motiva sta torej tako duevna kot gmotna varnost.
b) Motiv spolnosti: Izraa se v zanimanju za druge osebe, v prizadevanjih, da bi jim ugajali
in vzbudili njihovo pozornost, v elji po romantinih in spolnih odnosih, v zanimanju za
erotine teme, seksualne ale itd.
c) Motiv naklonjenosti in zblievanja: Kae se v tenji, da bi se zbliali z osebami, do
katerih utimo naklonjenost, simpatijo in ljubezen.
d) Motiv zdruevanja: Kae se v tenji po zdruevanju, zbiranju, skupinskem delovanju,
sodelovanju v skupinah in prikljuevanju k skupinam. Z njim je na primer mono
nasiena elja po sodelovanju v kolektivnih portih. Motiv zdruevanja se kae tudi v
potrebi, da bi prebijali as v drubi, gojili druabne stike, hodili na zabave, igre itd. Osebe
z monim motivom zdruevanja elijo biti veliko s prijatelji in ne prenesejo osamljenosti,
to pa jih lahko zanese tudi v preveliko odvisnost in sledljivost.
e) Motiv zaite: Pri motivu zaite gre za tenjo, da bi itili in varovali druge, predvsem
otroke. Kae se v elji, da bi skrbeli za otroke, jih varovali, negovali, jim pomagali, jih
doolali... S to motivacijsko dimenzijo je do neke mere nasiena tudi pomo partnerju pri
delu in pomo ljudem v stiski. Motiva zaite pa ne smemo zamenjevati z motivom
varnosti, kjer gre za itenje samega sebe.
f) Motiv raziskovanja: Ta motiv se izraa v lovekovi naravni radovednosti, v zanimanju
za novice, znanost, umetnost, glasbo, gledalie ipd. in predstavlja podlago
raziskovalnemu delu.
g) Motiv uveljavljanja: Kae se v elji posameznika, da bi uival ugled, spotovanje, da bi
imel viji status in vejo plao ter da bi napredoval hitreje kot drugi.
h) Motiv dela, ustvarjanja in konstruiranja: Kae se v tenji po delu in ustvarjanju.
Posebej se lahko izraa na primer v elji po nartovanju, sestavljanju in razstavljanju
stvari, v zanimanju za gradnjo, projekte ipd.
i) Motiv ugajanja: Ta motiv se najbolj izraa v tenji, da bi ugajali, da bi bili lepi,
privlani, lepo obleeni.
50

j) Motiv borbenosti: Kae se v nagibanju k nasilju, napadalnosti, v zanimanju za nasilje, v
elji, da bi bili nasprotniki unieni, v tenjah k prepiranju, sporom in konfliktom z
drugimi.
k) Motiv utnosti: Kae se v uivanju v hrani, pijai, kajenju, v elji po udobju, po dolgem
spanju ipd.
l) Motiv pridobivanja: Kae se v elji po imetju, pridobivanju, lastnini. Je podlaga tenji
po bogatenju, v skrajni obliki se lahko izraa v pohlepnosti.

Sekundarni motivi so naueni in se razlikujejo od ivali do ivali ter od loveka do loveka. Ko
govorimo o motivaciji loveka, jih pogosto imenujemo tudi socialni motivi, saj so pridobljeni z
izkunjami oziroma vzgojo. Med temi motivi, ki so jih posebej preuevali pri ljudeh, so
temeljnega pomena zlasti: storilnost, mo, prosocialni motivi, motivi konformnosti in tevilni
specifini motivi (Encyclopaedia Britannica, 2007).

2.1.6 Notranja, zunanja in storilnostna motivacija

Tako kot so cilji lahko bodisi zunanji bodisi notranji, je tudi motivacija lahko notranja
(intrinzina) ali zunanja (ekstrinzina). Pri notranji motivaciji so motivacijski dejavniki znotraj
osebe ali naloge. Notranja ali intrinzina motivacija je povezana z eljo po uenju. McMenniman
jo imenuje "elja po uenju zaradi elje same" (McMenniman, 1989, str. 216). Berlyne (1966, po
McMenniman, 1989) je menil, da je notranja motivacija povezana s prirojeno radovednostjo v
zvezi z neznanim. Noveje raziskave (Harter, 1981) pa kaejo, da prirojena radovednost z
odraanjem pada, s tem pa posledino tudi notranja motivacija. McMenniman (1989) poudarja,
da notranja motivacija spodbuja konceptualno uenje in vodi k ustvarjalnemu miljenju.

Pri zunanji motivaciji se cilji nahajajo zunaj osebe oziroma naloge. Zanjo je znailno uenje in
posledino vedenje zaradi zunanjega vzroka (McMenniman, 1989). To so lahko ocene, vonj po
dobri hrani itd.
Storilnostna motivacija predstavlja most med intrinzino in ekstrinzino motivacijo.
Posameznik dela za dosego nekega cilja; gre torej za motivacijo po doseku. Loimo dve vrsti
storilnostne motivacije: posameznik lahko stremi k doseganju uspeha in k izogibanju neuspehu.
51

McMenniman (1989) meni, da imajo visoko storilnostno motivirani posamezniki mono izraeno
potrebo po uspehu. Mono si prizadevajo k uspehu zaradi uspeha samega, pogosto izbirajo
situacije, ki zahtevajo visoko mero osebne odgovornosti za uspeh, pogosto so uspeni v tveganih
situacijah, zato so tudi nagnjeni k tveganemu vedenju, kjer je monost za uspeh le petdeset
odstotna. Poleg tega najraje izbirajo naloge, ki niso niti prelahke niti preteke in vekrat e
vnaprej predvidijo, katere bodo uspeno obvladali.

2.2 PREHRANJEVANJE KOT MOTIV

2.2.1 Hrana in prehrana

Hrana predstavlja dejansko ivilo, neko snov ali izdelek, namenjen za uivanje. Prehrana,
prehranjevanje ali hranjenje pa je sam akt oziroma dejanje, povezano s hrano; gre za
konzumiranje hrane. Hrana in prehranjevanje pa sta med seboj izrazito povezana.

2.2.1.1 Integrirani model prehrane

V zadnjih desetletjih so avtorji oblikovali razline teorije izbire hrane, da bi razumeli, zakaj ljudje
izbirajo doloena ivila in kako bi jih lahko spodbudili k bolj zdravemu prehranjevanju. Osrednje
mesto v razumevanju kompleksnosti izbire hrane imajo razvojna, kognitivna in psihofizioloka
perspektiva, ki se osredotoajo na posameznika, zanemarjajo pa dejavnike, ki se nanaajo na
samo ivilo ter na posameznikovo telo (Ogden, 2003). (Ne)zadovoljstvo z lastnim telesom je
tesno povezano tudi s hujanjem, ki pa ima prav tako svojevrsten vpliv na izbiro hrane (predvsem
v smeri bolj zdrave oziroma nizkokalorine hrane). Vsi ti dejavniki sooblikujejo posameznikovo
prehranjevalno vedenje, ki je torej precej bolj kompleksno, kot so avtorji sprva domnevali. Na
podlagi teh ugotovitev se je oblikoval nov, integrirani model prehrane. Sredie modela
predstavlja posameznik. Sredstvo interakcije med posameznikom in njegovim socialnim
kontekstom predstavljajo kontrola, konflikti in komunikacija; posledica le-teh pa je specifino
prehranjevalno vedenje.
52

Hrana posamezniku v interakciji s socialnim okoljem slui kot sredstvo komunikacije o tem, kdo
je in kaken je njegov poloaj glede na druge posameznike. Prehranjevalno vedenje posameznika
kae tudi njegov poloaj v drubi: raziskave na primer kaejo, da posamezniki vijega socialnega
sloja bolje skrbijo za svoje zdravje ter prehrano in imajo drugaen nain prehranjevanja, medtem
ko pripadniki nijega sloja uivajo bolj redilno in kalorino bogato hrano.

Hrana lahko predstavlja tudi sredstvo za povrnitev obutka kontrole. Posameznik lahko z
nadzorom svojega prehranjevanja nadomesti obutek pomanjkanja kontrole, ki ga ima lahko v
svojem socialnem kontekstu. To je vidno predvsem pri motnjah hranjenja, kjer se obutek
pomanjkanja nadzora nad socialnim dogajanjem prenese na zmonost kontrole hrane. Zaradi tega
je pomembno, da pri posamezniku razvijamo spretnosti kontroliranja okolja, saj na ta nain
dosee ravnoteje in se mu ni treba zatekati k bolezenskim oblikam nadzora.

Hrana pa je lahko tudi povod za konflikte ali sredstvo izraanja konfliktnega vedenja do drugih.
Komunikacija posameznika z okoljem namre vsebuje tako pozitivne kot negativne vidike.
Posameznik se skozi konflikte razvija in preko njih vstopa v odnose s lani druine in ire
skupnosti. iri socialni kontekst prehranjevanja vkljuuje tudi bonton, naine prehranjevanja itd.
Skozi vse te kroge, ki posameznika obdajajo, pa se vpleta njegov odnos do hrane (slika 13).

53

Slika 13. Integrirani model prehrane.
Vir: Ogden (2003)

2.2.2 Okus

Okusa se nauimo skozi razvoj. V tem procesu so pomembni predvsem naslednji faktorji (Dovey,
2010):
a) Uenje (velika vloga pomembnih drugih)
b) Kultura
c) Notranji in zunanji dejavniki

Oblikovanje naklonjenosti oziroma zavraanja doloenih okusov se prine s sprejemanjem
aromatinih snovi v maternici in se nadaljuje z dojenjem (nekatera ivila namre vplivajo na okus
54

materinega mleka) ter druinsko kulturo prehranjevanja (navade v zvezi s kombiniranjem ivil,
uporabo razlinih zaimb...). Okuanja se torej nauimo.

Okusi in jedi (na primer tipine druinske jedi, specifine zaimbe, kombinacije ivil) iz otrotva
so tesno povezani s ustvi iz otrotva (hrana, ki nas navdaja z nekimi prijetnimi ustvi, toplino;
nekateri tudi zato uivajo ve take hrane, da bi jih vrnila v obdobje otrotva, da bi obutili ta
ustva). Rode, Rozin in Durlach (2007) poudarjajo, da se obutenje okusne hrane povezuje z
aktualnim in preteklim doivljanjem ugodja ob uivanju doloenih ivil.

Rolls in Rolls (1982) sta oblikovala teorijo pozitivnih spodbud (spodbude, ang. incentives, se v
tem primeru nanaajo na motivacijo privlanosti), ki poudarja predvsem vlogo zunanjih spodbud,
torej okusa, vonja, izgleda ivila oziroma jedi (kako je servirana dekoracija, plastini kroniki
nasproti porcelanu), prejnjih izkuenj (na primer s kitajsko hrano) in drube pri hranjenju
(skupaj se odloimo za vrsto restavracije, za to ali ono jed). Hranjenje je obiajno sproeno zaradi
pozitivno-spodbudnih lastnosti hrane (tj. zaradi priakovanega obutka uitka), ne pa zaradi
notranjega primanjkljaja. To e zlasti velja v zahodni drubi in je delno tudi posledica ritma
rednih obrokov torej hranjenje kot ritual, ki vzbudi obutek varnosti.

Sladka hrana ima pogosto uinek nagrajevanja, poleg tega ljudje dostikrat poseemo po hrani,
kadar nimamo nadzora nad situacijo. Hranjenje s sladko hrano ima pravzaprav katarzien uinek,
eprav je le-ta kratkoroen in ima lahko negativne posledice tako za zdravje in teo kot tudi za
ustveno doivljanje posameznika (lahko se pojavijo obutki krivde).

55

2.3 PREHRANJEVALNO VEDENJE

2.3.1 Opredelitev

Prehranjevalno vedenje je rezultat izkustvenega treninga z zelo visoko frekvenco ponavljanja
(Dovey, 2010). Za to, da se pri hranjenju obnaamo tako, kot se, je zasluen trening uenja
kulturnega prehranjevanja (predvsem s strani starev). Posledica tega je habituacija oziroma
navada to vedenje nam pride v navado, zato smo na primer vei hranjenja z vilicami, noem in
lico, manj pa obedovanja s palkami kot recimo Japonci, ker se tega nismo uili od malega.

Za navade pa je znailno, da je predstavljajo rigidno vedenje, ki ga v kratkem asu ni mogoe
bistveno spremeniti (Musek in Pejak, 2001). Primer rigidnega vedenja je tudi kajenje, v zvezi s
katerim se pogosto oblikuje nekakna socialna situacija oziroma ritual, zato je tako teko
prenehati s tem (na primer "obvezna" skodelica kave po kosilu). Vedenja, ki pride v navado, se je
teko odvaditi, zato je pomembno uenje pravilnega prehranjevanja e od zaetka. Vedenjska
kontinuiteta lahko traja celo preko generacij, saj stari posredujejo svoje prehranjevalne navade
svojim otrokom. Habituacija je tako mona, da jo je teko presei samo z osveanjem,
propagando ipd. Vendar pa se pojavljajo tudi spremembe na ivilskem trgu, zaradi katerih je
potrebno prilagoditi prehranjevalno vedenje. ivilski trg se zelo dobro prilagaja trenutnim
potrebam posameznika in tudi trnim potrebam nasploh. Vasih je bolj v ospredju trni element
kot pa element zdravega prehranjevanja (na primer e zdavnaj dokazana kodljivost monih
prehranskih barvil, ki lahko pri avtistinih otrocih povzroijo poslabanje ali spremembe v
ustvovanju ali vedenju), zato je e toliko bolj pomembno, da upotevamo individualne potrebe
posameznika.

2.3.2 Motivacija za prehranjevalno vedenje

lovekovo prehranjevalno vedenje usmerjajo tevilni sekundarni motivi in ne zgolj prirojeni
primarni motiv po doivetju okusa in prepreevanju lakote. Motivacija za prehranjevalno vedenje
56

namre ni izolirana motivacija, temve je povezana z motivom pripadnosti, druenja, ponosa (na
primer otrok, ki si sam pripravi kosmie). Podvrena je socialnim in ekonomskim pogojem ter
tako preko razpololjivosti (na primer kaj je na trgu sedaj v primerjavi s tem, kaj je bilo na trgu
pred 30 leti) in preferiranja doloenih ivil (kaj je bolj okusno, bolj zdravo) odraa strukturo
drube.

2.3.3 Razvoj prehranjevalnega vedenja

Osnovna kompetenca uravnavanja vnosa hrane v skladu s potrebami je prirojena. Diferenciacija
v obliki sekundarnih potreb pa je pridobljena in nastopi najkasneje s prenehanjem dojenja (Pudel
in Westenhfer, 2003). Otrok zane hitro spoznavati, da mu mati s hranjenjem ne daje samo
obutka sitosti, ampak tudi toplino. To je bilo zelo nazorno prikazano v poskusu z opijimi
mladii (Pejak, 1975): vanj so vkljuili dva mladia, od katerih se je eden hranil pri ivi materi,
drugi pa pri robotu, s tem da sta imela oba na voljo enako koliino hrane. Prvi mladi se je zelo
lepo razvijal, bil je zdrav in krepak, drugi pa je edalje bolj hujal in postajal vse bolj slaboten,
kar kae na veliko vlogo obutka topline. Podobno je tudi pri ljudeh: ustveno hladne in
neodzivne matere lahko s pomanjkanjem topline in empatije naredijo otroku veliko kode. Tudi
zaradi tega se v zadnjem asu veliko govori o poporodni depresiji cilj je pomagati predvsem
otroku. Iz zgodnjega obdobja razvoja namre izvirajo dejavniki mnogih psiholokih motenj,
sploh tistih, ki so povezane z moteno nebesedno komunikacijo (eprav so pomembni tudi drugi
dejavniki, kot na primer okolje).

Zaradi vseh natetih dejstev je izrednega pomena odnos s pomembnim drugim v asu, ko se
zanejo razvijati okus in ustva (Dovey, 2010). Hrana je v bistvu posrednik med materjo in
otrokom, zato se dojenje tako poudarja: bistvo je v medosebnem odnosu in podlagi, ki jo nudi
dojenje za razvoj empatije. Raziskave kaejo, da enske z vijo izobrazbo oziroma vijim
socialno-ekonomskim statusom dojijo dlje. Vendar pa tudi predolgo dojenje ni dobro, saj lahko
prevelika navezanost matere otei separacijo, kar ima lahko negativne posledice za otrokov
razvoj.
V druini se torej zane socio-kulturni uni proces, ki se nato nadaljuje v vrtcu ter oli in v
katerem prehranjevalno vedenje prehaja v navado in postaja vse bolj specializirano.
57

2.3.4 Hrana kot motiv

Hranjenje je v splonem eden najpogostejih motivov. Poleg regulacije lakote in sitosti pa se
lahko osredotoimo tudi na druge vidike, povezane s hranjenjem. Eden od njih je evolucijski
vidik. V preteklosti je bil proces hranjenja veliko bolj negotov in prilonosten kot danes, ko
veina prebivalstva uiva redne obroke, ki so nam z lahkoto dostopni (ni ve potreben naporen
lov, da bi prili do hrane, kot je bilo znailno za pradavnino).

Odloitev za doloeno ivilo oziroma jed je splet razlinih motivov, povezanih z bioloko
potrebo po hranilnih snoveh (Pudel in Westenhfer, 2003). Pudel in Westenhfer (2003) navajata
naslednje motive, ki vplivajo na prehranjevalno vedenje:
a) zahteve glede okusa (na primer viek uitka so jagode s smetano): kaj je za
doloenega posameznika tisto najbolje. V zvezi s tem se lahko oblikuje cel postopek
(obisk trgovine, nakup sestavin, priprava sladice...)
b) obutek lakote (na primer laen sem, moram jesti)
c) ekonomski pogoji (na primer to je v akciji, to bomo jedli)
d) kulturni vplivi (na primer na veliki petek ne jemo mesa): gre za ire kulturne vplive
e) vpliv tradicije (na primer potica za veliko no), posledica habituacije (na primer po
kosilu vedno spijem kavo): gre bolj za posledice nekih navad
f) ustveni uinek (na primer ko sem alostna, pojem okolado): posameznik j, da
ublai svoja ustva
g) socialni razlogi (na primer slow food, poslovna kosila): namen je druenje
h) pogoji socialnega statusa (na primer kaviar jedo bogati): doloena jed je bolj prestine
narave (tartufi...)
i) stanje ponudbe (na primer jedel bom v menzi, ker mi je ravno na poti): v ospredju je
prironost
j) zdravstveni razlogi (na primer jem tisto, kar je zdravo): poudarek je na zdravi prehrani
(bolj izbirne narave)
k) kondicijsko-fizini razlogi (na primer zaradi porta zauijem veliko ogljikovih
hidratov): v okviru tega se lahko v prehranjevanje dobro vkljuijo svetovalci za portno
prehrano in portna psihologija nasploh
58

l) lepotni ideali (na primer hujam, da bi ostala vitka)
m) fizioloke posledice (na primer paprike ne jem, ker se mi po njej spahuje)
n) radovednost (na primer moram poskusiti, ker e nikoli nisem): na tem podroju
obstajajo velike razlike pri otrocih in odraslih hranjenje z neim iz radovednosti je bolj
izrazito pri odraslih (otroci izraajo svojo radovednost drugae). Nekateri dajo veliko na
nove, zanimive okuse, drugi pa sploh ne marajo novosti.
o) strah pred kodo (na primer rib ne jem, ker se mi lahko zatakne koica)
p) pedagoki razlogi (na primer e pospravim sobo, dobim sladoled)
q) zdravstvene potrebe (na primer sladkega ne smem, ker imam diabetes): dieta je
potrebna zaradi bolezenskega stanja (na primer ne jem mastne hrane zaradi holesterola),
posameznik nima monosti izbire
r) pripisovanje arobnosti (na primer ostrige jem, ker uinkujejo kot afrodiziak):
afrodiziaki, energija za uenje (okolada), poivila (kava, pravi aj) gre za uinkovanje
na razpoloenje in kognitivne sposobnosti
s) psevdoznanstveni razlogi (na primer dve jabolki na dan odeneta zdravnika vstran)

Odloitev za to, kaj, kdaj, kje in kako bomo jedli, je odvisna od razlinih okoliin; ne ene nas
samo motiv po lakoti, ampak gre za splet zelo kompleksnih situacij, dogodkov in razlogov.

2.3.5 Motivacija za zdravo prehranjevanje

V zvezi s prehranjevalnim vedenjem lahko govorimo o bolj ali manj zdravih navadah. Izbira
zdrave hrane je zaradi socialnega pomena hrane in telesnega videza zelo zapleten proces, kar se
lahko izrazi v motnjah hranjenja ali teavah s prekomerno teo. Zato je zdravo prehranjevanje
izrednega pomena (Ogden, 2003).
Pri zdravem prehranjevanju gre za eljo po prakticiranju zdravih prehranjevalnih navad oziroma
prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje ter za prizadevanje, da bi nam to prilo v navado. V
primerjavi z modeli izbire hrane, ki poudarjajo predvsem pomen hrane, je v modelih zdravega
prehranjevanja v ospredju zdravje, torej psihino in fizino blagostanje posameznika. Zdravo
prehranjevanje je pomembno za znievanje tveganja za pojav razlinih kroninih bolezni, kot so
debelost, srno-ilne bolezni, diabetes, rak itd. Bistven element zdravega prehranjevanja je
59

konzumiranje ustreznih koliin vseh potrebnih hranil ter vode. Hranila lahko pridobimo z
uivanjem mnogih razlinih ivil, zaradi esar obstaja irok razpon nainov prehranjevanja, ki jih
opredeljujemo kot zdrave. Pomembno pa je ravnoteje med makrohranili (maobe, beljakovine
in ogljikovi hidrati) ter mikrohranili, ki zadovoljuje lovekovo potrebo po hrani brez kodljivih
uinkov, ki bi se lahko pojavili zaradi pretiranega uivanja doloenih hranil.

60

3 IZBIRA HRANE

3.1 MODELI IZBIRE HRANE

Prejnja poglavja so se nanaala na vedenje ljudi oziroma na razloge, ki nas vodijo, da poseemo
po neki hrani. V nadaljevanju pa se bomo posvetili temu, katero ivilo dejansko izberemo. Pri
tem je pomembno razumevanje vseh dejavnikov, ki botrujejo izbiri hrane.

Dejavnike izbire hrane lahko delimo na zunanje in notranje (Shepherd, 1989). Zunanji dejavniki
se nanaajo tako na znailnosti ivil (okus, vonj, barva, kakovost, oblika, embalaa) kot tudi na
socialni oziroma kulturni kontekst, v katerem se posameznik nahaja. Razline kulture namre
razlino pristopajo k obredom hranjenja in prehranjevanja. Notranji dejavniki izbire hrane pa se
nanaajo predvsem na osebnost posameznika, njegove zaznavne in kognitivne procese.

Steptoe, Pollard in Wardle (1995) so v okviru izbire hrane opredelili devet faktorjev, ki naj bi
doloali, katera ivila bo posameznik izbral. To so:
a) zaznana privlanost
b) uinek na zdravje
c) enostavnost nakupa
d) enostavnost priprave ivila
e) nadzorovanje telesne tee
f) poznavanje ivila
g) regulacija razpoloenja
h) vsebnost naravnih sestavin v ivilu
i) etini pomisleki o proizvodnji in poreklu ivila

Kster (2009) pa predlaga e drugano delitev in navaja, da je izbira hrane posledica interakcije
naslednjih estih faktorjev (glej sliko 14):
a) bioloki in fizioloki dejavniki
b) psiholoki dejavniki
61

c) situacijski dejavniki
d) socio-kulturni dejavniki
e) zunanje znailnosti produkta, priakovanja
f) notranje znailnosti produkta, zaznava

Slika 14. Dejavniki, ki vplivajo na izbiro hrane in pijae.
Vir: Kster (2009)

Bioloki, fizioloki ter psiholoki dejavniki so tisti dejavniki, ki se nanaajo neposredno na
posameznika, torej na njegovo telesno in duevno delovanje. Vkljuujejo tako genetske faktorje,
starost in spol posameznika, kakovost imunskega sistema in znailnosti prebavnega takta kot tudi
posameznikovo ustvovanje, motivacijo, uenje, miljenje ter osebnostne poteze. Situacijski in
socio-kulturni dejavniki se nanaajo na posameznikovo okolje. Vkljuujejo kulturne in
62

ekonomske vplive ter norme in preprianja, ki veljajo v doloenem okolju in asu, pa tudi
znailnosti vsake specifine situacije, v kateri se posameznik znajde, ter njegov odziv v tej
situaciji. Zunanje in notranje znailnosti produkta pa se nanaajo na sam izdelek oziroma
ivilo, ki ga posameznik zauije. Posameznik se po eni strani osredotoa na to, koliko ga
pritegneta embalaa in blagovna znamka ivila, po drugi strani pa upoteva tudi lastno zaznavo
ivila oziroma jedi, torej njen vonj, izgled ipd.

Ogden (2003) meni, da je mogoe izbiro hrane razloiti s pomojo treh neodvisnih, a prepletenih
modelov (slika 15):
a) Razvojni model: Poudarja uenje in izkunje, osredotoa pa se predvsem na razvoj
preferenc za hrano v otrotvu. V okviru tega so zlasti pomembni izpostavljenost, socialno
uenje in asociativno uenje.
b) Kognitivni model: Osredotoa se na posameznikove kognicije in raziskuje, v kaknem
obsegu le-te napovedujejo in razlagajo posameznikovo vedenje. V tem modelu imajo
osrednjo vlogo stalia, socialne norme, mesto nadzora in ambivalentnost.
c) Psihofizioloki model: Osredotoa se na lakoto in sitost, zajema pa nevrokemine
modele, ustva in stres.

63

Slika 15. Modeli izbire hrane in njihove glavne komponente.

V nadaljevanju bomo razloili posamezne dejavnike in modele, ki so pomembni za psiholoko
razumevanje izbire hrane.

RAZVOJNI MODELI
Izpostavljenost
Socialno uenje
Asociativno uenje
KOGNITIVNI MODELI
Stalia
Socialne norme
Mesto nadzora
Ambivalentnost
PSIHOFIZIOLOKI MODELI
Nevrokemini modeli
Razpoloenje, emocije
Stres

IZBIRA
HRANE
64

3.2 RAZVOJNO PSIHOLOKI IN VEDENJSKI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

e na zaetku 20. stoletja so se pojavile tudije, ki so dale znanstveno podlago za preuevanje
lovekovega odnosa do hrane. Davis (1928) je na primer preueval otroke in malke med
nekajmeseno hospitalizacijo. Na osnovi rezultatov je oblikoval teorijo razumnosti telesa:
ugotovil je namre, da so otroci teili k temu, da so psihofizino izbirali tako hrano, ki jim je
omogoila preivetje oziroma upanje na ozdravitev. Telo naj bi imelo torej svoj notranji
regulatorni mehanizem, ki je sposoben izbirati zdravo prehrano, e je le-ta na voljo. Pri tem pa je
pomemben tudi vpliv asa in izkuenj na izbiro hrane.

3.2.1 Vloga druine

Juul (2005) meni, da se otroci rodijo z obutkom za okus, zato morajo stari njihove reakcije,
povezane s hrano, vzeti kot resne in smiselne ter na ta nain spodbujati pri otroku zdrav nain
prehranjevanja. V preteklosti ta vidik prehranjevanja s strani starev ni bil dovolj upotevan;
otroke so namre pogosto silili, da so vse pojedli. Danes se veliko bolj upoteva otrok kot
individuum, pri emer je potrebno upotevati njegove elje, preference in znailnosti.

Juul (2005) prav tako navaja, da so prvih 12 do 14 mesecev v ivljenju otroka potrebe starev,
zlasti matere, v zvezi s hranjenjem podrejene potrebam otroka. Ko je ta faza zakljuena, je za
razvoj otroka prav tako pomembno, da v ospredje ponovno pridejo tudi potrebe starev otrok se
mora zavedati, da imajo stari drugaen okus, drugane preference za hrano; tako se zane uiti
razirjanja okusa. Zaznati mora tako stareve kot svoje potrebe glede hrane. Tudi za to so
pomembni obredi oziroma rituali, povezani s hrano.

Da se otroci privadijo na novo situacijo, je potreben as. To obdobje privajanja spremljajo
frustracije, jeza in jok, ki pa so del vsakega unega procesa, predvsem v prvih petih ali estih
letih. To je prilonost, da stari otrokom posredujejo osnovni princip vsake skupnosti, in sicer da
lahko izrazijo svoje potrebe in prosijo, da se njihovim eljam ugodi, ampak da se le-te ne bodo
vedno upotevale. Za vse udeleene je veliko laje, e se otrok tega (na)ui im bolj zgodaj. Juul
65

(2005) poudarja, da je otroka potrebno nauiti prilagajanja, kajti sredie druinskega ivljenja ne
sme biti on, temve druina kot skupnost.

Otrokovo preferiranje hrane doloajo oziroma spreminjajo stari kot model, zato je pomembno
socialno uenje ne samo prehranjevanja nasploh, ampak tudi preferiranja vonjev, okusov itd. Iz
istega razloga je tudi koristno, da se otrok nekje do tretjega leta vkljui v vrtec, ker se v drubi
oziroma pod vplivom vrstnikov naui jesti bolj raznoliko hrano. Raziskave (Ogden, 2003) kaejo,
da navadno obstaja visoka podobnost med otrokom in njegovimi sorojenci v odklanjanju
doloene hrane; dobro poznavanje jedi, ki je obiajno kontrolirano s strani druine, pa doloa
otrokove prehranjevalne vzorce. Raziskave prav tako kaejo pozitivne korelacije med stari in
njihovimi otroci pri koliini zauitih kalorij, maob in soli. Opozarjajo pa na pazljivost pri
uporabi hrane kot nagrade ali kazni oziroma pri dajanju hrane v doloenem socialnem kontekstu.
Vse to lahko namre spreminja otrokovo izbiro hrane, prav zato pa je lahko tudi zelo nevarno. e
otroka na primer nagrajujemo s hrano, se bo tudi v prihodnosti sam nagrajeval s hrano, kar pa
lahko vodi do prehranjevalnih motenj. Pogosto tudi stari stari dajejo otrokom sladkarije za
nagrado, esar posledica so konflikti, ker stari tega obiajno ne dovolijo; s tem pa se ustvari
medgeneracijski konflikt.

Na druinske prehranjevalne navade vplivajo tudi spremenljivke, kot so tevilo sorojencev,
funkcioniranje druine in zaposlitveni status matere (e je mama doma, bodo otroci veinoma
jedli domao hrano, ne pa toliko vnaprej pripravljene zaposlitev ensk torej vpliva tudi na
druinske navade).

3.2.2 Izpostavljenost hrani

Rozin je leta 1976 postavil tezo o prehranjevalnem paradoksu: e lovek uiva uravnoteeno
prehrano, ki je sicer raznolika, vendar ne vsebuje veliko novosti, se lahko pojavi strah pred
novimi in neznanimi vrstami hrane, emur pravimo neofobija. V okviru prehranjevalnega
paradoksa ima veliko vlogo vpliv izpostavljenosti hrani. Bolj kot je lovek namre izpostavljen
raznoliki hrani, laje se izogne temu paradoksu oziroma je bolj odprt za novo hrano.
66

Rozin pa je izpostavil tudi fenomen nauene varnosti, pri kateri gre za to, da se izbira hrane
vea, ker uivanje doloenih vrst hrane ni povzroalo negativnih uinkov; oiten je torej asovni
vpliv na prehranjevanje. e je posameznik kot otrok uival doloeno hrano in imel ob tem
prijetne izkunje, se je nauil, da je ta hrana varna in bo to e naprej prakticiral. e pa je imel
nekdo na primer slabo izkunjo z gobami, je zelo malo verjetno, da jih bo e kdaj jedel.

Raziskave kaejo, da samo pogled na hrano ni dovolj odloilna je vloga okusa. Vloga okusa je
bolj pomembna kot vloga vida oziroma estetike. Ta koncept lahko poveemo tudi z neofobijo:
samo s prigovarjanjem, da je neko ivilo zdravo, ne bomo mogli niesar dosei ali spremeniti; e
pa se osredotoimo na okus oziroma preprievanje, da je ivilo dobrega okusa, pa lahko
preseemo neofobijo.

3.2.3 Socialno uenje izbire hrane

Pri socialnem uenju gre za uenje z opazovanjem oziroma vpliv opazovanja drugih na lastno
vedenje. Na ta nain se posameznik ui osnovnih oblik vedenja in raznih spretnosti. V procesu
socialnega uenja sta vedno udeleeni vsaj dve osebi: model in posnemovalec oziroma uenec.
Uenec opazuje doloeno vedenje modela in se ga postopno ui, na koncu pa ga sprejme za
svojega in ga tudi prakticira.

V zgodnjih tudijah socialnega uenja (Miller in Dollard, 1941; Bandura, 1977) so otroci
opazovali druge otroke, odrasle neznance in fiktivne like (iz animiranih filmov itd.) pri
prehranjevanju s hrano, ki njim samim ni bila ve. Rezultati so pokazali, da otroci posnemajo
druge otroke in fiktivne like pri izbiri hrane, ne posnemajo pa odraslih neznancev. Posnemajo
torej osebe, ki so jim pomembne ali zanimive. Iz tega razloga je koristno, da otroci na primer v
vrtcu jedo skupaj, saj se tako nauijo jesti raznoliko hrano. Podobno je tudi pri uenju branja in
pisanja: raziskave kaejo, da uenje branja v skupini poteka precej hitreje. Ko otrok poslua
druge, kako berejo, rkujejo in veejo zloge, zane posnemati njihov nain branja in ga hitreje
usvoji. Glasno branje v razredu je zelo pozitivno z vidika socialnega uenja. Vrstnika skupina je
torej bistvenega pomena, kar ne velja samo pri hrani, temve na splono.
67

3.2.4 Asociativno uenje

Asociativno uenje se lahko pojavlja v ve oblikah, ki se med seboj razlikujejo po kompleksnosti.
Loimo (i) enostavno asociativno uenje (oblika beseda); (ii) verino asociativno uenje
(ustvari se veriga asociacij, na primer uenje pesmice) in (iii) asociativne mree (sklopi, kjer
ustvarimo asociacijsko povezavo na neko temo, na primer brainstorming).

3.2.4.1 Ojaevalci

Kljub temu da obstaja velik vpliv sluajnih dejavnikov na vedenje, pa je pomembna tudi vloga
ojaevalcev zaradi njih nae uenje poteka hitreje (Musek in Pejak, 2001). Ojaevalci nas
spodbudijo k hitrejemu in bolj uinkovitemu vedenju. Pri izbiri hrane obstajajo mone
asociativne zveze med hrano oziroma prehrano in okoljem; ojaevalci pa imajo pri tem odloilno
vlogo.

Ojaevalec je (zunanji) draljaj, ki povea verjetnost, da se bo z njim povezano vedenje ponovno
pojavilo. Pozitivni ojaevalec je nagrada, negativni pa odstranitev ali prenehanje prijetnega
draljaja. Ojaevalec pa je lahko tudi kazen. Kazen je draljaj, ki zmanja verjetnost odziva
zaradi uporabe neprijetnega draljaja ali odstranitve prijetnega (na primer e ne bo pojedel
veerje, ne bo smel gledati televizije).

Bolj priljubljene dejavnosti ojaujejo manj priljubljene. e torej elimo, da bi otrok jedel bolj
zdravo hrano, lahko to vedenje ojaamo z razlinimi dejavnostmi, ki so otroku blizu, na primer si
skupaj z njim ogledamo film, mu dovolimo uporabo raunalnika itd.

Ojaevalci, ki so vije v hierarhiji (in torej bolj spodbujajo ter ojaujejo vedenje) verjetneje
sproijo vedenje kot tisti, ki so nije v hierarhiji. Potrebno pa je poznati profil skupine, s katero
delamo (na primer v vlogi svetovalca za prehrano) treba je namre uporabljati tiste ojaevalce,
ki so vije v njihovi hierarhiji. Le tako jih lahko prepriamo, da bodo spremenili svoje navade.

68

Poleg pozitivnih in negativnih ojaevalcev loimo tudi primarne in sekundarne ojaevalce
(Musek, 2005). Primarni so tisti ojaevalci, ki neposredno zadovoljijo posameznikove osnovne
potrebe (na primer hrana, voda). Vlogo sekundarnega ojaevalca pa lahko dobi kar koli, kar se
asociativno povee s primarnim ojaevalcem (na primer preko klasinega pogojevanja). Preko te
povezave torej dobi ojaujoo vrednost (na primer denar, pohvala, statusni simboli).

3.2.4.2 Asociativno uenje in prehrana

Na podroju prehranjevanja se asociativno uenje uporablja predvsem na enega od naslednjih
nainov:
a) Nagrajevanje izbire hrane: na primer e poje zelenjavo, bom zelo vesela. Gre za
nagrajevanje izbire hrane, ki naj bi spodbujalo izbor doloenih ivil, v ozadju tega pa je
ustveno pogojevanje, ki je pravzaprav neprimerno in ima lahko neprijetne posledice kasneje
v razvoju pojavijo se namre lahko neazvedne povezave (e bo mamica vesela, kadar bom
jedel, bom tudi sam zael jesti, zato da bom vesel.). ustveno komponento bi bilo zato bolje
izpustiti. Treba je uporabiti nevtralne ojaevalce, ki pa morajo biti prepriljivi. Vsekakor pa je
potrebna pozitivna pozornost odraslih do prehrane otrok in uporaba pozitivnih zgledov.

b) Hrana kot nagrada: na primer e se bo lepo obnaal, dobi bonbon. Ta nain ima lahko
zelo negativne uinke in jih obiajno tudi ima. Ljudje namre zanejo to pogojevati z lastnim
vedenjem in ustvovanjem, zaradi esar se lahko pojavijo motnje.

c) Hrana in fizioloke posledice: Ta princip deluje predvsem pri prenaanju negativnih
izkuenj in razvoju averzij, tj. odporov do doloene hrane (ustvarijo se povezave).
Povezovanje znailnosti hrane in psihofiziolokih posledic pa lahko po drugi strani
predstavlja tudi most do sprejemanja novih jedi, ki so po okusu podobne e poznanim. Na ta
nain lahko v prehranski repertoar postopno vnaamo novo hrano.

69

3.2.4.3 Asociativno uenje in prehranjevalna klima

Asociativno uenje vpliva na posameznika na ve nainov (Dovey, 2010). V okviru ustvenih
funkcij je poudarjen predvsem pomen pozitivne klime prehranjevanja. Pozitivno vzduje za mizo
namre privede do pozitivnih obutkov. Danes se tradicija skupnih obredov al zelo opua,
eprav bi jo bilo smiselno gojiti (vsaj ob vikendih in posebnih prilonostih), da se pozitivne
izkunje druine ob hrani lahko prenaajo tudi v druge aspekte ivljenja. e je vzduje pri
obrokih prijetno, ima otrok bolj uravnoteen oziroma bolj zdrav odnos do hrane.

Asociativno uenje vpliva tudi na kognitivne funkcije, e zlasti na spomin: e se nam je ob
doloeni jedi dogajalo nekaj lepega oziroma pozitivnega (prijetna druba itd.), nam ta jed ostane
v spominu kot okusneja. Pozitiven odnos do osebe se prenese na jed, ki jo je ta oseba pripravila
(na primer spomin na babico preko doloene jedi, ki smo jo jedli samo pri njej).

Vpliv uenja pa se kae tudi v socialnih funkcijah, v okviru esar je vpliv drube viden
predvsem pri poskuanju novih jedi (stari ali prijatelji prepriajo posameznika, da poskusi nekaj
novega).

Kot je razvidno iz prejnjih poglavij oziroma podpoglavij, se prehranjevalnega vedenja uimo na
zelo razline naine. Pri tem pa je potrebno izpostaviti e nekatere posebnosti, zlasti glede okusa.
Ljudje namre veinoma menimo, da ima vsak svoj okus, ki je pa tak, kot je. Vendar pa so tudi
te preference v resnici nauene. Z odraanjem se tako na primer nauimo tolerance do
grenkega. Majhni otroci so zelo naklonjeni sladki in slani hrani, medtem ko imajo do grenkih
ivil velik odpor. V procesu odraanja pa se to spremeni marsikateri odrasli na primer z
uitkom pije pivo. Prav tako se nauimo tudi izogibati okusom, ki lahko povzroijo bolezen.
To vedenje nam je nekako prirojeno: e se nam nek okus zdi uden ali nenavaden, bomo po vsej
verjetnosti prenehali z uivanjem hrane. Nenazadnje pa se je potrebno nauiti tudi navajanja na
okuse, ki izboljajo zdravje. Ta vidik je izredno pomemben za optimalno psihino in fizino
stanje loveka.

70

Z uenjem je povezana tudi raznolikost prehranjevanja, ki smo ji izpostavljeni v sodobni drubi.
Na voljo nam je ogromno razlinih okusov (na primer kitajske, mehike, indijske, panske itd.
restavracije v vsakem mestu), zato je izbira zelo pestra. Raziskave kaejo, da se zaradi izredne
raznolikosti hrane telo posledino ne more nauiti povezave med okusom in uinkom, kot
rezultat tega pa se pojavi zmeda. Nekateri avtorji poudarjajo, da sodoben nain ivljenja terja tudi
premono vpetost v raznolikost prehranjevanja, zato se morajo nae kognitivne sheme zelo hitro
prilagajati. Ljudje, ki ivijo v izobilju, tako pogosto trpijo zaradi neprimerne prehrane, ker se
njihova telesa ne morejo nauiti povezave med razlinimi okusi in njihovega uinka na zdravje v
pozitivno ali negativno smer.
71

3.3 KOGNITIVNI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

Kognitivni modeli izbire hrane prouujejo, v kolikni meri lahko preko miljenja predvidimo in
pojasnimo vedenje. Prouujejo torej uinke hrane na miljenje oziroma na kognitivni vidik in
obratno. Pri tem nas zanimajo stalia, socialne norme, mesto nadzora in ambivalentnost v
odnosu do hrane.

3.3.1 Stalia do hrane

V dananji kulturi je videz vse bolj pomemben, zato je razvijanje pozitivnih in zdravih stali do
hrane kljunega pomena, saj se lahko le tako izognemo negativnim, a pogostim posledicam, kot
so prekomerna telesna tea in motnje prehranjevanja. Stalia do hrane so namre mono
povezana tudi s prehranjevalnimi navadami, ki predstavljajo moan prediktor vedenja na
podroju prehranjevanja tako pri prekomerno tekih kot pri normalno tekih posameznikih.
Navade tako pogosto predstavljajo oviro pri spreminjanju naina prehranjevanja, zato je za
uspeno intervencijo nujno, da posameznik spremeni oziroma pridobi pozitivno stalie do
zdravega prehranjevanja, gibanja in seveda do svojega telesa (Saba, Turrini, Di Natale in
D'Amicis, 1999).

3.3.2 Socialne norme

Ljudje se v zelo majhni meri zavedamo vpliva socialnih norm, vendar rezultati raziskav kaejo,
da imajo lahko norme precejen vpliv na prehranjevanje posameznika (Crocker, Whitaker, Cooke
in Wardle, 2009). Na posameznika ne vplivajo neposredno, temve posredno preko
preoblikovanja njegovih aspiracij (Etil, 2006). Pomemben vpliv imajo predvsem na
posameznikovo predstavo o idealnem telesnem videzu, kar je e posebej opazno pri enskah, ki
se lotevajo razlinih oblik hujanja. Plinerjeva in Mannova (2004) sta ugotovili, da socialne
norme bolj vplivajo na koliino zauite hrane kot na samo izbiro hrane. Koliina hrane, ki so jo
udeleenci v eksperimentu zauili, je bila namre mono povezana z informacijami, ki so jih
72

dobili o tem, koliko hrane so zauili drugi udeleenci. Informacije o tem, katero ivilo so drugi
udeleenci izbrali, pa niso imele vpliva na to, katero ivilo so izbrali posamezniki. Avtorici
razlagata rezultate s tem, da informacije o koliini hrane, ki so jo zauili drugi, slui predvsem
kot orientacijska toka v zvezi s tem, koliko hrane lahko zauijemo, ne da bi se prenajedli.
Socialne norme tako vplivajo predvsem na regulacijo vnosa hrane, medtem ko je izbira hrane bolj
pod vplivom posameznikovih preferenc. Pomembno vlogo pri prehranjevanju posameznika pa
ima tudi okusnost oziroma venost hrane: ob odsotnosti normativnih informacij so udeleenci v
eksperimentu namre pojedli precej ve hrane, kadar je bila le-ta okusna. Avtorici prav tako
opozarjata, da je preko socialnega vplivanja veliko laje spodbuditi ljudi k uivanju okusne hrane
kot pa k uivanju neokusne oziroma nevene hrane; to pa je tudi pomembna ugotovitev za
prehrambeno industrijo oziroma oglaevanje, ki bi morala stremeti k temu, da zdravo hrano
predstavi kot im bolj okusno (Pliner in Mann, 2004).

3.3.3 Mesto nadzora

Mesto nadzora predstavlja preprianje loveka o tem, kaj povzroa dogodke v njegovem
ivljenju. Gre za zaznavo nekoga, da ima zmonosti, vire in prilonosti, da lahko iz doloene
situacije pridobi pozitivne izide ali pa se s svojimi dejanji izogne negativnim izidom. tevilne
teorije pripisujejo obutku nadzora veliko vlogo pri konstruktih kontrole, kot so
samouinkovitost, ciljna motivacija, obutek nemoi in osebna vzronost.
Rezultati tevilnih tudij kaejo, da ljudje doivljajo pozitivne izkunje oziroma izide dogodkov,
ko imajo obutek nadzora nad dogajanjem in se jim zdi, da lahko sami vplivajo na potek
dogodkov. Pomanjkanje obutka osebnega nadzora pa povzroi negativne izide, na primer
depresijo. Obutek nadzora se povezuje s ustvenim blagostanjem, uspenim spoprijemanjem s
stresom, psiholoko trdnostjo in boljim fizinim ter duevnim zdravjem.
Moneji obutek notranjega nadzora je napovedovalec bolj zdravega naina ivljenja, ki
vkljuuje rekreacijo in uravnavanje tee, oboje pa vpliva na izboljanje zdravja (manj kroninih
obolenj, funkcionalnih omejitev itd.). Posamezniki z obutkom nadzora se namre poutijo
uinkovite pri svojih aktivnostih, pri odloitvah o tem, kam bodo usmerjali svoje vedenje ter pri
spreminjanju neuinkovitega vedenja. e se poutijo, da niso dovolj spretni in notranje moni, da
73

bi spremenili doloeno vedenje, si po vsej verjetnosti tudi ne bodo prizadevali za spremembo.
Obutki nemoi namre zniujejo poskuse in prizadevanja, da bi posameznik spremenil doloeno
situacijo, celo kadar je uinkovito vedenje mono; vodijo pa lahko tudi k apatiji.

3.3.3.1 Notranje in zunanje mesto nadzora

Mesto nadzora se povezuje z razlinimi vidiki zdravja, ne samo fizinimi, ampak tudi psihinimi.
Loimo med notranjim in zunanjim mestom nadzora. Pri notranjem je oseba prepriana, da
nadzoruje lastno ivljenje, pri zunanjem pa, da njeno ivljenje nadzorujejo drugi (druge osebe,
vija sila, na primer usoda itd.).

Raziskovalci (Ogden, 2003) so ugotovili, da obstaja zveza med odnosom do hrane in izbiro hrane
ter med posameznikovim preprianjem o kontroli lastnega prehranjevalnega vedenja in izbiro
hrane. Gre torej za povezavo med izbiro hrane ter med preprianjem, ali lahko kontroliramo vnos
hrane ali ne.

3.3.3.2 Mesto nadzora prehranjevanja

Loimo notranji, zunanji in nakljuni lokus kontrole prehranjevanja (Snell in Johnson, 2002).
Notranji lokus kontrole prehranjevanja (ang. internal eating control) je preprianje
posameznika, da je njegovo prehranjevalno vedenje pod njegovim lastnim nadzorom. Zunanji
lokus kontrole prehranjevanja (and. external eating control) je preprianje posameznika, da
njegovo vedenje usmerjajo pomembne in moneje druge osebe (na primer pri odraslemu
zdravnik, pri otrocih mama). Nakljuni lokus kontrole prehranjevanja (and. chance/luck
eating control) pa je oblika zunanjega lokusa kontrole, kjer je posameznik preprian, da njegovo
vedenje usmerjajo nakljuni zunanji dejavniki oziroma dogodki. Je posledino preprianje
posameznika, da njegovo vedenje, povezano s prehranjevanjem, doloajo vplivi izven osebnega
nadzora (na primer nakljuje). Primer nakljunega lokusa kontrole je situacija, ko gre
posameznik v trgovini mimo police s pikoti in nakupi polno sladkarij namesto zelenjave. Nihe
ga ni preprial v to, ampak se je kar zgodilo.
74

3.3.4 Ambivalentnost

O ambivalentnosti govorimo, kadar hkrati obstaja tako pozitiven kot negativen odnos do
doloenega ivila (na primer meso je okusno, ampak mastno). Odnos do nekega ivila je navadno
najbolji prediktor namena za zauitje tega ivila in tudi zauitja samega. To pa pomeni tudi, da
se v primeru, ko do ivila obstajata tako pozitiven kot negativen odnos, verjetnost zauitja tega
ivila zmanja prevlada torej negativen odnos do ivila (Ogden, 2003).

75

3.4 USTVENI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

3.4.1 Povezanost med ustvi in izbiro hrane

3.4.1.1 ustva in hrana

Raziskave kaejo, da ustva vplivajo hranjenje skozi celoten proces prehranjevanja, tako na
posameznikovo motivacijo za hranjenje (Macht in Simons, 2000), odzive na hrano (Willner in
Healy, 1994), izbiro hrane (Gibson, 2006), veenje (Macht, 1998), koliino zauite hrane
(Greeno in Wing, 1994), kot tudi na metabolizem in prebavo (Blair, Wing in Wald, 1991).

Macht (2008) navaja, da ustva vplivajo na prehranjevanje na pet razlinih nainov:
a) ustva, ki jih sproi doloena hrana, vplivajo na izbiro hrane. Uivanje sladkorja na
primer sproi pozitivne odzive, zaradi esar bo posameznik tudi v prihodnje raje posegel
po taknih ivilih.
b) Intenzivna ustva zavirajo vnos hrane. Mona ustva so namre povezana z vedenji in
odzivi, ki zavirajo hranjenje. Strah na primer motivira posameznika za beg in izogibanje,
takni avtonomni odzivi pa zmanjujejo motivacijo za hranjenje.
c) Negativna in pozitivna ustva zmanjajo kognitivni nadzor nad prehranjevanjem.
Procesiranje ustvenih draljajev namre zahteva pozornost in ker je kognitivna
kapaciteta posameznika omejena, se kognitivna kontrola nad hranjenjem lahko zaradi tega
zmanja.
d) Negativna ustva spodbujajo hranjenje z namenom uravnavanja ustev. Nekateri
posamezniki se na primer prehranjujejo z namenom, da bi zmanjali stres.
e) ustva vplivajo na hranjenje skladno z lastnostmi ustev. To izvira iz principa, da so
pozitivne informacije bolje sprejete, kadar je posameznik bolje razpoloen. Veselje je na
primer povezano s poveano zmonostjo posameznika za zaznavanje in procesiranje
draljajev ter s poveano pripravljenostjo za sodelovanje v doloenih aktivnostih, zaradi
esar poveuje tudi prijetnost doloene vrste hrane in motivacijo za prehranjevanje.
76

Eno prvih raziskav o povezanosti ustev z izbiro ivil je leta 1982 izvedel Lyman. V svoji zelo
zanimivi in ilustrativni tudiji je poskual ugotoviti, kakno hrano oziroma ivila posamezniki
izbirajo ob doivljanju razlinih ustev.
Tabeli 1 in 2 prikazujeta rezultate njegove tudije. V prvem stolpcu (vodoravno) so natete
razline vrste hrane oziroma ivil, navpino pa so navedena pozitivna (tabela 1) ali negativna
ustva (tabela 2). Posamezne celice v tabeli prikazujejo tevilo ljudi, pri katerih se je pod vplivom
razlinih ustev povealo uivanje doloene vrste hrane. V primeru vznemirjenosti se torej pri
veini ljudi ni pojavila nobena sprememba v prehranjevanju, pri trinajstih ljudeh se je povealo
uivanje zdravih prigrizkov, pri dvanajstih uivanje zelenjave itd.

Tabela 1. Povezanost pozitivnih ustev in izbire hrane (prirejeno po Lyman, 1982).
ustvo
Hrana
V
z
n
e
m
i
r
j
e
n
o
s
t

P
r
i
j
a
t
e
l
j
s
t
v
o

S
r
e
a

V
e
s
e
l
j
e

L
j
u
b
e
z
e
n

S
p
r
o
e
n
o
s
t

S
a
m
o
z
a
v
e
s
t

D
o
s
t
o
j
a
n
s
t
v
o

Solata 6 5 5 5 12 5 11 6
Juha 2 - 1 1 - 1 2 6
Jajca 2 3 1 2 2 3 3 1
Ribe 1 1 4 8 4 5 15 3
Meso 9 22 29 19 28 15 26 23
Perutnina 1 - 3 1 1 3 6 5
Enolonnice 1 7 6 5 2 2 8 3
Hitra hrana 3 17 12 8 6 7 4 2
Zelenjava 12 20 23 18 16 16 11 18
Sir 5 5 6 - 4 4 6 2
Sadje 6 9 11 5 10 10 7 7
Sendvii 3 3 4 1 2 2 3 3
Sladice 9 9 15 19 10 8 1 3
Mleko 3 1 2 1 1 2 - 2
Sadni sok 1 - 1 - - 1 1 -
Prigrizki (zdravi) 13 10 13 2 9 12 7 8
Prigrizki (nezdravi) 13 5 9 9 7 5 1 3
Pijae (brezalkoholne) 9 7 6 3 3 22 6 8
Pijae (alkoholne) 2 6 6 7 14 10 3 -
Ni 27 5 3 11 18 5 7 17
Karkoli 2 12 8 12 12 10 14 5
Ne vem 4 3 3 3 6 3 3 9
77

Iz tabele 1 lahko razberemo, da pozitivna ustva, kot so srea, ljubezen, obutki samozavesti in
prijateljsko razpoloenje, povzroijo poveanje vnosa hrane, in sicer predvsem mesa. Uivanje
(preteno nezdravih) prigrizkov se povea predvsem v povezavi z dolgasom, zasmehljivostjo, pa
tudi zaskrbljenostjo. Negativna ustva, kot so strah, osramoenost, depresivnost, jeza in alost,
navadno povzroijo zmanjan vnos hrane, saj je velik dele udeleencev poroal, da ob
doivljanju teh ustev ne zauijejo niesar (glej tabelo 2). Apetit sicer zmanjuje tudi
vznemirjenost. V nasprotju s stereotipi o utapljanju teav v alkoholu pa rezultati kaejo, da
doivljanje negativnih ustev ne povzroa poveanega uivanja alkoholnih pija.

Tabela 2. Povezanost negativnih ustev in izbire hrane (prirejeno po Lyman, 1982).
ustvo
Hrana
Z
a
s
m
e
h
o
v
a
n
j
e

J
e
z
a

A
n
k
s
i
o
z
n
o
s
t

D
o
l
g
a
s

D
e
p
r
e
s
i
v
n
o
s
t

O
s
r
a
m
o
e
n
o
s
t

S
t
r
a
h

F
r
u
s
t
r
a
c
i
j
a

K
r
i
v
d
a

S
o
v
r
a
n
o
s
t

L
j
u
b
o
s
u
m
n
o
s
t

O
s
a
m
l
j
e
n
o
s
t

a
l
o
s
t

Z
a
s
k
r
b
l
j
e
n
o
s
t

Solata 5 1 2 2 - 5 1 2 - - 3 2 2 2
Juha 2 4 6 5 2 3 4 2 1 2 1 8 8 2
Jajca 3 - 3 3 - 1 2 1 1 - 2 2 - 1
Ribe 2 2 - 1 1 - 1 2 2 - - 1 1 1
Meso 7 9 11 11 8 4 2 8 9 10 7 9 5 2
Perutnina 3 2 - - - - 1 - - 3 - - - 1
Enolonnice - 2 2 5 2 3 - 2 2 1 - 4 1 2
Hitra hrana 11 3 6 2 2 2 1 3 2 2 3 7 2 1
Zelenjava 9 8 3 1 4 2 2 7 6 5 8 9 3 11
Sir 7 1 1 3 3 - 1 2 1 - 1 5 - -
Sadje 7 8 6 4 4 3 1 10 4 5 5 4 7 5
Sendvii 2 8 8 6 3 1 4 5 4 - 5 9 4 7
Sladice 15 3 3 12 3 8 1 5 6 3 7 8 3 2
Mleko - - 5 1 3 1 1 2 1 1 - 2 1 2
Sadni sok - - 2 3 - - - 1 - - 2 - - 2
Prigrizki (Z) 14 5 20 28 13 6 7 14 6 10 9 17 8 14
Prigrizki (NZ) 27 12 22 25 12 9 11 15 11 10 6 16 7 18
Pijae (BA) 5 6 11 5 15 6 14 6 7 3 7 13 20 17
Pijae (A) 4 8 - - 6 1 1 6 2 - 3 5 2 1
Ni 9 36 19 7 23 37 45 18 33 41 28 13 36 30
Karkoli 4 3 4 19 11 2 1 4 1 2 3 5 3 2
Ne vem 8 5 2 1 - 16 5 5 7 12 14 5 4 1

78

Rezultati opisane raziskave torej kaejo, da obstaja vpliv ustev na prehranjevanje posameznika.
Kaken je ta vpliv, pa si bomo ogledali v naslednjih podpoglavjih.

3.4.1.2 ustvene dimenzije hranjenja

Snell in Johnson (2002) sta prouila predhodne raziskave o psiholokih tenjah prehranjevanja na
podroju lovekovih ustev, misli in vedenja. Osredotoila sta se predvsem na tenje, pri katerih
je verjetnost povezanosti s lovekovim prehranjevanjem najveja. Ugotovila sta, da se s
prehranjevanjem povezuje 18 dimenzij, ki niso povezane s ustvi, in 5 dimenzij, pri katerih je
prisotna povezava s ustvi. Te s ustvi povezane dimenzije torej predstavljajo ustva in
motivacijo prehrane in se nanaajo na prehranjevalno depresivnost, zadovoljstvo s
prehranjevanjem, zaskrbljenost zaradi prehranjevanja (ang. eating-related anxiety), obutek
krivde oziroma strahu zaradi prehranjevanja (ang. eating-related guilt/shame) in jezo zaradi
prehranjevanja.

a) Prehranjevalna depresivnost

Depresivnost je razpoloenjsko stanje alosti, potrtosti in pesimistinega miljenja, ki ga spremlja
manji interes (motivacija torej pri depresivnosti upade) in manje zadovoljstvo oziroma
nezadovoljstvo z vsakodnevnimi prijetnimi aktivnostmi.

Prehranjevalna depresivnost je posebna vrsta depresivnosti in predstavlja nagnjenost
posameznika k obutkom alosti, potrtosti in nesree zaradi svojega vedenja, povezanega s
prehranjevanjem. Ljudje se poutijo alostno, ko pomislijo, kaj jedo, kako jedo ipd.
Prehranjevalna depresivnost ni povezana s samo hrano, ampak ima izvore drugje (v lastnih
konfliktih, frustracijah, nerazreenih teavah), kae pa se posredno preko prehranjevalnega
vedenja. Primer: oseba zane drastino hujati, pridobivati na tei, neha jesti doloeno hrano itd.

79

b) Zadovoljstvo s prehranjevanjem

Zadovoljstvo je v splonem posledica izpolnitve elja, priakovanj ali potreb. Zadovoljstvo s
prehranjevanjem pa je nagnjenost posameznika k obutku zadovoljstva glede svojega miljenja in
vedenja, povezanega s prehranjevanjem. Taka oseba se verjetno prehranjuje uravnoteeno, zato
obuti zadovoljstvo v zvezi s svojim prehranjevanjem. Svetovalci za prehrano bi morali stremeti
k temu, da bi bili ljudje zadovoljni s svojih prehranjevanjem, saj se zadovoljstvo odraa tudi v
zdravju.

c) Zaskrbljenost v zvezi s prehranjevanjem

Zaskrbljenost se v splonem lahko razvije tako na podlagi realnih vzrokov kot tudi namiljenih
neprijetnih situacij in dogodkov. Zaskrbljenost zaradi prehranjevanja pa spremljajo predstave o
tem, kakne bi lahko bile negativne posledice doloenega prehranjevalnega vedenja (na primer
Kaj se bo zgodilo, e zdaj pojem dva kosa pice? Se bom zredila, slabo mi bo...). lovek je torej
pretirano okupiran s tem, kaj poje. Zaskrbljenost v zvezi s prehranjevanjem pa se lahko nanaa
tudi na nagnjenost posameznika k obutkom napetosti, neugodja in zaskrbljenosti glede svojih
prehranjevalnih navad. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre tu za drugane mehanizme kot pri
bulimiji in anoreksiji, ko je prehranjevalno vedenje dejansko nezdravo.

3.4.2 ustveno hranjenje

ustveno hranjenje (ang. emotional eating) predstavlja tenjo po hranjenju kot odgovor na
negativne emocije (Dovey, 2010). Posameznik doivlja negativna ustva, reakcija na ta ustva pa
je hranjenje, kar ima navadno negativne posledice za zdravje. Vpraanje pri tem je, na kaj se je v
taknem primeru bolje osredotoiti na hrano ali ustva? Odgovor ni enostaven. Medtem ko bi
se svetovalci za prehrano verjetno bolj osredotoili na vidik zdravega prehranjevanja, bi bila pri
psihologih v srediu pozornosti ustva; najbolj uinkovit pa bi bil zagotovo timski pristop.

80

3.4.2.1 Stres in hrana

Pri veini ljudi se med doivljanjem stresa apetit spremeni, in sicer ga lahko zavre ali spodbudi.
Dve tretjini ljudi pod stresom pojesta ve hrane, pri preostali tretjini pa stres zavira apetit, zato ti
ljudje posledino jedo manj. Pri res monem stresu (na primer ob smrti blinje osebe) je izguba
apetita navadno prva reakcija. Lahko pa se kasneje (na primer v procesu alovanja) prevesi tudi v
drugo skrajnost.

3.4.2.2 Stres in prekomerna tea

Pri ustvenem hranjenju lovek poleg negativnih ustev doivlja tudi tesnobo, kar predstavlja
skupni imenovalec depresivnih oziroma negativnih ustev. Anksioznost pa vodi do:
a) zmanjanja uivanja hrane pri osebah z normativno teo ali
b) povianja uivanja hrane pri osebah s poviano telesno teo.

Zaradi tega je potrebna posebna pozornost na ljudi s prekomerno teo, kadar so pod stresom.
Laboratorijske tudije (Geliebter in Aversa, 2003) namre kaejo, da so ljudje s prekomerno
telesno teo bolj ustveno odzivni (torej bolj intenzivno doivljajo in izraajo ustva) ter bolj
teijo k prenajedanju v stresnih situacijah kot ljudje s povpreno telesno teo. tudije prav tako
konsistentno kaejo, da preteki ljudje (pri emer gre za mono prekomerno teo, ki ima lahko e
negativne posledice za zdravje) pogosteje in bolj intenzivno doivljajo negativna ustva kot
obiajno teki ljudje; to pa e bolj vodi v ustveno hranjenje.

Opazovalna tudija Lowa in Fisherja (1983) je pokazala, da med osebami z normativno teo in
pretekimi osebami razlika ni v koliini obrokov, temve v prigrizkih med obroki. Pomembno je
tudi hranjenje v prisotnosti oziroma odsotnosti drugih oseb. Bistveno je torej vedenje
posameznika, ko ni v drubi z drugimi kako se prehranjuje, kadar je sam in, kar je e bolj
pomembno, koliko se pri tem nadzira. V drubi je namre pogosto vedenje v skladu s socialno
zaelenostjo: oseba z monejo postavo si eli, da bi bolje izpadla pred drugimi, zato bo v drubi
pojedla manj.
81

3.4.3 Gnus

3.4.3.1 Opredelitev gnusa

Gnus je primarno in nagonsko ustvo, ki je tako globoko v naih psiholokih odzivih, da ga e
skoraj ne moremo obravnavati kot ustvo, ampak gre za celovit psihofizini pojav, ki se
manifestira tako v psihi kot na ravni telesa. Gre torej za psihofizini odziv na neprijeten draljaj.
V povezavi s tem se lahko razvije kompulzivna potreba po izogibanju nekemu draljaju (prisilna
potreba lovek tei k temu, da se izogiba neprijetnim draljajem). ustvo gnusa pri ljudeh
sproa neprijetne in nehotene reakcije, ki sicer niso v domeni nae zavesti, na primer slabost,
davljenje, slinjenje. Mono pa je povezano tudi s hrano.

Charles Darwin (1872/1965) je opredelil gnus kot nekaj, kar je izjemno neprijetno za na okus.
Haidt, Rozin, McCauley in Imada (1997) menijo, da se je gnus razvil kot evolucijsko orodje za
reitev dileme vsejedcev, torej da ne zauijemo popolnoma vsega, kar nam je na voljo v
okolju. Rozin, Haidt in McCauley (1999) so kasneje opredelili gnus kot nekaj, kar se manifestira
v oddaljevanju od predmeta, dogodka ali situacije, to pa lahko obravnavamo kot zavrnitev.

Menninghaus (2003) meni, da je gnus izkunja neelene bliine. Za to, da obutimo gnus, je
torej dovolj e vsiljena prisotnost nekega vonja, okusa ali pa e sama misel na odvraten draljaj.

3.4.3.2 Sploni gnus

Sploni gnus (ang. core disgust) (Rozin, Haidt in McCauley, 1999) zajema tri komponente, od
katerih pa so vse tesno povezane s hrano:
a) obutek oralnega vnosa (posameznik da nekaj v usta)
b) nesprejemljivost (posameznik, druba ali kultura neesa ne sprejema)
c) potencialnost onesnaenja (nekaj onesnauje posameznikovo telo ali okolico, na primer
gnusen vonj)

82

Rozin, Haidt in McCauley (1999) trdijo, da je posebno ustvo, ki ga opisuje sploni gnus,
popolnoma razumljivo. Vnos zunanjih snovi v telo je namre izjemno osebno dejanje, ki je
povezano z zauitjem. Pri tem je ustven odziv na nesprejemljiv predmet moneji, ko je predmet
pred usti, kot pa, ko je e v njih. Gnus je povezan tudi z izrekom smo, kar jemo (Miller, 1997)
pri posamezniku se lahko pojavi strah, da se bo navzel znailnosti hrane, ki jo konzumira.

3.4.3.3 Obrazni izrazi gnusa

Darwin (1872/1965) je pri opisovanju obraznega izraza gnusa poudaril odprta usta, vihanje
zgornje ustnice in nosu ter spuanje kotikov ustnic; Ekman in Freisen (1975) pa sta poleg
vihanja zgornje ustnice in gubanja nosu poudarjala e dvig spodnje ustnice.
Rozin, Lowery in Ebert (1994) so pokazali, kaken je vpliv draljajev in drugih ustev na obrazni
izraz. Izraz gnusa ima dve funkciji: (i) prepreevanje vnosa gnusnih snovi v telo in (ii) izloanje
gnusnih snovi iz ust.

Obrazni izraz gnusa je univerzalen in je enak tako pri moralnem (na primer umor) kot pri drugih
vrstah gnusa (Chapman, Kim, Suskind in Anderson, 2009). Gnus je univerzalno ustvo, zato je
izraz gnusa v vseh kulturah enak (Ekman in Freisen, 1971; Yik in Russel, 1999), prav tako pa se
ta izraz ne spreminja niti tekom ivljenja posameznika enaki kazalci se torej pojavljajo od
dojenka do odraslega.

83

Slika 16. Prototip izraza gnusa.
Vir: Daemon's TV (2009)

3.4.3.4 Medkulturne razlike v gnusu

V kulturni evoluciji gnusa zasledimo dva sistema (Rozin, Heidt in McCauley, 1999): (i) output,
ki se nanaa na to, kar je vidno navzven (obrazni izraz, fiziologija, obnaanje) in (ii) input, ki se
nanaa na draljaje oziroma pomen. Skozi zgodovino se je spreminjal predvsem input sistem.
Obrazni izrazi so torej ostajali enaki; to, kaj je gnusno za posameznika, pa se je spreminjalo skozi
kulture in as.

a) Univerzalnost output sistema

Testi prepoznavanja ustev so pokazali ujemanje pri izrazu gnusa. Izraz gnusa na obrazih
zahodnjakov so prepoznali celo pripadniki kulture iz Papue Nove Gvineje (Ekman in Freisen,
1971). Prav tako so zahodnjaki prepoznali draljaje iz nezahodnih kultur (Hejmadi, Davidson in
Rozin, 2000). Tudi tako imenovani testi prostega odziva so pokazali ujemanje nad 50 odstotki.
Razlike so se pojavile zgolj v intenziteti doivljanja in izraanja gnusa, torej pri em posameznik
84

bolj obuti gnus. Odstopanja v fiziolokem odzivu so bila opazna pri udeleencih z otoka
Sumatre (Levenson, Ekman, Heider in Freisen, 1992), drugje pa naj bi bili fizioloki odzivi bolj
ali manj enaki.

b) Razlike v input sistemu

Standardna metoda raziskav input sistema je beleenje draljajev, ki pri udeleencih izzovejo
gnus. Curtis in Biran (2001) sta oblikovala pet taknih skupin draljajev: telesni izloki in deli
telesa, pokvarjena hrana, iva bitja, ivali, drugi ljudje in kritve moralnih norm (nemoralna
dejanja, na primer umor). Haidt in Keltner (1999) sta naredila e korak dlje in gnusne draljaje
uvrstila med fizino neprijetne (negativne) draljaje. Haidt in sodelavci (1997) so ugotovili tudi,
da ljudje v razlinih kulturah obutijo gnus, ko so prekrena njihova temeljna priakovanja o redu
v drubi. Ameriani tako obutijo gnus zaradi karakternih napak drugih (torej se jim gnusijo
drugi ljudje), medtem ko Japoncem povzroajo gnus socialne interakcije, v katerih ne uspejo
izpolniti priakovanj samega sebe ali drugih (gnusijo se torej sami sebi).

Rozin (1990a, 1990b) meni, da je obutenje gnusa kot odziv na hrano lahko reakcija na samo
ivilo ali na nekoga oziroma nekaj, kar je bilo prej v stiku s tem ivilom. Ugotovil je tudi, da je
v ZDA gnus bolj povezan s hrano, v Indiji pa z moralnimi prekrki (Rozin, 1999). Davey in
sodelavci (1998) so ugotovili tudi, da gnus veinoma sproajo enake ivali, na primer pajki, kae;
razlike pa so v strahu, ki se pojavi poleg gnusa. Obstajajo torej razline oblike gnusa, vendar se
najve medkulturnih razlik pojavlja pri moralnem gnusu, saj se tudi same kulture mono
razlikujejo v tem, katera dejanja so bolj in katera manj moralna.

3.4.3.5 Zavraanje hrane in gnus

Rozin in Fallon (1987) sta prepoznala tiri naine oziroma vzroke zavraanja hrane:
a) neokusnost: zavraanje hrane zaradi slabih gustacijskih lastnosti
b) nevarnost: zavraanje hrane zaradi strahu pred povzroitvijo fizine kode telesu
c) neprimernost: zavraanje hrane, ker jo kot neuitno opredeljuje kultura, v kateri ivi
posameznik (na primer muslimani svinjina)
85

d) gnus: vrsta zavraanja, ki jo usmerjajo predvsem ideoloki dejavniki pomembna sta
izvor in drubena zgodovina predmeta gnusa (na primer v doloenih zgodovinskih
obdobjih so za gnusne veljali ljudje z gobavostjo ter posamezniki, ki so se takih oseb
dotaknili)
86

3.5 NEVROKEMINI DEJAVNIKI IZBIRE HRANE

Tretji pristop k razumevanju izbire hrane temelji na psihofizioloki perspektivi in se osredotoa
na lakoto in sitost (Ogden, 2003). Lakota je najvekrat opredeljena kot stanje, ki sledi
pomanjkanju hrane in odraa motivacijo po hranjenju. Pomeni pa lahko tudi bolj zavestno stanje,
ki odraa ustva do hrane oziroma eljo po njej. Sitost pa predstavlja nasprotni pol motivacijo
po prenehanju hranjenja in zavestno obutenje, da smo zauili zadostno koliino hrane.

3.5.1 Vpliv zaznav na izbiro hrane

Hrana zmanjuje lakoto, vendar pa ima tudi razline senzorne lastnosti, ki vplivajo na izbiro
hrane. Prva je videz ivila: slab izgled , e posebno velika koliine maobe, lahko mono vpliva
na izbiro doloenega ivila. Poleg tega ima hrana tudi specifien vonj in okus, ki doloata
kriterije selekcije. Okus in vonj naj bi imela osrednjo vlogo pri izbiri hrane (Ogden, 2003).

3.5.2 Vpliv psihofarmakov in nevrokeminih substanc

Raziskovanje vpliva drog na izbiro hrane daje podlago za razumevanje nevrokeminih temeljev
lakote in sitosti. Droge, kot je na primer nikotin, zmanjujejo vnos hrane. Podoben uinek imajo
tudi amfetamini. Marihuana po drugi strani poveuje tako lakoto kot vnos hrane, medtem ko
uinki alkohola niso konsistentni. Antipsihotiki veinoma povzroajo pridobivanje tee,
antidepresivi in analgetiki pa imajo manji uinek zmanjanja lakote. Obstajajo pa tudi droge, ki
jih zaradi svojih uinkov na prehranjevanje imenujemo kar zaviralci apetita. Vse te ugotovitve
kaejo na pomembno vlogo treh (vrst) nevrotransmiterjev, ki vplivajo na posameznikov apetit:
katekolaminov, serotonina in peptidov. Serotonin spodbuja obutek sitosti tekom obroka, kar
povzroi konec hranjenja. Katekolamini vplivajo na obutek sitosti med obroki, s imer izzovejo
obutek lakote in doloajo as med obroki. Peptidi pa vplivajo na hedonske lastnosti hrane
(Ogden, 2003).

87

3.5.3 Vpliv hrane na miljenje in vedenje posameznika

Tako kot miljenje vpliva na izbiro hrane, lahko tudi hrana vpliva na nae razpoloenje in
kognitivno stanje (Ogden, 2003).

a) Kofein

Kofein veinoma uivamo preko kave ali aja, redkeje tudi v gaziranih pijaah (na primer Coca
Cola). Splono sprejeto mnenje je, da ima kofein pozitiven vpliv na lovekovo razpoloenje, saj
povea ujenost in zmanja anksioznost ter depresivnost. Poleg tega izbolja tudi reakcijske
ase.

b) Ogljikovi hidrati

Raziskave kaejo, da lahko ogljikovi hidrati vplivajo na razpoloenje posameznika, vendar je ta
vpliv mono odvisen od lovekovih obiajnih vzorcev prehranjevanja. Pri osebah, ki uivajo
veliko ogljikovih hidratov, zauitje ogljikohidratnega obroka zmanja obutja depresivnosti, pri
osebah, ki sicer uivajo malo ogljikovih hidratov, pa enak obrok povzroi zaspanost, utrujenost,
upad ujenosti ter poveanje obutkov depresivnosti.

c) okolada

eprav je preprianje, da okolada izbolja poutje, zelo razirjeno, pa raziskave ne podpirajo
tega dejstva. Morebitne pozitivne posledice uivanja okolade lahko namre hitro izniijo
obutki krivde.

3.5.4 Stres in prehrana

V okviru preuevanja vpliva stresa na prehranjevanje so izsledki raziskav zelo razlini: medtem
ko nekateri avtorji ugotavljajo, da stres zmanja vnos hrane, pa so drugi ugotovili, da se pod
88

stresom vnos hrane povea, zlasti pri debelih ljudeh. Raziskave kaejo, da je odnos med stresom
in prehrano povezan tudi s spolom, hujanjem in fiziolokimi spremembami. Ti dejavniki
vplivajo na izbiro hrane samostojno ali v interakciji, vsekakor pa je vpliv stresa na izbiro hrane
neizpodbiten (glej tudi podpoglavje ustveno hranjenje).

89

3.6 VAJA: DEJAVNIKI IZBIRE HRANE
V zaznavanju hrane in v tem, kaj nam je ve, obstajajo velike medosebne razlike. Vidni in
sluni draljaji so skoraj vedno v srediu nae zavesti, vonj, okus in dotik pa zelo redko.
Posledino je teje opisati okus kot izgled hrane. To dejstvo s pridom izkoriajo v oglaevanju,
kjer se oblikovalci trudijo izdelati im bolj privlano embalao, ki bi prepriala potronika v
nakup.

PRIMER
Razmislite, kakne znailnosti embalae vas najbolj pritegnejo in zakaj. Ali obstajajo doloeni
produkti, ki jih kupujete zgolj ali prvenstveno zaradi embalae? Razmislite tudi, kakna je vloga
embalae pri prvem nakupu nekega izdelka v primerjavi z nadaljnjimi.

90

3.7 VAJA: PREHRANA IN USTVA
UVOD
ustva so posebni motivacijski dejavniki, ki bistveno prispevajo h kontroli osnovnih vedenjskih
sistemov. Doloena ustva, na primer jeza, strah, alost in veselje ter razlina razpoloenja,
vplivajo na celoten proces hranjenja: na motivacijo za hranjenje, ustvene odzive na hrano,
izbiro hrane, veenje, hitrost hranjenja, koliino zauitega, pa tudi na metabolizem in prebavo.

Razlike med posamezniki
ustva lahko povzroijo poveanje ali zmanjanje apetita oziroma vnosa hrane. ustven stres naj
bi tako pri priblino 30 odstotkih ljudi povzroil povean apetit, pri priblino 50 odstotkih pa
zmanjanega. Opazimo lahko torej, da le pri majhnem deleu posameznikov ustva ne vplivajo
na hranjenje.
Prav tako pa lahko v isti skupini oseb razlina ustva povzroijo razline odzive: dolgas na
primer poveuje apetit, medtem ko ga alost zmanjuje.

ustveni jedci
Za ustvene jedce je znailno hranjenje z namenom regulacije ustev oziroma spoprijemanja z
negativnimi ustvi. ustveni jedci tako pojedo ve sladke in mastne hrane v primeru ustvenega
stresa kot ne-ustveni jedci.

Razlike med ustvi
Intenzivna ustva lahko povzroijo zmanjanje vnosa hrane, neintenzivne ali zmerno intenzivne
poveanje vnosa hrane. Za negativna ustva (jeza, strah in alost) je znailno, da poveajo
impulzivno hranjenje, hranjenje z namenom regulacije ustvenega stanja, uivanje nezdrave
hrane ter zmanjanje prijetnosti hrane in vnosa zdrave hrane. Pozitivna ustva, kot je veselje, pa
poveujejo prijetnost hrane in motivacijo za hranjenje.

PRIMER
S pomojo dnevnika prehranjevanja poskusite ugotoviti, ali obstaja povezava med stopnjo
lakote, ustvi, situacijo, koliino in izbiro hrane. Vsaj 10 dni si zapisujte, kaj ste pojedli, kolikno
91

stopnjo lakote ste obutili v asu hranjenja, koliko hrane ste zauili pri posameznem obroku,
kako ste se poutili med hranjenjem in v kakni situaciji ste jedli.

S pomojo dnevnika poskuajte analizirati svoje prehranjevalne navade. Razmislite:
Ali je stopnja lakote povezana s koliino zauite hrane?
Ali je poutje pred hranjenjem povezano s koliino in izbiro hrane?
Ali je kontekst prehranjevanja povezan s koliino in izbiro hrane?

Ali menite, da bi bilo na podlagi ugotovitev potrebno preoblikovati vae prehranjevalne navade?
Pri oblikovanju prehranjevalnega narta si lahko pomagate z vajo v zadnjem poglavju.
92

4 OSEBNOST IN PREHRANA

4.1 VPLIV OSEBNOSTI NA PREFERENCE ZA HRANO

Ali obstaja povezanost osebnostnih potez in preferenc za hrano? Na to vpraanje lahko
poskusimo odgovoriti, e se osredotoimo na gurmane, torej na posameznike, ki doivljajo
uitke, povezane s hrano. Raziskave (Back in Glasgow, 1981) kaejo, da je med gurmani ve
takih ljudi, ki imajo visoko izraeno iskanje draljajev in doivetij (tj. osebnostna poteza, za
katero je znailno vije izraena tenja po iskanju doivetij, radi imajo novosti, radi preizkuajo
novo hrano, so tudi sicer bolj hedonistino naravnani; med temi ljudmi so tudi ekstremni
portniki ter odvisniki od nedovoljenih drog, kar sicer predstavlja negativen pol omenjene
lastnosti).

V zvezi z osebnostjo in preferencami za hrano Hirsch (2001) razlaga, da obstaja anatomska
povezava med limbinim korteksom, ki predstavlja ustveni center moganov, ter med centri za
okus in vonj, zaradi esar naj bi bila povezana tudi okus in posameznikova osebnost. Avtor
ilustrira to naelo z naslednjim primerom: e elite pri neki osebi vzbuditi pozitivna ustva, ji
podarite ivilo (na primer priljubljeno slaico). Zelo malo verjetno je, da vam jo bo vrnila. e
boste podarili ivilo, ki jo ima rada, bo po zauitju tega ivila povezala pozitivno izkunjo z
darovalcem. Hirsch (2001) je z obseno raziskavo preueval povezanost med osebnostnimi tipi
in prigrizki, ki jih posamezniki izbirajo. Ugotovil je, da obstaja mona povezanost na primer med
perfekcionizmom in uivanjem ipsa, med introvertnostjo in uivanjem pikotov s kremnim
polnilom, med pustolovskim tipom osebnosti in preizkuanjem novih okusov sladoleda itd.
Nekateri avtorji sprejemajo njegove ugotovitve, drugi jih zavraajo, vendar pa rezultati
nakazujejo, da znailnosti, kot so preference za hrano, morda le niso popolnoma nakljune.

Poleg osebnosti lahko iemo povezavo tudi z modeli miljenja konkretnim, funkcionalnim in
abstraktnim. Konkretni model miljenja vpliva predvsem na ustrezno preferenco za hrano.
Omenili smo e, da ima pri okusu veliko vlogo uenje. S tega vidika je posamezniku torej bolj
pomembna hrana, ki ima prepoznaven izvor. Funkcionalni model po drugi strani poudarja
93

funkcijo hrane in se nanaa na znailnosti, kot so embalaa, praktinost, pripravljenost ivila za
uivanje (na primer udobna hrana, ang. convenience food). Pri abstraktnem modelu pa je v
ospredju predvsem estetika. Posamezniku je torej pomemben sam videz ivila oziroma jedi, pa
tudi nain serviranja.
94

4.2 OSEBNOST IN MOTIVACIJA PREHRANJEVANJA

Snell in Johnson (2002) sta v raziskavi za konstrukcijo vpraalnika MPEQ (The
Multidimensional Psychology of Eating Questionnaire) pojasnila vrsto kompleksnih zvez med
MPEQ in motnjami hranjenja, ustvi in vedenjem pri mokih ter enskah. Ugotovila sta, da
obstajajo dimenzije, ki s ustvi nimajo povezave in dimenzije, ki so z njimi povezane.

Osebnostne lastnosti, dimenzije in znailnosti, povezane s prehrano, so naslednje (Snell, Johnson,
2002):
a) Prehranjevalni optimizem
b) Samozaznava prehranjevalnega statusa
c) Prehranjevalno samospotovanje (and. eating-related self-esteem)
d) Prehranjevalna samouinkovitost (and. eating-related self-efficacy)
e) S prehrano povezano samo-upravljanje (and. eating-related self-monitoring)
f) Prehranjevalna samopodoba/shema sebstva (ang. eating self-schemata)
g) Motivacija za zdravo prehranjevanje (and. motivation for healthy eating)
h) Mesto nadzora prehranjevanja
i) Prehranjevalni perfekcionizem

4.2.1 Prehranjevalni optimizem

Optimizem je osebnostna lastnost. Nekateri ljudje so bolj nagnjeni k optimizmu, drugi k
pesimizmu; optimizma pa se lahko tudi nauimo. Za optimizem je znailno, da (i) na
posameznikovo vedenje mono vpliva njegovo preprianje o monih izidih tega vedenja ter da
(ii) obstaja neka splona naravnanost k priakovanju pozitivnih izidov v prihodnosti.

Raziskave so pokazale, da je optimizem povezan z razlinimi vidiki fizinega zdravja (Scheier in
Carver, 1987), zdravje pa je povezano tudi s prehranjevalnimi navadami. V povezavi s tem
prehranjevalni optimizem predstavlja preprianje posameznika, da lahko izbolja svoje
prehranjevalne navade. To podroje je izjemnega pomena, kajti e je posameznik v zvezi s
95

prehrano pesimistino naravnan, mu nobena dieta ne bo pomagala. Posameznik mora biti
preprian vase ter v to, da bo spremenil svoje prehranjevalne navade. Veliko vlogo pri tem ima
uenje optimizma optimizem je namre najbolj uljiva osebnostna lastnost.

4.2.2 Prehranjevalna samopodoba

4.2.2.1 Samopodoba

Samopodoba je mnoica odnosov, ki jih posameznik zavestno ali nezavedno vzpostavlja do
samega sebe. Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, obutij, podob, stali,
sposobnosti in drugih psihinih vsebin, za katere je znailno, da:
a) jih posameznik - v razlinih stopnjah razvoja in v razlinih situacijah - pripisuje samemu
sebi
b) tvorijo referenni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava in usmerja svoje
ravnanje
c) so v tesni povezavi z obstojeim vrednostnim sistemom posameznika ter z
vrednostnim sistemom ojega in irega drubenega okolja
d) so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov - nekakne membrane
med nezavednim in zavestnim, ki prepua le tiste vsebine, ki so sprejemljive za
posameznikov jaz

V psihologiji poznamo ve modelov samopodobe (Kobal, 2000), vsi pa se skladajo v naslednjem:
a) da je samopodoba strukturirana, torej sestavljena iz vejega tevila podroij
b) da je samopodoba hierarhino urejena
c) da postajajo podroja posameznikove samopodobe z njegovim razvojem vse bolj tevilna

Izpostaviti velja Tamov in Watkinsov (1995) hierarhini model samopodobe, ki na vrh strukture
postavljata splono samopodobo, ki se deli na individualno in medosebno samopodobo.
Individualna samopodoba se nadalje cepi na podroje uspeha oziroma dosekov (akademska
samopodoba, delo, materialni uspeh) in na telesno samopodobo (telesne sposobnosti, zunanji
96

videz). Medosebna samopodoba pa se deli na socialno samopodobo (socialni odnosi, socialne
odgovornosti) in druinsko samopodobo (odnosi v druini, odgovornosti v druini). Vsa nateta
podroja samopodobe pa se delijo e na samooceno vedenja v specifinih situacijah.

Slika 17. Hierarhina struktura samopodobe v odraslosti.
Vir: Tam in Watkins (1995)

4.2.2.2 Samopodoba na podroju prehrane

Hrana posreduje informacije o posameznikovi identiteti in deluje kot sredstvo komunikacije o
notranjih potrebah ter konfliktih posameznika in o njegovi samopodobi (Ogden, 2003).
Prehranjevalna samopodoba predstavlja miselni okvir, s pomojo katerega posameznik obdela in
organizira informacije, ki se nanaajo na lastno prehransko vedenje. Posameznikovo
prehranjevanje pa odraa vidike jaza na podroju seksualnosti, samokontrole ter konfliktov med
uitkom in krivdo.
97

4.2.3 Prehranjevalno samospotovanje

4.2.3.1 Samospotovanje

Samospotovanje je celota pozitivnih ali negativnih stali posameznika do sebe in obutij, s
katerimi doivlja samega sebe ter usmerja svoje ravnanje. Posameznik ima do sleherne
osebnostne znailnosti, ki se je zaveda, ustrezen vrednostni odnos.

Rosenberg (1965) opredeljuje samospotovanje kot pozitivno ali negativno stalie do sebe.
Pozitivno stalie ali visoko samospotovanje pomeni, da se posameznik sprejema taknega, kot
je, da se ceni, da je zadovoljen sam s seboj, da se uti vrednega spotovanja itd. In obratno: oseba
z negativnim staliem do sebe ali nizkim samospotovanjem se ne ceni, svojih lastnosti ne
odobrava, njeno mnenje o sebi je negativno itd. (Rosenberg, 1986). V eni izmed raziskav avtor
opozarja na tesno povezanost med nizkim samospotovanjem, depresivnostjo in anksioznostjo.

Coopersmith (1976) pojmuje samospotovanje kot pozitivno ali negativno oceno samopodobe, ki
se nanaa bodisi na odobravanje bodisi na zavraanje samega sebe in kae stopnjo
posameznikovega preprianja o svoji sposobnosti, vrednosti in pomembnosti. Burns (1979) pa v
samospotovanju vidi proces, v katerem posameznik lastne podvige, sposobnosti in lastnosti
ocenjuje v skladu s svojimi ponotranjenimi standardi in vrednotami.

Pojmovanja o strukturi samospotovanja niso enotna. Rosenberg (1965) poudarja eno samo
razsenost, kar meri tudi njegova lestvica samospotovanja. Nekateri drugi avtorji (Coopersmith,
1976; Harter, 1986; Lamovec, 1994; Tafarodi in Swan, 2001) pa predpostavljajo veje tevilo
podroij, ki opredeljujejo samospotovanje. Noveje smeri se ne ukvarjajo ve toliko z
vpraanjem dimenzionalnosti, temve predvsem z vpraanjem optimalnosti in stabilnosti
samospotovanja (Kernis, 2003).
Primer hierarhinega modela prikazuje slika 18, ki na vrh hierarhije postavlja splono
samospotovanje, nato pa ga deli na akademsko, socialno, ustveno in telesno samospotovanje.
Vsako od omenjenih podroij se e nadalje deli na posamezna podpodroja samospotovanja.
98

Slika 18. Struktura samospotovanja po Shavelsonu, Hubnerju in Stantonu.
Vir: Lamovec (1994)

Samospotovanje se pozitivno povezuje s tevilnimi oblikami vedenja in psihinimi pojavi, kot
na primer z obvladovanjem nalog, doseganjem uspehov, subjektivnim blagostanjem, zdravjem
itd.

4.2.3.2 Samospotovanje na podroju prehranjevanja

Samospotovanje je povezano tudi s posameznikovim prehranjevalnim vedenjem. Prehranjevalno
samospotovanje predstavlja splono nagnjenost posameznika, da pozitivno ocenjuje svojo
sposobnost prakticiranja prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje. Raziskave kaejo, da so
posamezniki z nijim samospotovanjem v primerjavi s posamezniki z vijim samospotovanjem
v svojem prehranjevalnem vedenju bolj vodljivi, tudi v negativnem smislu. Nizko
samospotovanje pa se lahko izrazi tudi v motnjah prehranjevanja. Samospotovanje je namre
tesno povezano s posameznikovo zaznavo lastne telesne podobe. Nizko samospotovanje tako
vodi k izkrivljanju posameznikove telesne samopodobe, le-te pa ni mogoe popraviti, dokler ne
izboljamo posameznikovega samospotovanja (Eating Disorders Venture, 2006).
99

4.2.4 Prehranjevalni perfekcionizem

Perfekcionizem je vedimenzionalni konstrukt, za katerega je znailno postavljanje visokih
standardov, kar samo po sebi ni patoloko (Soenens in sod., 2008). Dokler je posameznik zmoen
zniati oziroma prilagoditi standarde glede na okoliine, visoki standardi spodbujajo ciljno
usmerjenost.

Raziskave pa kaejo, da se perfekcionizem povezuje tudi z mnogimi bolezenskimi stanji (Hewitt
in Flett, 1991), e posebno z motnjami hranjenja, kot sta bulimija in anoreksija (Bardone-Cone
idr., 2006). Prehranjevalni perfekcionizem torej predstavlja posameznikovo nagnjenje k
pretirano strogim in perfekcionistinim merilom na podroju svojega prehranskega vedenja.

100

4.3 NEZADOVOLJSTVO S SAMIM SEBOJ IN TEAVE S PREHRANO

Nezadovoljstvo s samim seboj v odnosu do hranjenja se kae v niji samopodobi, vkljuno z
nijo prehranjavalno samopodobo, odkloni in nihanji v splonem in prehranjevalnem
samospotovanju, prehranjevalnem perfekcionizmu in drugimi osebnostnimi teavami in
problemi.

4.3.1 Hujanje in prenajedanje

Hranjenje ima dve glavni funkciji: sprejemanje energije (torej omogoa aktivnost in ivljenje
nasploh) in vzdrevanje telesne tee (gre za optimalno telesno teo in konstruktiven nadzor
hrane; oseba torej ni niti preteka niti podhranjena). Vendar pa zaradi neprimernih
prehranjevalnih navad pogosto pride do sprememb zlasti v okviru vzdrevanja optimalne telesne
tee. Zaradi razlinih dejavnikov, kot so posameznikov ivljenjski stil, kvaliteta hrane, ki jo
uiva, obseg gibanja, znailnosti metabolizma itd., se posameznikova tea povea; posledino pa
se v mnogih primerih pojavi nezadovoljstvo z lastnim videzom. Hujanje je zlasti pri enskah
najpogosteja posledica tega nezadovoljstva, medtem ko moki v taknem primeru veinoma
poveajo obseg telesne vadbe (Ogden, 2003). Zmanjevanje nezadovoljstva s pomojo hujanja
spodbuja tudi prehrambena industrija, ki promovira vitkost kot najbolj zaeleno stanje in
spodbuja preprianje, da lahko spremenimo svoj telesni videz; sredstvo, ki ga ponuja v ta namen,
pa so razline shujevalne diete.

Kljub temu da naj bi lo pri hujanju za zmanjevanje vnosa hrane in posledino zmanjanje
telesne tee, pa raziskave kaejo, da hujanje pogosto povzroi epizode prenajedanja (Ogden,
2003). Prenajedanje pa ni edina posledica hujanja: omejevanje vnosa hrane lahko vodi do
preokupacije s hrano, negativnega razpoloenja in obutka pomanjkanja nadzora, pojavijo pa se
lahko tudi motnje hranjenja.

101

4.3.2 Prekomerna tea in debelost

Prekomerna tea predstavlja v sodobni drubi edalje veji problem, ne le z zdravstvenega,
temve tudi s psiholokega vidika. Tako v Sloveniji kot v celotni Zahodni Evropi ima kar tretjina
prebivalstva prekomerno telesno teo (Lekarna Ljubljana, 2008). Prekomerno telesno teo in
debelost ocenjujemo z indeksom telesne mase (ITM), ki ga doloa razmerje med telesno maso in
kvadratom telesne viine. Prekomerna telesna tea je doloena z ITM med 25.0 in 29.9, debelost
pa z ITM 30.0 ali ve. Do debelosti pride, kadar lovek dobi ve energije, kot je njegovo telo
porabi. Debelost poveuje verjetnost nastanka razlinih resnih bolezni, na primer visokega
krvnega tlaka, moganske kapi, sladkorne bolezni, obremenitev sklepov in tudi psihinih teav.
Najpogosteja vzroka za debelost sta prekomerno uivanje hrane in premalo telesne dejavnosti.
Manj pogosti vzroki pa so e hormonske bolezni in genetski dejavniki. Tako imajo na primer
otroci debelih starev kar desetkrat ve monosti, da bodo imeli teave s teo, kot otroci starev z
normalno teo. Nekateri raziskovalci v zvezi s tem omenjajo gen debelosti (Shepherd in
Houghton, 2002; Shepherd, Stride, Ellard in Hattersley, 2003), saj doloene raziskave kaejo, da
je tea genetsko pogojena oziroma da obstajajo dispozicije, ki doloajo teo posameznika. V
vsakem primeru pa je pomembno, da se drimo zdravega naina ivljenja, torej uravnoteene
prehrane oziroma tistega, kar najbolj pripomore k ustrezni tei.

V zvezi z vitkostjo in prekomerno teo obstaja vrsta stereotipov, ki so jih potrdile tevilne tudije
(Cogan, Bhalla, Sefa-Dedeh in Rothblum, 1996; Tiggemann in Wilson-Barrett, 1998; Hebl,
Ruggs, Singletary in Beal, 2008). Izkazalo se je, da ljudje vitkejim osebam v splonem
pripisujejo lastnosti, kot so: privlanost, sposobnost samonadzora, uspenost, samostojnost,
inteligentnost, delavnost itd., nasprotno pa debelejim ljudem pripisujejo lastnosti kot na primer:
neuspenost, neprivlanost, lenoba, nepriljubljenost, prenajedanje s hrano, neprijaznost,
nespretnost, nezmonost samokontrole, neinteligentnost itd. Avtorji (Chernov, 2006; Morris,
2004) prav tako ugotavljajo, da prihaja do diskriminacije tudi pri iskanju zaposlitve: v raziskavi,
kjer sta ugotavljala preference delodajalcev, se je izkazalo, da so v primerjavi z ljudmi s
prekomerno teo imeli prednost pri zaposlitvi vitkeji posamezniki.

102

Svetovalci za prehrano potrebujejo tudi veliko psiholokega znanja, e posebej s podroja
razvojne psihologije, saj se z otroci in mladostniki veliko ukvarjajo (nartovanje prehrane v olah
ipd.), obenem pa so otroci in mladostniki zaradi specifike razvojnih obdobij, v katerih se
nahajajo, tudi najbolj dovzetni za vplive okolja. Raziskave kaejo, da so otroci s prekomerno teo
pogosto rtve nasilja med vrstniki (Janssen, Craig, Boyce in Pickett, 2004; Griffiths, Wolke,
Page, Horwood in ALSPAC Study Team, 2006; Lumeng, Forrest, Appugliese, Kaciroti, Corwyn
in Bradley, 2010).

Da so predsodki in stereotipi, povezani z debelostjo, globoko vraeni tako v drubeno kot v
individualno asovni kontekst, kae tudi raziskava, ki je bila opravljena e pred ve kot 40 leti
(Lerner in Gerret, 1969). Otroci, stari med 5 in 10 let, so na podlagi fotografij in risb, ki so jim jih
predstavili raziskovalci, ocenjevali, s katerim otrokom bi se najraje igrali. Na voljo so imeli pet
fotografij; na tirih so bili otroci z razlinimi vrstami invalidnosti (gibalna oviranost, amputacija
leve roke, obrazne anomalije itd.), na peti pa je bil otrok z prekomerno teo. Na zadnje mesto na
lestvici venosti so ocenjevalci postavili otroka s prekomerno teo.

4.3.3 Osebnost in motnje hranjenja

Kot smo zapisali v prvem poglavju, je osebnost celota duevnih, vedenjskih in telesnih
znailnosti posameznika (Musek, 2010). Vse te znailnosti so med seboj povezane. Kadar telesni
in duevni procesi potekajo normalno, je posameznikovo delovanje uravnoteeno, kar pomeni, da
je njegovo odzivanje ustrezno ter da je psihino in fizino zdrav. V doloenih primerih pa so
lahko nekatere obremenitve za posameznika preteke. Tako se na primer v stresnih situacijah pri
mnogih ljudeh pojavijo psihosomatska obolenja, torej bolezni, ki se izraajo v fizinem smislu,
eprav je njihov izvor psihine narave. Podoben izvor pa imajo tudi motnje hranjenja, ki sluijo
sproanju razlinih notranjih napetosti.

103

4.3.3.1 Vzroki za pojavljanje motenj hranjenja

Vzroki za pojav motenj hranjenja so zelo kompleksni in vkljuujejo ve faktorjev, vkljuno z
nezadovoljstvom z lastnim telesom (Nevid in Rathus, 2010). To je tesno povezano s socialnimi
pritiski in s stremenjem k nerealistinim idealom vitkosti. Nekateri psihodinamsko orientirani
avtorji menijo, da anoreksija odraa eljo deklet po vraanju v predpubertetno obdobje. Na ta
nain jim bolezen omogoa, da se izognejo odraanju, loitvi od druine in prevzemanju
odgovornosti. Odrekanje hrani lahko odraa tudi teave v odnosih v druini. S tega vidika se
motnje hranjenja razvijejo kot nain spoprijemanja z osamljenostjo in odtujenostjo, ki jo
mladostniki obutijo v druini. Socialno-kognitivno orientirani avtorji pa menijo, da si mlade
enske z anoreksijo postavljajo nerealno visoke cilje, da bi se im bolj pribliale popolnosti, kar
pa vkljuuje tudi popolno telo (Cockell in sod., 2002; Halmi in sod., 2000). Raziskave kaejo,
da imajo mnoge mlade enske z motnjami prehranjevanja teave na podroju nadzora in
perfekcionizma. Hrana zanje predstavlja edino podroje ivljenja, ki ga lahko kontrolirajo
(Shafran in Mansell, 2001).

Potrebno je poudariti, da se motnje prehranjevanja nikoli ne pojavijo samo iz enega razloga,
ampak gre za zapleteno interakcijo med biolokimi, individualnimi in okoljskimi faktorji, ki
pri ranljivih osebah povzroijo razvoj patolokih vedenj na podroju prehranjevanja (Dovey,
2010). Vendar pa lahko z gotovostjo trdimo, da gre pri vseh oblikah motenj hranjenja za izredno
nizko samospotovanje in samopodobo.

4.3.3.2 Anoreksija

Pri anoreksiji (ang. anorexia nervosa) gre za odrekanje hrani in stradanje, s imer eli oseba
dosei in/ali ohraniti minimalno telesno teo. Po medicinski definiciji govorimo o anoreksiji, ko
je tea za ve kot 25 odstotkov nija od idealne tee. Pri anoreksiji je kljub nenormalno nizki
tei prisoten tudi moan strah pred pridobivanjem tee in debelostjo. Zaznava lastne fizine
podobe je mono popaena, oseba pa zanika, da bi bilo kar koli narobe z njenim videzom in se ne
zaveda resnosti situacije. Pri enskah pride tudi do izgube menstruacije (Dovey, 2010).
104

Dolgo je veljalo, da je to bolezen, ki zajema predvsem osebe v asu mladostnitva, in sicer
preteno enske. Danes so mladostnice sicer e vedno prevladujoa skupina, ki zapade v to
motnjo, vendar pa se anoreksija asovno vraa e v zgodnje mladostnitvo (znani so celo primeri
iz otrotva), pa tudi v odraslost. Poleg tega ni ve zgolj v domeni ensk, s tem da pri fantih ne gre
toliko za porast v otrotvo, ampak v odraslost (Nevid in Rathus, 2010).

4.3.3.3 Bulimija

Bulimija (ang. bulimia nervosa) zajema kombinacijo prenajedanja in stradanja oziroma
bruhanja, emur se pogosto pridruuje tudi uporaba odvajal. Za osebe z bulimijo je znailno, da
zauijejo precej veje koliine hrane, kot bi je v podobnih okoliinah pojedli drugi ljudje. V
epizodah prenajedanja se pojavi pomanjkanje samokontrole, ki ga posameznik nato nadomesti
z razlinimi kompenzatornimi vedenji, na primer bruhanjem, odvajali, ekstremnimi dietami ali
pretirano vadbo, zaradi esar se pri bulimiji pogosto pokoduje tudi prebavni trakt (zobje, grlo,
poiralnik). Osebe z bulimijo v javnosti pogosto jedo obiajno, torej v obiajnih koliinah,
prenajedajo pa se, ko so same. Motnjo hranjenja lahko opredelimo kot bulimijo, kadar se pojavita
vsaj dve epizodi prenajedanja na teden v asu treh mesecev. Za bulimijo pa so znailna tudi
obsesivna vedenja in misli o lastni telesni podobi (Dovey, 2010). V nasprotju z anoreksijo, ki
se pojavlja tako pri enskah kot mokih, je bulimija bolj znailna za enske.

Tako za anoreksijo in bulimijo kot za kompulzivno prenajedanje je znailno nizko
samospotovanje oseba se ne ceni. Vzrok je verjetno tudi v zgodnjem otrotvu oziroma v
uenju v zgodnjem otrotvu, natanneje v zastojih ali nazadovanju v oralni fazi (otroka so lahko
preve silili k hrani, nagrajevali ali kaznovali preko hranjenja, ni imel vzpostavljenega reda
hranjenja...). Gre za oralno fiksacijo, za katero je znailno odrekanje, konzumiranje in bruhanje.
Pretirano odvajanje pa lahko kae tudi na zastoje v analni fazi oziroma v obdobju toaletnega
treninga.

105

4.3.3.4 Kompulzivno prenajedanje

Pri kompulzivnem prenajedanju (ang. binge eating) gre, podobno kot pri bulimiji, za epizode
prenajedanja, le da so tu kompenzatorna vedenja odsotna. Da lahko postavimo diagnozo
kompulzivnega prenajedanja, se morajo epizode pojavljati vsak dvakrat tedensko v obdobju
estih mesecev. Za prenajedanje v okviru te motnje pa so vedno znailne tudi najmanj tri od
naslednjih karakteristik (Dovey, 2010):
a) hitreje hranjenje kot obiajno
b) hranjenje do toke ekstremne sitosti
c) prenajedanje, kadar oseba sploh ni lana
d) obutki osramoenosti in stiske, ki spremljajo prenajedanje
e) obutki krivde, ki se pojavijo takoj po prenajedanju

Prenajedanju se pogosto pridrui tudi pomanjkanje fizine aktivnosti, posledica pa je
prekomerna tea.

Bulimija in kompulzivno prenajedanje sta motnji, ki se ju na prvi pogled ne opazi, zato je
potrebna posebna pozornost, e ju hoemo odkriti. Teko pa je opaziti tudi anoreksijo, ki jo
posamezniki pogosto prikrijejo z oblaili.

4.3.3.5 Ortoreksija

Ob omembi motenj prehranjevanja veina ljudi pomisli na anoreksijo, bulimijo in/ali
kompulzivno prenajedanje. V zadnjem asu pa se vedno pogosteje omenja tudi nova, uradno sicer
e neopredeljena motnja, imenovana ortoreksija (ang. orthorexia nervosa). Ta izraz je prvi
uporabil zdravnik Steven Bartman (1997), ki je opisal ortoreksijo kot nezdravo obsesijo z (po
mnenju osebe) zdravo prehrano. Nain prehranjevanja, ki ga oseba prakticira, sprva res sledi
naelom zdrave prehrane: oseba skrbno nartuje obroke, izbira nizkokalorino hrano, se izogiba
doloeni hrani, se posluuje posebnih nainov priprave hrane itd. Sasoma pa tak nain
prehranjevanja preraste v obsedenost. Oseba zane postavljati prehrano na prvo mesto, priprava
106

hrane ji vzame vedno ve asa, obroke pa nartuje za nekaj dni vnaprej. Poleg tega lahko zane
tudi zanemarjati druge aktivnosti. Pri taknih osebah se pogosto pojavi tudi obutek
superiornosti v primerjavi z ljudmi, ki se prehranjujejo na drugaen, po njenem preprianju
nezdrav nain.

Kljub temu da so pri ortoreksiji (tako kot pri ostalih motnjah hranjenja) navzven vidne le telesne
in vedenjske teave, je ortoreksija mono povezana s posameznikovo samopodobo, pa tudi z
drubenimi in osebnimi normami. Z obsedenim zanimanjem za zdravo prehrano oseba odvrne
pozornost od stresa in ostalih teav, s hujanjem se izbolja njena samozavest. Hrana prevzame
osrednjo vlogo v ivljenju posameznika, ki pogosto pretrga vezi s prijatelji, zaradi osamljenosti
pa se po tolabo e bolj zateka k prehrani. Pri osebi z ortoreksijo se vsaki, ko obuti eljo po
nezdravi hrani, pojavi tudi obutek krivde, ki jo sili v samokaznovanje s e ostrejimi pravili ali
vzdrnostjo. Tako se sasoma vzpostavi zaaran krog, iz katerega se oseba le teko izvlee.
Ortoreksija ima nekoliko drugano ozadje kot ostale motnje hranjenja: medtem ko je na primer
pri anoreksiji cilj izgubiti teo, je cilj pri ortoreksiji, da bi se oseba poutila zdravo, isto in
naravno.
107

4.4 VAJA: POVEZANOST MED ZNAILNOSTMI OSEBNOSTI IN IZBIRO
PRIGRIZKOV

Hirsch (2001) je v svoji raziskavi ugotovil, da obstaja povezanost med osebnostnimi tipi in
prigrizki, ki jih izbirajo posamezniki. Razmislite, po katerih prigrizkih sami najvekrat
posegate, nato pa z enim od psiholokih vpraalnikov ugotovite, katere znailnosti osebnosti so
pri vas najvije izraene.

Za ocenjevanje prigrizkov uporabite vpraanja, kot je:
Ocenite, kako pogosto (1 nikoli, 2 redko, 3 vasih, 4 pogosto, 5 vedno) posegate po
naslednjih prigrizkih: slani prigrizki (ips, slane palke, smoki), grisini, rievi vaflji, surova
zelenjava, sladki prigrizki (pikoti, okolada), mleni izdelki (jogurt, skuta), sladoled itd.

Za ocenjevanje osebnostnih lastnosti lahko uporabite na primer enega od vpraalnikov za
merjenje osebnostnih dimenzij, temperamenta, vrednot, agresivnosti, impulzivnosti,
fleksibilnosti, iskanja draljajev, optimizma, spoprijemanja s stresom...

Primerjajte svoje rezultate z rezultati kolegov. Opazite kaken vzorec?

108

5 DRUBENO PSIHOLOKI VIDIKI PREHRANE

5.1 KULTURNI IN DRUBENI VPLIV NA PREHRANO

5.1.1 Hrana kot kulturna identiteta

Hrana predstavlja obliko komunikacije o identiteti posameznika v socialnem kontekstu, v irem
drubenem okolju pa pria tudi o kulturni identiteti doloene osebe. Raziskave kaejo, da se
hrana lahko nanaa na religiozno identiteto, izraa lahko socialno mo, poleg tega pa predstavlja
tudi simbolno lonico med kulturo in naravo (Ogden, 2003).

a) Hrana kot religiozna identititeta

Hrana in obroki v krogu druine imajo pri vzpostavljanju religiozne identitete osrednjo vlogo.
Zagotavljanje hrane druinskim lanom, pripravljanje hrane zanje in uivanje hrane skupaj z
njimi predstavljajo medij, preko katerega se v druini izraa pobonost (Ogden, 2003).

b) Hrana kot dejavnik socialne moi

Hrana je tudi simbol socialnega statusa, saj ljudje z vijim socialnim in izobrazbenim statusom
jedo draje in bolj zdrave jedi. Posledino imajo manj teav s prekomerno teo in tudi manj
drugih problemov, povezanih z nezdravim prehranjevanjem (Ogden, 2003).

c) Hrana kot lonica med kulturo in naravo

Hrana, e zlasti meso, predstavlja tudi odnos med lovekom in naravo. Za veino ljudi je meso
osrednji del obroka, za vegetarijance pa hrana, ki se ji je treba izogibati. Fiddes (1990) je v okviru
antropoloke analize pomena mesa v lovekovi prehrani izpostavil, da je meso ve kot obrok, saj
predstavlja nain ivljenja posameznika. Fiddes (1990) meni, da meso simbolizira lovekovo
109

civiliziranost, ki jo je pridobil s tem, ko se je loil od narave in pridobil mo nad ivimi bitji.
Njegovo dominiranje nad naravo naj bi se kazalo skozi vedenja, kot je na primer lov, zaradi esar
naj bi uivanje mesa predstavljalo bistvo lovekosti in osrednji element loevanja med kulturo in
naravo.

5.1.2 Okus hrane

Na prehrano pomembno vpliva kulturno okolje, saj obstajajo velike medkulturne razlike v tem,
kakne okuse ljudje preferirajo. Zelo velika je na primer razlika med Slovenci in prebivalci
vzhodnih deel: medtem ko Japonci pogosto uivajo surove ribe, pa pri nas to ne velja za najbolj
okusno hrano. Tako okus kot tudi samo prehranjevanje sta torej kulturno posredovana.

5.1.3 Zunanji videz loveka, spol in prehrana

Vitkost ni bila vedno lepotni ideal. Skrajnost je dosegla v drugi polovici dvajsetega in v tem
stoletju. Posledino so danes v ospredju anoreksini modeli moderen je androgini in heroinsko
anoreksien tip lepote. V zahodnem svetu je vitkost idealizirana; naa kultura torej tei k temu, da
se j malo, ne k temu, da se j zdravo. V nasprotju z zahodno kulturo pa v islamskem svetu
vitkost ni prioriteta, preve vitka enska pa ni privlana. Vnos hrane je torej tudi kulturno
posredovan.

5.1.4 Koliina zauite hrane in prisotnost drugih

Podobno kot kultura tudi druba vpliva na prehranjevanje. Koliko pojemo, je mono odvisno od
socialnih dejavnikov. To je lepo razvidno iz Bayerjevega (1929) poskusa, kjer je avtor zaprl lane
kokoi v kokonjak skupaj s sitimi. Site kokoi so jedle skupaj z lanimi, torej so bile podvrene
doloenemu vplivu (v primeru, ko so bile v kokonjaku samo site kokoi, niso jedle). Ljudje smo
ravno tako podvreni socialnemu uenju. Na osnovi socialnega uenja se uimo tudi (intimnega)
odnosa do hrane. e gremo na primer s prijatelji na veerjo, pa smo ravno jedli, ponavadi vseeno
110

pojemo vsaj sladico. V skupini prav tako pojemo ve, kot e bi jedli sami. Velja pa tudi
nasprotno: e smo v drubi ljudi, ki se zdravo prehranjujejo, se tudi sami bolj zdravo
prehranjujemo. Vpliv pomembnih drugih pri tem, koliko pojemo, je torej zelo moan.

5.1.5 Demografske znailnosti

Pri prehranjevanju imajo doloeno vlogo tudi demografske znailnosti. Razlike so opazne
predvsem med spoloma, pojavijo pa se e v mladostnitvu (Rolls, Fedoroff in Guthrie, 1991).
Moki pogosto zauijejo ve kalorij kot enske, razlika pa obstaja tudi v slogu prehranjevanja, ki
nakazuje, da se enske v procesu socializacije nauijo jesti na bolj feminilen nain. Rezultati
raziskave kaejo tudi, da enske doivljajo ve konfliktov, povezanih s hrano, na primer ve jim
je hrana, ki redi, vendar se zavedajo, da je ne bi smele uivati. To je tesno povezano z idealom
vitkosti, ki vpliva na prehranjevalne navade e v zgodnjem mladostnitvu. enske prav tako
pogosteje kot moki doivljajo nezadovoljstvo s svojim telesnim videzom in teo, pri njih pa so
pogosteje tudi motnje hranjenja.

111

5.2 OKOLJSKI IN ASOVNI DEJAVNIKI PREHRANE

V zadnjih desetletjih se je odnos ljudi do prehrane v razvitem svetu mono spremenil. Pudel in
Westenhofer (2003) v zvezi s tem navajata naslednje spremembe:

a) Izguba spotovanja do hrane

Generacije po letu 1950 niso izkusile pomanjkanja hrane in temu pripadajoih ustvenih in
eksistencialnih posledic. Danes je hrana v zahodni drubi nekaj, esar je preve. Problem ni v
pomanjkanju, temve v preobilju; zaradi tega pa je tudi edalje ve pretekih ljudi.

b) Izguba identitete ivil

V modernih supermarketih potronik nakupa ivil ne doivlja ni drugae kot nakup katerega koli
ne-ivilskega proizvoda. Vse je razpololjivo na enem mestu. ivilski in ne-ivilski produkti se
ne razlikujejo po embalai, oznaki cene, nainu in velikosti ponudbe. Posameznik lahko dandanes
v eni trgovini kupi mleko in raunalnik; izgubljajo se specializirane trgovine. Lahko bi rekli, da
gre za globalizacijo oziroma inkluzijo vsega v en prostor.

c) Izguba odnosa do primarnega izvora ivil

ivilski produkti postajajo vse bolj podobni ne-ivilskim. Oblika, v kateri se danes mnoga ivila
prodajajo, ne asociira na izvor ivila (na primer mleko v tetrapaku krava, ribje palke riba). S
tem je povezano tudi pomanjkanje znanja potronikov o izvoru in predelavi ivil. Uveljavljata se
bio in eko pridelava, vendar so ljudje e vedno premalo osveeni. Ne vedo, kako se hrana
prideluje, kar pa vodi tudi v nesporazume ali napana pojmovanja (na primer vse, kar je
predelano, je nezdravo).

112

d) Izguba ustvenega odnosa do hranjenja

Doivetje obeda kot neesa posebnega izginja z obedovanjem izven doma. Posledino pride do
opuanja skupnih obedov, tradicionalnih jedi, receptov. Vendar pa je potrebno poudariti, da so
rituali zelo pomembni zlasti za majhnega otroka, ker dajejo obutek varnosti (torej da vedno
jemo ob istem asu, na istem mestu, z istimi ljudmi). Pomembno je spodbujati stare k takemu
nainu prehranjevanja.

e) Uvajanje marketinkih strategij

Prehranjevalno vedenje se edalje bolj usmerja v standardizacijo okusa s specifinimi
recepturami (na primer gazirane pijae, hamburgerji hrana v McDonald'su je po celem svetu
enaka) ter v normiranje situacijskega naina ponudbe (na primer verine restavracije, menze).

f) Spremenjena terminologija

V dananjem asu se pojavlja vse ve novih izrazov v povezavi s hrano:
- Convenience food: gre za angleki izraz, ki oznauje t.i. "udobno hrano", na primer
zamrznjeno hrano, instantno hrano, hrano za pogrevanje, hrano, pakirano v primerni
obliki (ribje palke, narezan sir, salama...)
- Food design: pojmovanje hrane kot uitnega oblikovalskega izdelka, kot objekta, ki nima
zveze s kuhanjem, tradicijo in gastronomijo. V ospredju je estetika (danes je na primer
velik poudarek na tem v restavracijah).
- Genfood: gensko predelana hrana
- Eko hrana: ekoloko pridelana hrana

Pomemben pa je tudi zunanji videz hrane, zato se v marketingu osredotoajo predvsem na
izboljanje izgleda ivila. Danes so trendi e drugani: v ospredju je ekoloka pridelava,
posledino pa kupujemo hrano, ki pravzaprav izgleda najslabe. Pomemben je predvsem naraven
videz, ne lepota. ivilo, ki v preveliki meri izgubi stik z jedjo, torej ki izgleda preve umetno,
izgubi privlanost.
113

5.3 TRNI IN MEDIJSKI VPLIV NA PREHRANO

V okviru drubenega konteksta govorimo o drubenem, ekonomskem, trnem in medijskem
vplivu na prehrano. Pri tem ima veliko vlogo zlasti oglaevanje, ki izrazito vpliva na
prehranjevalno vedenje posameznika (in skupine), eprav se sam tega ne zaveda. Veliko ljudi bi
reklo, da ne kupujejo hrane glede na oglase (s imer izraajo tudi svojo avtonomnost); toda bistvo
je ravno v tem, da oglasi delujejo na nezavedni ravni.

Hrana s psiholokega vidika stimulira kot celota in tudi parcialno, torej vsaka lastnost posebej.
Stimuluse, ki prihajajo od hrane, delimo na tri podroja (Dovey, 2010):
a) okus in vonj
b) tekstura
c) videz oziroma izgled

Z vidika trenja proizvajalci ciljajo na vse tri stimulante, na primer dodajajo ojaevalce okusa,
umetne arome, razne premaze, privlane embalae...

edalje ve je tudi oglasov v smislu "real testimonials" gre za "resnina" priporoila
doloenega izdelka s strani ljudi iz vsakdanjega ivljenja (na primer reklame za Kosmodisk ali
Dormeo). Pokazalo se je, da to zelo vpliva na odloitev ljudi za nakup nekega izdelka. V taknih
reklamah sodelujejo tako imenovani naturiki sproeni, simpatini posamezniki, ki so
pripravljeni testirati izdelek za uravnavanje prehrane ter o svoji pozitivni izkunji tudi priati pred
kamero. O njihovih izkunjah pred in po testiranju jih izprauje izpraevalec, ki se ga niti ne vidi
niti ne slii, v vsakem primeru pa gre za neko kredibilno osebo, saj s takimi posamezniki izbranci
laje komunicirajo in jim tudi bolj zaupajo zaupanje pa je na splono temelj uspene
komunikacije. Tovrstni oglasi so e bolj zavajajoi kot napisi na prehranskih izdelkih o
zdravilnih, blagodejnih... uinkih na loveka.

114

5.4 VAJA: VPLIV OGLASOV NA PREHRANJEVANJE

UVOD
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je leta 2006 organizirala razpravo na temo trenja
hrane, kjer so bili v srediu pozornosti oglasi, usmerjeni na otroke. Raziskovalci so namre
poskuali opredeliti nove naine za prepreevanje prekomerne tee pri otrocih, ki v razvitem
svetu predstavlja vse veji problem. Vzroke za to lahko iemo tudi v marketingu, saj je veina
reklam, povezanih s hrano, usmerjena na otroke, oglaujejo pa predvsem sladke pijae,
sladkarije, prigrizke in restavracije s hitro hrano. Kot smo zapisali v prejnjih poglavjih, se ljudje
zanemo uiti prehranjevalnega vedenja e v zgodnjem otrotvu, zato ni presenetljivo, da otroci
pod vplivom omenjenih reklam razvijejo slabe navade v zvezi z izbiranjem, nakupovanjem in
uivanjem hrane. Reklame naj bi imele najveji vpliv na prehranjevanje pri otrocih, starih od dve
do enajst let; razlog za to, da so usmerjene nanje, pa naj bi bil predvsem v tem, da so otroci bolj
prilagodljivi in odzivni kot njihovi stari. Glavni sklep udeleencev sreanja je bil, da bi morale
biti reklame, ki oglaujejo nezdravo hrano, oblikovane tako, da ne pritegnejo zanimanja otrok ter
da bi morali za to ciljno skupino oblikovati predvsem oglase, ki spodbujajo zdrav nain
prehranjevanja.

PRIMER
Poskusite oblikovati predstavitev na primer Milkine okolade za vrtevske otroke na ta nain, da
bo okolada zanje im manj privlana. Nato pa poskusite oblikovati e predstavitev za kaken
bolj zdrav prigrizek (na primer jogurt s koki sveega sadja) tako, da jih bo im bolj pritegnil.

Razmislite tudi, kaknim naelom sledijo oglasi, ki jih vsak dan vidite po televiziji. Poskusite
odgovoriti na vpraanje, kakni bi morali biti oglasi, da bi spodbujali zdrav nain prehranjevanja
(katere konkretne elemente bi morali vsebovati).

115

6 PSIHOLOKI PROFIL PREHRANSKEGA SVETOVALCA

6.1 SVETOVANJE

Ljudje se med seboj razlikujemo po prehranjevalnih navadah oziroma vzorcih, ki opisujejo, kako
izbiramo hrano, kakno koliino hrane zauijemo, kaken je dele posameznih ivil v nai
prehrani, kako pripravljamo hrano ter kako si razporejamo obroke preko dneva. Bistveni vidik
posameznikovih prehranjevalnih navad naj bi bil vzdrevanje optimalne tee in zdravja.
Vendar pa prehranjevalne navade niso vedno ustrezne. e ve pogosto imajo celo negativne
uinke na zdravje. Zaradi tega se pri mnogih ljudeh pojavi potreba po spreminjanju
prehranjevalnih navad. Do tega lahko pride iz razlinih vzrokov: lahko gre za lastno odloitev
posameznika, ki izvira iz elje po prakticiranju zdravih prehranjevalnih navad, ki krepijo zdravje.
Lahko pa gre tudi za neko zunanjo pobudo, kamor tejemo razlina bolezenska stanja, ki
zahtevajo poseben prehranjevalni reim (na primer diabetes) ter prekomerno teo, ki ogroa
zdravje.

Pri spreminjanju prehranjevalnih navad obstaja nevarnost, da posameznik zaide v eno od dveh
skrajnosti:
a) Obupa nad spreminjanjem navad, ker misli, da se tako ali tako ne bo nikoli ni
spremenilo.
b) Postane obseden s hujanjem. Zaradi tega se lahko pojavijo resne posledice, ki se kaejo
na telesnem in duevnem podroju.

Da bi se temu izognil, je zelo koristno, e se za pomo obrne na strokovnjaka; na tem mestu pa se
v proces vkljui prehranski svetovalec.

116

6.1.1 Pomembni vidiki svetovalnega procesa

6.1.1.1 Lastnosti dobrega svetovalca

ali (2003) navaja naslednje lastnosti, ki naj bi jih imeli dobri svetovalci:
a) Osebnostna zrelost, uravnoveenost, prilagodljivost
b) iroko strokovno znanje
c) Strokovna in ivljenjska izkuenost
d) Pristnost, osebnostna integriteta, usmerjenost k loveku
e) Pripravljenost pomagati ljudem v stiski
f) ustvena toplina, odzivnost, empatinost
g) Objektivnost, doslednost, strpnost, potenost
h) Verodostojnost
i) Samokritinost, po drugi strani pa ceni samega sebe
j) Sprejemanje ivljenjskih izzivov
k) Pripravljenost na nenehno uenje

6.1.1.2 Medosebni odnos

Medosebni odnos predstavlja temelj svetovalnega procesa. Je most komuniciranja med ljudmi: od
medosebnega odnosa je odvisno, kako ljudje sprejemajo in razumejo posamezna sporoila. Za
pozitiven medosebni odnos so znailni sproenost, dobro poutje, medsebojno zaupanje in
spotovanje, pristnost, ustvena toplina, odprtost, obutek varnosti, skladnost, strpnost. Pozitiven
medosebni odnos poveuje vplivnost svetovalca, laja medsebojno sporazumevanje, spodbuja
svetovanevo izraanje misli in ustev ter laja svetovanevo uenje (ali, 2003).

117

6.1.1.3 Komunikacija

Veine nebesedne pozornosti so osnova, na kateri slonijo vse druge svetovalne tehnike (ali,
2003). Pozorno vedenje vkljuuje:
a) Primeren oesni stik
b) Osredotoenost na sogovornika in njegova sporoila
c) Sproenost, umirjenost
d) Odprto telesno dro
e) Optimalno razdaljo do sogovornika (90 120cm)
f) Obasno nagibanje k sogovorniku
g) Razumevajo izraz obraza
h) Prijazen ton govora
i) Aktivno posluanje

6.1.1.4 Motiviranje

e hoemo, da bo svetovanec uspeno sodeloval, ga moramo za to ustrezno motivirati. Pri tem je
pomembneje intrinzino motiviranje, ker bolj spodbuja sodelovanje (torej neposredno
zadovoljevanje pomembnih svetovanevih potreb) (ali, 2003).

6.1.2 Prehranski svetovalec

Prehranski svetovalec pomaga pri:
a) preoblikovanju prehranjevalnih navad
b) uenju konstruktivnega nadzora hranjenja
c) doseganju in vzdrevanju optimalne telesne tee

Cilj svetovalnega procesa je torej, da se svetovanec naui z ustrezno prehrano podpirati
psihofizino zdravje ali izboljati s prehrano povezana bolezenska stanja.
118

Kakne koristi ima prehranski svetovalec pri svetovanju?
a) Svetovanje poveuje profesionalnost poklica. Svetovalec tako gradi svojo poklicno
identiteto ne gre samo za to, da izobrauje, svetuje drugim, ampak ima to tudi zanj nek
doprinos.
b) Poveuje zadovoljstvo s slubo. Obutek zadovoljstva je namre tisto, kar loveka najbolj
navdihuje za delo, ne pa na primer plaa.
c) Dodatna storitev za doseganje konkurennosti: veja angairanost omogoa lajo
konkuriranje.
d) Trenje storitev (v doloenih primerih).
e) Obutek, da si nekomu pomagal z lastnim delom, svetovanjem.

119

6.2 USTVENA INTELIGENTNOST

6.2.1 Opredelitev ustvene inteligentnosti

Koncept ustvene inteligentnosti je v psihologiji znan od zaetka 90. let (Avsec in Pejak, 2003),
populariziral pa se je kasneje preko novinarstva. Pred leti, ko se je zaela razvijati kadrovska
politika v podjetjih, so vodstveni kadri pri svojih sodelavcih zaeli opaati, da niso vsi, ki so
visoko usposobljeni, tudi uspeni pri svojem delu. Potem so zaeli razmiljati, kaj je tisto, kar je
kljuno za produktivnost. Ugotovili so, da je vsaj 40 odstotkov lastnosti, ki sodijo v psiholoko
domeno in v prvi vrsti se za temi lastnostmi skriva ustvena inteligentnost. Osebe, ki so bile
visoko strokovno usposobljene in hkrati ustveno inteligentne, so bile namre bolj uspene pri
delu (tako objektivno kot tudi psihino obutile so veje zadovoljstvo pri delu itd.). Za razliko
od klasine inteligentnosti, ki predstavlja prirojeno sposobnost (Avsec in Pejak, 2003), se je
mogoe ustvene inteligentnosti tudi nauiti.

Goleman (1995) opredeljuje ustveno inteligentnost kot del socialne inteligentnosti, ki pa
vkljuuje tudi ustvene, motivacijske in druge poteze ter spretnosti. ustvena inteligentnost je
torej set sposobnosti, ki vkljuuje samonadzor, navduenost za delo in vztrajnost ter sposobnost
samomotivacije. ustveno inteligentna oseba je sposobna nadzorovati svoje impulze, odloiti
zadovoljitev potreb, kadar je to potrebno in uravnavati svoja ustva, sposobna pa je tudi loiti
stres od miljenja, empatije in upanja.

120

6.2.2 Podroja ustvene inteligentnosti

ustveno inteligentna oseba naj bi imela dobro izraenih naslednjih 13 podroij (Goleman,
1995):

a) Samozavest (nanaa se na samopodobo in samospotovanje)

Samozavest vkljuuje predvsem opazovanje sebe in prepoznavanje svojih ustev: ko posameznik
doivi neko ustvo, se potrudi prepoznati, kaj je to ustvo oziroma kaj je v ozadju tega ustva. V
okviru samozavesti je pomembno poznavanje odnosa med mislimi, obutki in odzivanji, pa tudi
irjenje besednjaka za poimenovanje ustev, ki se mora zaeti e v otrotvu.

b) Osebno odloanje

Pri osebnem odloanju gre za pretresanje svojih dejanj in ugotavljanje njihovih posledic (tako
pozitivnih kot negativnih). Posameznik zna torej presoditi, kakne bodo posledice njegovih
dejanj. Pomemben del odloanja je tudi zavest o tem, ali nas k dejanju spodbuja misel ali obutek
preplavljenost s ustvi namre pogosto zamegli trezno odloitev. Upotevati pa je potrebno tudi
vpoglede v situacijo (v celoti), na osnovi katerih oblikujemo odloitve.

c) Obvladovanje obutkov

Obvladovanje obutkov lahko imenujemo tudi self-talk, vkljuuje pa pozorno spremljanje in
odkrivanje negativnih sporoil, kot so na primer notranja odpovedovanja. Gre za spoznavanje, kaj
se skriva za obutkom (na primer prizadetost kot vzrok za jezo) oziroma zakaj ustvujemo na
doloen nain. ustva imajo namre vedno nek objekt, v katerega so usmerjena, vendar pa je le-
ta pri nekaterih ustvih ali razpoloenjih manj jasno izraen. Pomemben del obvladovanja
obutkov je tudi odkrivanje nainov za obvladovanje strahu, anksioznosti, jeze in alosti, kar pa
je povezano tudi z uravnavanjem stresa.

121

d) Uravnavanje stresa

V okviru tega so pomembni zlasti trije vidiki:
- Zavest o tem, koliko pomeni vaja (da se z vajo lahko nauimo omiliti stres v neki
situaciji).
- Obujanje predstav pod nadzorom (zelo pomaga, e si predstavljamo situacijo v mislih
oziroma jo vizualiziramo).
- Sprostitvene metode (lahko so zelo razline, na primer za nekoga je sprostitev gibanje, za
drugega pa mirovanje oziroma poitek. Vsak si mora poiskati metode, ki mu
odgovarjajo.).

e) Empatija

Za ustveno inteligentnost je znailna visoka stopnja empatije. Empatija pomeni viveti se v
drugega, postaviti se v koo druge osebe. Gre za razumevanje obutkov in skrbi drugih ter
upotevanje njihovih stali ter odobravanje razlinosti in obutkov drugih do doloenih stvari.
Empatija ni isto kot simpatija, saj je simpatija v bistvu soutje. Pri empatiji poskuamo razumeti
osebo oziroma njene obutke, se ji pribliati, pri simpatiji pa se nam oseba smili (vkljuena so
torej ustva) in vzpostavi se hierarhien odnos (profesionalec kot nekdo, ki lahko pomaga;
stranka kot podrejena oseba, potrebna pomoi). Soutje je primerno v prijateljskem odnosu,
medtem ko je v profesionalnem nezaeleno.

f) Sporazumevanje

Za ustveno inteligentne osebe je znailno jasno opisovanje obutkov. Prav tako je pomembno
osvajanje spretnosti dobrega poslualca in izpraevalca. Posluanje je namre zelo pomemben
vidik komunikacije: aktivno posluanje je pogoj za uinkovito sporazumevanje in komuniciranje.
ustveno inteligentne osebe so tudi sposobne razlikovati med dejanjem in besedo drugega, se
nanje primerno odzvati in soditi o njih.

122

V okviru komuniciranja je sporoanje v prvi besedi (jaz stavki) veliko bolj uinkovito kot
grajanje drugih. Na to bi morali biti pozorni zlasti uitelji v olah, torej da bi raje ponudili zgled
kot kritiko (na primer jaz bi to naredil drugae namesto spet nisi prav naredil; jaz bi se tega
problema lotila tako in tako namesto morala bi...).

g) Samorazkrivanje

Samorazkrivanje predstavlja zelo pomemben vidik ustvene inteligentnosti. Vkljuuje cenjenje
odprtosti in vzpostavljanje zaupanja v medosebnem odnosu ter zavedanje o tem, kdaj je primerno
tvegati in govoriti o osebnih obutkih.

h) Vpogled

Pri vpogledu gre za prepoznavanje vzorcev v svojem ustvenem ivljenju in odzivov nanje, torej
kako v nekih na videz zelo razlinih situacijah, ki imajo sicer skupno jedro, reagiramo na
podoben nain (na primer ob zavrnitvi). Vsak posameznik ima takne vzorce, eprav jih pri sebi
veliko teje prepozna kot pri drugih. ustveno inteligentna oseba zna pri sebi prepoznati, kaj dela
narobe, prav tako pa je zmona prepoznavanja podobnih vzorcev tudi pri drugih.

i) Priznavanje sebe

Priznavanje sebe vkljuuje tri prvine:
- osebni ponos in pozitivno gledanje nase
- priznavanje osebnih zmogljivosti in slabosti (v em sem dober in v em ne, kaj zmorem in
esa ne)
- sposobnost avto-humorja (aliti se na svoj raun in tudi sprejemati ale na svoj raun)

j) Osebna odgovornost

V okviru osebne odgovornosti je bistveno sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja ter
predvidevanje posledic svojih odloitev in dejanj. Za razliko odloanja je tu poudarjen vidik
123

sprejemanja odgovornosti za neko odloitev, na primer za izbiro tudija. Prav tako je pomembno
tudi priznavanje svojih obutkov in razpoloenj (da ni ni narobe, e je posameznik kdaj tudi
nesreen ali depresiven), izpolnjevanje obveznosti (oseba se zaveda, kakne so njene
odgovornosti v neki vlogi, na primer v vlogi tudenta, lana druine...).

V okviru svetovalnega dela se vidik osebne odgovornosti izraa tako, da svetovalec res stoji za
svojimi besedami ter da je vpet v skupino, s katero dela.

k) Odlonost

ustveno inteligentna oseba je sposobna opisovati svoje skrbi in obutke brez jeze ali
ravnodunosti, ne da bi se pretirano afektirala (na primer si ne pusti prepogostih kolerinih
izbruhov, po drugi strani pa tudi ne govori o skrbeh oziroma problemih popolnoma ravnoduno).

l) Vkljuevanje v skupinsko dinamiko

V okviru skupinske dinamike sta pomembna sposobnost sodelovanja (oseba zna sodelovati in
rada sodeluje z drugimi timsko delo) ter zavedanje trenutka, kdaj in kako prevzeti vodstvo
(skupine) in kdaj samo slediti drugim. Zelo pomembno je namre, da vodja zna prisluhniti
skupini, saj se v uspenih skupinah iniciative oziroma pobude stalno spreminjajo.

m) Reevanje sporov

ustveno inteligentna oseba ravna po principu zmagovalec proti zmagovalcu in ne po principu
zmagovalec proti poraencu. Pri reevanju problemov uporablja model za pogajalsko
poravnavanje spora. Tak model je veliko bolj uinkovit, saj je le tako mogoe dosei
zadovoljstvo na obeh straneh.

124

6.2.3 Strategije spodbujanja pozitivne samopodobe in ustvene inteligentnosti

e je posameznikova samopodoba ogroena, je potrebno spodbuditi strategije za njeno
izboljanje. Mednje sodijo individualna mobilnost, socialna kreativnost in socialno tekmovanje.
Individualna mobilnost pomeni pripravljenost na spremembe oziroma pozitiven odnos do
sprememb. Za posameznika je slabo, e se ob ogroeni samopodobi boji sprememb, saj mu lahko
samo te pomagajo k vejemu samospotovanju.

Pozitivno samopodobo nedvomno spodbujajo socialne in medosebne spretnosti (na primer
pogajanje, medosebne spretnosti, razvijanje odnosov in znanstev), ki so, v skladu z ugotovitvami
nekaterih raziskav, pri enskah pogosto bolje kot pri mokih. Te lastnosti je treba razvijati
(socialna kreativnost).

K vejemu samospotovanju pa prispeva tudi veje angairanje v potegovanju sebe in skupine za
bolji status. e je individualno angairanje manj izgledno, se lahko vkljuimo v skupno akcijo
(timsko sodelovanje).

125

6.3 KOMUNIKACIJA

Komuniciranje je sporazumevanje, obevanje, sistem izmenjevanja simbolov ali informacij med
informacijskim virom in sprejemnikom (Ule, 2009). Strokovni izraz komuniciranje se uporablja
tako v druboslovju kot humanistiki in tehninih znanostih, na primer v raunalnitvu,
elektrotehniki ipd.

6.3.1 Komunikacija kot proces

Komunikacija je proces, v katerem vsi udeleenci sprejemajo, poiljajo in interpretirajo sporoila
oziroma simbole, ki so povezani z doloenim pomenom. Gre za dinamien proces, ki je vedno
dvosmeren, saj je povezan s soasno medsebojno zaznavo in hkratno medsebojno izmenjavo
sporoil (Ule, 2009). Na primer posluanje radia: posameznik zaznava zvoke, s tem pa se v bistvu
tudi e odziva.

Komunikacija ima tudi aplikativno vrednost, saj omogoa usklajevanje mnenj, doseganje
razlinih ciljev, pa tudi vzpostavljanje, vzdrevanje in spreminjanje medosebnih odnosov
(Moina, Tavar, Zupan in Kneevi, 2004). eprav je veina komuniciranja najpomembneja
izmed vseh, ki jih ljudje sploh imamo, se je le malokdaj nartno uimo.

6.3.2 Medosebne spretnosti

Komunikacija je lahko dveh vrst: uinkovita ali neuinkovita. Temeljni pogoji za vzpostavljanje
pozitivnega medosebnega odnosa in uspene komunikacije so (Ule, 2009):
a) socialne spretnosti
b) samorazkrivanje
c) medsebojno zaupanje

Poleg motivacije so socialne spretnosti osnova za uinkovito komunikacijo, v kateri se prenaa
sporoilo od enega do drugega posameznika brez bistvenih sprememb. Za ustrezno in uspeno
126

komunikacijo (sploh, e je profesionalna) se moramo znati obnaati do druge osebe; govorimo
torej o socialni izmenjavi.

Medosebne spretnosti predstavljajo znanje posameznika o tem, kako ravnati v doloeni socialni
situaciji (Zupani in Lamovec, 1994). Znanje o medosebnih spretnostih zajema (a) poznavanje
primernega in uinkovitega vedenja v dani situaciji ter (b) poznavanje drubeno sprejemljivega in
uinkovitega odzivanja na dano situacijo. V socialni situaciji je vedenje in doivljanje enega
udeleenca povezano z vedenjem in doivljanjem drugega udeleenca, saj si vedenje neke osebe
vedno interpretiramo na doloen nain (ki je lahko skladen s tem, kar nam je ta oseba elela
sporoiti, ali pa tudi ne) in se nato skladno s tem tudi odzivamo, druga oseba pa si nae vedenje
spet razlaga po svoje (glej sliko 19).

Slika 19. Most med vedenjem in doivljanjem dveh ali ve udeleencev socialne izmenjave.

Socialne spretnosti vsebujejo tiri komponente. Glede na psiholoke procese, ki pri njih
sodelujejo, jih delimo na (Zupani in Lamovec, 1994):
a) zaznavno komponento, ki zajema tono zaznavanje drugih ljudi in situacij
b) kognitivno komponento, ki vkljuuje sposobnost razmeroma tonega presojanja
c) vedenjsko komponento, ki vkljuuje vdenje o tem, kaj in kako storiti v dani situaciji
d) afektivno komponento, ki se nanaa na ustrezno ustveno izraanje in odzivanje

Socialne spretnosti so v veliki meri rezultat uenja v zgodnjem otrotvu, kasneje pa jih izvajamo
bolj ali manj avtomatino in o njih ne premiljujemo. Medosebnih spretnosti pa se lahko nauijo
tudi odrasli, pri emer je najpomembneje izkustveno uenje (Zupani in Lamovec, 1994).
Temeljne socialne spretnosti so naslednje (Lamovec, 1991):
a) medosebno poznavanje in zaupanje
127

b) komuniciranje
c) medsebojno sprejemanje in potrjevanje
d) konstruktivno reevanje konfliktov z drugimi ljudmi

Medosebno poznavanje vkljuuje samorazkrivanje, samozavedanje in sprejemanje samega sebe
ter zaupanje. Samorazkrivanje se nanaa na pripravljenost, da drugi osebi razkrijemo vse tisto,
kar je pomembno za najin odnos. Vkljuuje informacije o tem, kako oba udeleenca doivljata
razline vidike svojega odnosa (Lamovec, 1991). Pri samorazkrivanju gre torej za doivljanje in
zaznavanje sogovornika, ne pa za pripovedovanje intimnih stvari. Z drugim delimo svoja ustva
in reakcije na trenutno situacijo. Samorazkrivanje je reciprono: e naletimo na izrazito
distancirano, zaprto osebo, z doloeno stopnjo samorazkrivanja ustvarimo pogoje, da se lahko
tudi ta oseba zane samorazkrivati (ni pa nujno, da se bo to sploh zgodilo, v vsakem primeru pa
verjetno ne takoj).

Nizko samorazkrivanje med sogovornikoma povzroa napetost in neugodje, po drugi strani pa
lahko s preve in/ali prehitrim samorazkrivanjem drugo osebo prestraimo in odbijemo. Ljudje,
ki izraajo vijo stopnjo samorazkrivanja, navadno izraajo tudi lastnosti, kot so odprtost,
fleksibilnost, potreba po stiku z drugimi, visoko samospotovanje, iskrenost Pri ljudeh z
nizkim samorazkrivanjem je takna visoka dra lahko obrambne narave in izraa nizko
samospotovanje. Za osamljene osebe je znailno, da je njihovo samorazkrivanje neustrezno in
tei k razlagi intimnih stvari, kar pa ni konstruktivno. Pogosto tudi preve hitro zanejo izraati
samorazkrivanje.

Samorazkrivanje je relativno trajna osebnostna lastnost, odvisno pa je tako od okolja kot od
dednosti in samodejavnosti. Zavestno teko vplivamo nanj. Za enske je znailno ve
samorazkrivanja, kar se povezuje z vijo naklonjenostjo do ljudi, zato se tudi vekrat znajdejo v
poklicih, kjer se dela z ljudmi.

Medsebojno zaupanje je pogoj za komunikacijo. e ga ni, komunikacija ni mogoa, posledino
pa tudi ne moremo vzpostaviti odnosa z doloeno osebo. Loimo naslednje prvine medsebojnega
zaupanja:
128

a) tveganje (da nam druga oseba zaupanja ne bo vraala, da ga bo zlorabila...)
b) odvisnost od drugega (ko nekomu nekaj zaupa, ve doloene stvari o tebi, zato gre za
neko vrsto odvisnosti)
c) monost negativnega izida; vendar kljub temu
d) preprianje o ugodnem izidu (sicer se ljudje ne bi poroali ipd.)

Razvijanje in ohranjanje medsebojnega zaupanja pomeni predvsem sprejemanje drugega,
njegovih misli, ustev in reakcij. Medsebojno zaupanje je mogoe uniiti v trenutku z eno samo
neustrezno potezo, ponovno vzpostaviti pa ga je zelo teko.

Pri zaupanju govorimo o dveh vidikih: (i) biti zaupljiv, ki se nanaa na pripravljenost zaupati
drugemu in (ii) biti vreden zaupanja. Pogoj za oboje je sprejemanje samega sebe oziroma
pozitivno samospotovanje.

Spretnosti za izraanje zaupanja obsegajo (i) izraanje topline, ki je relativno trajna osebnostna
lastnost; (ii) tono razumevanje, kar pomeni, da smo zmoni s svojimi besedami izraziti
vsebino, ustveni ton in pomen tega, kar nam je drugi razkril; ter (iii) motivacijo za sodelovanje,
torej usklajenost poskusov, da doseemo skupni cilj oziroma da skupaj nekaj ustvarimo. Pri
vpraanju, kdaj doloenemu loveku zaupati, je pomembno, da pri njem prepoznamo omenjene
tri spretnosti. Pri medsebojnemu zaupanju imata oba posameznika korist, saj je to pogoj za
uspeen odnos in uinkovito komunikacijo. Pri premoni elji, da bi ustvarili neko pozitivno
situacijo, pa se lahko zaupanje izjalovi (na primer povej mi svoje probleme, ti bom svetoval -
potrebno je pustiti drugi osebi, da sama pride do nas in se nam zaupa).

Zaupanje pa deluje tudi po naelu t.i. samouresniujoe se prerokbe (ang. self-fulfilling
prophecies). Tavtoloko gledano: samouresniujoe se prerokbe so prerokbe, ki uresniijo same
sebe. Zaetne raziskave samouresniujoih se prerokb se niso osredotoale le na njihove
negativne uinke (Forgas, 1985; Darley in Oleson, 1993). Rosenthal in Jacobson (1968) sta
izvedla tudijo, v kateri sta skupini uiteljev osnovnih ol na zaetku olskega leta rekla, da je
priakovati, da bodo doloeni uenci do konca olskega leta mono izboljali svoje znanje in
uspeh. Uence sta izbrala nakljuno. Na koncu olskega leta sta na testu inteligentnosti ugotovila
129

statistino pomembno viji rezultat od tistega, ki sta ga izmerila na zaetku olskega leta.
Sklepala sta, da so se njune prerokbe, na podlagi katerih so uitelji priakovali od izbrane
skupine uencev poviane intelektualne sposobnosti, tudi uresniile.

Tovrstne prerokbe delujejo vsakodnevno. Problem je v tem, da se vekrat udejanjajo v
negativnem smislu (na primer v olah, ko nekemu uencu reejo, da mu nek predmet ne gre, da
pri njem ni dober...). Negativne kritike so lahko zelo nevarne, zato se jim je bolje izogibati in
spodbujati uenje oziroma spremembe na pozitiven nain.

Samouresniujoe se prerokbe pa se odraajo tudi pri zaupanju: e mislimo, da lahko nekomu
zaupamo, mu bomo zaupali, zato obstaja veja verjetnost, da bo tudi ta oseba nam bolj zaupala.

Komuniciranje zajema tono in nedvoumno posredovanje misli in ustev ter uinkovito
sprejemanje sporoil (Lamovec, 1991). Zelo pomembno je namre, da znamo izraziti sprejemanje
in naklonjenost do druge osebe, saj to predstavlja nujen pogoj za razvoj odnosa. Spretnost
komuniciranja pomeni jasno poiljanje sporoil ter pazljivo posluanje, ki zagotavlja, da drugo
osebo dobro razumemo. Uinkovita komunikacija je tista, pri kateri prejemnik interpretira
poiljateljevo sporoilo tako, kot je le-ta nameraval. al pa se pogosto zgodi, da komunikacija ni
najbolj uinkovita. Vzrok za to navadno ni pomanjkanje verbalnih sposobnosti, ampak um, ki je
lahko socialne ali ustvene narave (na primer druge osebe ne posluamo, ker se ukvarjamo z
lastnimi mislimi, ali pa smo pod premonim vplivom priakovanj in sporoilo zaradi tega
napano interpretiramo).

Medosebno sprejemanje in potrjevanje vkljuuje vzajemno podporo ter se nanaa na
najrazlineja vedenja, ki se pojavijo kot odziv na stisko druge osebe.

Reevanje medosebnih konfliktov pa se nanaa na strategije, ki pomagajo pri zblievanju obeh
udeleencev ter pri ohranjanju in razvijanju odnosa. Konflikti se namre pojavljajo v vsakem
medosebnem odnosu, nudijo pa tudi monost za nadaljnji razvoj. Pomembno je, da se nauimo
uporabljati strategije, ki privedejo do konstruktivnih reitev.

130

Pri ustvarjanju medosebnega odnosa pa je nenazadnje pomembna tudi skupna orientacija, kar
pomeni, da vsi udeleenci upotevajo iste norme in vrednote (kolikor se tiejo odnosa). Tako se
lahko tudi med osebami, ki izhajajo iz zelo razlinih okolij, razvijejo dobri medosebni odnosi, e
uspejo uskladiti tiste norme in vrednote, ki doloajo vedenje v teh specifinih odnosih. Norme se
nanaajo na skupna priakovanja glede odnosa, na primer kako intimen naj bo odnos, ali
udeleenca priakujeta izmenjavo uslug itd. Ustvarjanje skupnih norm in vrednot je pogosto bolj
pomembno kot specifine medosebne spretnosti, saj medosebne spretnosti same po sebi niso
dovolj, e posameznik ni motiviran, da jih uporablja (Lamovec, 1991).

6.3.3 Neverbalna komunikacija

Neverbalna oziroma nebesedna komunikacija slui izraanju ustvenega dogajanja in sporoanju
stali, naravnanosti ipd. Izraa se na naslednjih podrojih (Ule, 2009; ali, 2003):

a) Telesni gibi

- Emblemi: znak za O.K., uganje s kazalcem
- Ilustratorji: z rokami nakaemo veliko, majhno, visoko, nizko...
- Kazalci ustev: na primer ukrivljen hrbet izraa potrtost, alost
- Regulatorji: na primer z roko nakaemo sogovorniku, naj nadaljuje, naj pohiti
- Adaptorji: razvijejo se e v otrotvu in jih je zelo teko opredeliti, saj navadno nimajo
pomena (na primer navijanje las na prst, grizenje nohtov, praskanje...)

b) Telesne znailnosti

- Viina, tea: na primer e neka zelo visoka oseba vstopi v prostor, e s tem naredi
doloen vtis (ta je pa gotovo koarka/manekenka...)
c) Dotiki

Na podroju dotikov obstajajo velike medkulturne razlike (Italijani se na primer veliko
objemajo). V splonem pa imajo lahko dotiki zelo razlien pomen. Dotik namre lahko v
131

prijateljskem odnosu izraa naklonjenost, v poslovnih krogih pa tudi hierarhijo oziroma
nadrejenost (prehod dotikov od nadrejenih k podrejenim podrejeni se skoraj nikoli ne dotikajo
nadrejenih).

d) Parajezik

Parajezik se nanaa na to, kako nekaj povemo, na pa na vsebino povedanega. V okviru tega smo
pozorni na znailnosti glasu (tempo, glasnost, viino, artikulacijo) in na vokalizacijo (jok,
poiranje, dihanje, ploskanje in razlina maila, na primer uuuh, eee...).

e) Proksemizmi

Z njimi opisujemo, kako ljudje zaznavamo osebni in socialni prostor. V okviru tega smo
pozorni na poloaj telesa v prostoru in na razdaljo do sogovornika. Optimalna razdalja do
sogovornika je med 90 in 120cm. Pri manji razdalji e vdiramo v osebni prostor sogovornika, pri
veji pa je komunikacija lahko oteena.

f) Artefakti

Artefakti se nanaajo predvsem na videz osebe, s katero komuniciramo. Precej informacij
sporoamo z obleko, predvsem na delovnem mestu (na primer uniforme, ki simbolizirajo doloen
poklic), kar pa je odvisno tudi od narave samega dela (vzgojiteljica v vrtcu na primer ne bo
hodila v slubo v kostimu). Velik pomen imajo tudi parfum in liila oziroma primernost le-teh v
razlinih situacijah (sluba, prosti as, sveane prireditve) ter oala in pri mokih tudi brada.
Raziskave namre kaejo, da oala in brada dajeta vtis, da je oseba bolj pametna. Poleg tega
kaejo tudi, da bolj privlanim enskam ljudje pripisujejo ve enskih lastnosti, manj privlanim
pa ve mokih lastnosti.
132

g) Prostorski dejavniki

Prostorski dejavniki predstavljajo iri kontekst komunikacije in se nanaajo na sam fizini
prostor (na primer temperatura v prostoru, opremljenost) oziroma njegovo lokacijo
(pomembnost doloene stavbe).

6.3.4 Uinkovito posluanje in odzivanje

Uinkovito posluanje in odzivanje vkljuuje (Moina idr., 2004):
a) upotevanje sogovornika: vedno damo prednost osebni komunikaciji (na primer e se
pogovarjamo z osebo A, medtem pa nas oseba B klie po telefonu, se z osebo B
dogovorimo, da se sliiva kasneje ne moremo pustiti sogovornika, da aka)
b) pristnost
c) iskrenost
d) empatijo
e) spotovanje

6.3.4.1 Znailnosti posluanja in sprejemanja

Pri posluanju oziroma sprejemanju informacij se lahko sreamo z razlinimi situacijami
(Kavi, 2000):
a) Prejemnik ne poslua: izdaja ga neverbalna govorica; hoe sam govoriti.
b) Povrni poslualec: slii, vendar ne poslua; zmotijo ga motnje iz okolja.
c) Ocenjujoi poslualec: prizadeva si, da bi slial vsebino; osredotoi se na podrobnosti.
d) Aktivni poslualec: skua razumeti ustva, misli in se viveti v sogovornika; ne prekinja,
ne vrednoti, ne presoja.

Znailno je, da pri delu posluamo s 25% zbranostjo, kar pomeni, da nam uide kar 75%
informacij (jih pozabimo, izkrivimo, razumemo narobe). Povpreen poslualec si zapomni 50%
133

informacij iz 10-minutnega razgovora . Zgreimo veino tistega, kar nam povedo, in pozabimo
veino tistega, kar sliimo, zato se moramo potruditi, e hoemo biti dobri poslualci.

6.3.4.2 Spretnosti aktivnega posluanja

Le aktiven poslualec je v resnici dober poslualec. Aktivni poslualci v komunikaciji uporabljajo
naslednje spretnosti (ali, 2003):
a) Povzemanje: Sogovorniku povemo, kako smo razumeli njegove besede.
b) Ponavljanje in kratek povzetek povedanega: Preprosto ponovimo sogovornikov stavek.
Tako mu pokaemo, da ga res pazljivo posluamo, laje se osredotoimo na sogovornika,
poleg tega pa mu tudi pomagamo do bolj jasnih misli.
c) Pojasnjevanje: Sogovornika prosimo, naj nam pojasni kakno svojo ugotovitev.

6.3.5 Preprievanje

Preprievanje je ena najstarejih oblik loveke komunikacije. Predstavlja del vsakega
svetovalnega procesa oziroma vsake komunikacije nasploh. Lahko je odprtega tipa oziroma
direktno (takno preprievanje je znailno na primer za medije) ali zaprtega tipa oziroma
indirektno (preprievanje, ki ni prepoznavno).

6.3.5.1 Opredelitev preprievanja

Pri preprievanju gre za vplivanje na posameznika z uporabo (loginih) argumentov ali
razlogov, ki jih ponuja preprievalec (Burgoon, Hunsaker in Dawson, 1994). Preprievanje je
oblika socialnega vpliva proti sprejetju doloene ideje, odnosa ali ukrepov z racionalnimi in
simbolinimi (eprav ne vedno loginimi) sredstvi. Lahko se uporabljajo tudi pritobe na razloge,
vrednote, preprianja in ustva.

134

Preprievanje je glavni cilj sodobnega oglaevanja, pomembno pa je tudi pri svetovanju, saj je
namen spremeniti oziroma vplivati na vedenje posameznika (Moina idr., 2004).

6.3.5.2 Dejavniki psihologije preprievanja

Znaajske poteze vira, ki pri prejemniku sporoila vzbujajo obutek podobnosti s preprievalcem
in celo zaupanje, so naslednje (Billing, 1996):
a) neogroujo pristop
b) zaupanja vredna podoba
c) vtis o dobrem prijatelju ali druinskem loveku

Natete lastnosti pri prejemniku vzbujajo obutek podobnosti s preprievalcem in celo
zaupanje. Pomemben pa je tudi vrednotni sistem prejemnika, ki je povezan s znaajskimi
potezami vira, kajti uspeen vir se bo prilagajal prav tistim vrednotam, ki jih ceni prejemnik.
Torej e preprievalec oceni prejemnika in meni, da je druinski lovek, ki odgovorno skrbi za
svojo druino, bo tudi sam dajal vtis odgovornega druinskega loveka.

Psiholoke okoliine preprievanja pa se nanaajo na:
a) psiholoko razoroitev prejemnika
b) ranljivost prejemnika, ko misli, da je neranljiv
c) nevarnosti preprievanca:
- dojemanje lastne imunosti
- nerealno visoka samopodoba

Zaradi teh lastnosti je preprievanec v veji meri izpostavljen manipulaciji, saj se ne zaveda
svojih ibkih tok.

135

6.3.5.3 Tehnike preprievanja

V okviru preprievanja se uporabljata predvsem dve tehniki (Billing, 1994; Burgoon, Hunsaker
in Dawson, 1994):
a) Ustvariti potrebo (temeljno ali socialno): Na primer za svetovalni proces: kdor ne pride
prostovoljno, tudi ne sodeluje, zato je treba ljudi motivirati, za kar pa je najprej treba
ustvariti potrebo, zaradi katere so prili. Pri tem moramo biti im bolj dinamini in
uporabiti prikaz filmov, slik, prievanj...
b) Uporaba slikovnega materiala in sloganov: Ta tehnika je v ospredju predvsem pri
oglaevanju.

6.3.5.4 Varovanje pred preprievanjem

Pred preprievanje s strani drugih oseb (na primer sodelavcev, soolcev...) se lahko obvarujemo s
pomojo naslednjih stretegij:
a) Razmiljati kot znanstvenik: tu gre predvsem za objektivizacijo problema, torej
pogledamo na problem im bolj objektivno, namesto da bi takoj sprejeli argumente
nekoga, ki nas eli v nekaj prepriati
b) Perspektiva z drugega zornega kota: na problem pogledamo e z drugih vidikov
c) Postavljanje neprijetnih vpraanj: e utimo, da eli nekdo manipulirati z nami, mu
zanemo postavljati neprijetna vpraanja in se bo kmalu umaknil
d) Izraanje svojega mnenja v skupini: ta tehnika je zelo pomembna. Ljudi je treba
nauiti, da izraajo svoje mnenje na primeren nain, namesto da vzbujajo pozornost z
razlinimi negativnimi vedenji (na primer pretepanjem v oli).

136

6.3.5.5 Pomen preprievanja v svetovalnem procesu

Kot smo omenili, gre pri preprievanju za vplivanje na posameznika z uporabo loginih
argumentov (Burgoon, Hunsaker in Dawson, 1994; Moina idr., 2004). Skladno s to definicijo
lahko reemo, da preprievanje predstavlja kljuni del svetovalnega procesa. Namen svetovanja
je namre ta, da pri svetovancu doseemo spremembo oziroma prehod od nezdravih k zdravim
prehranjevalnim navadam. Vendar pa tega cilja ne moremo dosei zgolj s tem, da svetovancu
nanizamo mnoico napotkov, ki naj bi jih brez pripomb zael upotevati. Potrebno mu je
razloiti, kakne posledice bo imel doloen nain ivljenja in prehranjevanja za njegovo zdravje,
kakne teave lahko priakuje, e ne bo opustil obstojeih navad, emu se nasprotno lahko
izogne, v kolikor jih bo spremenil ipd. Potrebno mu je torej predstaviti vse mone pozitivne in
negativne izide in argumentirati nujnost spremembe. Svetovanca skuamo na ta nain prepriati v
resninost informacij, ki mu jih podajamo glede koristi, ki jih prinaajo zdrave prehranjevalne
navade. Pomembno je, da s svetovancem oblikujemo skupno odloitev, saj bo svetovanec
motiviran za spremembe le v primeru, da bo tudi sam uvidel, zakaj so potrebne in kaj mu lahko
prinesejo.

137

6.4 CILJNE SKUPINE V SVETOVALNEM PROCESU

V okviru didaktike v profesionalnem odnosu je pomembno opredeliti:
a) kaj strokovnjak svetuje
b) komu strokovnjak svetuje
c) zakaj strokovnjak svetuje
d) kako strokovnjak svetuje
e) kaj strokovnjak priakuje od rezultatov svojega svetovanja

Poleg tega je potrebno doloiti tudi, kdaj in koliko asa bo svetovanje potekalo ter kje (ali,
2003).

Zgoraj nateti dejavniki pa vplivajo tudi en na drugega. Kako bo strokovnjak svetoval, je na
primer mono odvisno od tega, komu svetuje, saj specifine skupine ljudi zahtevajo tudi
specifino komunikacijo. V nadaljevanju prikazujemo primere komunikacije prehranskega
svetovalca z razlinimi skupinami uporabnikov na osebni (komunikacija z mladostniki in
starostniki) ter organizacijski ravni (komunikacija s olami).

6.4.1 Komunikacija prehranskega svetovalca z mladostniki

V obdobju mladostnitva se posameznikovi odnosi z vrstniki, sorojenci, stari in drugimi
odraslimi spremenijo tako koliinsko kot kakovostno, mladostnik pa bolj dejavno komunicira
tudi s irim socialnim okoljem (Zupani in Svetina, 2004). Mladostnikova komunikacija s stari
je vse bolj selektivna, veina starev pa vse bolj spotuje mladostnikovo tenjo po zasebnosti.
Mladostniki starem povedo samo izbrane informacije, vendar e te v izbrani obliki in ob
izbranem asu. Slovenski mladostniki se s stari pogovarjajo predvsem o olanju, vedenjskih
normah, razlinih ivljenjskih nazorih, idejah, naelih in vrednotah ter o druinskih problemih. Z
njimi se redko pogovarjajo o irih drubenih problemih (na primer o uivanju drog in alkohola)
in smislu ivljenja, e posebej pa se izogibajo pogovorom o spolnosti (Zupani, 1996; Zupani
138

in Svetina, 1995-2002; oboje v: Zupani in Svetina, 2004), kar velja zlasti za mlaje mladostnike
(Puklek, 2001).

Stari v tem obdobju e vedno obasno uveljavljajo enosmerno avtoriteto (na primer na podroju
socialnih obveznosti ali olskega dela), vendar jo s starostjo mladostnika vse bolj nadomea
dvosmerna stari postanejo svetovalci, razpravljajo z mladostniki in iejo kompromisne reitve
pri obvladovanju medosebnih konfliktov (Zupani in Svetina, 2004).

Svetovalec naj zato pri komunikaciji z mladostnikom upoteva njegovo smer razvoja k odraslosti
in s tem tenjo po veji odgovornosti, enakovrednosti in zasebnosti. Pri svetovanju naj dopua
dvosmerno avtoriteto in s tem vzpostavlja nepokroviteljski in spotljiv odnos. Na ta nain se
mladostnik ne bo postavil v obrambno pozicijo in bo bolj pripravljen posluati in sprejeti
svetovaleve nasvete.

To je najlaje dosei z uporabo vpraanj odprtega tipa, ki dajejo vtis pogovora; za razliko od
vpraanj zaprtega tipa, ki dajejo vtis zaslievanja. Zaprto vpraanje namre zahteva zgolj odgovor
z da ali ne. Primer: Ali uiva to hrano? Odprta vpraanja pa spraujejo po mnenju in
dovoljujejo sogovorniku, da na svoj nain pove, kar eli in kolikor eli. Primer: Kako si se
poutil po tem, ko si zauil to hrano? Preko vpraanj odprtega tipa lahko svetovalec tudi izve
ve informacij, ki mu lahko pomagajo pri nadaljnjem svetovanju.

Ker se v obdobju mladostnitva, e posebej v zgodnjem mladostnitvu, dogajajo mnoge telesne
spremembe, o katerih mladostnik morda nima dovolj informacij, je potrebno upotevati njegovo
morebitno zadrego in posledino zapiranje vase. Zato je dobro doloene stvari razloiti tudi, e
mladostnik ne sprauje po njih ali celo ree, da e ve. Mono je, da ne eli priznati, da ne ve, saj
je v tem obdobju zelo obremenjen s tem, kaj si drugi mislijo o njem. Tako ne bo z veseljem
povedal, da neesa ne ve in da potrebuje pomo. To moramo ugotoviti sami oziroma podati
razlago v vsakem primeru. e posebej fantje bodo mogoe manj zgovorni in sodelovalni.

Stareji mladostniki so v tem pogledu e bolj radovedni in manj osredotoeni na mnenje drugih,
zato bodo prej sami prosili za dodatna pojasnila kot mlaji mladostniki. Vendar je tudi pri njih
139

potrebno izraati in spodbujati zaupanje s tem, da svetovalec izraa toplino, eljo po
medsebojnem razumevanju in sodelovanju. V primeru, da je v prostoru prisotnih ve oseb, ki
lahko posluajo pogovor, je mono, da mladostnik ob razlagi svetovalca obuti e dodatno
zadrego. Takrat je mogoe smiselno uporabiti tretjo osebo, na primer: "nekateri ne vedo, da"
e pri mladostniku zaznamo, da mu nae besede povzroajo nelagodje, je bolje, da prenehamo,
ker v tistem momentu ne bo osredotoen na nae besede, temve na svoje poutje.

Velikokrat smo bolj pripravljeni upotevati navodila prehranskega svetovalca, e vemo, zakaj je
pomembno uivati doloeno hrano in zakaj ravno v priporoenih koliinah, zato je dobro, da zna
svetovalec to razloiti na preprost nain, ki ga razume tudi nekdo brez formalne izobrazbe s
podroja biologije, biotehnologije, ivilstva, nutricistike ipd.

e pride mladostnik k svetovalcu v spremstvu stara, ga je potrebno obravnavati kot
enakopravnega sogovornika in sicer tako, da svetovalec vpraanja in nasvete naslavlja predvsem
nanj, ne pa na stara, saj gre za njegovo zdravje. S tem pa mora biti skladna tudi neverbalna
komunikacija, kjer svetovalec vzpostavlja oesni stik predvsem z mladostnikom in je tudi obrnjen
proti njemu. Pri bolj delikatnih tematikah je dobro povedati, zakaj se je pomembno pogovarjati o
tem in zakaj skupaj s stari. Na ta nain mladostnik ne dobi obutka, da ga elimo osramotiti ali
pokazati na njegovo neznanje. Tenjo po zasebnosti mladostnika lahko svetovalec bolje zadovolji
z uporabo posebnih svetovalnih prostorov.

K zdravemu nainu ivljenja je potrebno vzgajati e od zaetka. Z zgledom in posredovanjem
informacij o zdravem ivljenju in pravilni prehrani odrasli vplivajo na otrokov odnos do zdravja.
V prvi vrsti so to stari, katerim lahko pomagamo pri zdravstveni socializaciji z delavnicami e v
vrtcih in kasneje, z izobraevanjem (na primer preko zgibank) in s svetovanjem.

6.4.2 Komunikacija prehranskega svetovalca z osebami v obdobju pozne odraslosti

V pozni odraslosti se pojavijo doloene telesne, kognitivne in ustvene spremembe, ki se lahko
razlikujejo od predstav, ki jih imajo drugi o staranju in starostnikih. Osebe v razvojnem obdobju
pozne odraslosti so sicer v manji meri delene svetovanja v zvezi s prehrano, vendar to ciljno
140

skupino navajamo kot primer zato, ker je med njimi mnogo posameznikov, ki iz taknih ali
druganih razlogov nimajo ustreznih prehranjevalnih navad. Problem zdravega prehranjevanja je
v tej skupini ljudi e toliko bolj specifien, saj njegov cilj ni le uravnavanje in vzdrevanje
optimalne telesne tee, ampak tudi doseganje pozitivnih uinkov v povezavi z razlinimi
bolezenskimi stanji, ki se v starosti pojavljajo veliko pogosteje kot v drugih ivljenjskih obdobjih
(bolezni, povezane s peanjem doloenih ivljenjskih funkcij ipd.). Namen zdravega
prehranjevanja v starosti je torej dosei vejo vitalnost posameznika, pri tem pa moramo biti
posebej pozorni tudi na morebitne kontraindikacije z zdravili.

Za svetovalca je najprej pomembno ustvarjanje pozitivnega odnosa s starostniki. Starostniki
elijo im dlje ostati neodvisni, torej ne elijo biti nikomur v breme. Pri komuniciranju z njimi je
zato dobro prilagoditi nain tako, da:
- so sporoila jasna, kratka, razumljiva in osebna
- pokaemo empatijo do starostnika in zavzetost za njegove probleme. Tako dobi obutek
varnosti in sprejetosti, kar povea njegovo sproenost.
- uporabljamo nebesedno komunikacijo. Prek mimike, ki spremlja besedno komunikacijo,
sporoamo strinjanje, razumevanje, potrjevanje ali zanikanje.
- dobrodolico pokaemo z nasmehom, stiskom roke, omi ter s tem, da povemo svoje ime
- naa komunikacija naj bo vljudna, kulturna in prijazna
- pokaemo, da jih pozorno posluamo, na primer s strinjanjem, povzemanjem,
parafraziranjem in nebesedno komunikacijo
- je na pogled na prihodnost optimistien. Starostnika bodo tako odgovori pomirili in mu
vzbudili zaupanje.

6.4.3 Komunikacija prehranskega svetovalca z razlinimi organizacijami

V okviru komunikacije na organizacijski ravni lahko govorimo o tako imenovanem poslovnem
komuniciranju, ki se od drugih vrst komunikacije razlikuje predvsem po namenu. Medtem ko je
namen splone besedne komunikacije izmenjava sporoil, je namen poslovnega sporazumevanja
posredovati in prejemati koristne informacije zato, da bi (i) vplivali na ljudi ali skupine zunaj ali
znotraj organizacije ali (ii) pridobili korist za posameznika ali organizacijo. Poslovne
141

komunikacije imajo praktien namen, saj z njimi uresniujemo konkretne cilje (Moina idr.,
2004).

Posebnosti poslovnega komuniciranja so naslednje (Kavi, 2004):
a) poslovne komunikacije imajo praktien namen
b) odgovarjajo na konkretna vpraanja
c) so (naj bi bile) prilagojene prejemniku
d) naj bi pripomogle k dobremu vtisu
e) poslovno komuniciranje je (naj bi bilo) ekonomino

Poslovno komuniciranje zajema (Moina idr., 2004):
a) informiranje: zajema posredovanje informacij vseh vrst s pomojo besedne ali nebesedne
komunikacije sporoamo, kaj smo izvedeli, kaj predlagamo, kaj mislimo ipd.
b) posvetovanje: skupaj z drugimi poskuamo najti nove poti in reitve
c) usklajevanje: urejanje zadev, usklajevanje stali, pogajanja
d) vplivanje: delovanje na druge, kar se kae v njihovem delovanju, ravnanju in miljenju

Moina in sodelavci (2004) navajajo, da je tako posredovanje kot prejemanje sporoil podrejeno
vplivanju, ki je osnovni namen poslovnega komuniciranja. Da bi imelo poslovno komuniciranje
kar najveji vpliv na druge, moramo upotevati znailnosti tistih, na katere elimo vplivati, in jim
prilagoditi vsebino in nain sporazumevanja. Komuniciranje je neuspeno, e ne vpliva na
udeleence in pri njih ne sproi ciljnih sprememb. O uspenem vplivanju pa lahko govorimo
takrat, kadar le-to upoteva interese udeleencev, ki temeljijo na njihovih potrebah. e
prenesemo te principe v svetovanje na ravni ole, je torej potrebno v prvi vrsti upotevati
znailnosti in s tem specifine zahteve populacije uencev. e je v neki oli na primer zelo visok
odstotek debelih otrok, bo svetovalec skual informirati najprej vodstvo, nato pa e otroke in
njihove stare o zdravem prehranjevanju in potrebnih spremembah ter preko tega vplivati na
njihove prehranjevalne navade.

142

6.4.3.1 Priprava na poslovno komuniciranje

Kavi (2004) navaja, da vsako poslovno komuniciranje zahteva vnaprejnjo pripravo. Poleg
vsebinske priprave, na podlagi katere lahko informiramo svetovance, pa se je potrebno pripraviti
tudi na samo izvedbo oziroma predstavitev informacij ciljni skupini. Raziskave namre kaejo,
da se kar 80 odstotkov ljudi boji javnega nastopanja. Trema predstavlja doivljanje strahu ali
tesnobe v neki situaciji, v kateri se posameznik pouti ogroenega. Pojavi se v situacijah, katerih
izid je za posameznika velikega subjektivnega pomena. Trema se kae v stanju veje telesne in
duevne pripravljenosti, ko se telo in psiha pripravljata na izjemno situacijo in v ta namen
aktivirata dodatne rezervne sile (Habe, 2000). Posledica tega so pospeene telesne funkcije
(povian srni utrip, spremenjen ritem dihanja). Zaradi treme je celotno telo v pripravljenosti
reagirati hitreje, bolje in natanneje kot v obiajnih situacijah. Lahko torej reemo, da ima trema
pozitiven vpliv na nastop, saj zagotovi dodaten vir energije. Obiajno jo doivljamo kratek as
pred nastopom, med nastopom pa postopoma izgine. V tem se trema razlikuje od tako imenovane
izvajalske anksioznosti, za katero pa je znailno, da ima negativen vpliv na izvedbo, saj se kae v
pretiranem vzburjenju in lahko vztraja e po koncu nastopa (Habe, 2000).

Slika 20. Vpliv vzburjenja na uinkovitost.
143

Slika 20 kae, da je doloena stopnja vzburjenja potrebna za posameznikovo fizino in psihino
uinkovitost. (Pre)nizka vzburjenost se kae kot zdolgoasenost ali spanje, (pre)visoka pa
povzroi stres, anksioznost, paniko in v skrajnem primeru celo nasilje.

Moina in sodelavci (2004) navajajo naslednje nasvete za premagovanje treme:
a) skrbna priprava (rdea nit, listek z opomnikom)
b) zaetek v mislih (vnaprejnja miselna predstava o zaetku nastopa; nekateri si elijo tudi prej
ogledati prostor, v katerem bodo predstavljali svoj prispevek)
c) predhodne vaje (da se drimo predvidenega asa)
d) dihanje (usklajenost dihanja in govora)
e) vse je v redu (vdih: Vse je, izdih: v redu)
f) sprostitev (napetost, sprostitev miic v stopalih, v meih, v stegnih, v trebuhu, v prsih, v
rokah, v tilniku; nevidno)
g) gibanje (med nastopom; poloaj telesa ne sme biti preve statien, prav tako pa tudi ni dobro,
e preve korakamo sem in tja, ker poslualci teko sledijo)
h) pogled (ne samo v zapiske ali na zaslon, potrebno je gledati tudi v publiko)
i) poirek vode (ne samo za predah; tudi sama tekoina v stresni situaciji deluje sproujoe)

144

6.5 VAJA: PREHRANJEVALNI NART
Pred zaetkom svetovanja je potrebno narediti nart, v katerem doloimo vlogo svetovanja
uporabniku. Pri tem upotevamo vidik uporabnika, njegove potrebe, elje in prioritete. Nart
napravimo v okviru pogovora med svetovalcem in uporabnikom.

Koraki pri oblikovanju prehranjevalnega narta
a) Opredelimo problem (s pomojo intervjuja).
b) Oblikujemo cilje (na primer zmanjanje telesne tee).
c) Opredelimo dejavnike, na katere moramo biti posebej pozorni (morebitna bolezenska
stanja, pokodbe, druge omejitve).
d) Izobraujemo svetovanca: predstavimo mu naela zdravega oziroma ustreznega
prehranjevanja, razloimo mu, zakaj je potrebno upotevati doloena naela, zakaj nek
princip deluje ali ne deluje.
e) Oblikujemo konkreten nart prehranjevanja in telesne aktivnosti. Svetovanec mora pri
tem sodelovati, saj je on tisti, ki bo ivel in se ravnal po nartu, ki ga bomo pripravili.
Nart mora biti realen, upotevati pa je potrebno tudi vsakodnevne dejavnosti in odgovornosti
(druina, sluba itd.)

Izvajanje prehranjevalnega narta
Tekom svetovalnega procesa je potrebno redno spremljanje svetovanca in po potrebi tudi
vmesno posvetovanje. Zelo pomembno je, da redno ocenjujemo napredek. To namre
poveuje motivacijo, omogoa pozitiven odnos do sprememb ter uinkovit nadzor. V ta namen
lahko vodimo dnevnik ali se posluujemo fotografiranja v doloenih intervalih.
Zelo pomemben dejavnik pa je tudi socialna opora, zlasti v trenutkih, ko se zdi, da je napredek
prepoasen ter da vse skupaj ni vredno truda. Zato je pomembno, da svetovanec poie oporo pri
druini in prijateljih, ki mu bodo stali ob strani skozi vse faze svetovalnega procesa na poti do
spremembe.

145

PRIMER
Poskusite oblikovati prehranjevalni nart za naslednjega deka:
Osnovni podatki: star je 4 leta, edinec. V vrtec ne hodi. Veino asa preivi z babico.
Prehranjevalne navade: Najraje ima sladkarije, pije pa samo sadne sokove. Zelenjave ne mara,
obasno poje kakno sadje. Za zajtrk navadno j okolino, za veerjo pa kruh s sladkimi namazi
ali sendvie. Babica mu vedno pripravi, kar si zaeli.
Aktivnosti: Veliko gleda televizijo (risanke), vasih gresta z babico na sprehod, enkrat na teden
gre z atijem plavat. Drube vrstnikov nima.
Zdravje: Njegova telesna tea je rahlo poviana, pogosto je prehlajen. Stari ne vidijo nobenega
problema, ker pravijo, da morajo biti fantje moni. Deek je priel k svetovalcu na pobudo
osebnega zdravnika.

Pri oblikovanju narta poskuajte odgovoriti na naslednja vpraanja:
Katera ivila bi bilo potrebno vkljuiti v otrokovo prehrano in katera omejiti?
Kako bi lahko pripravili otroka do uivanja novih vrst hrane?
Kako bi bilo potrebno razporediti otrokove obroke glede na njegove aktivnosti?
Kakne oblike gibanja bi bile primerne za otroka in kako bi ga zanje motivirali?
Kakna je vloga starev in vrstnikov v prehranjevanju otroka?

146

7 LITERATURA

Averill, J. R. (1980). A constructivist view of emotion. V: R. Plutchik in H. Kellerman (ur.),
Emotion: Theory, research and experience: Vol. I. Theories of emotion (str. 305-339).
New York: Academic Press.
Avsec, A. in Pejak, S. (2003). Emocionalna inteligentnost kot kognitivno-emocionalna
sposobnost. Psiholoka obzorja, 12 (2), str. 35-48.
Back, K. W. in Glasgow, M. (1981). Social Networks and Psychological Conditions in Diet
Preferences: Gourmets and Vegetarians. Basic and Applied Social Psychology, 2 (1), str.
1-9.
Bandura, A. (1977). Social Learning Theory. General Learning Press.
Bardone-Cone, A. M., Abramson, L. Y., Vohs, K. D., Heatherton, T. F. in Joiner, T. E., Jr.
(2006). Predicting bulimic symptoms: An interactive model of self-efficacy,
perfectionism, and perceived weight status. Behaviour Research and Therapy, 44 (1), str.
27-42.
Billing, M. (1996). Arguing and thinking: a rhetorical approach to social psychology.
Cambridge: Cambridge University Press
Bartman, S. (1997). Health Food Junkie. Yoga Journal, 136, str. 44-50.
Blair, E. H., Wing, R. R. in Wald, A. (1991). The effect of laboratory stressors on glycemic
control and gastrointestinal transit time. Psychosomatic Medicine, 53, str. 133-143.
Burgoon, M., Hunsaker, F. G. in Dawson, E. J. (1994). Human communication. Thousand Oaks,
London, New Delhi: Sage.
Burns, R. B. (1979). The self-concept in theory, measurement, development and behaviour.
London and New York: Longman.
Chapman, H. A., Kim, D. A., Susskind, J. M. in Anderson, A. K. (2009). In bad taste: evidence
for the oral origins of moral disgust. Science, 27, str. 1222-1226.
Chernov, A. E. (2006). Weight Discrimination: The Effects of Obesity on Employment. Hohonu,
4 (1). Pridobljeno 9. 3. 2011 s spletnega naslova
http://www.uhh.hawaii.edu/academics/hohonu/writing.php?id=111
147

Cockell, S. J., Hewitt, P. L., Seal, B., Sherry, S., Goldner, E. M., Flett, G. L. in dr. (2002). Trait
and self-presentational dimensions of perfectionism among women with anorexia nervosa.
Cognitive Therapy and Research, 26, str. 745-758.
Cogan, J. C., Bhalla, S. K., Sefa-Dedeh, A. in Rothblum, E. D. (1996). A comparison study of
United States and African students on perceptions of obesity and thinness. Journal of
Cross-Cultural Psychology, 27, str. 98113.
Coopersmith, S. (1976). The antecendents of self-esteem. San Francisco, WH: Freeman and Co.
Crocker, H., Whitaker, K. L., Cooke, L. in Wardle, J. (2009). Do social norms affect intended
food choice? Preventive Medicine, 49 (2-3), str. 190-193.
Curtis, V. A. in Biran, A. (2001). Dirt, disgust and disease: is hygiene in our genes? Perspectives
in Biology and Medicine. 44 (1), str. 17-31.
Daemon's TV (2009). Tim Roth talks about Lie to Me. Pridobljeno s spletnega naslova
http://www.daemonstv.com/2009/02/20/tim-roth-talks-about-lie-to-me/
Darley, J. M. in Oleson, K. C. (1993). Introduction to research on interpersonal expectations. V:
P. D. Blanck (ur.), Interpersonal expectations: Theory, research, and applications (str.
45-63). Cambridge University Press.
Darwin, C. (1872/1965). The expression of the emotions in man and animals. Chicago:
University of Chicago Press.
Davey, G. C. L., Buckland, G., Tantow, B. in Dallos, R. (1998). Disgust and eating disorders.
European Eating Disorders Review, 6 (3), str. 201-211.
Davis, C. (1928). Self selection of diets by newly weaned infants. American Journal of Disease
of Children, 36, str. 651-679.
Dovey, T. M. (2010). Eating Behaviour. Berkshire, UK: McGraw-Hill.
Eating Disorders Venture (2006). Self-Esteem Issues. Pridobljeno 9. 3. 2011 s spletnega naslova
http://www.eatingdisordershelpguide.com/self-esteem.html
Ekman, P. (1972). Universals and cultural differences in facial expressions of emotion. Nebraska
symposium on motivation, 1971 (ur. J. Cole, str. 207-283). Lincoln, Nebraska: University
of Nebraska Press.
Ekman, P. in Freisen, W. (1975). Unmasking the Face: A Guide to Recognizing Emotions From
Facial Cues. Englewood Cliffs, NJ: Prentice-Hall.
148

Ekman, P., & Friesen, W. V. (1971). Constants across cultures in the face and emotion. Journal
of Personality and Social Psychology, 17, str. 124-129.
Etil, F. (2006). Social norms, Ideal Body Weight and Food Attitudes. Pridobljeno 9. 3. 2011 s
spletnega naslova http://www.ces-asso.org/docs/JESF_contributions/Etile.pdf
Encyclopedia Britannica (2007). Pridobljeno 10. 5. 2008 s spletnega naslova
http://www.britannica.com
Fiddes, N. (1990). Meat: A Natural Symbol. London: Routledge.
Forgas, J. P. (1985). Interpersonal Behaviour: The psychology of social interactions. Australia:
Pergamon Press.
Gedrich, K. (2003). Determinants of nutritional behaviour: a multitude of levers for successful
intervention? Research Report at the 25th Anniversary Symposium of AGEV. Appetite,
41, str. 231238.
Geliebter, A. in Aversa, A. (2003). Emotional eating in overweight, normal weight, and
underweight individuals. Eating Behaviors, 3, str. 341347.
Gibson, E. L. (2006). Emotional influences on food choice: Sensory, physiological and
psychological pathways. Physiology & Behavior, 89, str. 53-61.
Goleman, D. P. (1995). Emotional Intelligence: Why It Can Matter More Than IQ for Character,
Health and Lifelong Achievement. New York: Bantam Books.
Greeno, G. G. in Wing, R. R. (1994). Stress-induced eating. Psychological Bulletin, 115, str. 444-
464.
Griffiths, L. J., Wolke, D., Page, A. S., Horwood, J. P. in ALSPAC Study Team (2006). Obesity
and bullying: different effects for boys and girls. Archives of Disease in Childhood, 91,
str. 121-125.
Habe, K. (2000). Vpliv izvajalske anksioznosti na uspenost glasbenega nastopanja. Psiholoka
obzorja, 9 (2), str. 103-120.
Haidt, J. & Keltner, D. (1999). Culture and emotion: Multiple methods find new faces and a
gradient of recognition. Cognition and Emotion, 13, str. 225-266.
Haidt, J., Rozin, P., McCauley, C. in Imada, S. (1997). Body, psyche, and culture: The
relationship of disgust to morality. Psychology and Developing Societies, 9, str. 107-131.
149

Halmi, K. A., Sunday, S. R., Strober, M., Kaplan, A., Woodside, D. B., Fichter, M. in dr. (2000).
Perfectionism in anorexia nervosa: Variation by clinical subtype, obessionality, and
pathological eating behavior. American Journal of Psychiatry, 157, str. 1799-1805.
Harter, S. (1981). A model of intrinsic mastery motivation in children: Individual differences in
developmental change. V: W. A. Collins (ur.), Minnesota symposium on child psychology
(letnik 14, str. 215-255). Hillsdale, NJ: Lawrence Erlbaum.
Harter, S. (1986). Processes underlying the construction, maintenance, and enhancement of the
self-concept in children. V: J. Suls in A. C. Greenwald (ur.), Psychological Perspectives
on the Self, 3 (str. 137-181). Hillsdale, NJ: Erlbaum.
Hebl, M. R., Ruggs, E. N., Singletary, S. L. in Beal, D. J. (2008). Perceptions of Obesity Across
the Lifespan. Obesity, 16, str. 4652.
Hejmadi, A., Davidson, R. J. in Rozin, P. (2000). Exploring Hindu Indian Emotion Expressions:
Evidence for Accurate Recognition by Americans and Indians. Psychological Science, 11
(3), str. 183-187.
Hewitt, P. L. & Flett, G. L. (1991). Perfectionism in the self and social contexts:
Conceptualization, assessment, and association with psycho-pathology. Journal of
Personality and Social Psychology, 60, str. 456-470.
Hirsch, A. (2001). What Flavor is Your Personality. Chicago: Sourcebooks.
Janssen, I., Craig, W. M., Boyce, W. F. in Pickett, W. (2004). Associations Between Overweight
and Obesity With Bullying Behaviors in School-Aged Children. Pediatric, 113 (5), str.
1187-1194.
Juul, J. (2005). Was gibt's heute?: Gemeinsam essen macht Familie stark. Weinheim und Basel:
Beltz.
Kass, L. R. (1994). The hungry soul: eating and the perfecting of our nature. Chicago: University
of Chicago Press.
Kavi, B. (2000). Poslovno komuniciranje. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Kavi, B. (2004). Osnove poslovnega komuniciranja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Kazlev, M. A. (2004). Dr William Sheldon's Somatotypes. Pridobljeno s spletnega naslova
http://www.kheper.net/topics/typology/somatotypes.html
Kernis, M. H. (2003). Toward a conceptualization of optimal self-esteem. Psychological Inquiry,
14, str. 1-26.
150

Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoki intitut.
Kobal Grum, D., Kobal, A. B., Arneri, N., Horvat, M., enko, B., Deroski, S. in Osredkar, J.
(2006). Personality Traits in Miners with Past Occupational Elemental Mercury
Exposure. Enviromental Health Perspecives,114 (2), str. 290-296.
Kobasa, S .C. in Maddi, S. R. (1977). Existential personality theory. V: R. Corsini (ur.), Current
personality theories (str. 243-276). Illinois: Peacock.
Kster, E. P. (2009). Diversity in the determinants of food choice: A psychological perspective.
Food Quality and Preference, 20, str. 7082.
Lamovec, T. (1991). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Lamovec, T. (1991). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Center za psihodiagnostina
sredstva.
Lamovec, T. (1994). Samospotovanje. V: T. Lamovec (ur.), Psihodiagnostika osebnosti 2 (str.
61-73). Ljubljana: Znanstveni intitut Filozofske fakultete.
Lekarna Ljubljana (2008). Prekomerna telesna tea, hujanje. Pridobljeno 22. 2. 2011 s spletnega
naslova http://www.lekarnaljubljana.si/si/lekarna-ljubljana/strokovno/
farmacevt-svetuje/prebavni-sistem/prekomerna-telesna-teza-hujsanje
Lerner, R. M. in Gellert, E. (1969). Body build identification, preference and aversion in
children. Developmental Psychology, 1, str. 456-462.
Levenson, R. W., Ekman, P., Heider, K. in Friesen, W. V. (1992). Emotion and autonomic
nervous system activity in the Minangkabau of West Sumatra. Journal of Personalityand
Social Psychology, 62, str. 972988.
Lewin, K (1943). Forces behind food habits and methods of change. V: National Research
Council (ur.), The problem of changing food habits: Report of the Committee on Food
Habits 19411943 (str. 3565). Bulletin of the National Research Council, t. 108.
Lewin, K. (1951). Psychological ecology. V: K. Lewin (ur.), Field theory in social science:
Selected theoretical papers (str. 170 187). New York: Harper and Brothers Publishers.
Lowe, M. R. in Fisher Jr., E. B. (1983). Emotional reactivity, emotional eating, and obesity: a
naturalistic study. Journal of Behavioral Medicine, 6, str. 135149.
Lumeng, J. C., Forrest, P., Appugliese, D. P., Kaciroti, N., Corwyn, R. F. in Bradley, R. H.
(2010). Weight status as a predictor of being bullied in third through sixth grades.
Pediatrics, 125 (6), str. 1301-1307.
151

Lyman, B. (1982). Menu item preferences and emotions. School Food Service Research Review,
6 (1), str. 32-35.
Macht, M. (1998). Effect of noise-induced arousal on chewing of sweet food and the subjective
motivation to eat. Nutritional Neuroscience, 1, str. 213-222.
Macht, M. (2008). How emotions affect eating: A five-way model. Appetite, 50, str. 1-11.
Macht, M. in Simons, G. (2000). Emotions and eating in everyday life. Appetite, 35, str. 65-71.
McCormick, B. (2011). Long-term Memory. Pridobljeno s spletnega naslova
http://stuff4educators.com/index.php?p=1_13_Long-term-Memory
McCrae, R. R. in Costa, P. T. (1997) Personality trait structure as a human universal. American
Psychologist, 52, str. 509-516.
McMenniman, M. (1989). Motivation to learn. V: P. Langford (ur.), Educational psychology: An
Australian perspective (str. 215-237). Melbourne: Longman Cheshire.
Menninghaus, W. (2003). Disgust. Theory and History of a Strong Sensation. New York, USA:
State University of New York Press.
Miller, W. I. (1997). The Anatomy of Disgust. Cambridge, MA: Harvard University Press.
Miller, N. in Dollard, J. (1941). Social Learning and Imitation. Yale University Press.
Mook, D. G. (1996). Motivation: The organization of action (2. izdaja). W.W. Norton & Inc.
Morris, S. (2004). The impact of obesity on employment in England. London: Tanaka Business
School.
Moina, S., Tavar, M. I., Zupan, N. in Kneevi, A. N. (2004). Poslovno komuniciranje:
evropske razsenosti. Maribor: Obzorja.
Musek, J. (1985). Model referennega jaza. Ljubljana: Drutvo psihologov Slovenije.
Musek, J. (1997). Znanstvena podoba osebnosti. Ljubljana: Educy.
Musek, J. (1999). Uvod v psihologijo. Ljubljana: Filozofska fakutleta.
Musek, J. in Pejak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.
Musek, J. (2005). Predmet, metode in podroja psihologije. Ljubljana: Filozofska fakulteta,
Oddelek za psihologijo.
Musek, J. (2010). Psihologija ivljenja. Vnanje Gorice: Intitut za psihologijo osebnosti.
Ogden, J. (2003). The Psychology of Eating: From Healthy to Disordered Behavior. Oxford, UK:
Blackwell Publishing.
152

Optical Illusion Pictures (2007). Pridobljeno s spletnega naslova http://www.optical-illusion-
pictures.com/index.html
Nevid, J. S. in Rathus, S. A. (2010). Psychology and the Challenges of Life: Adjustment and
Growth. USA: John Wiley & Sons, Inc.
Pejak, V. (1975). Psihologija spoznavanja. Ljubljana: Dravna zaloba Slovenije.
Petri, H. L. (1986). Motivation: Theory and Research. Belmont, CA: Wadsworth Publishing
Company.
Petri, H. L. in Govern, J. M. (2004). Motivation: Theory, research, and applications (5. izdaja).
Wadsworth Publishers & Co.
Pintrich, P. R. in Schunk, D. H. (1996). Motivation in education: Theory, research, and
applications. Englewood Cliffs: Prentice Hall.
Pliner, P. in Mann, N. (2004). Influence of social norms and palatability on amount consumed
and food choice. Appetite, 42, str. 227237.
Plutchik, R. (1980). A general psychoevolutionary theory of emotion. V: R. Plutchik in H.
Kellerman (ur.), Emotion: Theory, research, and experience: Vol. 1. Theories of emotion
(str. 3-33). New York: Academic.
Pudel, V. in Westenhfer, J. (2003). Ernhrungs-psychologie. Gttingen: Hogrefe.
Puklek, M. (2001). Razvoj psiholokega osamosvajanja mladostnikov v razlinih socialnih
kontekstih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Reeve, J. (2005). Understanding motivation and emotion. New York, John Wiley & Sons, Inc.
Rode, E., Rozin, P. in Durlach, P. (2007). Experienced and remembered pleasure for meals:
Duration neglect but minimal peak-end effects. Appetite, 49, str. 18-29.
Rolls, B. J., Fedoroff, I. C. in Guthrie, J. F. (1991). Gender differences in eating behavior and
body weight regulation. Health Psychology, 10 (2), str. 133-142.
Rolls, B. J. in Rolls, E. T. (1982). Thirst. Cambridge: Cambridge University Press.
Rosenberg, M. (1965). Society and adolescent Self-Image. Princetone, NJ: Princetone University
Press.
Rosenberg, M. (1986). Self-concept from middle childhood through adolescence. V: J. Suls (ur.),
Psychological perspectives on the self (3. izdaja, str. 107-136). Hillsdale, NJ: Erlbaum.
Rosenthal, R. in Jacobson, L. (1968). Pygmalion in the classroom. New York: Holt, Rinehart &
Winston.
153

Rozin, P. (1976). The Selection of Foods by Rats, Humans, and Other Animals. V: J. S.
Rosenblatt, R. A. Hinde, E. Shaw in C. Beer (ur.), Advances in the Study of Behavior (str.
21-76). Orlando, FL: Academic Press, Inc.
Rozin, P. (1990a). Getting to like the burn of chili pepper: Biological, psychological and cultural
perspectives. V: B. G. Green, J. R. Mason in M. R. Kare (ur.), Chemical senses, Vol. 2:
Irritation (str. 231-269). New York: Marcel Dekker.
Rozin, P. (1990b). Social and moral aspects of eating. V: I. Rock (ur.), The legacy of Solomon
Asch: Essays in cognition and social psychology (str. 97-110). Potomac, MD: Lawrence
Erlbaum.
Rozin, P. (1999). Food is fundamental, fun, frightening, and far-reaching. Social Research, 66,
str. 930.
Rozin, P. in Fallon, A. (1987). A Perspective on Disgust. Psychological Review, 94 (1), str. 23-
41.
Rozin, P., Haidt, J. in McCauley, C. R. (1999). Disgust: The body and soul emotion. V: T.
Dalgleish in M. J. Power (ur.), Handbook of cognition and emotion (str. 429-445). New
York, NY, US: John Wiley & Sons Ltd.
Rozin, P., Lowery, L. in Ebert, R. (1994). Varieties of disgust faces and the structure of disgust.
Journal of Personality and Social Psychology, 66, str. 870-881.
Saba, A., Turrini, A., Di Natale, R. in D'Amicis, A. (1999). Attitudes towards food containing
fats in subjects of different body size. International Journal of Obesity, 23 (11), str. 1160-
1169.
Schembre, S., Greene, G. in Melanson, K. (2009). Development and validation of a weight-
related eating questionnaire. Eating Behaviors, 10, str. 119124.
Scheier, M. F. in Carver, C. S. (1987). Dispositional Optimism and Physical Well-Being: The
Influence of Generalized Outcome Expectancies on Health. Journal of Personality, 55 (2),
str. 169-210.
Shepherd, R. (1989). Factors affecting food preferences and choice. V: R. Shepherd (ur.),
Handbook of the Psychophysiology of Human Eating (str. 324). London: Wiley.
Shepherd, M. in Houghton, J. (2002). An educational model for the integration of genetics into
diabetes care. Practical Diabetes International, 19 (8), str. 244.
154

Shepherd, M., Stride, A., Ellard, S. in Hattersley, A. T. (2003). Integrating genetics into diabetes
care: a new role for DSNs. Journal of Diabetes Nursing, 7 (8), str. 289-292.
Shafran, R. in Mansell, W. (2001). Perfectionism and psychopathology: A review of research and
treatment. Clinical Psychology Review, 21, str. 879-906.
Soenens, B., Luyckx, K., Vansteenkiste, M., Luyten, P., Duriez, B. in Goossens, L. (2008).
Maladaptive perfectionism as an intervening variable between psychological control and
adolescent depressive feelings: A three-wave longitudinal study. Journal of Family
Psychology, 22, str. 465-474.
Snell, W. E., Jr. in Johnson, G. (2002). Chapter 14: The Multidimensional Psychology of Eating
Questionnaire: Preliminary Evidence for Reliability and Validity. V: W. E. Snell, Jr. (ur.),
Progress in the Study of Physical and Psychological Health [spletni dokument].
Pridobljeno 30. 6. 2008 s spletnega naslova
http://cstl-cla.semo.edu/snell/books/health/health.htm
Steptoe, A., Pollard, T. M. in Wardle, J. (1995). Development of a measure of the motives
underlying the selection of food: The food choice questionnaire. Appetite, 25, 267-284.
adl, Z. (1999). Usoda ustev v zahodni civilizaciji. Ljubljana: Znanstveno in publicistino
sredie.
ali, B. (2003). Diagnostini in svetovalni psiholoki razgovor. Skripta za interno uporabo.
Tafarodi, R. W. in Swann, W. B., Jr. (2001). Two-dimensional self-esteem: Theory and
measurement. Personality and Individual Differences, 31, str. 653-673.
Tam, A. S. F. in Watkins, D. (1995). Towards a hierarchical model of selfconcept for Hong Kong
Chinese adults with physical disabilities. International Journal of Psychology, 30 (1), str.
1-17.
Tiggemann, M. in Wilson-Barrett, E. (1998). Children's figure ratings: relationship to self-esteem
and negative stereotyping. International Journal of Eating Disorders, 23, str. 8388.
Ule, M. (2009). Psihologija komuniciranja in medosebnih odnosov. Ljubljana: Fakulteta za
drubene vede, Zaloba FDV.
Yik, M. in Russell, J. A. (1999). Interpretation of faces: A cross-cultural study of a prediction
from Fridlund's theory. Cognition & emotion, 13, str. 93 104.
Young, P. T. (1963). Motivation. V: A. Deutsch in H. Fishman (ur.), The encyclopedia of mental
health (letnik 4, str. 1256-1266). New York, NY, US: Franklin Watts.
155

Weiner, B. (1992). Human motivation: Metaphors, theories, and research. Newbury Park, CA:
SAGE Publications.
Willner, P. in Healy, S. (1994). Decreased hedonic responsiveness during a brief depressive
mood swing. Journal of Affective Disorders, 32, str. 13-20.
WHO (2006). Marketing of Food and Non-alcoholic Beverages to Children. Report of a WHO
Forum and Technical Meeting in Oslo, Norway, 2-5 May 2006. Geneva, Switzerland:
WHO Press.
Zupani, M. in Lamovec, T. (1994). Socialna in moralna zrelost. V: T. Lamovec (ur.).,
Psihodiagnostika osebnosti 2 (str. 153-165). Ljubljana: Znanstveni intitut Filozofske
fakultete.
Zupani, M. in Svetina, M. (2004). Socialni razvoj v mladostnitvu. V: L. Marjanovi Umek in
M. Zupani (ur.), Razvojna psihologija (str. 589-611). Ljubljana:
Znanstvenoraziskovalni intitut Filozofske fakultete.

156

8 STVARNO KAZALO

A
altruizem 33, 34
ambivalentnost 62, 63, 71, 74

B
blagostanje 34, 58, 72, 98

C
cilj 27, 40, 43, 44, 45, 46, 47, 48, 50, 56, 72,
99, 103, 106, 113, 114, 117, 125, 128, 134,
136, 137, 139, 140, 141, 142, 144

ustvo 9, 11, 17, 18, 25, 26, 27, 28, 29, 31,
32, 33, 34, 35, 39, 42, 44, 45, 54, 56, 57, 62,
63, 68, 69, 72, 75, 76, 77, 78, 79, 80, 82, 83,
86, 88, 90, 92, 94, 97, 111, 112, 116, 119,
120, 121, 122, 123, 124, 126, 127, 128, 129,
130, 132, 133, 139
ustvena stabilnost 33
ustvena zrelost 28
utenje 9, 16, 54, 84, 86
utilo 9, 16, 38
utni prag 9

D
debelost 58, 101, 102, 103
dednost 6, 7, 127
depresivnost 7, 31, 32, 33, 34, 77, 78, 87,
97
determinanta vedenja 38, 39
dimenzija osebnosti 9, 21, 23, 94, 107
draljaj 9, 10, 11, 12, 13, 17, 28, 39, 43, 67,
75, 81, 82, 83, 84, 89, 92, 107
druina 7, 20, 31, 33, 34, 39, 52, 54, 56, 64,
65, 69, 96, 103, 108, 123, 134, 137, 144
duevnost 5, 6, 7

E
eksperiment 14, 41, 71, 72
ekstravertnost 22, 23
empatija 33, 34, 56, 119, 121, 132, 140

F
frustracija 64, 77, 78

G
gibanje 10, 12, 71, 100, 121, 143, 145
gnus 81, 82, 83, 84, 85

H
habituacija 55, 57
halucinacija 11
hrana 9, 12, 16, 25, 37, 38, 39, 40, 41, 42,
46, 47, 50, 51, 52, 54, 56, 57, 59, 60, 61, 62,
63, 64, 65, 66, 67, 68, 69, 70, 71, 72, 73, 75,
76, 77, 80, 84, 86, 87, 89, 90, 91, 92, 93, 96,
157

100, 101, 103, 104, 105, 106, 108, 109, 110,
111, 112, 113, 114, 115, 138, 139, 145
hranjenje 33, 37, 44, 51, 52, 54, 55, 56, 57,
58, 60, 64, 75, 78, 79, 80, 86, 88, 90, 91, 94,
99, 100, 102, 103, 104, 105, 106, 110, 112,
117
hujanje 51, 71, 88, 100, 106, 115

I
identiteta 96, 108, 111, 118
iluzija 11
informacija 9, 16, 17, 18, 19, 21, 25, 38, 46,
71, 72, 75, 96, 125, 127, 131, 132, 133, 136,
137, 138, 139, 140, 141, 142
inteligentnost 41, 101, 119, 120, 121, 122,
124, 128
introvertnost 21, 23, 92
izkunja 12, 17, 28, 46, 50, 54, 62, 64, 66,
68, 69, 72, 81, 92, 113

K
kazen 13, 14, 65, 67, 104, 106
kognicija 9, 16, 21, 27, 28, 38, 39, 46, 51,
58, 60, 62, 69, 71, 75, 87, 103, 126, 139
kognitivna shema 16, 70
komunikacija 25, 27, 40, 51, 52, 56, 96,
108, 113, 117, 121, 125, 126, 127, 128, 129,
130, 131, 132, 133, 137, 138, 139, 140, 141
- besedna 140, 141
- nebesedna 27, 56, 117, 130, 140,
141
- poslovna 131, 140, 141, 142
konstitucija 20, 21, 22
kultura 5, 7, 27, 28, 31, 37, 38, 39, 43, 53,
54, 55, 56, 57, 60, 61, 71, 81, 82, 83, 84,
108, 109, 130

L
lakota 9, 45, 46, 47, 48, 55, 57, 58, 62, 86,
90, 91

M
medosebna spretnost 124, 125, 126, 130
mesto nadzora 36, 62, 63, 71, 72, 73, 94
miljenje 16, 39, 50, 61, 71, 78, 79, 87, 92,
119, 141
model izbire hrane 12, 16, 25, 51, 53, 58,
60, 62, 63, 71
motiv 11, 25, 39, 48, 49, 50, 51, 55, 56, 57,
58
motivacija 7, 8, 11, 13, 14, 32, 37, 40, 43,
44, 45, 46, 47, 48, 49, 50, 54, 55, 56, 58, 61,
72, 75, 78, 86, 90, 94, 119, 125, 128, 144
motnja hranjenja 100, 102, 103, 106, 110
- anoreksija 79, 99, 103, 104, 105,
106, 109
- bulimija 79, 99, 104, 105
- kompulzivno prenajedanje 104,
105
- ortoreksija 105, 106

158

N
nagon 48, 81
nagrada 13, 14, 65, 67, 68
norma 39, 62, 63, 71, 72, 106, 130

O
obutek 9, 32, 34, 52, 54, 56, 57, 64, 69, 72,
73, 77, 78, 79, 81, 86, 87, 100, 105, 106,
112, 116, 118, 120, 121, 122, 123, 134, 139,
140
objektivnost 41, 116, 119, 135
obnaanje 7, 13, 16, 34, 43, 83
obrambni mehanizem 95
odloanje 46, 120, 122
odnos 7, 14, 15, 25, 26, 28, 30, 35, 39, 49,
52, 56, 64, 69, 71, 73, 74, 88, 95, 96, 97,
100, 103, 108, 109, 111, 112, 116, 120, 121,
122, 124, 125, 127, 128, 129, 130, 131, 133,
137, 138, 139, 140, 144
oglaevanje 72, 89, 113, 134, 135
ojaevalec 67, 68, 113
okolje 6, 7, 8, 9, 17, 18, 20, 25, 28, 30, 33,
39, 43, 52, 56, 61, 62, 67, 81, 95, 102, 103,
108, 109, 111, 127, 132, 137
okus 38, 46, 48, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 60,
64, 65, 66, 68, 69, 70, 72, 73, 74, 81, 84, 86,
89, 92, 109, 112, 113
opazovanje 12, 13, 41, 66, 120
optimizem 23, 94, 95
organizacija zaznav 9, 10
osebnost 4, 5, 7, 9, 20, 21, 22, 23, 24, 33,
34, 35, 36, 41, 60, 61, 92, 94, 95, 97, 100,
102, 107, 116, 127, 128, 141
osebnostna vrstost 35, 36, 38

P
pijaa 87
perfekcionizem 94, 99
pogojevanje 12, 13, 28, 68
pomnjenje 15
posluanje 117, 121, 125, 129, 132
potreba 38, 43, 45, 46, 47, 48, 49, 51, 55,
56, 57, 58, 59, 64, 68, 79, 81, 96, 115, 117,
119, 127, 135, 141, 144
pozornost 9, 10, 14, 49, 68, 75, 79, 80, 105,
106, 114, 117, 135
preferenca 62, 64, 69, 72, 92, 101
prehrana 4, 5, 25, 37, 38, 39, 40, 51, 52, 53,
55, 57, 64, 65, 67, 68, 70, 78, 79, 87, 88, 90,
92, 94, 95, 96, 100, 101, 102, 105, 106, 108,
109, 111, 113, 115, 117, 139, 145
prehranjevalna klima 69
prehranjevalna navada 55, 65, 91, 94, 95,
115, 136, 141, 145
prehranjevalni nart 91, 144, 145
prehranjevalni paradoks 65
prehranjevalno vedenje 37, 38, 39, 40, 51,
52, 55, 56, 57, 58, 69, 73, 78, 79, 98, 112,
113, 114
prekomerna tea 58, 71, 80, 101, 102, 105,
108, 114, 115
159

prenajedanje 72, 80, 100, 101, 104, 105
prepoznavanje 16, 27, 38, 83, 120, 122
preprievanje 66, 133, 134, 135, 136
priklic 16, 17
psihologija 4, 5, 9, 25, 37, 39, 40, 41, 43,
44, 48, 57, 95, 102, 119, 134
psiholoki test 41, 83, 128
psihosomatsko obolenje 29, 31, 32, 102

R
ravnovesje 45, 46
razpoloenje 7, 9, 26, 29, 34, 58, 60, 77, 78,
87, 90, 100, 120, 123
razvoj 7, 14, 20, 28, 29, 30, 53, 56, 62, 64,
68, 95, 102, 103, 129, 138, 139
razumevanje 4, 12, 15, 16, 19, 25, 31, 51,
60, 63, 86, 121, 128, 139, 140
reakcija 12, 13, 14, 23, 28, 36, 39, 44, 64,
79, 80, 81, 84, 87, 127, 128

S
samodejavnost 6, 7, 8, 127
samopodoba 94, 95, 96, 97, 98, 100, 103,
106, 120, 124, 134
samospotovanje 25, 33, 46, 94, 97, 98,
100, 103, 104, 120, 124, 127, 128
samorazkrivanje 122, 125, 127
samozavest 76, 77, 106, 120
sitost 47, 56, 57, 62, 86, 105
socialna opora 31, 33, 144
spodbuda 6, 8, 30, 42, 45, 46, 47, 51, 54,
67, 72, 80, 124
spomin 16, 17, 18, 32, 69
spominska mrea 17, 67
sposobnost 6, 7, 8, 16, 20, 21, 34, 41, 58,
95, 97, 98, 101, 119, 122, 123, 126, 129
sprejemanje 9, 27, 53, 68, 100, 116, 122,
123, 127, 128, 129, 132
sprememba 7, 11, 18, 20, 26, 27, 29, 30, 36,
45, 47, 48, 55, 73, 76, 88, 100, 111, 124,
125, 129, 136, 138, 139, 141, 144
stalie 11, 41, 45, 62, 63, 71, 95, 97, 121,
130, 141
strah 12, 27, 32, 48, 58, 65, 75, 77, 78, 82,
84, 90, 103, 120, 142
stres 30, 31, 32, 33, 34, 35, 36, 42, 62, 63,
72, 75, 80, 87, 88, 90, 102, 106, 107, 119,
120, 121, 143
stresor 30, 31, 35, 36
subjektivnost 26, 27, 41, 98, 142
svetovanje 42, 115, 118, 134, 136, 137, 138,
139, 141, 144
- svetovalni proces 116, 117, 133,
135, 136, 137, 144
- svetovalec 57, 67, 79, 102, 115, 116,
117, 118, 123, 137, 138, 139, 140,
141, 144, 145

T
temperament 7, 20, 21, 22, 23, 107
tipologija 22, 23
160

trema 142, 143

U
uenje 12, 13, 14, 15, 16, 17, 19, 28, 34, 39,
50, 53, 55, 58, 61, 62, 65, 66, 67, 68, 69, 70,
92, 95, 104, 109, 116, 117, 126, 129
- asociativno 13, 67, 68, 69
- modelno 13, 62, 65, 66, 109
- sestavljeno 12, 15
uinkovitost 72, 94, 142, 143

V
vedenje 5, 6, 7, 8, 13, 14, 20, 25, 26, 27, 32,
35, 37, 38, 39, 40, 41, 43, 44, 45, 46, 48, 50,
51, 52, 55, 56, 57, 58, 60, 62, 64, 66, 67, 68,
69, 71, 72, 73, 75, 78, 79, 80, 87, 90, 94, 96,
98, 99, 102, 103, 104, 105, 106, 109, 112,
113, 114, 117, 126, 129, 130, 134, 135, 137
veina 17, 34, 117
volja 7, 8, 26, 34, 48, 56, 64, 70, 81, 102
vplivanje 72, 133, 136, 141
vpogled 15, 19, 120, 122
vrednota 7, 25, 26, 39, 41, 43, 48, 97, 107,
130, 132, 133, 134, 137

Z
zaupanje 39, 113, 116, 122, 125, 126, 127,
128, 129, 134, 139, 140
zavest 16, 81, 86, 89, 95, 120, 121, 127
zaznavanje 9, 11, 15, 16, 39, 75, 89, 126,
127
zdravje 28, 31, 37, 40, 52, 54, 58, 60, 69,
70, 72, 73, 79, 80, 94, 98, 115, 117, 136,
139, 145
znaaj 7, 20, 21, 23, 41, 134
znailnost 7, 9, 20, 25, 33, 34, 42, 43, 60,
61, 62, 64, 68, 82, 89, 92, 93, 94, 97, 100,
102, 107, 110, 130, 131, 132, 141
znanje 17, 19, 34, 46, 102, 111, 116, 126,
128, 139
zunanji videz 6, 58, 71, 86, 93, 96, 100,
103, 109, 110, 112, 113, 131

eja 45, 48

Uvod V Psihologijo Prehrane

Uploaded by

Document Information

Original Title

Copyright

Available Formats

Share this document

Share or Embed Document

Sharing Options

Did you find this document useful?

Is this content inappropriate?

Copyright:

Available Formats

Uvod V Psihologijo Prehrane

Uploaded by

Copyright:

Available Formats

Univerza v Ljubljani

You might also like