Opredelitev in nastanek mita

MIT z mitom v njegovem prvotnem (ustnem) stanju se ukvarja etnologija, predmet literarne vede
pa je mit v e zapisani obliki.
mthos: koren = glas ; mit = oglaenje: pomen besede, govora, pripovedi, zgodbe
Prvotno mthos pripada glagolu lgein (govorjenje), povezan je z besedo lgos, ki je zaela rabiti za
oznaevanje pisnega govora (in diskurza: govora kot nosilca pomena) kmalu potem, ko se je pojavila
pisava. Lgos lahko pomeni tudi zbir, npr. zbir vednosti. Tako so nastala imena ved: thnos + lgos
= etnologija, psych + lgos = psihologija....
Kakno zgodbo pa natanno opisuje mthos?
Povezan je tudi z glagolom mo, ki lahko pomeni imam zaprte oi/uesa; miim; molim, v obredni
situaciji pa dobi nov, drugaen pomen: vidim na poseben nain. V ritualnem kontekstu mstes
pomeni tistega, ki je vpeljan (v skrivnost, v misterijski kult), msterion pa tisto, v kar je kdo vpeljan.
Od tu izvira lat. beseda mysterion, skrivnost. Znan misterijski kult so bili Elevzinski misteriji,
posveeni boginjama Demetri in Perzefoni.
Mthos = tisto, kar skrivnost prenaa in kar iz nje izvira, poseben nain videnja oz. govora, ki je od
vsakdanjega govora oddaljen. Je govor, ki se nahaja na izviru skrivnosti in jo prenaa tako, da jo
pripoveduje naprej. Prenaa skrivnost nastanaka in delovanja neba in zemlje, bogov in ljudi. To je
temeljni govor antinih epov. Hkrati pa je mthos tudi vsebina pripovedi, tudi zgodba (o bogovih in
ljudeh), to, kar pripoved pripoveduje.
Temeljna prvina zgodbe je dejanje. Pri mthosu je to:
1. prvotno vzpostavljen boji red (kar je storil bog)
2. kar je storil lovek
lovek naj bi deloval po naroilu bogov, vendar ne vedno, saj je smrtno bitje brez boanskega uvida.

Mit prikazuje zgolj lovekovo izkustvo skrivnosti, boga, samega sebe in temeljnih bivanjskih poloajev
brez pojmov abstraktnega miljenja, s isto zgodbo.
Nastanek mita je zavit v temo, saj kraj, na katerem vznika, ni zgodovinski kraj in nam zato ni dostopen.
Mit je zgodneji od antike (prva zgodovinska doba, ki zajema pribl. 1500 let grkega in rimskega
starega veka) in prihaja k nam e iz prazgodovinskega asa. eprav se je dolgo prenaal ustno, nam je
dostopen ele v svoji pisani obliki, poznamo ga e kot literaturo. Do mitov v pravem pomenu besede
lahko dostopamo le prek ljudstev, ki e ivijo na arhaini stopnji: mit je v svojem pravem pomenu
lahko le predmet etnologije in ne literarne vede (Frazer, Malinowski, Lvi-Strauss).
Razlika med tekstom in mitom:
TEKST je besedilo, fiksirano z zapisom/fiksiran besedni sestav. Umberto Eco: literarno delo =
struttura aperta (odprta struktura); ni enoznano, temve polisemino. Kljub temu je (tudi e avtorja
ne poznamo) zmeraj javna stvar, dostopna vsem, ki poznajo jezik in znajo brati.
MIT nikdar ni ni fiksiranega, zmeraj znova obstaja le v izvedbi: ko izgine glas, ki ga izgovarja, izgine
tudi mit sam. V ustnem izroilu nima izvirnika, temve zgolj razliice, od katerih vsaka obstaja le v
asu izvajanja.
Oznaka antini mit je problematina, saj je mit stareji od antike in od literature, pridevnik moramo
jemati kot zgolj geografski opis in ne v strogo zgodovinskem pomenu; gre za starogrki in starorimski
mit (mit o Orfeju sta npr. literarno ele zares izoblikovala Vergil in Ovidij), torej grko-rimski mit v
njegovi merodajni obliki, ki jo je sprva dobil v antini, nato pa v moderni evropski literaturi.
Razlikovanje med mitom in evropsko literaturo ni smiselno: takoj ko je mit zapisan, kakrnega
poznamo, je e del evropske literature. Mit ni samo prvotna vsebina, temve tudi osrednja prvina
antinega epskega pesnitva. Ojdip in Antigona npr. pripadata tebanskemu mitskemu ciklu,
Agamemnon, Elektra in Orest pa mikenskemu mitskemu ciklu.
Lirska izpoved se vee na mit kot pripovedno prvino.

Grko-rimski miti so velike zgodbe evropske literature (ki naj bi jih postmoderna doba preivela,
pustila za seboj): Jean-Franois Lyotard grands rcits (bolje: velike pripovedi) = veliki
emancipacijski projekti evropskega lovetva, ki so bili zastavljeni v razsvetljenstvu.
Evropska literatura nikoli ni mogla ustvariti zgodb, ki bi bile mitu enake.
George Steiner: edina velika zgodba novoveke evropske literature, ki se lahko kosa z velikimi miti je
Don Juan. Tudi Faust je (kot je priznal sam Goethe) le razliica Prometeja.
Tako kot je Alfred North Whitehead dejal, da ni evropska filozofija ni drugega kot vrsta opomb k
Platonu, tako je tudi evropska literatura le vrsta opomb k antinemu mitu. Ob boku mu stoji le Biblija,
ki pa ima status svete zgodbe, status, ki ga je mit e zdavnaj izgubil, s tem pa si je utrl pot v posvetno
literaturo.
Mit in zgodovinopisje
Pogosta kritika mita je, da govori o izmiljenem, je le izraz lovekega uma na otroki stopnji, ko e
nima pravega orodja ali prave vednosti, da bi se spopadel z resninostjo.
V resnici pritie mitu veje dostojanstvo!
lahko da mit o tem, kar se je res zgodilo, le govori na drugaen nain kot zgodovinopisje.
eprav je mitski govor razlien od govora, na kakrnega naletimo pri prvih zgodovinopiscih, ni nujno,
da mit ne govori o resninih dogodkih. Mit in zgodovina ne obstajata na isti ravni, mit je govor, o
zgodovini pa moramo razmiljati na nain dejanja.
res gestae (storjena dejanja = zgodovina) : historia rerum gestarum (zapisani govor o storjenih
dejanjih = zgodovinopisje, gr. histora: preiskava, poizvedba)
Mit in zgodovinopisje sta naina govora, s tem da je zgodovinopisje preiskujoi govor. Mit nima
naravnanosti k raziskovanju, zato se na dogodke zanaa drugae.
Analovci so bili kritini do tradicionalnega zgodovinopisja kot pripovedi, ki proizvaja zgodbo o
vojako-politinih dogodki, iz svojih tekstov so izgnali zgodbo.

V em se govor Homerja razlikuje od Herodotovega govora?

Menin eide tha Peleido Ahileos... Pesem, boginja, zapoj o jezi Pelida Ahila.
ndra moi nnepe, Mousa... Muza, povej mi moa...
aedo aedos aiods = pevec
nnepo pos (izgovorjena beseda, ki o neem pripoveduje)
Za Homerja je petje isto kot pripovedovanje; prvotni pripovedovalci mita so bili pevci aodi.
= invokacija: muza govori po pevcu, pevec predstavlja muzina usta; sam ni bil pria dogodkom, zato
se obraa na muzo, ki je izvor govora in dogodkom podeli verodostojnost, saj je povsod priujoa
(Odisej je tako kot pevec ista izjema; avtopsija = lastno oividstvo). Muze so here Zevsa in
Mnemozine, boginje spomina. Vedno, ko Homer govori o muzah v mnoini, govori o njih nedolono.
Herodot govori o devetih muzah, ki so v rimskem asu dobile e vsaka svoje podroje, npr. Kaliopa:
epsko pesnitvo.
Govor, ki ga muza poloi v peveva usta, je spominski govor: ohranja spomin na tisto, kar je spomina
vredno. Zato je bila e pred prevzetjem pisave drubena funkcija mitskega pevca izredno pomembna.
Fenianski jezik se je zapisoval s soglasniko pisavo (znailno za semitske narode), Grki pa so dodali
znamenja za samoglasnike, saj jim je ele to omogoilo oznaevanje zlogov: metriko. Grko pesnitvo
je bilo utemeljeno na menjavi dolin in krain. Pesnikih del Grki niso brali (oz. kvejemu na glas),
temve so jih veinoma e naprej izvajali ustno.
Ko sta bili njegovi pesnitvi zapisani, je Homer zael naelovati t.i. paidei (nem. Bildung
Bildungsroman): vse, kar je bilo vredno vedeti o bogovih, ljudeh ali emerkoli se je zgodilo, so ljudem
posredovali pevci; vse, po emer se je bilo vredno zgledovati v ivljenju, so nali pri Homerju.
Namen je bil ohranjati spomin: pri Herodotovem zapisanem govoru je razlika v predmetu (ki je enak
nekaj, kar se je resnino zgodilo ni pa isti) in v nainu spominjanja.

Herodot: Zgodbe (Poizvedbe)

Tako kot Homerju gre tudi njemu za ohranjanje spomina, le da Homer govori tudi o bogovih, Herodot
pa samo o ljudeh (Historiae: grko-perzijske vojne). Trdi, da se je opiral na lastno oividstvo
(avtopsijo), saj je veliko potoval (med drugim po juni Rusiji, Egiptu...) in to, kar je slial od drugih.
Veliko je opisov pokrajin, etimologije...
Zgodovinopisec kombinira glas, ki mu je priel na uho, s svojim lastnim, ne pa bojim oividstvom:
Herodot dodaja lastno kritino sodbo o napisanem. Trdi, da je kot zgodovinopisec dolan o vsem
poroati, ni pa nujno, da o tem ne dvomi. Avtopsija in kritino komentiranje sta osnovi takratnega
zgodovinopisja.
Tukidid: metodoloko poglavje o peleponeki vojni (med parto in Atenami konec 5. stoletja)
1. izvir zgodovinopisnega govora je lovek
2. zgodovinopisni govor ima porotvo v hystori: v lovekem, ne bojem oividstvu
Nasprotje mita ni zgodovina, temve zgodovinopisje!
Iliada govori zgolj o zadnjih 51-ih dneh desetletne bitke, od Agamemnonove ugrabitve Brizeide in
Ahilovega sestopa z bojnega polja do vrnitve Hektorjevega trupla Priamu. Vsi zgodovinopisci so trdno
verjeli v obstoj Troje in bitko celo datirali: Herodot (zaetek trojanske vojne postavlja v 1250 pr. Kr.),
Duris s Samosa, Tezij s Knida (1183 pr. Kr.), Eratostem iz Kiren...
Tudi Rimljani niso dvomili v resninost vojne: Julijci so iz Troje celo izpeljevali svoje poreklo (ime naj
bi dobili po ustanovitelju Troje/Iliona Ilusu). Rimljani naj bi bili potomci Trojancev, natanneje Eneja,
ki je pobegnil iz goree Troje.1
Konstantin Veliki je hotel preseliti prestolnico Rimskega imperija iz Rima v Trojo (Constantinopolis).
Iskanje Troje sta spodbudili tudi najdbi Herculaneuma (leta 1738) in Pompejev (obe mesti je pokopal
izbruh Vezuva). Najprej so se ga lotili Anglei, Robert Wood in kasneje e dva raziskovalca, ki naj bi
doloila toen prostor, kjer je obstajala Troja. Leta 1870 se je tam prielo izkopavanje. Vodil ga je
1

Vergilova Eneida je ravno nasprotna Iliadi in Odiseji v tem, da Enej najprej blodi po Sredozemlju in se spopade
ele po pristanku: bori se s staroselci, da bi njegovo ljudstvo lahko ostalo na izbranem ozemlju.

Heinrich Schliemann, ki naj bi izgubljeno mesto tudi res odkril. Schliemann ni bil arheolog, temve
trgovec, vendar zvest bralec Homerja. Njegove opise je jemal dobesedno in jim zvesto sledil navkljub
posmehu, ki mu je bil deleen. Po Homerju naj bi se Troja nahajala na sotoju dveh rek in blizu morja.
Tako je Schliemann na obali Male Azije nael zaklad, ki ga je poimenoval Priamov (kar se je kasneje
izkazalo za netono). Ob tem dogodku, ki se je smatral za odkritje Troje, Homer nenadoma postane
znanilec neesa, kar se je v resnici zgodilo.
Konec 80h let je arheolog Manfred Korfmann odkril bikonveksni peat, ki je imel na obeh straneh
napis v hetitini (Troja ni bila grko mesto).
e za same Grke je Homerjev nain pripovedovanja sasoma postal sporen: ne predmet (Troja), temve
mitski govor. Ob prevzemu pisave ga v 6. stol. pr. Kr. nadomesti filozofski, v 5. stol. pr. Kr. Pa
zgodovinopisni govor. Pesnitvo je imelo nekdaj monopol nad idejo, omiko grkih rodov. Homer je
predstavljal panhelensko ustanovo, kot npr. Olimpijske igre. Z razmahom pisave pa pesnikemu prine
konkurirati govor, v katerem prevladuje opisovanje in argumentiranje, ter pojmovno miljenje
filozofskega govora. Zael se je spopad med poezijo in filozofijo: spor med mthosom in lgosom

(Ksenofan), ki je vrh dosegel pri Platonu. Ta je pesnitvu odvzel poprejnjo vlogo in pred Homerja
postavil svoje Dialoge.
ODISEJ
Odisej v Homerjevi Odiseji
ivljenje Homerja je potopljeno v razline legende. Bil naj bi reven in slep potujoi pevec, doma iz
Ionije. Umrl naj bi na Iosu. Iliada in Odiseja naj bi nastali konec 8. stol. pr. Kr. Pesnitvi je v 3. stol. pr.
Kr. uredil Zenotod in ju razdelil na 24 delov, v kakrni obliki ju poznamo e danes.

diskurzivni govor, v katerem prevladujejo logini sklepu, ki peljejo do vedenja

V 18. stol. se pojavi homersko vpraanje: je Homer v resnici avtor teh pesnitev? Pojavita se dve
struji: analitina in unitarna. Analitina struja zagovarja stalie, da je Homer le ime, pod katerim so
zdruena najrazlineja ustna izroila. Friedrich August Wolf napie l. 1795 v latinini napie delo
To, kar je vnaprej treba vedeti o Homerju. Unitarijanci po drugi strani trdijo, da je Homer resnini
avtor obeh pesnitev, kar naj bi dokazovali obsenost ter pretanjena kompozicija.
Homerjev Odisej je izredno zapleten lik, po Williamu Bedellu Stanfordu celo najzapleteneji grki
lik. Latinski prevedek grkega imena Odiseus je Ulikses, od tod naslov romana Jamesa Joycea.
Frank Bugden: James Joyce in ustvarjanje Uliksa (1934):
poroa o pogovorih, ki jih je sam imel z avtorjem.
Stuart Gilbert: Ulikses Jamesa Joycea (1930):
se ukvarja s homerskimi vzporednicami v Joyceovem romanu.
Odisej je edini celoviti lik sploh.
Joyce uporabi izraz all-round (obsega vse strani): zaokroen, ali bolje: vsestranski. Odisejev lik
obsega vse strani, ki so si med sabo razline, sestavljajo zapleteno celoto. Faust, po drugi strani, za
Joycea ni celovit lik, saj mu manjka sedie v domu, druinska podlaga. Prav tako ne Hamlet, ki je
samo sin, lovek domaega ognjia.
Odisej je mo, oe, vojak, izumitelj, kralj Itake, popotnik... Je v razlinih razmerjih ne samo z ljudmi,
temve tudi z bogovi (v dobrih odnosih z Ateno in v slabih s Pozejdonom).
To, da je Odisej celovit lik (lat. plecus), pa e ne pomeni, da je popoln. V enem razmerju je ljubezniv
(do ene, do sina), v drugem spet krut (npr. do Penelopinih snubcev). Zna biti krut tudi do domaih, e
to od njega terja situacija, vendar na drugaen nain.

Odisejeva zvijanost lahko pelje k dobremu dejanju, za tovarie po oroju pa lahko pomeni tudi nekaj
slabega; prav po njej se najbolj razlikuje od drugih grkih junakov, npr. Ahila. Ta dejanje izvri
naravnost, brez odlaanja; svojo jezo eli takoj stresti na tistega, ki jo povzroi (napad na Agamemnona
mu preprei Atena). Odisejeva zvijanost je popolno nasprotje Ahilovemu herojskemu ravnanju: ne gre
naravnost, pa pa po krivinah. Njegova najveja zvijaa je trojanski konj, 3 znana pa je tudi prevara
Polifema: Odisej ga oslepi, potem pa se s prijatelji pretihotapi iz ujetnitva dre se za trebuhe ovna in
ovac; Polifem drobnico pretipa samo zgoraj, ne pa tudi spodaj.
Posebna prvina Odisejeve zvijanosti pripada njegovemu poreklu. V 15. spevu Homer naredi
retrospektivo: opie Odisejevo mladost, razloi kako je dobil brazgotino in kako je dobil ime. Da mu ga
namre ded Avtolik, ki je slovel kot slepar: Odisej je zvijanost torej podedoval. Takno ime pa mu
podeli zato, ker je od mnogih osovraen: odyssmenos Odysses.
odyssmenos: delenik glagola odssomai medialni glagol, ki izraa, da vrilec dejanja dejanje
opravlja v svojo korist, oz. da ena in ista oseba dejanje tako izvaja kot tudi uti njegove posledice; je
deponentnik: kljub pasivni konnici ima lahko tudi aktiven pomen, lahko se prevede kot trpnik ali kot
tvornik.
Odisej je torej poimenovan po tem, esar je deleen od drugih ljudi (sovratva), hkrati pa je sam
sovraen do drugih. Nomen est omen: Odisej s svojo zvijanostjo drugim zadaja sovranost, hkrati pa s
tem vzbuja sovranost do sebe; tudi sovranost bogov.4 V povezavi s tem glagolom in bogovi je zmeraj
omenjen v trpniku, vedno je on predmet boje jeze.
Svoje usode si ne izbere sam, temve jo pretrpeva, vendar ob tem ni pasiven, trpen lik; dejavno se mora
odzivati na to, kar so mu namenili bogovi, da bi sploh preivel. e e kaj izbere, zmeraj izbere
ivljenje.

Celotnega poteka trojanske vojne sicer sploh ne poznamo prek Homerja, temve iz t.i. kiklinih epov, ki se jih

e dolgo ne pripisuje ve Homerju; zvijaa s trojanskim konjem se v sami Iliadi ne zgodi, saj se zgodba kona pred
tem.
4

Sovranost tukaj lahko razumemo kot katerokoli negativno ustvo, ne le v ojem pomenu besede.

Kako je Homer izoblikoval Odisejev lik?

temeljna beseda = poltropos
(pol mnogo, tropos nain/obrat, kasneje postane temeljni element antine retorike, retorini obrat,
odmik od navadnega)
Kako jo prevesti? Anton Sovre: ki mnogo poti je prehodil (mnogo prepotoval).
Ta pridevnik zgoa celotno zgodbo o Odiseju, omeni ga tudi Kirka. e na zaetku Odiseje zarie
celotno Odisejevo zgodbo. Odisejevi nasprotniki so poltropos razumeli slabalno: tisti, ki je
nenaelen, ki pogosto spreminja znaaj. Zagovorniki Odiseja pa so bili mnenja, da se pridevnik nanaa
na njegovo retorino spretnost (sposobnost tropiranja, obraanja besed).
V resnici je Odisej tisti, ki je bil obraan na mnogo nainov: Man of many turns, gre za obrate usode,
poltropos je torej tisti, ki ga veliko obraa usoda, hkrati pa tisti, ki sam zmore mnoge obrate in
premore okretnost, s pomojo katere se iz vseh teh poloajev rei.
Odisej je obrnljiv v dvojnem pomenu, poltropos moramo torej razumeti trpno in dejavno. Najbolji
prevod bi bil verjetno obrnljiv (zmoen za sprejemanje in tvorjenje obratov), pri emer je treba
najprej upotevati trpni in ele nato dejavni vidik.
Drugi pridevki za Odiseja (eprav poltropos najbolje povzema vse) so e poltlas, polymchanos;
poltlas: tisti, ki je mnogo pretrpel (Odisej je edini, ki trpi tudi izven bojia; z njim si ta pridevek deli
le Nestor) trpni vidik;
polmechanos: tisti, ki je zmoen mnogih zvija aktivni vidik.

Kakno je pri Homerju razmerje med bogovi in usodo?

usoda = boanstvo/nekaj, kar je loveku namenjeno
Odisejeva usoda ni doloena od samega zaetka, ne gre za samodejni mehanizem/determinizem; ele
na doloeni toki njegovega ivljenja jo s sklepom odloijo bogovi. Boji sklep, ki pravi, da se lahko
vrne domov, je prepuen Odiseju, da ga udejani.
Kljub Pozejdonovi jezi na Odiseja (kiklop Polifem je Pozejdonov sin), morajo sklep bogov, ki ga izree
Zevs, spotovati vsi bogovi, etudi mu niso naklonjeni. Odiseja lahko samo poskuajo zadrati,
Pozejdon mu npr. polje vihar in s tem povzroi nov brodolom.
Odisej hrepeni po svojem domu (ta motiv najdemo pri Joachimu du Bellayu in Gregorju Strnii):
Enkrat e videl bi rad vsaj dim nad Itako rodno. Iliada je pesem o Ahilovi jezi; Odiseja je pesem o
Odisejevi vrnitvi, to vrnitev pa poganja hrepenenje (Odisej je prvi nostalgik v evropski literaturi) 5.
Hrepenenje po vrnitvi je osnovno Odisejevo vodilo. S kompozicijskega gledia je v ospredje
postavljena Odisejeva vrnitev in ne njegove dogodivine na morju.
Homer zaenja pripoved in medias res, kar je postala deviza dobrega pripovedovanja na splono. e
smo bolj natanni, jo zaenja na skrajni toki: situacija je videti brezupna, Odisej je najdlje od vrnitve
domov, je pa tudi njegovo hrepenenje najmoneje. Nahaja se na Ogigiji, otoku nimfe Kalipso, dale
od obljudenega lovekega sveta (oikumene), na popku morja, oddaljen celo od bogov. Za Odiseja je
to v resnici kraj skritja (ime nimfe Kalipso je izpeljano iz glagola kalipto: skrijem). Kalipso z njim
ravna kakor z bogom in ga s tem poskua pripraviti do tega, da bi pozabil na vrnitev, obljublja mu celo
nesmrtnost. A niti z boansko ljubeznijo niti z obljubo nesmrtnosti ne more premagati Odisejevega
hrepenenja: ves as gleda proti domu in pretaka solze. Hrepenenje sreamo predvsem v situacijah, kjer
je vrnitev e zlasti ogroena. Medtem ko je Odisej na otoku, pride boji sklep o njegovi vrnitvi, vendar
zgolj kot monost.

nostalgija = boleina hrepenenja po vrnitvi; nostos: vrnitev, algos: boleina

Odisej si z lastnimi rokami iztee splav (polmechanos), na morju pretrpi vihar (poltlas), je torej
poltropos, zmoen obrata in obraan. Nimfa mu svetuje, naj zapusti splav, slee obleko, si okoli prsi
ovije tanico in plava do otoka Fajakov. Odisej se odloi, da ne bo slepo sledil njenim nasvetom, saj
pomisli, da bi lo lahko za boansko prevaro. Raje se ravna po lastni presoji: splava ne zapusti takoj,
ker misli, da je kopno predale, da bi ga lahko dosegel s plavanjem. ele ko mu Pozejdon razbije splav,
zane ravnati, kot mu je svetovala nimfa.
Do otoka plava dva dni in dve noi in ne more takoj priti iz morja, ker bi se raztreil na ereh. Ko mu
konno uspe priti iz vode, v reko vre tanico (kot mu je naroila nimfa). Odisej je torej z bojo
pomojo, pa tudi na svojo lastno pobudo nael izhod iz situacije.
Toke, na katerih Odiseju grozi, da bo pozabil na vrnitev:
epizoda z lotofagi (jedci lotosov)
epizoda s Kirko (Odisejeve tovarie zaara v praie, Odisej pa poje zelie in se ubrani uroka)
epizoda s sirenami (kdor slii njihovo petje, pozabi na vse; Odisej se privee k jamboru,
tovarii pa si uesa zamaijo z voskom)
epizoda z nimfo Kalipso (pri njej ostane sedem let; ni v smrtni nevarnosti, temve celo v
prevelikem udobju, zato je prav tu njegova vrnitev domov najbolj ogroena; na tej toki se
Odiseja zaenja)
Najpomembneje toke Odisejeve vrnitve so anagnorises (prepoznanja), ki se vrstijo, ko se Odisej e
vrne na Itako; to so sreanja z domaimi. Ko Odisej stopi na Itako, e ni to, kar je bil. S pomojo
prepoznanj pa se ve kot zgolj fizino vrne, vraa se v stara razmerja s svojimi domaimi, ki jih je
zapustil in tako ponovno postane gospodar, sin, oe in mo.
Najprej ga prepozna sin Telemah, nato pes, ki je bil ob njegovem odhodu e mladi, zatem Argos,
stara dojilja, pastir Evmaj, ena Penelopa in na koncu e oe Laert.
Odisej se ob vrnitvi pojavlja v preoblekah, predvsem zato, ker ne ve, kako ga bodo sprejeli njegovi
domai (zlasti Penelopa).6 Dojilja ga spozna po brazgotini, pes pa po vonju.
6

Odisej ve za umor Agamemnona, saj ga srea v podzemlju, in prav ta mu svetuje preobleko za vsak primer, e mu
Penelopa ne bi bila ve zvesta.

Kljuni prizor prepoznanja je Penelopino prepoznanje. Odisejevo samoobvladovanje je tu na najhuji

preizkunji. Penelopi se predstavi kot Ajton s Krete in ji ree, da je pred leti pri sebi gostil njenega
moa Odiseja. Pokae se kot mojster samoobvladovanja, kar pritie njegove zvijanosti; zadruje celo
solze. Obleen v beraa zmaga na tekmovanju snubcev (na tej toki bi Penelopa e lahko vedela, kdo
je). S pomojo Telemaha, Evmaja in e enega pastirja pomori snubce, Penelopa pa se e vedno boji, da
ne gre zares za pravega Odiseja, temve za prevaro. Vlogi se nenadoma zamenjata: prej je Odisej
preizkual druge, zdaj pa bo Penelopa preizkusila njega, in sicer s preizkunjo postelje: mou pove,
da je nekdo prestavil njuno zakonsko posteljo, kar v Odiseju izzove ogorenje (Kdo je prestavil mojo
posteljo?). V resnici postelje ni mogoe prestaviti, skrivnost pa poznata samo Penelopa in Odisej, zato
ga ele na tej toki Penelopa zares prepozna; z izgubo kontrole se mu vrne istovetnost.
Nekateri menijo, da se tu Odiseja kot pesem o Odisejevi vrnitvi kona.
V zadnjem spevu sledi Laertovo prepoznanje Odiseja, vendar ni jasno, zakaj Odisej e vedno prikriva
svojo istovetnost. Ena od monih razlag je, da je tajenje istovetnosti za Odiseja postalo e nekakna
potreba, druga narava, tako reko mu je zlezlo pod koo. Morda se tu kae tudi Odisejeva avtolitska
prvina.
Ne glede na to, kje se Odiseja kona, Odisej v Homerjevi pesnitvi ne umre: Homer njegove smrti niti
ne omeni, niti ne opie, le rahlo namigne nanjo ob sreanju Odiseja z vidcem Tejreziasom. Ta
spregovori nekaj besed o Odisejevi smrti, njegova prerokba pa se glasi, da bo smrt nad Odiseja prila z
morja.
Smrt Odiseja ele zares doleti v Boanski komediji Danteja Alighierija, ki je v temelju zasukal
Odisejev lik, povezana pa je z Odisejevo eljo po spoznanju. Ta je pri Homerju zmerna; Dante jo naredi
ekscesno.

Odisej v Dantejevi Boanski komediji

Dante Alighieri se je rodil leta 1265 v Firencah, pri devetih letih je sreal Beatrice Portinari (Vita
nova), ki ima osrednjo vlogo tudi v Boanski komediji. Po njeni prezgodnji smrti se je vrnil k tudiju
filozofije in vstopil v politino ivljenje. V Firencah takrat delujejo gibelini (plemii, ki so podpirali
cesarja) in gvelfi (meani, ki so podpirali papea). Slednjim delili so se na rne in bele je pripadal
tudi Dante. Med njegovo odsotnostjo so ga rni (nasprotniki) obsodili na izgnanstvo. Nikoli se ni vrnil
v Firence, umrl je v Veroni leta 1321.
Velja za najvejega kranskega pesnika na zahodu; odlino je poznal latinsko literaturo in literaturo v
ljudskih jezikih (italijanini, provansalini), pa tudi filozofijo in teologijo. Njegova Boanska
komedija je pri vrhu evropskega literarnega kanona, odlikuje jo izjemna uenost ter grandiozna
domiljija.
Komedija je takrat prikazovala dogajanje, ki se zane nesreno in kona sreno, pri Danteju pa
predstavlja celotno loveko zgodovino (od lovekovega padca do odreenja in prihoda Kristusa,
drugega Adama). V boansko jo je 40 let po avtorjevi smrti prekrstil Giovanni Boccaccio.
Gre za Dantejevo duhovno potovanje iz pekla v epirej, ki je na koncu mistino (pekel gora vic
nebesa; skozi 7 sfer do mistinega videnja boga v podobi bele vrtnice). Kransko tostranstvo in
onostranstvo (pekel, vice in nebesa) je zgradil na podagi devetsferne koncepcije kozmosa, ki izhaja e
iz antike (Aristotel). Dogajanje je postavljeno v leto 1300, Dantejevo 35. leto: na sredo poti naega
ivljenja. Pesnitev je sestavljena iz 3 x 33 spevov in uvodnega speva, obsega torej natanko 100
spevov; kitica je tercina, ki ima 3 verze: ponavljanje t. 3.
V 26. spevu je Dante upodobil Odisejevo zadnje potovanje: smrt.
Od arovnice Kirke Dantejev Odisej zapelje svojo ladjo proti Heraklejevima stebroma, ki sta stala
vsak na svoji strani Gibraltarske oine in Grkom predstavljala mejo znanega sveta. Njegovo glavno
vodilo je ardorre, gorea elja po tem da bi spoznal svet retro al sol. Njegova plovba je opisana
kot folle volle, nori let, in traja pet lun (saj sonce tam ne vzhaja ve), dokler se pred njimi iz vode ne
dvigne gora ( gora vic). Nato se z gore dvigne vihar in potopi ladjo z vso posadko; Odisej in vsi, ki
so z njim, najdejo smrt v vodi.

Odisej je pri Danteju prvi lovek, ki si je drznil pluti mimo stebrov, v resnici pa so bili prvi Fokajci.
Fokajci so bili eden izmed grkih rodov; o njih in njihovi morebitni plovbi onkraj Heraklejevih stebrov
pie Pindar v enem svojih Nemejskih spevov.
Bili so trgovci in raziskovalci doma iz Fokaja v Mali Aziji (severno od turkega Izmira), najdrzneji
ladjeplovci med Grki in nekakni antini Vikingi. Pri Grkih je veljalo, da je Herakles vse deele
preiskal in pot za plovbo ukrotil, s stebroma pa je zaznamoval mejo naseljivega sveta: zato Fokajcem
Grki niso verjeli. Okoli 540 so jih Perzijci prisilili, da so zapustili mesto, zato so pluli proti zahodu,
proti Magni Graeci, kjer so ustanovili provinco Eleio (rojstni kraj Parmenida). e pred tem so
ustanovili tudi Masalijo (dananji Marseilles), od koder so skozi Gibraltar pluli na sever (do kotske in
e naprej) in na jug, vzdol zahodne afrike obale.7
Masalija je tudi rojstno mesto dveh fokajskih pomorakov: Piterasa in Evtimena. Piteras je plul na
sever in odkril otok z obilico jantarja (Avalon), ki ga je povezal z otokom boga Apolona.8

el je vse do tja, kjer se je po verovanjih zemlja sklapljala s podzemljem, do plju morja in trdega
morja (priel je do arktinega kroga, kjer se je voda dvigovala in spuala, kot da bi dihala, nad
morjem pa so se dvigale meglice, kjer se je stikalo z ledom). Zdelo se mu je, da se tam kozmos
spreminja nazaj v kaos. Evtimena pa so zasmehovali kot pravljiarja, saj je plul na jug in tam videl
krokodile ter nilske konje.
Eratosten, voditelj aleksandrinske knjinice in astronom, je bil ob Piterasovih zapiskih v popolni
zadregi in na istem razpotju. Stradon, najpomembneji grki geograf, je zavrnil odkritja kot isto
izmiljijo. Pri Grkih je prevladoval filozofski in spekulativni model vesolja, zato Fokajcev niso jemali
resno in so pustili, da zdrsnejo v pozabo. Njihova rehabilitacija se je zaela ele v renesansi s
Kolumbovim odkritjem Amerike.

Grki pomoraki niso nikoli pluli po odprtem morju, zmeraj so imeli na vidiku kopno, in to je veljalo tudi za
Fokajce.

Okoli leta 1190 se je Avalon prielo asociirati z Glastonburyjem, krajem, kamor je po smrti odel kralj Artur, saj
so tam ivei menihi trdili, da so odkrili posmrtne ostanke Arturja in njegove kraljice.

Dante, ki ni imel neposrednega dostopa do grke zapuine, Fokajcev ni poznal, zato je po njem Odisej
prvi, ki je plul mimo Heraklejevih stebrov. Dantejev Odisej je povsem drugaen od Homerjevega. Po
Williamu Bedellu Stanfordu (The Ulysses Theme) je Homerjev Odisej centripetalen, usmerjen k
vrnitvi domov, medtem ko je Dantejev Odisej centrifugalen, sredibeen, domobeen lik; njegova pot
je pot v neznano, stran od doma. Iz povratnika domov je Dante naredil pustolovca, ki mu gre za
avanturo ( advenire).9
Odisejeva plovba mimo stebrov je avanturistino dejanje, ki poteka v natanko nasprotni smeri kot
vraanje Homerjevega Odiseja (obrat lika za 180). Pri Homerju Odisej ne pozna t.i. Wanderlust, sle
po potovanju: Ni ga hujega zla, ko klateko tko ivljenje! Ni popotnik po svoji elji, zato ga ne
smemo zamenjati z iskalci obljubljene deele, kot sta bila npr. Mojzes in Enej. Ima pa e eljo po
spoznanju, ki je bila tipina lastnost starih Grkov, ta pa se izkazuje v epizodi s Polifemom in v epizodi
s sirenami. V prvem primeru se eli prepriati, ali so Kiklopi divlji ali gostoljubni, v drugem pa eli
sliati petje siren.10 Pri tem ne gre za utni uitek11, temve za spoznanje. Cicero je to epizodo prvi bral
kot izraz lovekove elje po spoznanju. Homerjev Odisej torej to eljo pozna, vendar ni moneja od
njegovega hrepenenja po domu. Dante pa jo spremeni v vodilno, dominantno eljo, ki zamenja
hrepenenje po domu kot osnovno gonilo, in jo povee z Odisejevo smrtjo.
Glede na to, da Homer o Odisejevi smrti ni pisal, je to vrzel poskualo zapolniti kar nekaj piscev,
vendar nihe prej njegove smrti ni neposredno povezal z njegovo ekscesno eljo po spoznanju. Pri
neznanem piscu Telegonije (kiklini epi) npr. Odiseja na Itaki ubije sin Telegon, ki ga je imel s
arovnico Kirko.

To, k emur pride lovek sam, dogajanje, ki ga lovek sproi v gorei elji po neznanem.; pustolovina pa je
etimoloko iskanje nenaseljenega sveta (prevzeto v slov. iz hrv./srb. v 19. stol.)

10 Pesem siren poje o trojanski vojni in vsem, kar se je zgodilo na zemlji.

11 Do le-tega pride pri Kirki in Kalipso, vendar ni zmoen zlomiti Odisejeve elje po vrnitvi.

Kranska recepcija mita o Odiseju

Dante se oddalji od uveljavljene kranske recepcije mita o Odiseju, saj se ni vedno dosledno dral
kranskega izroila.12 Na recepcijo mita o Odiseju je vplivala rimska tradicija, ki ga je prikazovala v
negativni lui, vendar ga je kranstvo dojemalo tudi pozitivno, in sicer zaradi grke filozofije. Ta se je
smatrala za nain ivljenja in se utemeljevala v pesnikem mitu, branem na alegorien nain. Tudi
zgodnje kranstvo je bilo zato dovzetno za pojmovanje pesnikega mita v takem smislu. K temu sta
pripomogli dve potrebi oz. motiva:
1. reiti staro in astitljivo pesniko izroilo ter prepreiti, da bi padlo v pozabo
2. utemeljiti novo filozofijo na starodavni modrosti
Tako je pesniki mit v helenistini filozofiji predstavljal nadomestek za Sveto Pismo. S filozofskoalegorinim branjem so ubili dve muhi na en mah: pesnitvo se je reilo tako, da je postalo podlaga
filozofiji.
Novoplatonist Plotin je celotno odisejado razumel kot zgodbo filozofa, ki se je s svojim nainom
ivljenja odvrnil od sveta in se vraa v svojo boansko domovino. Tako Odiseja postane notranje
potovanje due, Odisejeva vrnitev pa let due nazaj v boansko harmonijo.
To prevzamejo tudi kranski pisci: Ambrozij, Avgutin: Izpovedi. Avgutin se navezuje na Plotinove
besede, vendar izpusti Odiseja samega (razume ga kot prevzetnega filozofa, ki se je vzpenjal brez boje
pomoi). Jambor, na katerega se Odisej privee, da ga ne bi premamilo petje siren, so v kranstvu
razumeli kot simbol kria.

12 Npr. Beatrice pripie veliko vejo vlogo: ima posebno vrednost za vse ljudi, ne le za njega samega, vendar nikoli

ne pojasni, kaj je tisto, kar jo postavlja v tak poloaj. To nekatere raziskovalce spominja na kranske herezije, kot
npr. pri Simonu arodeju in njegovi spremljevalki Heleni (dekletu iz javne hie), ki jo razglasi za boginjo, jo
postavi v nebeko hierarhijo in jo imenuje Lepa Helena (kar naj bi bila v enem izmed prejnjih uteleenj).

Pri Danteju pa Odisej ne hrepeni po vrnitvi ne v eno ne v drugo domovino, ne eli si vrniti ne na
zemeljski ne v nebeki kraj. Gre za eljo po neznanem v tem svetu, onstran meja znanega sveta v
tostranstvu. Njegov Odisej ni ne homerski ne pokristjanjen lik, in tako predstavlja popolno novost (za
takno transfiguracijo lika ni zgodnejega vira).
Kako transformirani Odisej nastopa v Boanski komediji?
Dante srea Odiseja v 8. jami 8. kroga pekla, kjer se nahajajo prevarantski svetovalci: tovarie je
nagovoril, da so pluli mimo Heraklejevih stebrov v smrt. Ker Dante Homerja ni poznal v izvirniku,
ampak iz latinskih virov, se je najbolj oprl na Vergilija (svojega vodnika skozi pekel in vice). Podoba
Odiseja je pri Vergiliju izrazito negativna, imenuje ga scelerum inventor, snovalec zloinov. Vse
Odisejeve zvijae v 2. spevu Eneide oznai za zloine: zvabitev Ahila na vojsko, trojanskega konja...
Kljub temu je Dantejevo razumevanje Odiseja ambivalentno: blizu mu je njegova elja po spoznanju,
saj smatra, da v iskanju spoznanja za loveka obstaja blaenost (spis Gostija); ne more skriti
obudovanja do njega, hkrati pa ga ostro sodi. Gre za nezavedno razdvojenost v pesniku samem: tisto,
ob emer je pesnik Dante ganjen, je hkrati tisto, kar Dante teolog obsoja (pozna kritiko kurioznosti in
elje po spoznanju, ki je omenjena tako pri Avgutinu kot pri Tomau Akvinskem).
Luigi Valli omenja, da se je Dante jasno zavedal nevarnosti znotraj sebe, svoje umske prevzetnosti,
zato je v Odiseju zavestno obsodil eljo po spoznanju (tudi svojo lastno), v kolikor je nenadzorovana in
se noe prepustiti bojemu vodstvu (v zgled mu je Avgutinovo mnenje o Odiseju).
Ko romar Dante prispe do Odiseja, vidi, da njegova dua gori v ognju. eprav si eli sliati njegovo
zgodbo, si ga ne upa ogovoriti. eljo mu izpolni vodnik Vergilij, ki se zaveda njegove ambivalence in
sproitev pogovora prevzame nase: Ker vem, kaj te tei, zato naj vodim pogovor jaz sam. Ko
Vergilij nagovori Odiseja, besedo prevzame Odisej sam; to je govor sub specie mortis, pod vidikom
smrti. Vsak, s komer Dante govori, je e preplul irno morje bivanja in pripoveduje iz perspektive
smrti, lastno ivljenje se kae kot e zakljuena celota.

orazion picciola: majhen govor, ironina oznaka za govor, s katerim je Odisej svoje tovarie
preprial v pot v neznano. Model zanj je Enejev govor v Vergilijevi Eneidi: svoje tovarie motivira z
ustanovitvijo nove Troje; Dantejevemu Odiseju gre za pot za soncem, kjer loveki rod ne vlada
ustrezneje: za sonce (zapluje v temo, ki jo razsvetljujejo le e luna in zvezde).
Spoznanje naredi za smisel lovekega bivanja: Ni va namen iveti kot ivali.
Predstavlja natanno nasprotje Eneja, ki ga vodi to, kar je postalo poglavitna rimska prvina: piets
(spotovanje do bogov, prednikov in izroila); iz goree Troje odnese kipe bogov in nato ves as sledi
boji volji (sicer bi ostal pri Didoni). Na lastnem hrbtu odnese tudi svojega ostarelega oeta Ashiza:
paradigma rimske piets.
Odisej ne premore dovolj mone ljubezni do doma, niti dovolj monega spotovanja do starega oeta.
Odvrne se od znanega starega sveta. Dante svojega Odiseja vzpostavlja v dvojnem nasprotju: s
Homerjevim Odisejem in Vergilijevim Enejem.
Odisej Vergiliju in Danteju pove, da so s tovarii iz vesel naredili krila za nori let:
dai remi facemmo ali al folle volle,
kar spominja na Vergilijevo metaforo remigium alarum, veslanje kril, s katero opie Dedalov let.
Gre za moment prepoznanja, anagnorisis, ki so ga radi izrabljali tragedi; vendar se intertekstualnost
izgubi zaradi obeh nenatannih prevodov. Dante v Odisejevih besedah preplete dve izroili, pesnitvo
in filozofijo, priklie Vergilija in neoplatoniste. Razvee Vergilijevo genetivno metaforo in Dedalov
let preobrazi v plovbo, Odisejevo plovbo pa v let, in sicer let due, s katerim so neoplatonisti razlagali
celotno odisejado (pa tudi Dedalov let).
Na to so se navezali tudi kristjani, Ambrozij uporabi mit o Dedalu kot osvoboditev lovekove due od
sveta (uporabi tudi metaforo veslanje kril, ki jo je nael pri Vergiliju); enako za njim stori tudi
Avgutin.
Ko Dante prevzame metaforo, z njo ne meri ve na let due: eprav je e vedno v neoplatonistinem
kontekstu, ima spremenjen smisel: vesla nosijo ven iz sveta, vendar ne onstran njega, samo iz znanega
v neznano, a e vedno tostranstvo. Gre za nori let, folle volle, znotraj sveta v neznano.

O tem ne pripoveduje niti Dante-pesnik, niti Dante-romar, temve Odisej sam, pod vidikom smrti, iz
retrospektive. Njegova perspektiva je sedaj povsem drugana kot takrat, ko je bil e iv. S perspektive
smrti se mu njegova zadnja plovba prikae kot nori let. elja po spoznanju je blazna: v tem se Danteromar in mrtvi Odisej v peklu strinjata.
Homerjev Odisej pluje od Kirke ves dan, dokler sonce ne zaide; dosee toko, kjer sonce ne vzhaja in
zahaja ve. Prispe do reke Okean (v Iliadi then genesis: izvor bogov), zapluje v zaetek kozmosa
proti Hadu.
Dantejev Odisej od Kirke zapluje mimo Heraklejevih stebrov, za njima je le e tema brez sonca. Ne
pluje proti Hadu, svetu mrtvih, temve (kot sam misli) proti drugemu svetu. Srednjeveko svetovlje pa
je bilo sestavljeno iz tostranstva, sveta, in onostranstva (pekla, vic in nebes), drugega sveta znotraj
tostranstva ni bilo. Ko s tovarii zagledajo goro vic, se razveselijo, vendar je to drugi svet, ki ni
tozemeljski. Drug svet ne obstaja!
Razlage Dantejevega Odiseja
Dantejev Odisej je v resnici stari Adam, prevzeten pri iskanju spoznanja. Adam j z drevesa spoznanja,
Odisej pa pluje mimo Heraklejevih stebrov. Naredi prestopek, trapassar , oziroma prekoraitev
spoznanja. Gre za spoznavateljsko hibris, ezmernost, prekoraitev meje pri iskanju spoznanja.
Hkrati je Dantejev Odisej nasprotje samega Danteja. Njegova vloga ni epozodna, temve bistveno
pomembneja. V Boanski komediji ga omenja e 2x: na zaetku vic in na koncu raja, da bi nakazal
druganost svojega romanja. e je Odisejeva plovba nori let, je Dantejevo romanje modri let, nanj
se je podal pod boji volji in z vodstvom, dodeljenim od Boga (Vergilij in Beatrice). Odisejev let je
neuspeen, Dante pa uspeno napreduje skozi onstranstko svetovje in nazadnje pride do Boga kot
ljubezni, ki giblje sonce in druge zvezde. Dante-romar brodolom doivi e na zaetku svoje poti: na
sredini svojega ivljenja zgrei pravo pot in se znajde sredi rnega gozda, ki je poleg prispodobe
brodolomstva e ena prispodoba za Dantejevo blodnjo. Ko hodi skozi gozd, nazadnje pred sabo uzre
vzpetino, pri emer se pouti kot brodolomec, ki se je reil iz morja. Razburkano morje ima enako
funkcijo kot temni gozd.

Usoda Dantejevega Odiseja v evropski literaturi

Odisej-pustolovec (in ne povratnik) je dobil tevilne naslednike predvsem (in ele) v 19. stoletju, npr.
pri lordu Alfredu Tennysonu in Giovanniju Pascoli. Pred tem je predstavljal paradigmo
spoznanjskega transgresorja, kar je kasneje postal Faust.
Goethe se je v svojem zgodnjem obdobju intenzivno ukvarjal s Homerjem in predvsem z Odisejem
(bolj intenzivno se je zanimal le za Prometeja). Okoli 1770 je zael brati Homerja v grini. Ko je
potoval po Italiji, je obiskal tudi Sicilijo, ki jo je smatral za prvotno pokrajino in jo povezoval s
Homerjevo Odisejo.
Ko je izgubil interes za Odiseja, je vso svojo ustvarjalno energijo usmeril v Fausta in se z njim ukvarjal
e 40 do 50 let.
Dantejev Odisej je preivel tudi v resninosti: pred omi so ga imeli renesanni pomoraki, ki so
iskali nov svet in pesniki, ki so jih opevali. V renesannem pesnitvo 15. stol. je postal izrazito
pozitiven lik.
Luigi Pulci: ep Morgante. V 25. spevu demon Astarotte pripoveduje o dejanjih Rinalda, enega izmed
Arturjevih vitezov. Morgante je ime velikana, ki postane Rinaldov zvesti spremljevalec. Tudi Rinaldo
je plul mimo Heraklejevih stebrov, z namenom da bi odkril neznan del sveta. Astarotte omenja tudi
Odiseja, ga izrecno hvali, ker si je drznil v nov svet, in zavrne staro zmoto Heraklejevih stebrov.
Pulci je ep zael pisti leta 1461, objavljen pa je bil leta 1484.
Tri leta kasneje je portugalski pomorak Bartholomen Diaz prvi obplul Rt dobre nade (1487). Pet let
kasneje (1492) je Kolumb odkril Ameriko, leta 1497/98 pa je Vasco da Gama nael pot v Indijo. Leta
1499 je Amerigo Vespucci prvi plul ez Atlantik in prvi spoznal, da je juna Amerika celina in ne
otok (po njem sta dobili ime obe ameriki celini).
Pred tem je e vedno obstajala negotovost ali je to, kamor je plul Odisej, drug ali drugi svet
(tostranstvo ali onostranstvo), po teh plovbah pa dvoumnosti ni bilo ve.

Podobno snov kot Pulcijev ima tudi pozneji ep Orlando Furioso Ludovica Ariosta. Govori o
vitezih Karla Velikega (ita. Orlando = fr. Roland). Nastajal je med leti 1503 in 1532. V 5. spevu je
dogajanje na morju podano v obliki prerokbe, ki jo izgovori enski lik, Andronica: novi argonavti iz
skrajnih vzhodnih deel bodo utrli doslej neznane poti (cilja na panijo in Portugalsko). 13 Nekateri se
bodo obrnili okrog Afrke, drugi pa bodo zapustili desni in levi breg, ki ju je zgradil Herakles.
Namesto smrti jih bo priakala nova terra, nova zemlja v tostranstvu. To je vaticinia ex eventum,
vedeevanje iz dogodka: predpostavlja dogodek, ki se je e zgodil in se izreka na njegovi podlagi.
Nova odkritja so Odisejevo transgresorstvo za nazaj spremenila v odkriteljstvo. Odisej torej preivi kot
pozitiven lik, vendar ne kot spoznavalski transgresor (to vlogo zdaj zapolnjuje Faust).
Za same pomorake, npr. Vespuccija, je Dantejev Odisej postal tpos, predpodoba: podoba iz
literature, ki se izpolnjuje v resninem ivljenju.
Znana je bila tipoloka razlaga iz Biblije: starozavezni dogodek napoveduje novozaveznega,
novozavezni pa dopolnjuje starozaveznega: Adamov greh je tpos, Kristusova smrt pa atpos.
V 3. stoletju so pri Origenu biblini dogodki postali napoved dogodkov na potovanju lovekove due
od tod do venosti. Zaeli so rabiti tudi kot razlagalni vzorec za celotno loveko zgodovino; sasoma
so bili med tpose (napovedovalne dogodke) uvreni tudi dogodki iz literature: literatura je postala
napovedovalka resninosti in resninost izpolnjevalka literature.
Odisejeva plovba je predstavljala dogodek, ki se bo dokonno Izpolnil v resninih zgodbah
pomorakov, sam Odisej pa je postal prototip odkritelja.
Leta 1498, na tretji poti, se je Kolumbu posvetilo, da ni priplul v Indijo, temve v zemeljski raj,
kakor je oznail Juno Ameriko, samega sebe pa razglasil za znanitelja novih nebes in nove zemlje
Janezova knjiga razodetja (Iz 65,17). Videl in otipal je novo nebo in novo zemljo, ki ju je prej uzrl
samo Dantejev Odisej.14
13 Sem spadata tudi Kolumb in Vespucci, eprav sta bila Italijana.
14 Zemeljski raj (na drugi strani zemeljske oble, na vrhu gore vic) je po Danteju po padcu loveka postal del

onostranstva.

Amerigo Vespucci je samega sebe videl kot izpolnitev Dantejevega Odiseja, z njegovo je primerjal
tudi svojo pot: nael je kopnino, ne da bi ga pri tem doletela smrt. Med svojo plovbo je zagledal tiri
zvezda v obliki mandlja, pri emer se je spomnil na 1. spev Dantejevih Vic: lo naj bi za tiri zvezde
nad vrhom gore vic, ki jih je zrl samo prvi loveki rod (pravzaprav Juni kri). Po Danteju ga je poleg
Adama in Eve uzrl samo Odisej, ki je tako stopal iz literature v resninost.
Dante je s svojo transfiguracijo Odiseja ustvaril lik avanturista, ki ni ne grki ne kranski v pravem
smislu. eprav ni bil v skladu s kransko recepcijo, je preivel v kranski kulturi Evrope, tako v
literaturi kot v resninosti, in postal drugi najpomembneji Odisej za Homerjevim; tretji je Odisej pri
Jamesu Joyceu.

Odisej v Uliksesu Jamesa Joycea

Joyce je v Odiseja oblikoval navadnega, povprenega loveka modernega mesta. Pri tem ni imel za vir
niti Homerja niti Danteja (njun Odisej je lovek velikih dejanj), temve Platona. V enem izmed
njegovih mitov se pojavi Odisej kot prebivalec sveta mrtvih.
To je mit o Eru, s katerim zakljui Dravo, zgodba o duah grkih junakov, ki si po smrti izbirajo, v
katero bitje se bodo utelesili. Na koncu pride na vrsto Odisejeva dua, ki se je znebila vsakrnega
slavohlepja, in si izbere ivljenje zasebnika, idiota (gr. idiotes = zasebnik), loveka, ki se ne ukvarja
z javnimi zadevami in ne vpliva na tok svetovnega dogajanja.
Joycea je pri Homerjevem Odiseju oarala njegova vsestranskost, oporo za to, da je Odiseja spustil s
herojske viine na raven navadnega smrtnika, pa je nael pri Platonu.

Ulikses prikazuje neki dan (16. 6. 1904)15 nekega sodobnega zasebnika (Leopold Bloom) v nekem
sodobnem evropskem mestu (Dublin). Bloomova pot je zarisana kot odisejada: postaje se ujemajo z
Odisejevem potovanjem.
Nobeno drugo modernistino delo ni tako vplivalo na ivljenje kaknega mesta. Dober primer je
vsakoletno praznovanje Bloomsdaya, Bloomovega dne, ki ne poteka samo v Dublinu, temve celo na
Madarskem in v Filadelfiji.16
Joyce je roman zael pisati leta 1914, potem ko je izdal zbirko The Dubliners in zael nartovati peto
poglavje romana A Portrait of the Artist as a Young Man (Umetnikov mladostni portret). V Uliksesu
nastopajo osebe iz obeh del17, najpomembneji med njimi je Stephen Dedalus, glavni junak
Umetnikovega mladostnega portreta, zdaj pol leta stareji. Dedalus je drugi najpomembneji lik tudi v
Uliksesu. Leta 1904, ko se roman dogaja, je bil Joyce star priblino toliko kot Dedalus (22), do prietka
pisanja pa je dosegel Bloomovo starost. Takrat je bil e deset let zdoma: Irsko je zapustil leta 1904.
Nenavadno je, da svoje rodno mesto kljub temu opisuje z veliko natannostjo; podrobnosti je preko
pisem izvedel s pomoje svoje tete Josephine, npr. koliko asa lovek potrebuje pe z nekega
doloenega kraja na drug kraj, da bi izraunal, kdaj se poti dveh oseb kriata (kar je bilo pomembno za
10. poglavje).
Leta 1914 je Joyce navezal tudi stik z Ezro Poundom, pripovedovanje v Uliksesu prehaja v notranji
monolog, kar je njegov vpliv. Pound je imel vano posredniko vlogo v takratni mednarodni literarni
srenji. Joyceu je uredil objavo obeh romanov, naprej postopoma, v revijah. Proti reviji The Little
Reviews je bil sproen sodni proces zaradi domnevno pornografske vsebine romana. Leta 1921 je bil
prepovedan v Angliji in Ameriki, vendar ga je Joyce leto kasneje vseeno izdal v Franciji, kjer je takrat
prebival. To mu je omogoila Sylvie Beach, lastnica knjigarne Shakespeare & Co. Njena knjigarna je
bila eno od zbirali zlasti amerikih piscev, ki so se po koncu prve svetovne vojne preselili v Evropo.
15 Na ta dan se danes praznuje Bloomsday, sicer datum prvega Joycejevega zmenka z bodoo eno.
16 Na Bloomsday sta se poroila tudi Ted Hughes in Sylvia Plath. Leta 2004, ob stoletnici dogajanja v romanu, je

nastala kratka zgodba Bloomov dan 3004, v kateri se Bloomov dan e vedno praznuje leta 3004, a nihe ne ve
zakaj.
17 Leta 1917 je Joyce izjavil, da bo novi roman nadaljevanje obeh njegovih prejnjih del.

Sodna prepoved je e poveala zanimanje za roman, ki je kmalu po izidu dosegel izredno slavo in
Joyceu prinesel ogromen zasluek; od izkupika je ivel skoraj do smrti. Po Uliksesu je napisal le e
Finniganovo bdenje. Leta 1927 je bil roman preveden v nemino, 1929 pa v francoino. Joyce je
nadzoroval tako prevajanje kot komentiranje svojega dela. Posameznim poglavjem je dajal naslove, ki
so se navezovali na Homerjevo Odisejo; izdelal je tudi shemo s temi homerskimi vzporednicami, v
kateri so vsakemu poglavju dodani e prizorie, ura, organ, umetnost, tehnika in
Za knjino izdajo je homerske naslove rtal.
Odisej je bil Joycejev najljubi literarni junak e v olskih letih. Seznanjen je bil s priredbo Charlesa
Lamba The Adventures of Ulysses in e deset let pred pisanjem romana je imel namen eno od del
nasloviti Ulysses. Spodbujal ga je rojak in sodobnik William Butler Yeats, ki se ni strinjal z
Mallarmjem, da bi morala moderna doba za svoj edini medij imeti liriko (Mallarm: Zapletenost
loveke eksistence lahko izrazi le lirika.) Zavzel se je za novo Odisejo. V njegovi epski pesnitvi
Wanderings of Oisin glavni junak potuje od otoka do otoka in se nazadnje vrne na rodno Irsko. Yeatsov
zagovor epike in mladostna oaranost nad Odisejem Joycea samega sta spodbudila roman z razlono
homersko zgradbo. Vendar pa as, kraj in osebe romana doleti transpozicija, prestavitev dogajanja v
drug as in na drug kraj.
Joyce je zamenjal kronotop Odiseje, vendar ves as vzpostavlja korespondenco s Homerjem. Sam je
omenil, da je svoje delo utemeljil na Homerjevem, ki mu je sluilo za ground plan. Transpozicija je
v tem primeru celoten proces premikanja Homerjevega dela glede na as, kraj in osebe. asovni obseg
Uliksesa naj bi bil 18 ur s 16. na 17. junij: 18 ur 18 poglavij. Joycejev raziskovalec Hugh Kenner
pa je as dogajanja doloil e bolj natanno, ga podaljal na 19 ur, kar korespondira z Odisejevimi
devetnajstimi leti na morju v Odiseji. as modernega Uliksa je skritev asa Homerjeve Odiseje.
Transponiran in skren pa je tudi kraj oz. prostor Odisejevih blodenj. Pri Homerju je le-ta obsegal
celotno Sredozemlje, skoraj ves znan antini svet, pri Joyceu pa je skren na eno kvadratno miljo
Dublina. Vse osebe, z Uliksom na elu, so prav tako transponirane.

Homerjev Odisej je veliki mitski junak, pri Dantejevem Odiseju gre za transfiguracijo iste osebe, ki
pa zadeva njeno notranjo naravnanost. Dantejev Odisej je e vedno mitski junak, junak starega sveta,
lovek velikih dejanj; njegove blodnje so implicirane. Dante v temelju pozna isto geografijo kot
Homer, le nekoliko jo podalja, ko Odisej zapelje skozi Gibraltasko oino. Pri Joyceu pa Odisej ne ve,
da je Odisej, kar je posledica transpozicije mita v drug as in prostor. Joycejev Odisej je druga oseba
kot oseba iz mita, in to je razlika med transfiguracijo in transpozicijo, pri kateri preoblikovanje zadeva
drugo osebo v drugem asu in prostoru.
Blooma kot Odiseja opisuje tretjeosebni anonimni komentator ki ga kot taknega prikazuje z
reminiscencami na dogajanje v Odiseji. Izven romana ga tako opredeljuje avtor sam, ki lahko pua
svoje sledi tudi zunaj pripovedi, v paratekstu (npr. naslovi). Bloom je navaden lovek modernih asov,
ki je s transpozicijo mita oblikovan v Odiseja, homerski dogajalni vzorec pa e vedno ostaja jasen in
prepoznaven pripovedni sklop.
W. B. Stanford: Bloom se nikdar ne zave, da je samo metempsihoza Uliksesa. (= preseljevanje du)
Leopold Bloom
Leopold Bloom ima nekaj lastnosti homerskega Odiseja, med njima pa je tudi nekaj bistvenih razlik:
prva podobnost je elja po spoznanju Bloom je uteleenje sodobnega znanja, vendar
nestrokovnega, je laik. Tako kot Homerjev Odisej tudi hrepeni po domu. Bloom je popotnik po lastni
elji (Homerjev Odisej pa po volji bogov), vendar le v domiljiji, ki mu blodi po eksotinih krajih, je
eskapist. Tako kot Homerjev Odisej premore erotini impulz, vendar je zatrt v njegovem razmerju do
ene. Med njegovo odisejado se dvakrat sprosti: ko si ogleduje najstnico in se ob tem samozadovoljuje,
ter v javni hii, ki jo obie z Dedalusom, vendar gre spet za sproanje v domiljiji. Bloom ni lovek
velikih dejanj, ni zvijaen in ob vrnitvi domov ne izvri okrutnega maevanja. Ni krut karakter,
Harold Bloom ga je celo opisal kot najbolj prikupno figuro v vsej literaturi.
Najveja razlika med njim in Homerjevim Odisejem je v poreklu: ni Grk, temve Jud, personfikacija
stare kranske figure blodeega Juda, venega Juda (Wandering Jew), ki je stopil h Kristusu med
njegovo potjo na Golgoto in ga pozval, naj gre naprej. Kristus ga ni obsodil na smrt, temve veno
tavanje po svetu.

Bloom torej pripada ljudstvu, ki je zmotno zavrnilo Kristusa kot mesijo in 2000 let tavalo po svetu brez
lastne drave. e njegov oe je priseljenec na Irsko (z Madarskega). Bloomove miljenje in utenje
oblikuje judovska dediina, njegove zavestne predstave doloa hrepenenje judovskega ljudstva po
Jeruzalemu. Samega sebe se zaveda kot Juda v izgnanstvu. Od znotraj ga opredeljuje judovstvo, od
zunaj pa ga doloa homerski paralelizem. Gre za judovsko notranjost, postavljeno v grko dogajanje.
V Bloomu se neloljivo prepletata dva substrata evropske kulture, judovstvo in grtvo, kot dobro opie
citat iz romana: Jewgreek is a Greekjew.
Stephen Dedalus
Na dan, ki je opisan v romanu, Dedalus z Bloomom stopi v razmerje oe-sin, ustreza torej Telemahu.
Ob koncu Dublinanov zapua Irsko, pol leta kasneje pa se na oetov poziv ponovno znajde v
Dublinu, ker njegova mati umira. Njegove vezi z domovino in stari so zrahljane, mati umre, oe pa je
alkoholik, zato ie drugo oetovsko figuro. Za zapolnitev te vloge se ponudi Bloom. Mati je zanj
hotela, da bi postal kristjan, kar ga kasneje ves as mui. Na Dedalusa je Joyce prenesel velik del
centrifugalne sile, ki je sicer znailna za Dantejevega Odiseja: tisti, ki zapua Irsko, je Dedalus; ob
koncu romana jo dokonno zapusti.
Nekaj primerjav z Odisejo:
turka kopel deela Lotofagov
pokopalie podzemlje (Had)
lastnica javne hie Kirka
ravnatelj ole Nestor
Molly Bloom
Molly na Bloomov dan ostane doma, prikazana je samo na zaetku in koncu romana, ko se odvije njen
znameniti notranji monolog. Predstavlja nasprotje zveste Penelope, saj priakuje ljubimca. Povod za
njeno preutvo je Bloomova napaka, saj jo je, kar zadeva spolno ivljenje, zapustil: obevala nista vse
od smrti desetletnega sina Rudija. Nikjer v romanu ni opisano, zakaj je Bloom s smrtjo sina priel
zanemarjati eno, ji pa od takrat kot nadomestek za spolnost prinaa zajtrk v posteljo.

Struktura Uliksesa
Joyceov roman je zgrajen kot Odiseja: ima 3 dele.
1. del: sredie je Dedalus (3 poglavja) telemahijada
2. del: 12 poglavij, ki opisujejo Bloomovo pot po Dublinu odisejada
3. del: Dedalus odide, Bloom se vrne domov (spet 3 poglavja) nostos (vrnitev)
V revijalni izdaji so bila vsa poglavja naslovljena po Homerju:

1. Telemah

10. Blodei skali

2. Nestor

11. Sirene

3. Protej

12. Kiklop

4. Kalipso

13. Navzikaa

5. Lotofagi

14. Sonevi voli

6. Had

15. Kirka

7. Eol

16. Evmaj

8. Lestrigoni

17. Itaka

9. Scila in Karibda

18. Penelopa

Vsako poglavje ima posebno pripovedno tehniko. Osnovno zgodbo pripoveduje tretjeosebni
pripovedovalec, komentator, veinoma nevtralno ali s perpektive osebe, ki jo spremlja njegova
pripoved. Ko pripoveduje o Bloomu pa vendarle dodaja neke homerske vzporednice, ki jih v
Bloomovi zavesti ni.
Pomemben je notranji monolog / stream of conciousness (tok zavesti), doslednjo opisovanje
psihini vsebin, pri emer misel pogosto ni konana, vsebuje prebliske, spomine, sanjarije... Ne gre za
smiselno miljenje, ampak razline stopnje, odvisno od tega, kako mono je zavest navzoa. Predmet je
notranje dogajanje in navznoter obrnjen naturalizem. Pri Joyceu ta tehnika dosee prvi vrh.18
18 Njegov predhodnik je francoski pisatelj Bowen Dujardin (Lovori so povezani, 1885), zasnove najdemo tudi pri

Dostojevskem, Poeju, Flaubertu...

Homerske vzporednice v Uliksesu

1. Telemah
Odiseja: na zaetku je predstavljeno stanje na Itaki, kjer snubci pritiskajo na Penelopo. Telemah je
zaskrbljen, ker ni novic o oetu, in sklene, da bo zapustil Itako in el poizvedovat o njem.
Ulikses: vzporednica nasilnim snubcem sta dva moa, Dedalusov prijatelj Mulligan (uzurpator) in
njegov kolega Haines. Zaradi njiju Dedalus zapusti zaasni dom, saj ga zbadata tudi glede materine
smrti. Klju pusti pri Mulliganu, odloen, da se ne vrne ve.
2. Nestor
Odiseja: Telemah gre v mesto Piles k Nestorju poizvedovat, kdo je njegov oe.
Ulikses: vzporednica Nestorju je Garret Deosey, lastnik in upravitelj ole, kjer je zaposlen Dedalus. Z
njim ima Dedalus pogovor, v katerem Deosey med drugim govori o razmerju med Heleno in Parisom
ter nezvestih enskah iz grke zgodovine (to ustreza Nestorjevemu pripovedovanju o Agamemnonu, ki
ga je umorila nezvesta ena, v Odiseji). Dedalus se na koncu odloi, da bo pustil tudi svojo zaasno
slubo v oli.
3. Protej
Odiseja: 4. spev Telemah pride k Menelaju, ki ne ve ni o Odiseju, mu pa pripoveduje o lastni
vrnitvi domov. V Egiptu se je moral spopasti z izmuzljivim morskim boanstvom Protejem (zunanje
dogajanje).

Ulikses: spremenljivo boanstvo postane spremeljiva vsebina Dedalusovega toka zavesti (notranje
dogajanje). Spopada se s tekimi metafizinimi in religioznimi vpraanji, spominja se dogodkov v
Parizu. Notranji monolog se prepleta s komentarjem tretjeosebnega pripovedovalca. Gre za boj z lastno
naravo v zavesti, ki se ves as spreminja, je protejska. V njegovem toku zavesti se pojavi tudi
konkretna aluzija na Homerja: vinsko temno morje (wine dark sea)19
4. Kalipso
Odiseja: Odiseja zanemo spremljati ele v 5. spevu, ko se nahaja pri nimfi Kalipso, a ga mora ta na
boje povelje izpustiti.
Ulikses: Na prizorie stopi Bloom. Kalipso je navzoa pri zaetnem oblikovanju Mollyjinega lika:
Bloom je na nek nain zasunjen od ene, v emer je podoben Odiseju pri Kalipso (eprav Odisej e
vedno uiva ljubezensko naslado, Bloom pa abstinira). Bloomov notranji monolog, ki je manj zahteven
kot Dedalusov, se spet prepleta s komentarjem tretjeosebnega pripovedovalca. Gibanje obeh mokih je
sinhronizirano: oba opazita oblak na nebu, vsak na svojem koncu.
5. Lotofagi
Odiseja: pri Homerju so Lotofagi ljudje, ki uivajo cvetlino hrano (lotosove cvetove). Tisti Odisejevi
tovarii, ki jih zauijejo, pozabijo na vrnitev.
Ulikses: vzporedni so motivi opojnih sredstev (nikotin, opij). Bloom gre v tem poglavju na poto, saj
ima nekakno pisemsko romanco z Martho Clifford. Ob dopisovanju z njo uporablja psevdonim
Flower Virg, kar se ujema z lajo opijatov, ki loveka zaasno prestavijo iz stvarnosti v svet
domiljije. Bloom je kot Flower podoben lotofagom.

19 Ta izraz je e prej parodiral Mulligan: snot green sea (smrkljasto zeleno morje)

6. Had
Odiseja: v 6. spevu Odisej obie Had, da bi tam prejel navodila za pot domov. Govori z duo matere,
Tejreziasa, dua Ajanta, najvejega grkega junaka za Ahilom, pa se mu noe odzvati. Ajant je namre
storil samomor, ker ga je Odisej opeharil za Ahilovo oroje.
Ulikses: Bloom obie pokopalie, gre na pogreb prijatelja Dignana. Tam prvi srea Dedalusa
(peljeta se v isti koiji, vendar ne govorita). Na poti na pokopalie koija preka tiri reke, kar je e
ena vzporednica s Hadom. Bloom na poti opazi Cunninghama, moa, ki opravlja Sizifovo delo: vsak
teden zastavlja pohitvo, da bi poravnal enine dolgove. Vidi tudi mokega v Macintoshevem plau, ki
ga ne prepozna, eprav pozna skoraj vse ljudi v Dublinu. To bi lahko bila navezava na Ajanta, ali pa na
smrt venega neznanca.
7. Eol
Odiseja: Odisejevi tovarii odprejo Eolov meh in vetrovi ladjo vrejo nazaj na Eolov otok. Odisej
ponovno prosi za pomo, a ga Eol jezno zavrne.
Ulikses: vzporednica je Bloomov poslovni opravek na asopisni hii Independent, kjer Crawford,
urednik, tako kot Eol zavrne njegovo pronjo. Istoasno je tam tudi Dedalus, ki prinese svoj lanek; na
neki toki njegov notranji monolog zamenja Bloomovega. Pojavlja se metaforika, povezana z vetrom,
in starorimske retorine figure v slogu slavnostnega, sodnega in politinega govornitva.
8. Lestrigoni
Odiseja: Lestrigoni so velikani, ki razbijajo ladje in porejo nekaj ladij Odisejevih tovariev z njimi
vred.

Ulikses: Joyce se dri celo Homerjevega vrstnega reda. Celotno poglavje je posejano z namigi na
hrano, ves as se pojavlja motiv igel, ki spominjajo na kanibalske zobe Lestrigonov. Znailna
pisateljska tehnika je peristaltika, kar dobesedno pomeni ritmino krenje in raztezanje cevastih
(prebavnih) organov, v prenesenem pomenu pa je to ritmino vraanje enakega v mnogih razliicah.
Dublin je tu prispodoba za reva.
9. Scila in Karibda
Odiseja: Odisej mora pluti med morsko poastjo Scilo in vrtincem Karibdo. Po nasvetu Kirku pluje
blie Scili, izbere torej manje zlo: izgubi est mo, sicer pa bi umrli vsi.
Ulikses: Bloom se v neki razpravi o Shakespearu in Hamletu znajde med Scilo in Karibdo. Na eni
strani je Dedalus, ki ga zanima predvsem pojavitev oetovega duha na zaetku drame (v Hamletu se
ponovno pojavi motiv nezveste ene). Dedalusova teza je parodija na razlage Hamleta v 19. stoletju;
meni, da Shakespeare skozi Hamleta izraa bes, ker ga je prevarala ena.
10. Blodei skali
To je edino poglavje Uliksesa, ki v Odiseji nima vzporednice. Kirka je Odiseju svetoval, naj namesto
med blodeima skalama pluje med Scilo in Karibdo. Skali sta bili nevarni zato, ker sta se ves as
premikali; med njima je uspeno plula je ladja Argo, to pa zato, ker je imela na krovu Orfeja. Ta je s
svojim petjem tako oaral skali, da sta zaspali. To pot je Homer torej zavrgel, Joyce pa jo je izbral za
svojega junaka; vendar ne gre le za Bloomovo pot, temve za pot devetnajstih oseb, ki v asu po kosilu
hodijo z enega konca Dublina na drugega. Njihove poti se kriajo, pride do prepleta notranjih
monologov. Joyce je bil tu izjemno natanen. 19 ljudi korespondira z devetnajstimi urami. Po eni izmed
razlag so blodee skale Dublinani sami: trkajo skupaj kot ti dve skali. Po drugi razlagi sta blodei skali
prva in zadnja, devetnajsta pot, ki pravzaprav oklepata vse ostale: pot oeta Cournela (duhovnika)
cerkev in pot sprevoda jezdecev drava.

11. Sirene
Odiseja: 12. spev Kirka Odiseja posvari glede siren in mu da nasvet, kaj naj stori, e si vseeno eli
sliati njihovo petje (privee naj se na jambor in svojim tovariem uesa zamai z voskom). Odisej to
pozneje res stori, vendar e pred sreanjem s Scilo in Karibdo.
Ulikses: Joyce obrne vrstni red dogodkov. Sirenama ustrezata natakarici v hotelskem baru, kamor
zavije Bloom. Tam prepeva moka druba, v kateri je tudi Dedalus. Celotno poglavje je napisano v
znamenju glasbe, posamezni deli so celo oblikovani na nain glasbenih zvrsti (fuga, ): raba
leitmotiva. V glasbo je Joycea vpeljal Wagner.
12. Kiklop
Odiseja: Odisej se predolgo zadri v votlini kiklopa Polifema. Ta ga skupaj s tovarii zapre vanjo; ele
ez nekaj asa se reijo z zvijao.
Ulikses: Polifemovi votlini ustreza pub B. Kiermana, Polifema predstavlja Dravljan, kiklopsko
enookost pa predstavljajo njegovi ozki nacionalistini nazori. Skozi celotno poglavje se pojavljajo
valjasti predmeti s konico (npr. cigara), ki spominjajo na brano, s katero je Odisej oslepil Polifema.
Dravljan na koncu za Bloomom vre katlo s pikoti (= skala, ki jo vre Polifem) in zgrei.
13. Navzikaa
Odiseja: Odisej zaspi na otoku Fajakov, zbudi ga fajaka kraljina Navzikaa.
Ulikses: tudi to poglavje se odvija ob morju. Navzikaji ustrez najstnica Gerty MacDowell, ki pride na
obreje z dvema prijateljicama. Ko ostane sama, opazi, da jo Bloom opazuje, in ga zane zapeljevati.
Bloom se zane samozadovoljevati (zaradi tega prizora so asnik, v katerem je Ulikses izhajal, sodno
preganjali).

14. Sonevi voli

Odiseja:12. spev Odisej pride k sonnemu bogu Heliju in njegovi tovarii zakoljejo nekaj Helijevih
volov (simbol rodovitnosti), za kar so kaznovani: strela jim razbije ladjo in utonejo vsi, razen Odiseja,
ki se rei k nimfi Kalipso.
Ulikses: proti rodovitnosti se pregrei opita druina medicincev z opolzkim govorjenjem pred
porodinico. Ulija se ploha in oglasi se grom, vendar brez posledic. V druini se znajde tudi Bloom, ki
je priel obiskat znanko, ter Dedalus: njune poti se konno zdruita. Bloom zauti Dedalusovo iskanje
oeta in se v razmerju do njega postavi v zaitniko vlogo. To poglavje je najzahtevneje v celem
romanu, saj povzema vso zgodovino anglekega jezika. Zaetek je v Chaucerjevem slogu, nato pa sledi
e osem delov, ki so prav tako vsak v svojem historinem slogu in delujejo kot razvojne faze
anglekega jezika (neprevedljivo).
15. Kirka
Odiseja: 10. spev Odisej prispe na Kirkin otok, arovnica pa zaara njegove tovarie v svinje.
Odisej se z bojo (Hermesovo) pomojo z rastlino Molly njenega ara ubrani in jo prisili, da odara
tovarie.
Ulikses: vzporednica Kirkinemu otoku je javna hia, ki stoji v rdei etrti, Kirki pa ustreza njena
lastnica Bella Cohen. Obiskovalci, ki tja pridejo izivljat svoja spolna nagnjenja, se metaforino
spreminjajo v svinje. Tako Bloom kot Dedalus obieta javno hio; Bloom se tam sooi s svojo lastno
sprevreno erotiko. Pijanemu Dedalusu se prikae privid matere, zato razbije lu in odtava, Bloom pa
poravna raun in gre za njim. Nekateri imajo to poglavje za vrh romana, pojavlja se veliko halucinacij,
notranji monolog pa dobi dramsko strukturo.

16. Evmaj
Odiseja: 13. spev Odisej se vrne na Itako. Po Ateninem nasvetu najprej obie svinjskega pastirja
Evmaja, ki je v asu njegove odsotnosti najbolj zvesto skrbel za posestvo. V 16. spevu se k Evmaju
vrne tudi Telemah in oe se mu da prepoznati.
Ulikses: Bloom dohiti Dedalusa. V neki kavarni (Evmajeva koa) se Dedalus strezni, nato pa
nadaljujeta pot do Bloomove hie. Bloom Dedalusa povabi k sebi in Dedalus povabilo sprejme, vendar
bolj zato, ker nima kam iti.
17. Itaka
Odiseja: Odisejev obraun s snubci obsega etrtino pesnitve, Joyceu pa se je ta del zdel neuliksovski.
Ulikses: vzporednica v enem samem poglavju, pa e to brez nasilja. Sledimo skupni poti Blooma in
Dedalusa in njunemu small talku. Bloom mora nato vlomiti v lastni dom, ker je pozabil klju (edino
nasilno dejanje). Dedalus zavrne ponudbo, da bi pri Bloomu prespal. Preden se poslovita, skupaj
urinirata na vrtu; tu se njuni poti za vedno loita. Bloom se torej vrne k eni, a brez sina. V domai
hii je polno sledov, ki jih je za seboj pustil enin ljubimec (premaknjen stol, itd.). Bloom se spet
prepusti domiljiji, a nazadnje sprejme poloaj prevaranega moa in se po stopnicah povzpne k eni v
spalnico. Pove ji prirejeno razliico dogodkov, ki so se mu zgodili ez dan. Na koncu ji predlaga, da bi
mu naslednji dan ona prinesla zajtrk v posteljo, namesto on njej; namig na to, da bo poskusil obnoviti
njuno spolno ivljenje. Tu bi se Ulikses lahko tudi konal. Aluzija na Homerja je zakonska postelja.
18. Penelopa
Poglavje predstavlja Mollyjin notranji monolog, ki obsega 8 stavkov, od tega vsak po ve strani
(skupaj 30 do 40 strani). Molly razmilja o predlogu svojega moa in se ob tem samozadovoljuje. Na
koncu ugotovi, da Bloom navsezadnje le ni tako slab. Joyce z Molly parodira Goethejevo das Ewig
Weibliche, veno ensko; enska je poeljivo bitje, svoji elji in eljam drugih zmeraj ree da.

Molly se spominja svoje in Bloomove mladosti ter njune svee spolnosti. Njen monolog se konuje z
DA!. To je da pritrditve, orgazemski da. Jacques Derrida v Zapisu o gramofonu ugotavlja, da da
zmeraj pomeni odziv; v zadnji instanci Joyceov notranji monolog ni monolog, po Derridaju bi bil bolj
ustrezen izraz notranji dialog. Tudi izraz tok zavesti ni najbolj ustrezen; bolje: tok skozi zavest.
Homerske vzporednice gradijo roman, tvorijo njegovo strukturo, posegajo pa tudi v teksturo.
John Crowe Ranson: struktura so temelji (npr. stene, ogrodje pri hii), tekstura pa je konkretna
oblikovanost (ploice, omet, tapete).
Joyceov Ulikses ima strukturo Homerjeve Odiseje, v teksturi (tkivu) pa so navzoi drobci tako iz
Homerja kot tudi iz vrste drugih literarnih del (Dante, Milton, Blake, Shakespeare...) in tudi iz
stvarnosti.
Weldon Thornton: Allusions in Ullyses (1968) in Ulysses annotated (1974) opombe k romanu, nanj
se je opiral tudi Gradinik pri svojem prevodu.
Ulikses je najbolj interpretiran roman 20. stoletja.
Homerske vzporednice na ravni strukture vzpostavljajo zgradbo romana, na ravni teksture pa velja, da
drobneja kot je vzporednica, bolj je parodina (npr. katla pikotov prizor s Polifemom). Pojavljajo
se mnenja, da je Ulikses parodija20 Odiseje. Vendar je smisel homerske paralele globlji in presega
parodijo.
Junak Joyceovega romana je mali lovek, spuen s herojske viine. Zato pride do dileme: kako
upodobiti moa brez posebnosti? lovek, ki je v svetu povsem brez odliij, je pri Joyceu prikazan s
homerskimi vzporednicami, in tako roman dobi obliko.

20 Iz gr. besede parod; par nasprotje, od pesem: nasprotna pesem. Neko veliko delo, na katerega se

navezuje, parodija zvrne v nizko nasprotje. Don Kihot je nastal kot parodija vitekih romanov, a je v resnici prvi
novoveki roman (junak eli svet urediti v skladu s svojo predstavo, svoje bivanje uskladiti z bistvom). Zgodba
evrpskega romana je tako zmeraj enaka: junak eli spremeniti svet, a propade; zgodba se ponavlja, vendar se
prostor junakove akcije oi (pri Don Kihotu cel svet, v 19. stol. se skri na visoko drubo: Rdee in rno, pri
gospe Bovary ga skorajda ni ve: Emma ne eli spreminjati sveta, hlepi le po koku ljubezenske sree, a ji e to
ne uspe).

T. S. Eliot je leto po izidu romana izdal kratek, priblino 4 strani dolg lanek: Ulikses, red in mit. V
njem je roman oznail za najpomembneji izraz sodobnosti prav zaradi paralel z Odisejo. Prej so v njih
videli bodisi zabavno domislico bodisi gradbeni oder, popolnoma pa so spregledali strukturno funkcijo.
Po Eliotu pa delujejo kot naelo reda, Joyce torej ni mojster kaosa, kakor je bil oznaen s strani
nekega drugega pisca. Ta paralela je temelj (foundation), na katerem je zgrajen roman, in brez nje
delo sploh ne bi bilo mogoe.
Takna raba ima za Eliota pomen znanstvenega odkritja: Joyce je odkril formo. Po Eliotu je roman
namre izraz dobe, ki e ni popolnoma izgubila forme (in se je konala s Flaubertom in Henryjem
Jamesom). Doba, ki je izgubila formo, je zgodovinska doba, saj je lovek zgodovinsko bitje. Forma
dobe je forma lovekoga izkustva v nekem doloenem zgodovinskem asu, to izkustvo pa je ele s
formo celovito in urejeno. A ravno takono izkustvo v sodobni dobi (v Eliotovem asu) manjka: je
fragmentirano. Sodobna zgodovina je panorama jalovosti in anarhije, zato se ji moramo zoperstaviti
z nainom urejanja in nadziranja, giving shape and significance, k temu pa pripomore Joyceova
uporaba mita. lovek s fragmeniranim izkustvom, izkustvom brez forme, je v svetu postal neviden,
brezoblien in o njem ni ve mogoe pripovedovati. Eliot pa pravi, da namesto pripovedne metode
lahko uporabimo mitsko. In prav v tej mitski formi je Joyceova genialnost, takna forma je nujno
potrebna, da bi dala obliko, v kateri se jalovost in anarhija sploh lahko pokaeta kot taki. Ne gre za
vnaanje reda v kaos, temve za to, da kaos, tak kot je, dobi obliko in podobo. Zato Eliot poziva tudi
druge pisce in umetnike, naj sledijo Joyceu.
Svojega nasveta pa se je dral tudi Eliot sam v svojem Wasteland, prvem velikem modernistinem
delu anglekega pesnitva, v katerem je na podoben nain, eprav manj intenzivno kot Joyce, uporabil
mit. Vendar pri njem ne gre le za en sam mit, temve meanico treh:
1. starega babilonskega mita o Tamusu
2. starega egipanskega mita o Ozirisu
3. starega grkega mita o Adonisu
Pozneja razliica teh treh mitov, nastala v srednjem veku v krogu zgodb o svetem Gralu, je mit o
ribikem kralju (Fisherking).

Antropolog James George Frazer je v svojem delu Zlata veja obravnaval srednjeveko obliko
omenjenih treh mitov, njegova uenka Jenny Weston pa v delu From Ritual to Romance obravnava
mit o ribikem kralju. Knjigi v svojem delu omenja sam Eliot v opombah, da bi bralce opozoril na to, iz
esar je izhajal.21 Vendar je bil pri svojih opombah zelo selektiven in je nekaj stvari morda namenoma
zakril.
Osrednja tema Frazerjeve knjige je osrednji mit vseh religij: mit o ciklinem menjavanju narave. Bog
ima funkcijo zagotavljanja rodovitnosti, zato so brez izjeme v vseh kulturah najpomembneji
vegetacijski bogovi, ki zmeraj znova oivljajo. Tudi Kristusovo vstajenje od mrtvih je le obnova
vegetacijskega boanstva. Ob preuevanju mita o Adonisu Frazer ugotavlja, da se je funkcija
zagotavljanja rodovitnosti sasoma prenesla na loveka: kralja. Deeli je prinaala rodovitnost boja
zdruitev z boginjo, zato je bila spolna mo kralja neposredno povezana z rodovitno mono zemlje. e
je kralju spolna mo opeala, kar bi dravi prineslo jalovost, so ga zato obredno rtvovali. Kasneje je na
njegovo mesto stopil namestnik, ki so ga simbolino umorili namesto kralja.
Leitmotiv Puste deele je motiv ribikega kralja, ranjenega kralja, kralja z opeano spolno mojo.
Ravno ta mit daje fragmentiranemu izkustvu v pesnitvi formo in kae na temeljno razliko med mitskim
(ciklinost, bog umira in spet oivi, deela je spet rodovitna) in sodobnim svetom (krog rodovitnosti se
je ustavil pri pusti deeli, ki nima kralja, da bi jo oivil, vsi spolni akti so jalovi kot suh grom).
V sklepu svojega lanka torej Eliot govori o mitski metodi, ki je korak k temu, da se sodoben svet
naredi primeren za umetnost. Zgodbe o brezoblinem loveku sploh ne bi bilo mogoe povedati brez
mitske forme, saj bi izgubila zgodbeno strukturo.

21 Avtorjeve opombe k lastemu delu so bile v tistem asu redkost. Obstaja teorija, da se je Eliot odloil za opombe,

namesto da bi raziril pesnitev, v strahu, da bi ob tisku knjige ena tiskarska pola ostala prazna (16 strani).

PROMETEJ
Prometej je lik z zelo zapleteno literarno zgodovino. Prva sta ga v svojih delih upodobila drugi veliki
grki epik Heziod (v Delih in dnevih ter Teogoniji) in prvi veliki grki traged Ajshil (v Vklenjenem
Prometeju).
Prometej pri Preernu
V slovensko literaturo ga je vpeljal France Preeren (kar velja tudi za Odiseja, Orfeja in Oresta).
Prometeja rabi kot metaforo za pesnika pod vidikom trpljenja.22 V pesmi Pevcu v ozadju prepoznamo
figuro Prometeja, ki je priklenjen na skalo (Kavkaz?) in prestaja kazen, ker je prekril dke (pravico)
vrhovnega boga Zevsa.
Pri Heziodu Prometeju orel, ki je Zevsu posveena ptica, vsak dan (pri Ajshilu vsak drugi dan) kljuva
jetra, edini organ v lovekem telesu, ki se obnavlja.
Pri Preernu:
/.../ Kdo ve | kragulja odgnati, ki kljuje srce /.../
Preeren jetra zamenja za srce, orel pa pri njem postane kragulj. Zamenjava jeter za srce v zgodbi o
Prometeju se je prvi pojavila e v rimski antiki zaradi podobnosti latinske in grke besede za jetra v 2.
sklonu z latinsko besedo za srce (cor) : gr. icur lat. iecoris.
Preeren preko zamenjave jeter s srcem smiselno oblikuje lik Prometeja kot pesnika, saj je srce vir
pesnike izpovedi in e od romantike dalje priviligirani organ poezije, zaradi videnja lirike kot
subjektivne literarne vrste. Jean Paul: Lirika je v osnovi izpoved in zgodovina srca.

22 Medtem ko je Orfej pri njem pesnik pod vidikom poslanstva (ganiti, vneti otrpla, hladna srca Slovencev za

skupno stvar). Orfej nastopi v sedmem sonetu Sonetnega venca kot zdruitelj naroda, gre za nacionalni vidik
pesnika.

Preeren: /.../ Iz sca svoje so kali pognale | mokrcvetee ro'ce poezije. /.../
Preeren ne poudarja pesnikove ustvarjalnosti, temve njegovo trpljenje (srno trpljenje pa privede do
lirske ustvarjalnosti). Prometej-pesnik je nekaj nenavadnega, ni pa novost, saj je Preeren rpal iz e
obstojeega evropskega literarnega izroila, ki ima podlago v rimski literaturi od Ovidija.
Prometej v antinem mitu
V antinem mitu se Prometej nikdar ne pojavlja kot lovek, kar postane v novoveki knjievnosti,
temve ali titan (pri Ajshilu) ali titanid (pri Heziodu). Izhaja iz zdruitve Gee in Urana, zemlje in neba
(titani kot prvi rod bogov) in je sin titana Japeta. Titane je z oblasti spravil drugi rod bogov: olimpski
bogovi (teomahija boj bogov). Le peica titanov ni pristala v Tartaru (npr. Oken in Tetida) in so
obdrali funkcijo pod Zevsovo vladavino. Pri starih Grkih so bili vsi templji posveeni olimpskim
bogovom, titanov pa niso astili po boje.
Izvor Prometejevega imena
gr. manthno: uim se, spoznam, izvem (e a; nekoliko spremenjen koren, ki ga najdemo tudi v
Prometejevem imenu).

Promethes je torej tisti, ki misli vnaprej, je zmoen preudarka pred

dejanjem.
Ajshil mu da pridevek onkylomtes (enak vzdevek ima tudi Krnos): ta, ki ima izprijeno mtis.
Beseda mtis je povezana z zmonostjo miljenja, pomeni prekanjenost, prebrisanost, iznajdljivo
bistrost. Gre za prevaro drugega in uveljavitev svojega z videzom, ki se vzbudi; tako se lahko uveljavi
tudi tisto, kar je prav. Mtis ni imela nujno negativne konotacije, ni bila nekaj etino spornega, temve
boanskega. Sam Zevs je imel stalen vzdevek Zeus metete, torej tisti, ki ga odlikuje mtis. Po mitu
naj bi pogoltnil boginjo Metido (ki je tako posala del njega), s katero je spoel herko Ateno, s imer
je hotel prepreiti, da bi ga kateri njegovih otrok vrgel s prestola. Atena pri smrtnikih ceni prav mtis,
zato ji je med grkimi heroji najljubi Odisej 23 ele s strmoglavljenjem Krnosa onkylomtesa Zevs
vzpostavi vladavino dke, pravice. Negativno konotacijo mtis pridobi pri Prometeju.
23 Odisej je prometejski junak pri Homerju, ki Prometeja sicer ne omenja.

Prometej v Heziodovih Delih in dnevih ter Teogoniji

Heziod je prvi pisec, ki obravnava Prometeja. Vzgojen je bil v kmekem okolju, kar se odraa v
pesnitvi Dela in dnevi. O Prometeju pripoveduje v obeh svojih delih, kozmogonini pesnitvi Teogonija
in Delih in dnevih, ki so pravzaprav verzificiran koledar kmekih opravil.
V uvodu (proemi) k Delom in dnevom v 115 verzih spoznamo muze in Heziodovo razmerje do njih.
Heziod se v pesnitvi obraa na brata Perzesa in ga pouuje, kaj v tem svetu pomeni iveti pravino,
pripoveduje pa mu tudi o razlinih lovekih rodovih:
1. zlati rod
2. srebrni rod
3. bronasti rod
4. rod herojev
5. elezni rod
Gre za antropogonijo, pripoved o nastanku in razvoju lovekega rodu, ki poteka v nasprotno smer kot
teogonija: bogovi se razvijajo v smer vedno veje pravinosti, ljudje pa se po zlatem rodu od pravice
edalje bolj odmikajo.
V Teogoniji zgodba o Prometeju predstavlja najdaljo strnjeno zgodbo o boanskem liku in obsega tiri
dejanja:
1. Prometejevo rtvovanje in prevara
2. Zevsovo povrailo: odvzetje ognja
3. Prometejeva kraja ognja
4. Zevsovo povrailo: dvojna kazen, ki zadene tako Prometeja kot vse lovetvo
Heziod Prometejevo kazen (prikovan je k skali in orel mu vsak dan kljuva jetra) le omeni, Ajshil pa je
iz nje zgradil celotno tragedijo. Kazen za lovetvo je v Teogoniji neimenovana enska, v Delih in
dnevih pa dobi ime: Pandora.

1. rtvovanje v Mekoni
Pripoved o Prometeju se prine z njegovim rtvovanjem Zevsu v Mekoni, kjer so po Heziodu prvotno
skupaj bivali bogovi in ljudje. Prometej bogovom nameni slabi del kot ljudem: vola razdeli na dve
polovici, bolje meso zavije v elodec in koo, kosti pa v na videz bogato tolo. Zevs, jezen zaradi
prevare, ljudem odvzame ogenj.
rtvovanje je pri starih Grkih predstavljalo osrednje kultno dejanje, saj je zagotavljalo blagostanje
celotnega polisa. Nesodelovanje je pomenilo brezbonost, ki je lahko prinesla nesreo celotni
skupnosti. V Atenah je bilo rtvovanje prilonost, da je tudi revno prebivalstvo, ki je sicer jedlo jedi,
pripravljene iz it, zauilo meso.
Prometejevo rtvovanje je rtvovanje bogovom in ljudem. Pri Heziodu imajo ljudje enak izvor kot
bogovi: izli naj bi iz zdruitve Gee in Urana; tako so bili ljudje prvotno vsaj na nek nain enaki
bogovom, glavna razlika med njimi pa je bila, da so bili ljudje e od zaetka smrtna bitja. V Delih in
dnevih zlati loveki rod ivi od darov zemlje, katere jim ni treba obdelovati, vendar e pozna smrt; ta
prihaja nadnje neno, kot spanec.
Heziod o nastanku ljudi ne govori enoznano. Zlati in srebrni rod naj bi ustvarili titani, bronasti rod
bogovi, elezni rod pa je nastal iz herojskega rodu. Na drugem mestu trdi: Iz istega izvira so nastali
bogovi in smrtni ljudje. Verz je spuria, dvomljiv verz, saj ni jasno, e ga je res zapisal Heziod, in gre
morda za tujek v izvirnem tekstu.24
V Teogoniji pa je Heziod zapisal, da so bili ljudje rojeni iz zemlje, verz, za katerega v nasprotju s
prejnjim ne moremo posumiti, da bi bil pozneji vrivek. Lahko meri na skupen izvor ljudi in bogov in
zemlje, saj tudi prvi rod bogov izvira iz Gee in Urana.
Pindar se v sledeem citatu verjetno navezuje na Hezioda: En rod je ljudi in en rod bogov, a iz ene
matere dihamo oboji. Ljudem in bogovom je torej skupen le njihov izvor: zemlja.

24 V kritini izdaji je verz braketiran.

Prometejevo rtovanje predhaja lovekemu rtvovanju, ne spada v elezno dobo (Heziodovo

sodobnost) in se je zgodilo celo pred dobo herojev, o kateri govori veina grkih mitov. To je bilo v
asu, ko loveki rod e ni poznal spolne razlike, saj je pojavitev enske negativna posledica
Prometejeve prevare, in takrat ko so se loevali [ekrinonto] bogovi in smrtni ljudje v Mekoni.
krno (loujem) krsis (razloevanje)
Na podlagi Prometejeve rtvovalne krsis je bila odloena usoda bogov in ljudi. Na rokopisu iz antike
se je ohranila sholija25: V Mekoni je bilo odloeno, kaj je bog in kaj lovek. Odloitev o tem, kaj je
lovek v razmerju do boga in do ivali, je torej prineslo rtvovanje v Mekoni. To rtovanje pa poteka
kot tekmovanje med Prometejem in Zevsom, med Prometejevo in Zevsovo mtis, zvijanostjo,
premetenostjo.
Zevsova mtis se izkae za nepremagljivo, saj jo je inkorporiral vase: Zevsovega uma ni mogoe niti
prevarati niti obiti. Pri rtvovanju se pusti ogoljufati, ne pa tudi prevarati. Dopusti, da se zvijaa zgodi,
in jo vkljui v lastni zvijani nart, lastno zaobsegajoo prevaro. Prometej najprej ponudi bogovom, naj
izberejo med rtvenima deleema, ki sta e na pogled videti razlina. Bogovom da torej monost izbrati
bolji dele, ki pa je bolji le na videz. Zevs pa ne izbere takoj, ampak najprej spregovori o oitni
neenakosti delov. S tem Prometeja izzove, da bi ga sam pozval, naj izbere med deleema. e bi Zevs
takoj sprejel ponudbo in izbral med ponujenim, ne bi bilo samo videti, da ga je Prometej prevaral,
ampak bi se prevara zares zgodila. Prometejeva prevara je bolj oitna s tem, da je Zevska izrecno
pozval k izbiri, e oitneja pa je s tem njegova krivda. Zevs tako prevaro uporabi kot povod za loitev
med bogovi in ljudmi, ki je v prid bogovom, vsa krivda za to loitev pa pade na Prometeja. Prometej
misli, da se Zevsove besede nanaajo le na to, kar je oitno, dejansko pa se nanaajo tudi na vsebino
rtvenih deleev; misli, da je vsebina skrita, z njo pa tudi njegov namen. Misli, da vara, ker se prevara
na videz posrei. Prav to, da Zevs prevaro dopusti, pa je del njegove lastne prevare, ki Prometejevo
zaobsee. Vse, kar od te toke sledi, Zevsov odvzem ognja, Prometejeva kraja ognja in Zevsov dar
enske ni ni drugega kot izpeljava narta, ki jo je zasnoval Zevs s svojo mtis. Zevs s svojo mtis torej
preobrne loveki dele iz dobrega v slabega.
Prvi akt = akt krsis: zaetek loitve, krize med bogovi in ljudmi.
25 Stara pojasnjevalna opomba na robu rokopisa starih besedil.

2. Odvzem ognja
S tem dejanjem se zgodba o Prometeju zane v Heziodovi drugi pesnitvi. Odvzem ognja je upravien,
vendar Zevsovo povrailo ne zadane neposredno Prometeja, temve ljudi, ki jih je imel Prometej
namen poviati nasproti bogovom. Ogenj je nastal z Zevsovo strelo in se je prej nahajal na jesenovih
drevesih; tako je bil ves as na dosegu roke. Ko ga Zevs skrije, ljudje izgubijo svoj prvotni poloaj.
Kot smrtna bitja so za preivetje potrebovali hrano26; kljub temu so bili prvotno nad ivalmi, po
odvzetju ognja pa zdrsnejo na njihovo raven, saj lahko jejo le surovo hrano.
3. Kraja ognja
Ogenj, ki ga za ljudi ukrade Prometej, ni t.i. civilizatorini ogenj (po Dumzilu), ki ljudi kultivira in
jim pomaga pri usvojitvi razlinih vein, temve preprosto ogenj, ki kuha. Sredstvo za to, da se ogenj
zaneti, je odkril Hermes. Prometej ukrade e obstojei ogenj in ga skrije v suho, votlo janeevo steblo
(kot je meso skril v elodec in koo): ljudje so spet postavljeni v prvotni poloaj.
4. Zevsovo dokonno povrailo
Zevsovo drugo povrailo je dvojno, namenjeno tako Prometeju kot ljudem. Prometejeva kazen je v
Teogoniji samo omenjena, o kazni za lovetvo pa Heziod govori zelo natano (tudi v Delih in dnevih).
Zevs ljudem pusti ogenj in jih s tem pua v vmesnem poloaju med bogovi in ivalmi. Namesto, da bi
jim ponovno odvzel ogenj, jim podari ensko Pandoro ki postane vir vsega zla.
Pripovedi o tem se v obeh pesnitvah razlikujeta. V obeh da Zevs Hefajstu izdelati ensko iz zemlje in
vode, pri kraenju pa sodelujejo tudi drugi bogovi. enska v Teogoniji nima lastnega imena. Heziod jo
poimenuje kaln kakn, lepo zlo, ki je kot trot v primerjavi s ebelo, saj ne dela, temve samo j: za
lepo zunanjostjo se skriva nenasiten trebuh. V Delih in dnevih dobi enska ime Pandora:
pn dron vsedar
Vsak izmed bogov jo obdari s svojim darom, vsi ti darovi pa ljudem prinesej nesreo. Zevs Pandore ne
26 Da bi prili do hrane, jim ni bilo treba obdelovati zemlje; hrano jim je dajala sama. Na koncu zgodbe o Prometeju

je govor o tem, da morajo ljudje odslej sami obdelovati zemljo, da bi jim dala hrano.

napoti k Prometeju, temve k njegovemu bratu Epimeteju, tistemu, ki misli ele po storjenem dejanju.
Prometej brata opozori, naj zavrne kakrenkoli dar, ki bi mu ga poslal Zevs, Epimetej pa dar vseeno
sprejme, saj je zaslepljen od Pandorine lepote. Pandora odpre vr, v katerem so skriti boji darovi za
ljudi, in iz njega izide vse zlo, ki od takrat dalje mui lovetvo.
Pod ustnicami vra ostane samo upanje, ki naj bi ljudem pomagalo preiveti sredi zla.
Heziodovi pripovedi daje strukturo in koherenco v obeh pesnitvah ponavljanje opozicije zunaj :
znotraj. Po strukturalistini analizi Vernanta (1974) se v obeh pripovedih na podlagi kompozicije
zunaj in znotraj skozi vsa tiri dejanja plete igra skrivanja in razkrivanja. rtveni dele, ki ga Prometej
nameni bogovom, je na zunaj dober, znotraj pa se razkrije kot slab (in obratno dele namenjen ljudem).
Zevs vzame ljudem ogenj, ki jim je bil dosegljiv, ogenj torej kot to, kar jim je bilo dano, razkrito, Zevs
skrije. Prometejeva kraja ognja je akt ponovnega razkritja. Ogenj skrije v votlo steblo janea27, da bi ga
odnesel ljudem. Po prvi razliici Zevs ljudem daruje ensko, ki je na zunaj lepa, v sebi pa slaba. Po
drugi razliici Pandora odpre vr, ki je za zunaj lep, v njem pa je zlo. V tej igri se skriva nekakna
logika: Prometej ljudem nameni nekaj z neprivlano zunanjostjo in dobro vsebino, Zevsov dar pa ima
privlano zunanjost in slabo vsebino.
Zevsova mtis Prometejevo dobrodelnost obrne na glavo. Kot je treba negovati ogenj, da ne ugasne,
mora zdaj lovek hraniti nenasiten trebuh enske. Ker pa mora zato lovek odslej delati, obdelovati
zemljo, ga enska kakor ogenj izsuuje. V zemljo mora skrivati rastlinsko seme, da bi obrodila, in svoje
seme skrivati v ensko, da loveki rod ne bi izumrl. Tako je trebuh enske kakor trebuh zemlje.
gr. moira = dele, usoda; rtveni dele Prometejevih favoritizirancev ljudi se iz dobrega sprevre v
slabo in doloi njihovo nadaljno usodo: poloaj med ivalmi in bogovi. Zevsova mtis preobrne
Prometejevo namero in ljudi jasno omeji na smrtna bitja. Obdelovati morajo zemljo, da bi preiveli, in
z enskami porajati otroke, da bi ohranili svoj rod.

27 Steblo je znoraj suho, da se ogenj lahko ohrani, saj bi ga sicer vlaga zaduila.

Prometej v Ajshilovem Vklenjenem Prometeju

Ajshil je bil rojen v Elevzini, bil je plemenitega rodu in se udeleil obeh vojn proti Perzijcem. Bil je
tudi pripadnil elevzinskih misterijev. Vekrat je potoval v Magno Graecio, na povabilo tirana Hierona
pa je obiskal tudi Siracuse. Ajshil je najzgodneji tragiki pesnik, katerega dela so se ohranila in velja
za pravega utemeljitelja grke tragedije: tevilo igralcev je poveal na dva in s tem omogoil dialog.
Ohranjenih je 7 njegovih del: Perani, Sedmerica proti Tebam, Oresteja, Pripronjice in Vklenjeni
Prometej. Slovi po na novo skovanih besedah, bogatih pridevkih in drzni metaforiki.
Vklenjeni Prometej je druga pomembna grka obdelava mita o Prometeju in edino ohranjeno delo, ki je
v celoti posveeno temu liku. Izpueno je Prometejevo rtvovanje v Mekoni in Zevsovo kaznovanje
ljudi; ohranjena je le kraja ognja kot vzrok za kazen, ki jo mora preivljati Prometej, kar je glavna tema
tragedije. Pred nami je torej Prometej, ki je priklenjen na skalo v Scitiji, na koncu sveta, in mu jetra
vsak dan kljuva orel.
Ogenj, ki ga Prometej ukrade za ljudi, v tem primeru ni ogenj, ki kuha, temve ogenj, v katerem so
utemeljene razline veine oz. umetnosti. To je ogenj, ki loveka kultivira. Prometej v tragediji pravi,
da je ljudi, ki so bili prej otroji, naredil umne. Prej so bili nezmoni govora, Prometej pa jih je poumil,
spravil k umu. Primerjalni religiologi ugotavljajo, da Ajshilov Prometej ni ve trickster, slepar,
goljuf, prevarant, temve kulturni heroj, prinaalec kulture ljudem. Vendar nam to opaanje ne sme
zastreti globine Heziodove zgodbe v primerjavi z Ajshilovo tragedijo. Heziodovi zgodbi sta izvrsten
zgled preoblikovanja mita, saj prikazujeta temeljni dogodek, prvotno krizo. Ajshilova tragedija pa je
zelo problematina in izmuzljiva.
Vklenjeni Prometej je definition proof, izmika se definiciji: sporno je avtorstvo, datacija in morebitna
pripadnost veji celoti, trilogiji Promethea.
1. avtorstvo: nekateri raziskovalci menijo, da tragedija ni v celoti Ajshilovo delo. Dopisana naj bi
bila po njegovi smrti, leta 465 po Kr. Obstajajo teorije, da naj bi jo dopisal Ajshilov sin.
Nekateri zaradi sloga in razlinih vsebinskih poudarkov sploh dvomijo o Ajshilovem avtorstvu.

Spodbijanje njegovega avtorstva se je zaelo e v 3. stol. pr. Kr., zaradi kritinosti do Zevsa, ki
ga Ajshil sicer poveliuje. Velja namre za globoko religioznega pevca, ki opeva prav Zevsa in
njegovo pravinost.
2. datacija: e sprejmemo, da gre zares za Ajshilovo delo, ni jasno, ali gre za eno izmed njegovih
zgodnjih ali poznih del. Tudi za to so razlogi slogovni in vsebinski.
3. del trilogije? Tisti raziskovalci, ki se strinjajo, da je Vklenjeni Prometej del veje celote, so si
nesoglasni glede njegovega mesta v trilogiji. Veina meni, da gre za prvi del; drugi del naj bi bil
Prometej, prinaalec ognja, tretji pa Osvobojeni Prometej. Ohranjenih je le nekaj fragmentov,
na podlagi katerih ni mogoe ugotoviti, o em sta tragediji pripovedovali. Je npr. Prometej,
prinaalec ognja zgodba o Prometejevi kraji ali o tem, kako so mu ustvarili kult v Atenah?
Domneva pa se, da Osvobojeni Prometej pripoveduje o tem, kako je Prometeja osvobodil
Heraklej in o Prometejevi spravi z Zevsom. Manjinjsko mnenje 28 uvra Vklenjenega
Prometeja na drugo mesto v trilogiji.
Definiciji se tragedija upira tudi s tem, da so skoraj vse nastopajoe osebe bogovi. Izjema je le stranska
oseba Io, hi kralja Iosa, v katero se je zaljubil Zevs in jo zaradi Herinega ljubosumja spremenil v
junico. Celo protagonist ni lovek, temve bog, titan. e se ozremo na Aristotelovo definicijo
tragedije v Poetiki, ta v 6. poglavju pravi, da je tragedija mimesis ts prsceos, prikaz dejanja, kar si
deli s pesnitvom na splono29.
gr. prass = delam, opravljam, delujem; prscis: delo, delovanje; prttontes: tisti, ki delujejo, delujoi.
Tragedija torej pripada nadrejenemu rodu pesnitva, prikazuje delujoe. Pesniki, prikazovalci,
prikazujejo delujoe, ki so nujno bodisi visoki bodisi nizki. Od komedije se tragedija loi glede na
predmet, od epa pa glede na nain pripovedi. Komedija prikazuje slabe, tragedija pa bolje: visoke,
resne, plemenite delujoe. Od epa se tragedija razlikuje v tem, da nam delovanje delujoih predstavi
neposredno.

28 S katerim se strinja tudi prof. Snoj!

29 Kljub splonemu preprianju za pesnitvo ni bistvena verzifikacija, metrum.

Vendar so po Aristotelu prattntes ljudje, in sicer ljudje, ki so bolji od nas, heroji. Nesmiselno (in za
Grke brezbono!) je, da se na visoke in nizke deli bogove. Pri Sofokleju se bogovi v dramskem
dogajanju skoraj ne pojavjajo, navzoi so prek prizoria ali vidca, ki ljudem posreduje njihovo
sporoilo. V njegovih sedmih ohranjenih tragedijah lahko najdemo le dve epizodni pojavitvi bogov. Pri
Evripidu bog, e se e pojavi, najpogosteje posee v dramsko dogajanje ele na koncu: deus ex
machina. Vidna izjema je le njegova zadnja tragedija, Bakhe, v kateri je glavna oseba bog Dioniz.
V Vklenjenem Prometeju pa so skoraj vse dramske osebe boanska bitja. Vendar je protagonist
Prometej nedejaven, vsaj ne dobesedno. Deloval je prej, zdaj pa je prikovan k skali in predenj stopajo
razlina boanstva. O dejanjih se le poroa, razen na zaetku, ko Prometeja k skali pripeljeta Zevsovi
slugi, in na koncu, ko se Prometej s skalo vred zrui v Tartar.
Tudi antagonist je bog, in sicer vrhovni bog Zevs, a tudi on ni vidno delujoa, niti govorea oseba
tragedije, temve Prometej o njem le pripoveduje, je pa navzo na koncu prek glasnika Hermesa in
strele, ki trei v skalo.
V konflikt sta torej zapletena dva bogova, kar je za tragedijo nenavadno. Po drugi definiciji tragedije, ki
je najbolj vplivala na nae dojemanje zvrsti, torej po Heglu v njegovih Predavanjih o estetiki, pri
tragediji prideta v kolizijo dve naravni moi, sittliche Mchte. Ti moi Hegel imenuje tudi
substancijalni moi: pogoj za vznik traginega je situacija, v kateri prideta v konflikt dve strani, ki sta
vsaka zase tehtni in upravieni. Traginost vznikne, ko poskuata vsaka svoj prav, njegovo pozitivno
vsebino, tudi uveljaviti. Uveljaviti pa ga ne moreta drugae, kot da se znajdeta v koliziji, ki vodi v
negacijo in pokodovanje druge moi, to pa do obremenjenosti s krivdo pri obeh. Ob tem trku se tako
en kot drugi prav tudi izniita, vendar se to iznienje ne zgodi brez haska: iz iznienja dveh prav izide
pravinost na novi, viji ravni. Ta dva prav, ki si stojita nasproti, sta kot teza in antiteza. Ko prideta v
kolizijo, je pravinost na njuni ravni izniena, ni pa uniena: ponovno se vzpostavi na ravni sinteze.
Ravno ta pojavitev pravinosti na viji ravni se pri Heglu ujema s tragino spravo.
Dve substacijalni naravni moi, ki prideta v kolizijo, sta v tragediji protagonist in antagonist, po
Heglu ima torej prav tudi antagonist. Tragedija ni melodrama, v kateri si stojita na sproti zlo na eni in
dobro na drugi strani.

Ob fizinem propadu junaka ni niti moralne zmage, ne gre za to, da bi dobro zmagalo nad zlom.
Nasproti si stojita dve dobri in v medsebojnem konfliktu eno dobro naredi silo drugemu.
Klasien zgled tragedije je po Heglu Sofoklova Antigona, ki jo je oznail za najzadovoljiveje
umetniko delo sploh. Tragika ni v tem, da bi Antigona nesreno konala zaradi Kreontove zlorabe
oblastnike moi, nasprotno. Tako Antigona kot Kreon uteleata naravno mo: Antigona zakon druine
in podzemnih bogov, Kreont pa predstavlja naravni antipol Antigoni s tem, da utelea zakon polis, ki ga
podpirajo bogovi zavetniki polis.
Njegov prav je drugaen, vendar enakovreden njenemu, saj bi Polinejk opustoil in oskrunil tudi
templje bojih zavetnikov mesta. Oba pa sta pri sledenju vsak svojemu prav podvrena neemu, o
emer Hegel ne govori izrecno, in sicer hbris, ezmernosti, prekoraevanju loveke mere proti boji.
Kreon podzemnim bogovom odree truplo, ki jim pripada, s prepovedjo pokopa posee v njihovo
pravico, Antigona pa trmasto vztraja pri svojem prav in si grapta nmima, nepisane boje zakone z
brezasno veljavo, razlaga po svoje. V monologu pravi, da tega, za kar si prizadeva, ne bi storila za
vsakogar, kakor veleva zakon, na katerega se sklicuje, temve le za svojega brata30.
Antigona in Kreon se utemeljujeta vsak v svojem prav, ki pa nista poljubno subjektivna, temve sta oba
z bojim podprta zakona, vsak po drugo bojo zahtevo: eden je zakon podzemlja in drugi zakon polis.
Ajshilov Orestej pa je npr. postavljen pred dve razlini boji zahtevi: Apolonovo in zahtevo Erinij.31
Vklenjeni Prometej trli tudi iz Heglove definicije tragedije, saj ne gre za medloveki konflikt z
bojim ozadjem, ampak za konflikt med bogovi. Postavita se nam dve vpraanji:
1. Ali imata oba bogova, ki si stojita nasproti, prav?
2. Ali lahko tudi bogovi (in ne samo ljudje) zapadejo hbris?
Prometej je titan in za Grke je bilo vse, kar je bilo povezano s titani, hibrino. Titansko je bilo tisto, kar
je bilo zunaj mere. Zevsova pravica pa naj bi bila ravno pravina mera deleev za vse. Kaj, e imamo
opravka z obojestransko hbris, torej tudi Zevsovo?
Vsebina
30 Niti za svojega moa ali otroka, saj je mogoe dobiti novega moa ali novega otroka, e pa ti umre brat in sta

tvoja stara e mrtva, novega brata ne more dobiti.

31 Erinije kasneje dobijo kult v Atenah, kjer postanejo Evmenide: dobrodejna boanstva.

Prometeja privedeta k skali na konec sveta v deelo Skitov Zevsovi slugi in boanski kova Hefajst, ki
izvri boji ukaz: Prometeja vkuje v skalo. Ko Prometej ostane sam, nagovori naravne prvine in se jim
potoi o svoji krivici in trpljenju.
Tolait ga pridejo Okenaide, here Okeana, ki je v novem svetovnem redu ohranil svoje mesto.
Prometej jim pove o svoji vlogi v boju med titani in olimpskimi bogovi ter o vzroku svoje kazni. Od
svoje matere Temide (njegov oe je prav tako Okean), ki jo Ajshil izrecno enai z Geo, zemljo, je
izvedel, da v boju med bogovi in titani ne bosta zmagala mo in nasilje, temve mtis, zvijaa, kar pa je
Zevsova domena. Ker ga ostali titani niso hoteli posluati, je skupaj z materjo prestopil na Zevsovo
stran in bistveno prispeval k njegovi zmagi. Vendar je Zevs po prevladi med bogove razdelil vladarstva
nad razlinimi podroji, loveki rod pa je nameraval uniiti in ustvariti novega (drugae kot pri
Heziodu, kjer ljudje dobijo svoj dele, vendar slabega). Ko je Prometej izvedel za Zevsovo namero, se
mu je edini med bogovi drznil postaviti po robu in za ljudi ukradel ogenj (pri Ajshilu izvir vseh vein).
Ko Okenaide odidejo, k Prometeju pride oe Okean in mu ponudi, da bi zanj posredoval pri Zevsu,
vendar Prometej ponudbo zavrne. Po njegovem odhodu Prometej spregovori zboru o veinah, ki jih je
preko ognja posredoval ljudem, da je lovetvo lahko preivelo.
Tretja se pojavi Io, edina smrtnica v tragediji. Prometej ji pripoveduje o trpljenju, ki jo e aka in o
tem, da ga bo prav njen potomec Herakles neko osvobodil. Pove ji tudi skrivnost, ki je ne pozna niti
sam Zevs, nanaa pa se na njegovo poroko, ki bi ga lahko spravila ob oblast. Ne pove, za katero poroko
ve, vendar vemo, da govori o Zevsovi poroki z morsko boginjo Tetido (mit, ki ga poznamo tudi iz
Kipride, od Pindarja in iz Iliade). Vse to je Prometeju zaupala njegova mati.
Na tej toki nastopi Zevsov sel Hermes, ki od Prometeja v Zevsovem imenu zahteva, naj mu razodene
skrivnost, vendar Prometej kljubovalno zavrne. Zevs s svojo strelo razbije skalo in Prometej skupaj z
njo trei v Tartar.
Izhodie konflikta je torej Zevsova namera izniiti lovetvo, zaradi esar se Prometej postavi na stran
ljudi.
Ali imata oba bogova prav?
Ali poskuata oba uveljaviti svoj prav?
Sta oba pri tem uveljavljanju ezmerna, zapadeta v hbris?
V em ima torej prav Prometej nasproti Zevsovi dike in v em je njegova hbris?

1. Prometejeva hbris
Zevsova pravica se kae v razdelitvi deleev/podroij vladanja po zmagi olimpskih bogov nad titani:
vladarstvo nad morjem dobi Pozejdon, vladarstvo nad podzemljem Had Zevs pa si pridrii vrhovno
oblast nad nebom in zemljo. Vendar je to razdelitev delea za bogove, ki ni predvidevala delea za
ljudi. Njihov dele je samo smrt kot unienje celotnega lovekega rodu. Motiv za to Zevsovo namero
ni jasen, v tragediji o njem sploh ni govora. Razlog bi lahko bila loveka hbris, njihovo stremenje k
nebu, ki bi lahko ogroalo bogove. Vendar iz Prometejevega culture speech (o tem, kako je ukradel
ogenj za ljudi in kakni so bili ljudje pred tem) lahko razberemo, da so bili ljudje preve nebogljeni, da
bi sploh premogli hbris, ni videti, da bi ogroali obogove. Imeli so oi, ne da bi kaj videli in uesa, ne
da bi kaj sliali, bili so podobni tvorbam iz sanj in so vse svoje ivljenje preivljali v zmedi. Prebivali
so v votlinah in niso znali obdelovti polja. Zevsova namera je zato videti pretirana.
Prometeju lahko pritrdimo, da ima v svoji filantropiji in ljubezni do lovetva prav, vendar je tudi
njegova ljubezen, eprav upraviena, pretirana. Uveljavitev njegove ljubezni z darom vein je
prestopek proti Zevsovi pravici, s tem dejanjem gre Prometej ez mero. Hefajst obaluje, da mora
Prometeja kaznovati, vendar mu pove, da je smrtnikom izkazal ast onkraj pravice, prav tako
Okenaide pravijo, da je zgreil. Temu pritrdi tudi sam Prometej, ki zatrdi, da je pravico prestopil
namenoma in prizna, da je ljubezen, zaradi katere je to storil, pretirana. eprav prizna svojo hbris, pa
ne popusti: ezmerno je treba ravnati proti tistim, ki so e prej samo ravnali ezmerno. Iz njegovih
besed izhaja, da je mero prekorail tudi sam Zevs.
2. Zevsova hbris
Kako bi lahko svojo lastno mero prekoraeval vrhovni bog, ki je uveljavil vladavino dike, pravice?
Raymond Trousson v svojem delu Tema Prometeja v evropski literaturi potrjuje, da imamo v
Vklenjenem Prometeju dve naravni sili in dva prav:
Izhodie Vklenjenega Prometeja /.../ je konflikt pravic, ki ga z ene in z druge strani podiga
ezmernost in ga naredi nepopustljivega.
Zevsovi pravici manjka dele za ljudi, ki bi jim dodelil mesto. Poleg tega obstaja nekaj, kar je nad
Zevsom, in to je usoda, kot na neki toki ree Prometej. Zevs te usode oitno ne pozna, saj ne pozna
Prometejeve skrivnosti. Zevs pri Ajshilu torej ni vseveden (vsepredvidevajo), tako kot pri Heziodu.
Pomembno je tudi, da ne le Prometej, temve tudi druge osebe, ki se niso prekrile zoper Zevsovo

pravico, izreejo o Zevsu marsikaj, kar daje slutiti njegovo hbris (nihe seveda ni tako drzen kot
Prometej). Tako Hefajst kot Okenaide govorijo o trdosti njegovega srca, Io in celo Mo, Zevsov sluga,
njegovo oblast oznaita za tiransko (vendar se za Grke s tem ni nujno povezovala predstava nasilja).
Okenaide trdijo celo, da Zevs nezakonito vlada po svojih zakonih.
Prometej, pa tudi Hefajst in Okean ga oznaijo za novega boga, ne le v tem, da je zmagal nad
starimi bogovi in se povzpel na oblast, temve je hkrati mlad bog. Zevsa si namre ne smemo
predstavljati po zgledu judovsko-kranskega boga, ki je nad asom; kot nesmrtnik je vendarle rojen v
asu. Njegova nesmrtnost je vasena venost, ki se zaenja in traja v asu. Kot mlad bog pa Zevs e
ne pozna svoje meje; je bog v postajanju in tudi njegova pravica je pravica v postajanju. To pomeni da
ni e br ko je dana popolna. Zevs e ni oe bogov in ljudi 32, kar je njegov stalni pridevek pri
Homerju. Zevsova hbris je v tem, da je njegova pravica pravica samo za bogove.
3. Zevsov in Prometejev konflikt
Konflikt se na koncu tragedije ne razrei: Zevs ponovno stori silo Prometeju, ki mu e vedno kljubuje,
na koncu ni sprave. eprav Zevs deluje nasilno, Prometej pa nasilje trpi, sta v sledenju vsak svojemu
prav pokodovana oba: izniena je pravinost vsakega posebej in oba e zmeraj vztrajata pri svoji
hbris.
e je Ajshil zares avtor, je zelo verjetno, da je imelo delo nadaljevanje, saj v ostalih delih Zevsa
poveliuje. Na podlagi ohranjenih fragmentov Osvobojenega Prometeja in nekaterih drugih del lahko
sklepamo o vsebini zakljuka trilogije: Prometej je nazadnje dvignjen iz Tartara (da se bo to zgodilo, v
Vklenjenem Prometeju napove e Hermes). Osvoboditi ga pride Zevsov sin Herakles (kar je napovedal
Prometej). O tem in o Zevsovi privolitvi v osvoboditev govori e Heziod v Teogoniji. Prometej Zevsu
razkrije skrivnost, ki mu jo je prej prikrival in med njima konno pride do sprave, vendar ne vemo,
kako je bilo to prikazano. e se opremo na potek Oresteje, v kateri je na koncu trilogije s spravo
doseena pravinost, lahko utemeljeno domnevamo, da je mladi bog Zevs v Osvobojenem Prometeju
dozorel in vzpostavil pravico kot skupno mero za bogove in ljudi.

32 Pridevek pomeni, da skrbi tako za bogove kot za ljudi, ne pa da je njihov stvarnik.

Recepcija (Ajshilovega) Prometeja v romantiki

Romantika je najpomembneje obdobje kar se tie recepcije Ajshilovega lika in izredno pomembna za
literarno zgodovino Prometeja na splono. Povzeto po Raymondu Troussonu:
Victor Hugo imenuje Ajshila poganski prerok, njegova dela pa oznai za nekakno grko Biblijo.
Pred njim so slavilne sodbe o Ajshilu zapisali e August Wilhelm in Friedrich Schlegel, Franz
Grillparzer, Elizabeth Barret-Browning Vendar so romantiki Ajshilovega Prometeja razumeli po
svoje, zanemarili so religiozni kontekst in verjetnost, da gre za del trilogije, da se torej konflikt iztee v
spravo. Tako je Prometej postal simbol zahodne kulture upora zoper tiranijo v modernem smislu,
romantiki pa so mnoino zaeli uporabljati njegov motiv v novem kontekstu. Taknega Prometeja
pravzaprav sreamo e pred romantiko, v liberetu Voltaira iz leta 1747.
Oitno je, da se zgodi dvoje:
1. Prometej iz boga postane lovek
2. predstavljati zane upornega loveka brez hbris
Prometej torej postane upornik, ki ima v svojem boju zoper tiranijo kratko malo prav. Nasprotno je
Ajshilov Prometej bog, ki ne zavraa pravice boanskega reda na splono, temve kljubuje zgolj dokler
Zevsova pravinost ne najde mere. V romantiki pa vsa upravienost preide na Prometejevo stran, stran
upornega loveka proti bogu, in pri tem se vzpostavlja konstelacija dobro zlo33. Zevs oz. Jupiter34 je
bil izenaen s kranskom Bogom stvarnikom, v konstelaciji pa je utelesil zlo. Romantini odgovor na
znamenito filozofsko vpraanje: e obstaja Bog, odkod potem zlo? je bil, da Bog kot stvarnik sveta
nosi odgovornost tudi za vse zlo, ki vlada na svetu. Prometejev upor tako postane upor proti Bogu
stvarniku sveta.
V romantiki so tudi tevilne negativne literarne like spremenili v junake, npr. Kajna, Fausta, Satana.
Skupno tem likom in Prometeju v romantini perspektivi je upor zoper tiranijo najvijega boanstva.
33 Kot e vemo, takne konstelacije v grki tragediji ni, v njej si nasproti stojita dve dobri strani, ki si v hibrinem

udejanjanju svojega vzajemno kodujeta.

34 Romantiki so uporabljani rimska imena bogov v skladu z zahodnoevropsko literarno tradicijo.

Prometej pa se od natetih likov tudi mono razlikuje, prvi po tem, da je prost kakrnegakoli
osebnega stremljenja, drugi pa po svoji dobrodejni filantropiji: iz iste ljubezni do lovetva je
loveku daroval to, kar je loveka poloveilo. Poleg tega je od Ajshila dalje Prometej upornik, ki pri
svojem uporu ne uporablja sile, torej nenasilen lik.
Prometej v Shelleyjevem Osvobojenem Prometeju
Najpomembneje romantino delo o Prometeju je napisal angleki romantini pesnik Percy Bisch
Shelley. Rodil se je leta 1792 v Sussexu in e zelo zgodaj postal upornik, eden od vzdevkov, ki si jih je
pridobil, pa je bil Mad Shelley. Bil je izkljuen iz Oxfordske univerze zaradi pamfleta Nujnost ateizma.
Pravzaprav je bil nekaken hipi pred svojim asom. :) Nazadnje je pobegnil s svojim estnajstletnim
dekletom, ivel nomadsko ivljenje in poskual ustanoviti komuno svobodnih duhov. Kasneje je
ivel v Italiji. Leta 1821 se mu je v Pisi za nekaj asa pridruil Byron in okoli njiju se je oblikoval zapit
boemski krog. Umrl je leta 1822 v nesrei z jadrnico.
Njegovo burno ivljenje je dolgo zastiralo njegovo pisanje, bil pa je zelo naitan in je obvladal oba
klasina jezika. Pisal je tudi eseje, npr. Defense of Poetry. Odlono je nasprotoval nepravinosti in
zatiranju ter eruptivno veroval v bolji svet. Njegova slabost je bila retorina abstraktnost.
Dramo Prometheus Unbound si je Shelley zamislil kot nadaljevanje Vklenjenega Prometeja. Gre za
lesedramo, bralno dramo, saj ni veliko dramskega dogajanja in je namenjena branju, ne uprizoritvi.
Obsega tiri dejanja in ogromno dolgih lirinih odlomkov. Shelley je imel dramo za svoje najbolje
delo, eprav je bil bolj pesnik kot dramatik. V predgovoru je zapisal:
Odbijala me je tako ibka katastrofa, da bi zagovornika lovetva spravil z njegovim zatiralcem.
Med drugimi romantinimi pisci je Shelley celo izstopal z obtoevanjem Boga za vse zlo na svetu.
V opraviilo, ker je namerno spremenil potek oz. sklep drame, je izjavil, da so tudi grki pisci svoje
predhodnike spreminjali, zato si je sam privoil podobno svoboino.
Kako prikazuje konflikt med nenasilnim Prometejem in vsemogonim, sovranim Jupitrom? Kako
poteka konflikt med dvema nasprotnikoma, med katerima je eden nenasilen, drugi pa nasilen? Kako se
lahko ta konflikt razrei? Shelley pri reitvi konflikta Prometeja in Jupitra ne zaplete v spopad.
Konflikt se razrei, a ne tako, da bi lika pri tem dejansko trila skupaj.

Posebnost Shelleyjevega Prometeja je tudi v tem, da je ob svoji nenasilnosti in tem, da je brez hbris,
tudi povsem brez sovratva. Ajshilov Prometej prizna svojo hbris, ob tem pa tudi pove, kaj to hbris
nosi, kaj je njena podlaga. To, kar ga ene, izrecno imenuje sovratvo, kar pa ne izbruhne v nasilno
dejanje. Prometej brez hbris in brez sovratva pa je poglavitna Shelleyjeva invencija, nova poteza pri
Prometejevem liku v skladu s splono romantino naravnanostjo.
Fran Grillparzer je zapisal:
... Torej naj bi Prometej s krajo ognja zagreil krivico. Nesmisel! e Prometej nima prav [im Unrecht
steht], je mojstrovina stare poezije ogabna absurdnost.
Kraja ognja, dar vein ljudem, je v Shelleyjevi drami predpostavljena in postavljena v ozadje. V
ospredju je Prometejevo premaganje lastnega sovratva do Jupitra. S tem, da Prometej svoje sovratvo
preobrne v ljubezen in prestopi iz negativnega razmerja do Jupitra, pridobi vso upravienost na svojo
stran. Ta preobrazba sovratva v ljubezen je razlog za Jupitrovo strmoglavljenje z oblasti, ki pa ga ne
izvri Prometej, temve Demogorgon.
Demogorgon je nedvomno dramatis personae, eprav ni lovek.
gr. dmos = ljudstvo, gorgs35 = strano
Shelleyjev Demogorgon ni ljudstvo v stranem, upornem aspektu, temve sila nujnosti, ki povzroa
spremembe v svetu. Shelley ga imenuje tudi zelo abstraktno, mighty darkness (mogona temina).
Demogorgon kot takna sila ne more delovati sam od sebe, ampak zane delovati samo, e ga aktivira
oseba z voljo, ki je preeta z ljubeznijo. Ko Prometej premaga svoje sovratvo, ko se v njem prebudita
odpuanje ter ljubezen do vsega, Demogorgon vre Jupitra s prestola in ga osvobodi. Vzpostavljen je
nov svetovni red. Prometej pa ne zasede praznega prestola, ampak se skupaj z ljubljeno Azijo (ki je
uteleena ljubezen) umakne v gozdno votlino.
Shelleyjeva drama zaradi odsotnosti uravnoteenosti dveh prav ni tragedija. V njej ni dveh glavnih
moi, dveh enakih upravienosti. Tisti, ki dozori v drami, je Prometej lovek, in ne bog Jupiter
(obratno kot pri Ajshilu). V opustitvi sovratva in vesoljni ljubezni je celo ve kot bog, medtem ko
Jupitra aka padec.
35 V antinem mitu je Gorgona ena izmed treh meduz, najbolj strana izmed njih. e jo je lovek pogledal, je

okamenel.

Shellleyjeva antropologija je idealistino humanistina. Po njegovem izvor zla ni v loveku, temve

je zlo nekaj, emur lovetvo daje obstoj iz svoje ibkosti, torej v svoji ibkosti dopua, da zlo
gospodari nad njim. Ko se bo lovetvo oistilo sovratva, bo prelo tudi zlo. lovetvo, ki gospodarju
dopua delati zlo, samemu sebi vzbuja sovratvo do gospodarja.
Oienje sovratva je Shelley upodobil v Prometejevem liku: Prometejevo oienje sovratva,
njegova ljubezen do zatiralca se kae kot sekulizirana kranska ljubezen do blinjega. Nasprotno
kot zlo ljubezen pri Shelleyu prihaja iz loveka samega, iz njegove lastne zmonosti. Na njej temelji
Shelleyjev kranski ateizem, ki zagovarja osvobajanje loveka ob odstavitvi religiozne avtoritete
in progresivnem izkoreninjenju zla. Shelleyjev Osvobojeni Prometej je vrhunski izraz taknega
ateizma, vizija odprave zla brez sovratva in nasilja, torej utopina vizija emancipiranega lovetva, ki
se bo osvobodilo od svoje lastne moi. Kot nosilca takne ljubezni je Shelley Prometeja zblial s
Kristusom in s tem utemeljl titansko kristologijo. Prometej je tista figura, ki napoveduje Kristusa v
njegovi lovekosti (zgolj lovekega in ne boanskega Kristusa). Kristus postane lovek, ki se upre
Bogu, deluje dobrodejno za lovetvo in zato trpi: oblikovan je po Prometeju, ki ga napoveduje. Kristus
je torej prilien Prometeju (ne pa morda obratno).
Prometej v marksizmu in leninizmu
Romantini Prometej kot upornik zoper tiranijo je deloval tudi ire v evropski kulturi. Mladi Karl
Marx je leta 1848 dokonal doktorsko disertacijo, v kateri je zapisal:
Prometej je prvi svetnik, najzgodneji muenec v duhovnem koledarju.
Nekoliko kasneje je v svojih Tezah o Feuerbachu vzpostavil marksizem kot teorijo spreminjanja
sveta in zapisal: Filozofi so svet samo razlino interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.
Lahko bi rekli, da se Shelleyev Demogorgon pri Marxu spremeni v uporni demos, kolektivno osebo,
proletariat, razviharjeno ljudstvo. Prometej pa se kot prvi uporni lovek zoper tiranijo spremeni v
zavetnika zatiranega ljudstva v njegovem boju zoper gospostvo, ki si je skozi vso loveko zgodovino
prisvajalo sadove lovekega dela. Vendar je med Prometejem in revolucionarnim demosom velika
razlika. Prometej pri Ajshilu prestopi Zevsovo pravico s hbris, pri Shelleyju pa brez, saj je vsa
upravienost na njegovi strani. Kljub temu lahko le brez sovratva in nasilja sproi strmoglavljenje
tiranije. Pri Marxu je zatirano ljudstvo, proletariat upravien tudi v samem revolucionarnem nasilju.

Marksizem je naravnan k odpravi temeljne strukture sveta, strukture gospostva oz. strukture gospodarja
in sluge. Takne strukture po Marxu ni bilo le pred zgodovino, v t.i. prakomunizmu, in je spet ne bo v
komunizmu, brezrazredni drubi, ki naj bi nastopila s proletarsko revolucijo kot zadnja stopnja in
hkrati konec zgodovine. Judovsko-kranski eskaton je bil boje delo, Marxova brezrazredna druba pa
bo loveko delo. Absolutna neupravienost gosposke strukture deluje kot vnaprejnje opraviilo
revolucionarnemu nasilju. Revolucionarno dejanje nima nasproti niesar upravienega.
rtve tega nasilja, kot so veleposestniki in kulaki, niso rtve iz osebnih razlogov, niso ljudje z obrazi in
imeni, temve pripadniki odvenega vladajoega drubenega razreda, predstavniki oblasti. To so rtve,
ki padajo upravieno, e po funkciji vzdrujejo gospostvo, ki ga je treba odpraviti, rtve nujnosti
zgodovine. Abstrakten jezik, kot npr. eksekucija reakcionarnih elementov, odvzema individualno
odgovornost izvrevalcem revolucionarnega nasilja, kar je pripeljalo do morja umorov.
Lenin je bil mojster teorije vladavine proletariata, ki je na oblast pripeljal partijo. Leninizem je
pravzaprav samo razvijal tehniko revolucionarnega nasilja. Kako se naj gosposka struktura odpravi,
kako naj poteka prevrat? Tudi tu imamo opravka z Demogorgonom. Njegova poastna enostavnost je v
tem, da ima proletariat nosilec revolucije vso upravienost v sebi, saj je na drugi strani
upravienosti preprosto zmanjkalo. Gosposka struktura je transzgodovinsko zlo. Zato proletariat ne
more biti hibrien, ne more ez mero. Njihovo nasilje je brezmerno, a vendar upravieno vnaprej.
Kranska recepcija Prometeja
Romantika je bila pomembna tudi za kransko recepcijo Prometeja. Ta je dejansko nastala ele v
romantiki, sklicujo se na dolgo tradicijo, ki je v resnici ni bilo. Prometej je bil namre kristijaniziran
ele v 19. stol. s francoskim zgodovinarjem in pesnikom Quinetom, ki se je skliceval na cerkvene
oete. Leta 1838 je napisal pesnitev Prometej, v kateri je Prometej figura, ki napoveduje trpeega
Kristusa. Taken lik Prometeja v predgovoru k pesnitvi utemeljuje s trditvijo Thomasa Stanleyja,
anglekega izdajatelja Ajshila iz 17. stoletja. Prometeja naj bi kot napoved trpeega Kristusa
obravnavali e cerkveni oe, ustanovitelji kranstva, ki so si Prometeja, prikovanega na skali, razlagali
kot Kristusa na kriu.

Pri tem Stanley navaja Tertulijana, kranskega apologeta iz 2. stoletja, in njegov spis Proti
Markioni: Pravi Prometej, vsemogoni Bog, je razmesarjen od sramotitev. Prometej naj bi bil le
predpodoba Kristusa, Kristus pred Kristusom: Kristus je pravi Prometej.
Kot je v svoj literarni zgodovini Prometeja pokazal Trousson, podobnih trditev pri drugih cerkvenih
oetih ni, zato je neupravieno posploena na vse. Vendar se tega nihe ni lotil preverjati, ampak so
razlini pisci od Quineta dejstvo nekritino prevzeli, kot da bi bilo e od nekdaj del kranskega
izroila.
V resnici je bil Prometej na kranskem zahodu v srednjem veku tako reko pozabljen, saj niso poznali
grkih izvirnikov, med rimskimi pisci pa sta bila najbolj brana Vergil in Ovidij. Obstajal pa je tudi
globlji razlog, in sicer da Prometeja niso mogli priliiti Kristusu, kot so to lahko storili z drugimi liki.
Taknemu prilienju se je upirala temeljna poteza lika, kot jo poznamo iz Ajshila: nasprotovanje
najvijemu bogu in sovratvo do njega. Nasprotno je Kristus boji sin, ki iz ljubezni do oeta izpolnjuje
njegova dela. Tako Prometej e v antiki ni mogel postati del kranske alegorine razlage, kot npr.
Odisej, Orfej (njegov spust v podzemlje je napoved Kristusove spustitve v pekel, podrobno opisane v
apokrifnem Nikodemovem evangeliju, od koder je izpeljal pravinike Stare zaveze) in Herakles s
svojim pol lovekim, pol boanskim poreklom in junakimi deli.
In 5,36: ... dela namre, ki jih opravljam
Prometej - kipar
Antini kristjani so Prometeja razumeli evhemeristino36. V evhemeristini razlagi je bil Prometej
prvi poloveen: pri Laktanciju (kranski Cicero iz 4. stol.) beremo, da Prometej ni ustvaril ljudi,
kot trdijo pogani, ker ni bil bog, temve lovek. V spomin lovetva se je utrdil s tem, ker je izumil
kiparstvo kot umetnost, ki ustvarja podobo ljudi. Podobno evhemerizacijo najdemo tudi pri drugih
kranskih piscih, na upodobitve Prometeja kiparja pa naletimo e na grkem vaznem slikarstvu v
antiki. Na atikih vazah se pojavlja prizor, v katerem Prometej v svoji delavnici izdeluje miniaturne
loveke figure iz terakote. adama = prst, zemlja
36 Po grkem filozofu Evhemeru, ki je prvi boanstva antinega mita speljeval na velike ljudi pradavnine.

Dotik Prometejeve roke, njegovega prsta, je preel tudi v kransko ikonografijo, povezano s
stvarjenjem loveka.
Ideja o Prometeju kot stvaritelju loveka, ki so jo evhemerizirali kranski pisci, ima korenine v mitu z
blinjega vzhoda, izroilu, ki sega v obdobje Sumercev, in sicer v babilonski pesnitvi o stvarjenju
Enuma eli ali Ko v viavi (incipit). V njej se pojavlja bog Enkij, ki je hkrati zaitnik lovetva in
njegov stvaritelj.
O Prometeju kot stvaritelju loveka pa pri Heziodu in Ajshilu ni sledu. Zdi se, da se je kot taken prvi
pojavil pri Ezopu v 6. stoletju pr. Kr. Tako ga poznajo tudi Platon, Filemon, Menander
Ajshilov Prometej je bog, ki ravna v prid loveka, zato ga doleti loveka usoda (trpljenje); v tem je
njegova dvojnost. Lahko da je ravno ta bliina Prometeja s lovekom prinesla novo razsenost lika,
lahko pa so kasneji pisci rpali iz ustnega izroila, v katerem sta obe podobi Prometeja zdrueni
(Prometej stvaritelj in Prometej skrbnik) .
Najbolj znano upodobitev najdemo v Ovidijevih Metamorfozah. Na zaetku zapie:
Metamorfoze 1, 82-83:
njo [zemljo], zmeano z vodo deevno, potomec Japtov je zgnetel v podobo bogov, ki vladajo
vsemu.
Prvi naj bi Prometeja s pesnikom poistil Anthony Shaftesbury, filozof, ki se je ukvarjal z moralnimi
in etikimi vpraanji, v razpravi Samogovor ali nasvet piscu37. Pesnik je ... drugi narejevalec, pravi
Prometej pod Jupitrom. V resnici je bil prvi Oscar Walzl, pripadnik nemke duhovnozgodovinske
ole, ki se je ukvarjal z rabo Prometeja kot metaforo za pesnika.
Prometej ni imenovan neposredno, ampak je govora o Japetovem semenu, kot Japetovega sina pa je
Prometeja oznail e Heziod.

37 V delu Znailnosti ljudi, nravi, mnenj in asa z zaetka 18. stoletja.

Prometej v renesansi
V zgodnji renesansi je Giovanni Boccaccio v svojem Rodoslovju poganskih bogov zdruil
Ovidijevega Prometeja (stvaritelja lovetva) z Ajshilovim (dobrodelnikom lovetva). Izhajal je iz
veih latinskih virov in loil 2 Prometeja:
1. biblini Bog stvarnik (ki je ustvaril naravnega loveka)
2. Japetov sin (ki je ustvaril civiliziranega loveka38): slaven lovek zaradi svoje vednosti
navezava na evhemeristino razlago.
Prometej je tako prvi dobil status drugega stvarnika, stvarnika, ki prihaja za biblinim, njegova
stvaritev pa je iz padlega loveka civilizirani lovek. S tem pa je dobil tudi podlago za novo razvitje.
Kot izumitelj kiparstva je bil s stvaritelja loveka znian v zaetnika umetnosti izdelovanja loveke
podobe: njegovo ustvarjanje je bilo speljano zgolj na posnemanje lovekove zunanjosti. Boccaccio pa
je s svojo zamislijo Prometeja kot drugega stvarnika poudaril njegovo stvariteljstvo, ustvarjalnost, in
tako sasoma postal pesnik. Tako se je uveljavil zlasti v 18. stoletju.
Prometej pesnik
e prej pa je bilo to poistenje nakazano e v renesansi:
1. Filippo Villani v kroniki mesta Firence (14. stol.): umetnik = drugi stvarnik, ki je Bogu
stvarniku podoben
2. Iulius Cesar Scaliger: pesnik = alter Deus, drugi Bog
3. George Chapman: promethean poets
Kar je pri Shaftesburyju novo je nain, kako je to utemeljil. Razlouje med pesnitvom na eni in
klasinimi umetnostmi (kiparstvom in slikarstvom) na drugi strani. Razlika je v tem, da slikar in kipar
oblikujeta loveka po zunanji podobi, pesnik pa od nje ni odvisen. Ravna se po inward form in
zato ne potrebuje modela, ni prisiljen prikazovati nekega resninega posameznika. S tem, da ustvarja
ljudi na taken nain, je podoben Bogu stvarniku, vendar mu e zdale ni enak, saj je kot drugi
stvarnik od njega vseeno odvisen. Za njegovo ustvarjanje je potreben entuziazem, boanski navdih.
38 Homo duplex: bitje narave in bitje kulture.

Prav po tem navdihu pa se resnini pesnik razlikuje od navadnega verzifikatorja.

iroko recepcijo je razprava doivela predvsem v Nemiji, Shaftesburyja je prevajal npr. Herder, ki je
njegovo razumevanje Prometejevega lika e poglobil v spisu Poskus zgodovine lirskega pesnitva
(1766 1767). V njem je Prometeja postavil za praizvir umetnosti in pesnitva, za prvega umetnika,
pri igar geniju imajo dele vsi pozneji umetniki in pesniki. Pomembna je predvsem misel, da
ognjena iskra genija (= Prometej) lahko vzplamti kjerkoli, v kateremkoli asu in pri kateremkoli
narodu. Iskro lahko ukrade tudi germanski Prometej, po Herderju npr. Shakespeare. Poistenje
Prometeja s pesnikom je bilo znano tudi Preernu, morda celo od Herderja, ki ga je bral po opovem
nasvetu.
Recepcija Shaftesburyja v Nemiji je bila tudi ustvarjalna, segla je torej iz refleksije o literaturi v
literaturo samo, in sicer bi lahko rekli, da je bila ustvarjalno napana. Shaftesbury je Prometeja
postavljal pod Jupitra in pesnika pod Boga stvarnika. Pri nemkem literarnem gibanju Sturm und
Drang iz 70. let 18. stoletja, se je pesnika ustvarjalnost zaela osredotoati na drugo potezo
Prometejevega lika, njegovo upornitvo proti najvijemu boanstvu. Taken pesnik, ki je zmoen
uteleanja lovekih likov brez prototipa v resninosti, ni ve pod Bogom stvarnikom, ni ve drugi
stvarnik, ampak je z njim na isti ravni in postane njegov tekmec. Prometejevo upornitvo je torej pri
pesniku kot stvaritelju ljudi dobilo novo razsenost: razsenost boja za stvariteljsko prvenstvo.
Dejansko so viharniki sami sebe razumeli kot tekmece stvarnika. Skozi svoje junake (npr. Faust, Nioba,
Prometej) so prikazovali lastno tekmovalno stvariteljsko prizadevanje. Zanje je bil izvor pesnitva genij
(Genie Zeit), paradigma pesnitva pa je v njihovh oeh postal Shakespeare, ki do takrat ni bil
kanonien avtor, temve je veljal za neregularnega pisca, ki v nasprotju s francoskimi klasicisti, kri
pravila dramske zvrsti. Vse njihove ideje so se stekle k Goetheju, ki je bil sredie viharnikega
gibanja.

Prometej pri Goetheju

Goethe je o Prometeju pisal tako v neliterarnih kot tudi literarnih delih. Najprej je o njem spregovoril v
svojih dveh zgodnjih estetikih spisih:
1. Ob Shakespearovem dnevu (govor, ki ga je pripravil za svojo drubo, zasnovan leta 1771)
2. O nemki gradbeni umetnosti (1772: esej, posveen katedrali v Strassbourgu)
V prvem spisu Goethe na Shakespearov god pesnika slavi kot novega Prometeja. Prometeja primerja s
Shakespearom (starega pesnikega genija z modernim) in njuno razmerje prikazuje kot boj.
Shakespeare naj bi tekmo dobil, saj ustvarja ljudi v kolosalni velikosti, medtem ko je Prometej
izdeloval majhne ljudi. Nato Shakespeara primerja e s samim seboj tudi v tem boju prizna zmago
Shakespearu.
Razpravama sta sledili e dve literarni deli: nedokonan dramski fragment Prometheus (1773/1774)
in oda z enakim naslovom (1774/1775). V dramskem fragmentu je Prometej glavni junak, v odi pa
govorec, vendar ni prikazan kot pesnik, temve kot kipar. To se nam lahko zdi kot korak nazaj, v
resnici pa imamo opravka s transpozicijo Goetheja pesnika v Prometeja stvaritelja loveka, to
stvariteljstvo pa je prikazano s pomojo kiparstva, ki je samo prispodoba za pesnitvo. Temeljnega
pomena za razumevanje Prometejevega lika je Goethejevo poistenje samega sebe kot pesnika s
Prometejem. Kot pesnik se je identificiral s Prometejem, zato je samega sebe (pesnika) uodobil kot
Prometeja stvaritelja loveka, ki je hkrati tudi kipar.
V avtobiografiji Pesnitvo in resnica, v poglavju, napisanem leta 1813, se Goethe ozira nazaj na svoje
zgodnje pesniko ustvarjanje. Pri tem pojasnjuje troje:
1. na zaetku je iskal utemeljitev svojega bivanja in jo nael v svojem pesnikem daru
2. to utemeljitev je upodobil v Prometejevem liku39
3. na temelju lastnega stvariteljstva (ustvarjalnosti) se je postavil po robu bogovom
39 Njegov glavni vir je bila upodobitev Prometeja kot kiparja v delavnici, znana e od grkega vaznega slikarstva,

vendar jo je Goethe poznal z risbe iz serije ilustriranih del o antiki, katerih avtor je bil francoz Bernard de
Montfaucon (Antika pojasnjena in prikazana s figurami). Na risbi Prometej sedi v svoji delavnici in izdeluje ljudi
iz terakote, pred njim pa je dokonana figura, ki ravno v tistem trenutku od Atene/Minerve prejema duo v podobi
metulja.

Transpozicija samega sebe v Prometeja je od Goetheja zahtevala zamenjavo pesnika s kiparjem. Vendar
pa je kiparstvo v tej transpoziciji samo prispodoba za pesnitvo, ustvarjanje figur je prispodoba za
pesniko ustvarjanje ljudi.
Dramski fragment ima dve dejanji:
1. Prometejevo stvarjenje ljudi
2. Prometej ljudem daje razline veine
Navedene besede izhajajo z zaetka drugega dejanja, a povzemajo prvo dejanje. Z le nekoliko
spremenjenimi besedami se konuje tudi Goethejeva oda o Prometeju; drugaen je zaetek:
Tukaj sedim, ljudi oblikujem po svoji podobi. to e bolj spominja na likovni vir, ki ga je imel
Goethe pri roki. Ravno te besede so klju do Goethejevega razumevanja narave Prometejevega
ustvarjanja in v njem utemeljenega upora. Skozi prispodobo kiparja preseva pesnik: Goethejev
Prometej ljudi ne ustvarja po podobi bogov (kot beremo pri Ovidiju), temve nach meinen Bilde, po
svoji podobi. Njegovo ustvarjanje je popolnoma avtonomno, bogovom ne dolguje ne modela ne
navdiha. Svet, ki ga Goethejev Prometej obljudi, ni noben posnetek, temve proti-svet, bojemu
svetu nasproti postavljena enakovredna stvaritev.
Prvo dejanje fragmenta se zaenja s Prometejevo uporno dro. Od bogov se je e oddaljil in se nahaja
na zemlji, medtem ko oni ostajajo na Olimpu. Poleg tega je tudi e ustvarjal: zemljo se je odloil
obljuditi in ustvariti svoj svet. Na to kae prihod bojega sla Merkurja, prvega med Prometejevimi
obiskovali, igar naloga je dosei, da bi se Prometej spravil z bogovi. Zevsa izrecno imenuje
Prometejevega oeta, torej ni titan, temve sin olimpskega boga. Prometej pa se distancira od tega, da
bi ga sam imenoval oe. Ree tudi: Nisem noben bog. Te besede merijo na Prometejevo namero,
da bi se loil od bogov. Gre za odrekanje in ne zanikanje boanskega porekla. Na noben nain noe biti
ve povezan z bogovi, kaj ele, da bi jim bil podrejen. Pravi, da sta tako nad njim kot nad olimpskimi
bogovi as in usoda. Enako govori tudi v odi.
Namen loitve bogov in ljudi, kot jo podaja Heziod v Teogoniji, je bil vzpostaviti hierarhijo, postaviti
ljudi v poloaj podrejenosti bogovom. Pri Goetheju gre za drugano loitev: loitev Prometeja od
bogov na podlagi lastne ustvarjalnost. Da je res tako, pokae drugi obisk, in sicer Prometejev brat

Epimetej. Prometeju posreduje boji predlog o novi delitvi podroij vladanja: Prometej naj se preseli
na Olimp, bogovi pa bodo zasedli nebo. Brat predlog gladko zavrne, saj noe z Olimpa varovati neba
pred ljudmi in jim vladati, saj jih je ustvaril sam, brez boje pomoi in si z bogovi nima esa deliti.
Tretja in zadnja ga obie Minerva, ki ima prav tako sprva vlogo posrednice. Prometeju prenese drugi
boji predlog: Zevs bo oivil Prometejeve stvaritve, e le-ta pristane na prvi predlog. Izkae se, da
Prometej ni vsemogoen ustvarjevalec, saj mu manjka mo, s katero bi svoje stvaritve oivel. Ljudje so
le mrtve figure. Toda tudi ta predlog Prometej zavrne: etudi so ljudje brez ivljenja, so svobodni in
nepodrejeni bogovom. V tem trenutku se Minerva nenadoma postavi na njegovo stran. Ponudi mu, da
ga popelje k izviru ivljenja usodi ki v resnici ni v domeni bogov. Na zaetku drugega dejanja pa
preberemo besede, s katerimi Prometej Zevsa ponosno pozove, naj pogleda na svet, ki ga je ustvaril.
Prometej svet zdaj ivi.
Goethe je v Prometejevem liku upodobil svoj lastni titanizem, loitev od bogov nach prometeische
Weise, ki je utemeljena v lastni ustvarjalni moi, moi, ki ni podrejena bogovom, temve kvejemu
usodi. Fragment je pusti nedokonan in se k Prometejevemu liku ni ve vraal, se je pa vse ivljenje
ukvarjal s Faustom (e od obdobja viharnitva, torej 50 let). Razlog je morda dejstvo, da je Prometej v
antinem mitu bog (kar je ohranjeno tudi pri Goetheju). Faust pa je e od svoje prve literarne pojavitve
smrtnik in s tem blije modernemu loveku, s tem pa tudi Goetheju.40

Zadnje razvitje Prometejevega lika se je zgodilo pod predpostavko modernega ateizma. Friedrich
Nietsczhe je v 300. aforizmu v delu Vesela znanost (1882) zapisal o Prometeju tole:
Mar si ni Prometej sprva mislil, da je ukradel lu in se zato pokoril, nazadnje pa je odkril, da je lu
ustvaril s tem, ko si jo je poelel, in da ni bil le lovek, temve tudi Bog delo njegovih rok in glina v
njegovih rokah?
Naletimo na temeljni premik: Prometej iz stvaritelja loveka in tekmeca Boga stvarnika postane
40 Oswald Spengler v svojem delu Zaton zahoda govori o faustovskem obutju modernega loveka in faustovskega

loveka povzdigne v zaitni znak zahodne kulture sploh.

stvaritelj loveka in Boga. To je pravi moderni Prometej, lovek, ki je vse ustvaril iz sebe. To odkritje
predpostavlja prvotno odkritje, in sicer, da je Prometej najprej sam ustvaril lu. Prometej je tako iz
svojega poelenja najprej ustvaril lu ali ogenj, potem pa tudi loveka in celo boga.
To zvezo ognja z eljo, poudare na samostvariteljstvu iz poelenja bomo sreali tudi pri Bou
Voduku.
Prometej v Vodukovi pesnitvi Ko smo Prometeji neugnani
Boo Voduek je izel iz kroga t.i. katolikih ekspresionistov (pozneja literarna zgodovina je to
gibanje popravila iz ekspresionistinega v simbolistino), vendar se je odvrnil tako od njih kot od
kranstva nasploh v 30h letih prejnjega stoletja. Krona njegovega predvojnega pesnikega dela je
zbirka z naslovom Odarani svet41 (1939). Po drugi svetovni vojni je objavil vsega 8 pesmi, eprav je
umrl ele v sedemdesetih. Kljub temu se je z njimi uvrstil na elo dveh antologij moderne slovenske
poezije po drugi svetovni vojni,
1. Slovenska lirika (Janko Kos, 1983)
2. Antologija sodobne slovenske poezije (Tine Hribar, 1984)
saj je spet vpeljal modernost. Slovensko pesnitvo je sicer v prvi polovici 20. stoletja razvilo razline
oblike modernosti (Kosovel, Podbevek), vendar se je med vojno odvrnilo od poetike modernosti in se
vrnilo k narodno-obrambni funkciji (inter armae silent musae). Voduek pa je izkunjo modernega
loveka priel upesnjevati s pomojo antinega mita (z jezikom ni eksperimentiral)42.
Takno izkunjo je izpovedoval e pred vojno, najbolj izrazito v pesmi Izpoved iz leta 1931. Kot pravi
Tine Hribar, se (v tej pesmi) razpre horizont sveta brez boga. Pesem podaja duhovno izkunjo
odsotnosti Boga, vendar to ni ve psalmistova izkunja zastrtja bojega oblija ali mistikova izkunja
teme noi (Sv. Janez od Kria), to ni ve noben prehodna stopnja v dinamiki nekega ivega
posameznikovega razmerja do boga, ki bi ji sledilo razodetje boje lui. Ne gre za zaasno bojo
odsotnost, temve univerzalno in dokonno dejstvo.
41 Sintagma, s katero je Max Weber oznaeval stanje modernega sveta brez bogov.
42 Po Friedrichu je prvi moderni pesnik Baudelaire, eprav je njegov verz popolnoma tradicionalen

(aleksandrinec). V slovenino ga je med prvimi prevajal ravno Voduek.

Nosilec izpovedi v pesmi ni jaz, pa pa kolektivni subjekt mi, s imer se izpoved univerzalizira. V
pesmi se 4x ponovi besedna zveza dosei nemogoe kot nekaken napad na Boga. V sklepni kitici
stoji pomiljaj, ki ima zelo mono funkcijo: na odsotnost Boga vee nenadno zatemnitev vsega sveta.
Naenkrat so prenehale goreti
sonce in zvezde in ve lui sveta.
Tistemu tirikratnemu dosei nemogoe sledi za pomiljajem mrk vseh lui sveta. Sintaksa tega
pomiljaja predstavlja abrupten prelom z vsem duhovnim izroilom; obutje zaasne, individualne
izgube Boga se spremeni v univezalno izgubo Boga v svetu. Ta zatemnitev sveta zgovorno napoveduje
Vodukovo pesniko zbirko Odarani svet, ki jo je napisal osem let kasneje in v kateri je svet brez
boje lui. Od kod pa prihaja lu modernega loveka? Odgovor nam daje pesem Ko smo Prometeji
neugnani.
Prva kitica na videz obravnava mitsko zgodbo o Prometejevi kraji ognja, vendar se mitski lik e v
prvem verzu pomnoi. Vsi smo Prometeji. e beremo to kontekstualno, se pokae, da smo Prometeji
vsi moderni ljudje na horizontu sveta brez Boga. Kraja ognja z neba, ki smo jo zagreili vsi, gre z roko
v roki z izgubo sveta v svetu.
Vzporednica z Nietzschejem je zveza lui in poelenja. Pri Nietzscheju je Prometej sam ustvaril lu s
tem, ko si jo je poelel, lu torej izhaja iz njegovega lastnega poelenja. Voduek pa pravi, da smo od
ognja zdaj sami vgani in nas e takoj na zaetku oznai s pridevkom neugnani. Neugnan pa je
tisti, ki je neobvladan, neukroen ali pa nekdo, ki ga nekaj neustavljivo ene. Nekaj najbolj prvinska
strast, sla po ivljenju nas je gnalo h kraji ognja. Ko Voduel na zaetku pesmi govori o prometejski
kraji ognja, rabi mitsko govorico, a s tem dejansko pove, da lu (ogenj) v resnici ni nikjer drugje kot v
nas samih. Lu, za katero smo mislili, da pripada Bogu, je v resnici naa lu, in v tej lui si ogledujemo
tudi vse drugo. Ta lu pa je naa lastna sla, poelenje, torej se nam vse kae v lu lastne sle po
ivljenju. Nietzschejevemu paru lu ivljenje pri Voduku ustreza par ogenj sla. Ogenj je sla in je
hkrati metafora zanjo. Sla nas ene in kot ogenj razsvetljuje. Ogenj, ki ga vidimo okrog sebe, je isti
ogenj kot tisti, iz katerega gledamo. V lui svoje sle gledamo iz sebe navzven, v svet in vidimo, da je
povsod ogenj.

Voduek v Prometejevem liku pesni nas, moderne ljudi, kot stvaritelje samih sebe. Sami smo se
ustvarili iz ognja, ki je naa sla po ivljenju. Svetovni poar izhaja iz nas samih. V tem svetu ni kazni
za krajo ognja, kot je bila za Prometeja v mitskem svetu. V tem svetu se le samovigamo in
samopouivamo. Naa lastna sla je tisto, kar nas viga in hkrati pouiva. Mi smo njeno gorivo in hkrati
njene rtve.

ORFEJ
Orfej pri Preernu
V sedmem sonetu Sonetnega venca Preeren izrazi misel, da bi samo pesnik, ki bi bil tak kot Orfej,
pri Slovencih lahko spet vzbudil ljubezen do domovine in jih s tem zdruil.
Po Ovidiju je bila Orfejeva mo tako velika, da je ganil (dobesedno: z mesta premikal) celo drevesa in
skale. Vergilij pravi, da je s svojim spevom krotil tigre; med ivalmi je zavladal mir in tako lovec kot
plen sta pozabila na svoje naravne vloge.
Preeren pa govori o zedinjenju svojih rojakov. Slovenski Orfej bi moral ganiti Slovence s svojo
pesmijo, ki naj bi bila nekaj taknega kot junaki ep. V njegovem asu pa ni slave junakih dejanj, ki bi
jih bilo mogoe (ali treba) opevati. Obstaja le neka druga slava: slava, ki jo uzira njegovo srce ob
Juliji.
Kmalu po Sonetnem vencu (1834) je napisal Krst pri Savici (1836), povest v verzih. Lik rtomira
Slovencev ne le, da ni zdruil, vendar jih je celo razdelil. Slovenski liberalci so v njem videli
poraenega resigniranca, liberalci/katoliki pa so njegovo spreobrnitev pozdravljali. Tudi bralci so
pogosto spregledali, da pesnitev pravzaprav kroji romantina ljubezen.
Junaka dela preteklosti ne morejo ve ganiti niti samega pesnika, pa pa njegovo srce vnema nekaj

drugega, pogled iz enskih oi43. V Magistralu Sonetnega venca Preeren uporabi metaforo
mokrcvetee ro'ce poezije, ki je samorazlagalna (ne nam treba iskati razlage zunaj Sonetnega
venca, da bi jo razumeli). To je v resnici zelo stara metafora.
Starogrka beseda anthologa izhaja iz besed nthos, roa, in lgos kot zbir (lgein = govoriti,
zbirati), dobesedno torej cvetober oz. opek najlepe cveteih cvetlic. e pri Grkih je bila lahko
antologija zbirka najlepih kratkih lirskih pesmi. Enako so imeli Rimljani besedo florilegium.
A. T. Linhart: Blumen aus Kranj
Baudelaire: Fleur di mal metafora na metaforo!
Baudelairove fleur di mal so v osnovi pesmi zla. V kranski govorici pa ima beseda roa e en
pomen, in sicer molitev, krepost. Pri Baudelairu gre lahko torej tudi za povelievanje, aenje zla,
neke vrste hvalnicu Satanu.
Poet tvoj nov Slovencam venec vije je pesem, ki govori o Preernovi zasebni ljubezni, namenjena pa je
tudi vsem njegovim rojakom. Gre torej za splet dveh ljubezni: do enske in do domovine. Pri tem ena
ljubezen lahko vzbudi drugo; iz ljubezni do enske (ki je kot sonce) se napaja ljubezen do domovine.
Primerjava med Vergilijevim in Ovidijevim ter Preernovim Orfejem
Spev Verglijevega in Ovidijevega Orfeja je toba, pri Preernu pa hvala. Kakor je Vergilijev in
Ovidijev Orfej ganil in za seboj zvabil e kamne, Preeren kot novi slovenski Orfej poskua ganiti srca
Slovencev. To je romantini, narodotvorni Orfej v emfatinem pomenu besede. Preeren ohranja
temeljno potezo Orfeja: s svojim spevom gani iva bitja in celo mrtve stvari.
Odkod pa pravzaprav Orfeju ta zmonost in njegova sposobnost katabaze 44 v Had?

43 V temelju petrarkistina metaforika (puica pogleda, (nebeka) lu oi ). V Sonetnem vencu se ljubljena

enska metaforino celo imenuje sonce, enako kot v Petrarcovem Kanconjeru.

44 Hoja navzdol, sestop, spust.

Izvorni mit
Namig, s katerim lahko pridemo do odgovora na vpraanje, je Orfejevo poreklo. Njegova mati je bila
muza (verjetno Kaliopa45, zavetnica epskega pesnitva). Po eni izmed razliic je bil njegov oe sam
Apolon, zavetnik muzikih umetnosti (kamor je sodilo vse pesnitvo), po drugi razliici pa ga je le
naredil za svojega sina s tem, da mu je podaril svojo liro. V tem drugem primeru velja, da je bil njegov
oe smrtnik Ojagos, kralj Trakije46.
Orfej velja za prvega pevca sploh, vsi pozneji avtorji ga smatrajo za starejega od Homerja. V
klasinih Atenah je vladalo preprianje, da so si veliki pesniki sledili v tem vrstnem redu:
1. Orfej
2. Muzaj
3. Heziod
4. Homer
S tem, da sta bila Orfej in Muzaj mistka pesnika.
Trakija, deela Orfejevega domnevnega smrtnega oeta, je bila ena izmed dveh deel, iz katerih je v
Grijo v arhajskem obdobju (od 5. do 8. stoletja pr. Kr., v asu grko-perzijskih vojn, ko se je Grija
uveljavila tudi kot duhovna velesila) prilo amanstvo; druga je bila Skitija47.
Eliade je leta 1951 amanstvo opredelil kot arhajsko obliko poganskega duhovnega ivljenja. Danes e
vedno obstaja v severni Aziji, na podroju Sibirije.
aman je bil lovek, ki je dobil izredne zmonosti; lahko se je preobrazil v ival, razumel je ivalsko
govorico in se lahko prestavil v stanje zamaknjenosti, kar je pomenilo, da je njegova dua za nekaj
asa lahko zapustila telo in potovala v onstranstvo: na nebo ali pod zemljo. V onstranstvo je lahko tudi
odpeljal due umrlih ljudi ali el iskat tja due bolnih, ljudi, ki so bili kot mrtvi. Za arhaina ljudstva
45 Muze imena dobijo pri Heziodu, posamezne funkcije pa ele v rimskih asih.
46 Severna Grija, danes priblino ustreza Bolgariji.
47 Severozahodno od rnega morja, danes juna Rusija in Ukrajina.

bolezen namre ni imela organskega vzroka, lovek je zbolel, ker je zlobni duh njegovo duo odpeljal v
podzemlje. Zato se je morala pri takni katabazi amanova dua pogajati s podzemskimi duhovi.
Zamaknjenje je aman dosegel z divjim plesom, pri tem pa je sproti pripovedoval o tem, kar se mu
dogaja na duhovni poti in se spremljal s strunskim glasbilom. Bil je hkrati vedeevalec, zdravilec in
pevec. Pri mitskem pevcu Orfeju najdemo e dve amanski potezi:
1. sposobnost komunikacije z ivalmi (kroenje tigrov)
2. sposobnost, da odide po ugrabljeno duo v onstranstvo, izpogaja njeno vrnitev in jo pripelje
nazaj
Grki so s amanstvom prili v stik ob kolonizaciji rnega morja. V 8. stol. so najprej kolonizirali
drave na zahodu (Magna Graecia), na vzhodu pa obalo Male Azije (Ionia). Kasneje, v 7. stol., so te
mestne dravice same nadaljevale s koloniziranjem. V Trakiji in Skitiji je bilo amanstvo e iva
religija, najprej se je razirilo v azijski del in nato seglo na jugu vse do Krete (s to tezo se ne strinjajo
vsi strokovnjaki, temve je postala nekaj, do esar se je treba opredeliti). O tem pie tudi E. R. Dodds v
svojem delu Greeks and the Irrational (1951). Razmah amanstva je bil za staro Grijo do neke mere
nenavaden, saj je veljala za kraljestvo mere, urejenosti in svet jasne razmejenosti, tudi smrtnikov od
bogov.
Poteze amanstva najdemo tudi pri predsokratikih, npr. pri Pitagori, Parmenidu in Empedoklu.
Sledi amanstva na primer lahko zasledimo v Pitagorovem delu O naravi (zaetek 5. stol. pr Kr.).
Pitagora velja za oeta ontologije in logike. Spraeval se je o tem, kaj resnino biva: z iracionalnim
aktom uvida lahko uvidimo bivajoe, ki je povsem loeno od lovekega sveta, ni iz niesar nastalo, se
ne spreminja in ni ne nastane iz njega. Bivajoe kratkomalo je in ne more biti nebivajoe. Tako je
postavil tudi prvi logiki zakon: zakon neprotislovja (A B => B A). Ker je samo bivajoe,
nebivajoega pa ni, se s tem izkljui tretja monost.
To misel je Parmenidu, kot pravi sam, sporoila boginja v onstranstvu. Zaetek zahodne racionalnostio
predhodnikov, Hezioda in Homerja. Na pot v onstranstvo naj bi ga v koiji odpeljale soneve here:
tudi najprej so prispeli do vrat konca poti noi in poti dneva, kjer se konuje na, loveki svet. To

nas spomnja na amansko pot v onstranstvo.

Da je bil Parmenid povezan s amanstvom, kaejo tudi arheoloka izkopavanja v Eleji. Najdenih je
bilo veliko kipov in herm (doprsnih kipov), opremljenih z napisi. Ve jih je vsebovalo besedo
phlorhos, gospodar brloga, med drugim tudi herm Parmenida.
Vse najdbe so odkrili v podzemnem prostoru (kriptoportiku), kjer so razline dejavnosti opravljali
pripadniki posebne filozofske in verske ole, astilci boga z imenom Apolon Uli (tisti, ki zdravi). Ta
kult so iz Jonije skupaj s amanskim izroilom verjetno prinesli Fokajci, ki so ustanovili Elejo cca.
540 pr. Kr. Zelo verjetno je Parmenid sam zgradil ta brlog in bil prvi elejski foliarh. Njegov pridevek
je bil Uliat (Apolonov sin) in prav mogoe je, da so tam prakticirali katabazo. Tako je bil Parmenid
prvi katabat v Eleji in je na ta nain povezan z Orfejem.
V zgodnji (arhajski) grki literaturi Orfej nima pomembnega mesta v nobenem velikem delu, v
nasprotju z Odisejem in Prometejem. Prvo ohranjeno literarno prievanje je samo omemba pri
arhajskem grkem liriku Ibiku v 6. stol. pr. Kr., ki ga je oznail za slavnega Orfeja in Orfeja
sloveeg imena. Ibik je bil eden izmed devetih izbrancev, ki so jih uvrali v literarni kanon. Med
njimi sta bila tudi Pindar, ki je zasedel prvo mesto, ter Simonid, ki je prvi hvalil mo Orfejevega
speva in njegovega uinka na ivali: ribe skoijo iz vode
Pindar ga omenja kot prvega pevca in argonavta. Mit o argonavtih, Jazonu in drugih junakih, ki se v
Kolhido odpravijo po zlato runo velja za prvi grki mit sploh. Argonavti naj bi bili za eno generacijo
stareji od drugih grkih junakov. Kaj pa je med njimi poel pevec Orfej? Junaki grkih mitov so vsi po
vrsti ubijalci (tudi Prometej je rtvoval ivali), Orfej pa je samo pevec. Ni niti rtvovalec ivali niti
ubijalec ljudi.
O Orfeju med argonavti govori ep Apolonija Rodokega iz. 3. stol. pr. Hr. (helenistino obdobje)
Zapie, d bi odprava brez pevca med bojevniki propadla, saj je Orfej dosegel, da je ladja varno zaplula
med Simplegadama: eri sta oab njegovi pesmi obstali na mestu. Njegov spev je bil moneji tudi od
petja siren, ki je izgubilo svojo mo, nazadnje pa je z njim uspaval zmaja, ki je varoval zlato runo.
Orfej v epu nastopa tudi kot pripovedovalec, kar je bil eden izmed nainov, kako mitski lik pribliati
poloaju avtorja.

Druga in najpomembneja zgodba o Orfeju je tista, ki vkljuuje tudi njegovo eno Evridiko.
Evripid je v 5. stol. pr. Kr. (klasino obdobje) napisal tragedijo Alkestida, ki je bila prvi uprizorjena
cca. 480 pr. Kr. in je najstareja od nam znanih Evripidovih tragedij. tevilni klasini filologi se
spraujejo, e gre sploh zares za tragedijo, saj se pravzaprav kona sreno oz. je konec odprt. Lahko da
je Alkestida, ki jo Herakles vrne iz podzemlja, le podoba prave Alkestide, saj ves as moli. Navdih za
to je Evripid nael pri Stizihipu in njegovi tragediji o lepi Heleni, v kateri je Paris s seboj v Trojo
odpeljal le Helenin privid, prava Helena pa je ves as vojne v resnici v Egiptu.
Ko bi le imel Orfejev jezik in pesem ...
To je prvo ohranjeno prievanje o Orfejevi katabazi v grki literaturi. Med Grki so e prej kroile
zgodbe o njegovem spustu v podzemlje, vendar se pri Evripidu prvi pojavi implikacija, da je el tja
iskat svojo eno. e je ta povezava obstajala e prej, ne vemo.
Nekoliko stareje prievanje poznamo iz slikarstva. Polignot je slovel po poslikaeh poslikav: zavzetje
Troje in Odisejev spust v podzemlje. Od slednje poslikave se je ohranil le prvah stavbe v Delfih, ki so
jo dali zgraditi prebivalci Knida v hvalenost boanstvu. Znani sta nam temi dveh poslikav: zavzetje
Troje in Orfejev spust v podzemlje. Od slednje poslikave se je ohranil le precej natanen opis v
Pavzanijevem Opisu Grije. Na njej Orfej v Hadu igra na liro, vendar manjka njegova ena, zato je
mogoe, da je bila zgodba o katabazi ele naknadno povezana z Orfejevo eno kot motivom za spust.
Obstajala je tudi zbirka pesnitev z naslovom Spust v Had, ki so bile morda napisane e v 6. stol. pr. Kr.
(konec arhajskega obdobja), vendar se ni od njih ohranil niti en sam fragment. Pesnitve so njihovi
avtorji pripisali kar samemu Orfeju, sami sebe pa so imenovali orfiki. Pripadali naj bi religioznemu
gibanju, imenovanemu orfizem, pojavili pa so se ne le v Atenah, temve tudi na jugu Italije. Takrat so
morda nastale njihove prve pesnitve, orfine teogonije, ki so bile prav tako pripisane Orfeju. Zapisane
teogonije, ki so se ohranile le v fragmentih, so mnogo kasneje predelave iz poznega helenizma.
Naeloma lahko orfikom pripiemo tri cikle pesnitev:
1. KATABAZE

2. TEOGONIJE
3. HIMNE
Na orfine himne iz 3. stol. pr. Kr. so se sklicevali tudi novoplatonisti. eprav nimamo pisnih
dokumentov zgodnjega orfizma, je zelo verjetno, da so prva dela v Orfejevem imenu nastala e v 6.
stol. pr. Kr. Na najstarejem ohranjenem grkem papirusu sploh je razlaga orgine teogonije (najden je
bil v Solunu).
Zakaj so orfiki svoja dela pripisovali Orfeju?
S tem so si poskuali zagotoviti dostojanstvo tega, kar izhaja iz starodavnosti, kar je izvirno in pristno.
lo je za presti izvirnosti. Ta gesta je iz Orfeja pevca naredila tudi religioznega uitelja reformnega
nauka, ki je korenito preoblikoval uveljavljeno religiozno izroilo. Poleg avtorskih zapisov so mu
zaeli pripisovati tudi ustanovitev cele vrste misterijev, ki so bili najvekrat povezani z Dionizom ali
Perzefon.
Za orfini nauk so potrebne 3 postavke:
1. nesmrtnost due
2. preseljevanje du
3. oievanje,
ki jih najdemo tudi pri pitagorejcih. Pitagora je svojo bratovino ustanovil v juni Italiji. Noben
pitagorejski spis ni nastal pred koncem 5. stol. Obstajajo nasprotujoa si prievanja o Pitagori: po enem
je bil le religiozni vodja in sam ni pisal, po drugem pa je tudi sam pisal pod orfejevim imenom.
Oglejmo si nataneje vse tri postavke orfinega nauka:
1. NESMRTNOST DUE
V odlomku, ki ga najdemo v Platonovem dialogu, se Sokrat poigrava z etimologijami grkih besed:
sma (telo) je sma (grob) due. Telo je torej za duo sma, telo in hkrati zapor.
Dua je za asa svojega zemeljskega ivljenja pokopana v telesu, saj v njem preivlja kazen. Vendar ne
propade skupaj s telesom, temve se ga osvobodi, v nekem smislu takrat celo ele zares zaivi, v

vsakem primeru pa ivi naprej, ko telo propade. Taken dualizem due in telesa se je prvi pojavil pri
orfikih, pri Homerju pa ga e ni: telo in dua e ne stojita nasproti drug drugemu. Dua tudi e ni
sredie loveke osebe; lovek je za Homerja telo.
Iliada (1, 1-15)
Ko Homer pove, da je Iliada pesnitev o Ahilovi jezi, poda tudi posledice te jeze: smrt mnogih junakov.
Na zemlji ostanejo njihova trupla, njihove due pa se spustijo v podzemlje. Telo, ki je bilo prej ivo, je
zdaj truplo. Homer za telo in truplo uporablja isto besedo, sma, torej dua telesu ne daje identitete, ni
vsebnica lovekove osebnosti. Homerski lovek v bistvenem oziru ni dua, ampak telo, zato junak tudi
oblei kot truplo ker je truplo.
Pojmovanje due pri Homerju
Dua je le neke vrste ivljenska sila, ki jo Homer omenja le takrat, ko telo zapusti. Nikoli pa ne omenja
due kot vsebovane v telesu, ko je e ivo. Dua lahko telo zapusti zaasno, med spanjem ali stanjem
nezavesti, in se nato vrne, lahko pa odide za zmeraj (ko lovek umre). Smrt pomeni izgubo ivljenske
sile, telo se spremeni v truplo, spremeni pa se tudi narava due. Ko prestopi v podzemlje, namre
preneha biti ivljenska sila in postane senca, ki nosi podobo svojega lastnika, postane njegov posnetek.
Ker nima ivljenske sile, tudi ni mona miljenja in ustvovanja, usojena je na medlo, zabrisano,
otopelo bivanje. Senca je torej obsojena na bivanje brez ivljenja, eprav bivanje sicer enaimo z
ivljenjem. Vendar biva lahko tudi mrtva stvar, e samo s svojim obstojem.
Sencam se lahko zaasno vrne dar govora, in sicer ko se napijejo krvi (npr. ive ivali). ele takrat
zautijo svoje medlo bivanje, zdi se, kot da ele takrat lahko zanejo razmiljati. Pred darovanjem krvi
so le pogreznjene v svoje bivanje. Ko je dua torej na zemlji in daje loveku ivljenje, mu daje tudi
zmonost razmiljanja in ustvovanja. Vendar je le pogoj za ivljenje in dejansko nima konkretnega
vpliva na razmiljanje in ustvovanje: nosilci za to so locirani na razlinih mestih v telesu in delujejo
kot telesni organ.
Pri Homerju ni dualizma telo dua, torej med smrtniki in nesmrtniki, ljudmi in bogovi obstaja ostra
razlika. lovek smrti ne more premagati, dua, ki telo zapusti, je le e senca brez ivljenske sile. Pri
orfikih pa je dua nesmrtna in tako lahko lovek kot dua premaga smrt. Nesmrtna dua je boanska

prvina v loveku, prestopa lonico med sabo in bogom, po tej lastnosti je bog. Orfino dojemanje due
je dalo podlago za to, da je dua postopno (v priblino 200 letih) postala sredie lovekove osebe v
asu njegovega zemeljskega ivljenja. Postala je nosilka lovekih lastnosti.
To misel zaenja razvijati e Heraklit, dokonno pa jo je izdelal Platon, ki je duo razdelil na tri dele:
1. elelni
2. razburljivi, strastni
3. umni,
kot nesmrtnega pa je opredelil le umni del due.
Kaj pa se z orfino duo zgodi po smrti?
Nesmrtna dua ne samo da daje telesu ivljenje, ampak je tudi nosilka njegove individualnosti
(nosilka individualnega lovekega sebstva). loveka pa njegova individualnost ohranja ivega tudi po
smrti. Tisto, kar pa se konkretno zgodi z duo po smrti telesa, je selitev. Vsaka dua se seli v drugo telo,
in to ne enkrat, ampak vekrat. Druga postavka orfinega nauka govori o tej selitvi.
2. PRESELJEVANJE DU
Za preseljevanje du se je pri Grkih uveljavilo ve izrazov. Najstareji je najverjetneje palingenesis,
vnovino rojstvo, najbolj razirjen pa metempsychosis (metempsihoza), ki pomeni preduevanje.
Po Snojevem mnenju pa je najbolj primeren izraz metemsomatosis, kjer je somatosis glagolnik, ki
podobno kot v slovenini oznauje proces uteleanja. Prevedli bi ga lahko kot preteleevanje.
Preseljevanje du se lahko danes marsikomu zdi naivna in otroka ideja, svoj as pa je pomenila
izredno globok odgovor na obstoj zla na svetu (kot pravi slovenska ljudska modrost: Za vsako rit
raste palica!). Slab lovek velikokrat vzbuja obutek, da kazen za njegov zloin ni bila zadostna.
Marsikateri hud zloinec lahko ivi sreno in v izobilju, ne da bi sam pri sebi trpel za to, kar je storil.
Kaknemu zakrknjencu se uspe celo ogniti vsaki kazni in v takem primeru je prej naveden pregovor le
prazna tolaba tistih, ki si v svojem ivljenju prizadevajo pravino iveti. Smisel metempsihoze je
podati vtis, da zloinci ne ostanejo nekaznovani, saj vsi prejmejo plailo za svoja dejanja. Morda ne
v tem ivljenju, pa pa zagotovo v drugem. Orfiki so tako prvi na zahodu, ki so prepriani, da bo

zloinceva kazen njegovo naslednje ivljenje. Na naslednje ivljenje torej vpliva moralna kvaliteta
sedanjega ivljenja. To pojmovanje najdemo e malce prej v Indiji in njihovem sistemu karme, vendar
ni jasno, ali so obstajale zveze med vzhodom in zahodom.
Dua ob smrti telesa ne propade, temve se mora na novo utelesiti. Glede na prejnje ivljenje se po
hierarhini lestvici utelesi navzdol (v loveka nijega rodu oz. stanu ali celo v nije ivo bitje; po
pitagorejcih se lahko dua ponovno utelesi v ivalih, pa tudi rastlinah), ali navzgor (v loveka vijega
rodu oz. Stanu). Nobeno preiveto ivljenje torej ne ostane brez izplaila za slaba dejanja kazen, nije
uteleenje, za dobra dejanja pa nagrada, vije uteleenje.
Cilj preseljevanja du pa je izstop iz cikla ponovnega uteleenja.
3. OIEVANJE
Da lahko dua izstopi iz cikla ponovnega uteleanja, mora imeti lovek vedenje o selitvi due in
njenem poloaju v svetu, obenem pa mora gojiti askezo (vzdrnost od hranjenja z mesom48, od
rtvovanja ivali, ...). Oievanje ni le mogoe ker ima dua v sebi boansko prvino temve celo
nujno potrebno, saj lahko boansko prvino due zadui krivica, titanska prvina. Oievanje pomeni
oievanje grehov iz prejnjih ivljenj in predvsem odstranjevanje titanskega, ki je soizvorno z
boanskim.
Titansko strogo gledano ni neboansko, saj so titani bogovi, prvotni bogovi, zato je razloevanje
titanskega (kot nebrzdanega in divjega) od boanskega reda izposojeno od orfikov. Po njih je lovek
dvojnega izvora: boanskega in titanskega. O tem pripovedujejo orfine teogonije, nas pa zanima
predvsem orfina antropogonija. Ta je sestavni, sklepni del teogonij. Vanjo se izteka celotna zgodba o
tem, kako so nastali bogovi in kako so se menjavale njihove vladavine. Predstavlja zgodbo o nastanku
loveka in njegovem dvojnem izvoru, ki so jo orfiki sestavili iz mitskega izroila, poznamo pa jo iz
Rapsodske teogonije, katere korenine segajo vse v 6. stol. pr. Kr.
Povzetek orfine antropogonije
Titani so zavistni, ker je Zevs svoje vladarstvo nad svetom predal sinu Dionizu. Otroka zato z igraami
48 Orfiki so bili prvi vegetarijanci na zahodu. :)

in ogledalom zvabijo v past, ga zgrabijo, razkosajo in porejo. Ateni uspe reiti samo Dionizovo srce, iz
katerega je pozneje oivljen. Zevs se titanom mauje tako, da jih s strelo sege, iz njihovega pepela pa
nastane loveko telo.
Iz zgodbe o razkosanju Dioniza izhaja, da ima loveki rod titansko naravo, je straen in uniuje.
Vendar pa ima loveki rod zaradi tega, ker so titani vase z zauitjem vkomponirali Dioniza, tudi
drugo, boansko naravo. Boanska prvina je dua, titanska prvina je telo.
Telo je za Orfike grob due, saj je lovekova dua pokopana v njegovem lastnem telesu, kot je bil
pokopan Dioniz, ko so ga porli titani. Naloga loveka je, da prebudi duo v sebi in premaga titansko
naravo svojega telesa. lovek se spopada z lastnim titanstvom in ele ko se ga osvobodi, izstopi iz
kroga vnovinih uteleenj.
O izstopu iz kroga uteleevanja govorijo ti. zlati listii, ki so jih arheologi odkrili po grobovih v
juni Italiji in Griji, najstareji pa izvirajo iz 5. stol. pr. Kr. in tako predstavljajo tudi najstareja
ohranjena orfina besedila. Listii so sluili kot navodilo mrtvemu, kam naj krene in kaj mora rei, ko
pride v podzemlje. Nekateri preuevalci menijo, da so kratka besedila na listiih izvleki iz dalje
pesnitve, orfine katabaze (pesnitve o Orfejevem spustu v podzemlje). Napisani so v heksametrih.
Orfej se sicer nikdar ne omenja, sta pa imenovana Perzefona in Dioniz. Raziskovalci domnevajo, da je
prav glas, ki daje mrtvemu navodila, Orfejev glas. Zlati listii so torej nekakna priprava na sreanje s
Perzefono, kraljico podzemlja.
Navodila se glasijo priblino tako: ko bo priel v podzemlje, bo na desni strani najprej zagledal izvir
in ob njem belo cipreso. Vendar iz tega izvira ne sme piti, saj je to izvir pozabe. Mora se vzdrati in
nadaljevati do izvira spomina, ki ga varujejo straarji. Njim bo moral odgovarjati na vpraanja,
odgovor, ki ga mora dati, pa je slednje:
Zemlje otrok sem in zvezdnega neba,
toda moj rod je nebeki. To sami e veste.
Sem izsuena od eje in propadam! Dajte
br hladne mi vode, ki iz jezera spomina priteka!

(Zlati listi iz Petelije)

Ta odgovor izpriuje vedenje, da je pokojnikovo ivljenje dvojno (prvi verz), z drugim verzom pa
dua dodatno poudari svojo boanskost. Dua, ki se zaveda dvojnosti svojega porekla, mora torej e
enkrat ponoviti poudariti da je boanska, s tem pa izrazi eljo, da bi se reila lastne dvojnosti in
titanske narave.
Ko straarji sliijo ta odgovor, ki mora biti izreen natanno tako, dui dovolijo, da se odeja v jezeru
spomina. Ko nazadnje pride do kraljice Perzefone, le-ta pokojniku ree:
Blaen in najsreneji, namesto smrtnik bo bog. (Zlati listi iz Turijev)
Pot due po podzemlju se s tem kona. Pitje iz jezera spomina pomeni, da se je osvobodila svoje
titanske narave in obnovila svojo boanskost. Nesmrtnik je moral ez ve ivljenj, da se je v polnosti
postal bog. Z vrnitvijo k boanskemu izvoru je konec kroga vnovinih uteleenj.
Evridika
Vrnimo s k toki v grki literaturi, kjer v zgodbo o Orfeju vstopa njegova ena. Ta v klasinem
obdobju grke literature (5. - 4. stol. pr. Kr.) e ni imela imena. Nekaj let po Evripidu je o njej govoril
Platon v svojem Simpoziju. Platonov Feibros, ki pripoveduje, Orfejeve ene e ne poimenuje, vendar
pa jo, za razliko od Evipida, e omeni. Ime je dobila ele pri Hermesianaksu (helenistinem pesniku iz
3. stol. pr. Kr.), vendar le-to ni bilo Evridika (tista, katere vladavina see dale), pod katerim jo
poznamo zdaj, temve Agriopa (divjeoka, tista, ki divje gleda). To ime kae na njeno poreklo. Pri
Grkih se je uveljavilo izroilo, da je bila Orfejeva ena boanstvo nijega reda, nimfa, naziv
divjeoka pa bi lahko izraal njeno boansko, luminozno (strano, a hkrati privlano) plat. To izroilo
je sprejel tudi Vergilij. Vendar grka beseda nymphe lahko pomeni tudi mlado zaroenko, Evridika pa
je vendarle mlada ena. Ime, pod katerim nam je znana danes, dobi pri anonimnem piscu, ki je napisal
delo Toba za Bionom v 1. stol. pr. Kr., nedolgo preden se je tematike lotil Vergilij.

Pri vseh natetih grkih piscih Orfejeva katabaza implicira sreen izid. To je vidno v Platonovem
Simpoziju, kjer Feibros Orfeja primerja z Aklestido.
Ona [Alkestida] je bila edina, ki se je odloila, da bo sama umrla za svojega moa, eprav sta ivela
e njegova oe in mama. Zaradi ljubezni ju je toliko prekaala po naklonjenosti, da je pokazala, kako
sta sinu tujca in le po imenu sorodnika. Ko je storila to dejanje, se je to zdelo storjeno tako lepo ne le
ljudem, ampak tudi bogovom da so ji, ker so dejanje obudovali, dovolili, da se je njena dua vrnila,
eprav so ob velikem tevilu takih, ki so izvrili mnoga lepa dela, to astno nagrado, da se je dua vrnila
iz Hada, bogovi naklonili le malotevilnim. Tako izredno celo bogovi spotujejo vnemo in krepost v
ljubezni. Ojagrovega sina Orfeja pa so poslali iz Hada, ne da bi kar koli opravil: pokazali so mu le
privid enske, zaradi katere je priel, nje same mu pa niso izroili, ker se je zdel pomehkuen, saj je bil
kithatod in si ni kot Alkestida drznil umreti zaradi ljubezni, ampak je z zvijao dosegel, da je iv stopil
v Had.
Bogovi Orfeju dajo le privid ene, ker je v podzemlje vstopil s trikom: gre za kritiko starega
pesnikega mita. Platonova zgodba predpostavlja prvotno zgodbo, na katero se nanaa in jo radikalno
spreminja. V tej prvotni zgodbi, ki je bila Grkom v Platonovem asu skoraj zagotovo znana, je Orfejeva
katabaza morala biti uspena. Uspenost je tudi pri ostalih piscih le implicirana, nikjer ni podana jasno,
ne ve se, kako je Orfej z Evridiko priel iz podzemlja, ali da sta skupaj ivela sreno do konca dni.
Beremo lahko le o Orfejevem uspehu v podzemlju. Vsi grki pisci izrecno govorijo le o tem, kako je
Orfej s svojim dejanjem ganil vladarja podzemlja, da mu je vrnil Evridiko, same vrnitve iz podzemlja
pa nikoli ne omenjajo. Prav tako nihe ne namiguje, da bi mu ta tej poti spodletelo. Na to prvi
naletimo ele v Vergilijevih Georgikah in e kasneje pri Ovidiju v Metamorfozah.
Vergilij je prvi, ki je v pripoved o katabazi vpletel Orfejevo ozrtje, s imer mu vrnitev z Evridiko tudi
spodleti. Zgodba o Orfeju in Evridiki je bila pri Rimljanih (ne pa tudi pri Grkih) zgodba o ljubezni, ki
poskua premagati smrt. Platon npr. v svoji zgodbi povzdiguje Alkestido, ki se je rtvovala namesto

moa, ni pa poskuala s svojo ljubeznijo premagati smrti. Prav to premagovanje smrti z ljubeznijo pa
ima za bralce in pisce privlanost e danes.
V Visoki pesmi beremo, da je ljubezen mona kot smrt, tu pa je ljubezen moneja od smrti. Vendar
pa Orfejeva ljubezen ne premaga le vladarja podzemlja, ki ga uspe ganiti s svojim spevom, temve tudi
Orfeja samega: ko se ozre, Evridiko za zmeraj izgubi. Navsezadnje torej slavi smrt.
Orfej v Vergilijevih Georgikah
Vergilij je bil rojen okoli 70 pr. Kr., v bliini Mantove v S Italiji). Bil je nekoliko stareji od Horacija, s
katerim je kasneje prijateljeval, ter Avgusta Oktavijana. Oe je bil premoen kmet, zato je Vergiliju
lahko omogoil, da je v Rimu tudiral retoriko in filozofijo. tudij retorike je bil takrat v nekem smislu
tudij literature, na nek nain je sicer sluil pridobitvi govornikih vein, pomembno pa je to, da so kot
gradivo, ob katerem je potekalo kultiviranje govornikih zmonosti, sluila literarna gradiva. Gojenci
retorskih ol so torej dobili dobro literarno izobrazbo.
Vergilijevo ivljenje je pretresala rimska dravljanska vojna, predvsem leta 42 pr. Kr., ko so zaplenili
njihovo domaijo.49Po bitki na Filipih je sledil za veino Rimljanov, ki so bili zemljiki posestniki, hud
udarec, saj zaveznika Avgust in Mark Antonij razlastita veino posesti in jih razdelita med poveljnike,
ki so jima pomagali. Vergilij je po vezah dobil v zameno posestvo na severu Italije, ozemlje v bljiini
Neaplja.
Ekloge je zael pisati leta 42 pr. Kr. Po izdaji je postal njegov podpornik Mecenat, ki je bil tudi
Oktavijanov politini svetovalec. Njegovo ime je zdaj obe ime za nekoga, ki lastno premoenje in
politino silo namenja v podporo pesnitvu. K pisanju drugega dela, Georgik, je Vergilija vzpodbudil
prav Mecenat. Konal jih je leta 29. V Georgikah najdemo tudi zgodbo o Orfeju. Eneida, njegovo
tretje delo, je ostala nedokonana, saj ga je sreala smrt.

49 Malce po bitki na Filipinih (kraj v Makedoniji), kjer so se spopadli na eni strani privrenci Cezarja, na drugi strani

pa njegovi nasprotniki, ki bili so poraeni. S tem je konec republikanstva v Rimu, to pa ne pomeni e konca
dravljanske vojne. Ta se kona se leta 31, ko se spopadeta oba zaveznika: Avgust in Mark Antonij.

Vergilij je najveji pesnik najpomembnejega, epostejskega obdobja (od Cezarjeve do Avgustove

smrti oz. od leta 44 pr. Kr. do leta 14 / od Ciceronove do Ovidijeve smrti / od Vergilijevih pesnikih
zaetkov do Ovidijeve smrti leta 17) v rimski knjievnosti.
Obudil je figuro najstarejega pesnikega izroila, poeta vates (pesnik videc), pesnika kot glasnika in
navdihovalca svojega asa. Njegova dela so v starem Rimu postala olsko tivo, brali so ga tudi rimski
kristjani, ki so ga prepoznali za poganskega preroka (sploh po etrti eklogi). Iz tega izroila pa izhaja
tudi Dante, ki ga imenuje na najveji pesnik. Zaradi mogone pesnike vizije ga je v 20. stoletju
Theodor Haecker poimenoval za oeta Zahoda.
Mit o Orfeju in Evridiki je Vergilij torej vpletel v Georgike. Naslov tega dela izhaja iz grke besede
georgs, kmet. Lahko bi ga prevedli kot kmetstvo ali kmetovanje. Literarna zvrst Georgik je
pouna pesnitev, prvi primer pa so Heziodova Dela in dnevi. Georgike se delijo na tiri knjige, prva
govori o poljedeljstvu, druga o gojenju dreves, tretja o ivinoreji, etrta pa o ebelarstvu.
Prikazujejo ivljenje rimskega kmeta, njegovega boja z naravo, v resnici pa so pripoved o rimskem
etosu in zmagi Rimljanov nad svetom. Kmet, utrjen v boju z naravo, je v vojnem asu zamenjal orodje
za oroje, po koncu vojne pa se je vrnil nazaj na polje. Ozadje dogajanja je rimska dravljanska
vojna, ki je predstavljala hudo grojo za stari rimski nain ivljenja, torej za stari rimski etos, in je s
tem dala povod za pisanje dela. John Dryden je o Georgikah zapisal, da gre za the best poem of the
best poet.
Na koncu etrte knjige naletimo na mit o Aristeju (pastirskemu bogu), ki mu umre ebelji roj. ebele
so imele v antiki poseben status, saj so po eni strani pridelovale med, edini vir sladila, ki je v kretski
religiji veljal celo za jed, ki jo uivajo bogovi, po drugi strani pa zaradi svojega izredno organiziranega
naina ivljenja.50 Aristej se obupan zatee k materi, nimfi Kireni, ki mu svetuje, naj ujame Proteja,
morsko poast, ki ves as spreminja svojo obliko. Aristej to res stori in Protej mu pove vzrok smrti
njegovih ebel. Kriv je namre za smrt Orfejeve ene Evridike, ki je stopila na strupeno kao, ko je
beala pred njim. Zakaj jo je Aristej preganjal, ni jasno (morda ji je hotel storiti silo). alujoi Orfej
je zato nadenj priklical kazen, smrt njegovega ljubljenega ebeljega roja.
Zgodbo o Orfejevi katabazi Protej pripoveduje Aristeju.
50 ebela ima poseben status tudi v slovenini: vse ivali, razen nje, poginjajo, ebela pa umre.

Orfej po Evridikini smrti nekaj asa blodi po zemlji in toi za njo, nazadje pa se odpravi ponjo v
podzemlje.
Vergilij, Georgike (4, 464-527)
On pa ljubezen je ranjeno sam na bregu samotnem
z liro tolail in tebe, mila druica, opeval,
tebe, ko vstajal je dan, in tebe, ko v no je splahneval.
el v globeli je tajnarske, Dita visoko preddvorje,
vstopil je v gaj, kjer srhljive megle se plazijo v mraku,
el je, stopil pred Mane in stranega kralja podzemlja,
bitja, ki pronja loveka jim src nikdar ne omei.
e ob spevu ganljivem z dna Ereba prhnejo trume

Orfejev spev ni opisan, kaj ele reproduciran, saj bi to pomenilo Vergilijevo tekmo s samim Orfejem.
Pripoveduje samo o uinku Orfejevega speva, s katerim gane prebivalce podzemlja. Pri Homerju sence
v podzemlju bivajo medlo, zdaj pa te sence Orfej kar naenkrat gane, vzgiblje v ustvovanje s svojim
spevom. Vsi zastrmijo, vsi obstanejo. Pripoved nato preskoi del dogajanja, Vergilij ne govori o
vladarjih podzemlja (Hadu oz. Plutonu in Perzefoni oz. Pojzefini), ni pa tudi ne pove o pogoju, pod
katerim se lahko Orfej vrne z Evridiko na zemljo.
Orfej se tako e vraa z Evridiko, na poti nazaj, ko e skoraj prideta iz podzemlja, pa se spozabi in se
ozre: ustvu se vda, na Evridiko svojo ozre, v izvirniku victusque animis respeacit. Beseda animis
oznauje ustvo, slovenski prevod pa dodaja Evridiko, ki v izvirniku na tem mestu ni omenjena. S tem
izvirna pesnitev sugerira mo Orfejeve spozabe: v trenutku ko se ozre, ne pozabi zgolj na dani pogoj,
temve tudi na Evridiko samo. Dokler strmi naprej, ima pred omi Evridikino reitev, trenutek

kasneje pa jo izgubi izpred oi zaradi silovitosti svojega ustva.

V izvirniku bi lahko bila uporabljena tudi druga beseda, in sicer emotio, ki prav tako pomeni ustvo, v
sebi pa nosi pomen gibanja. Emocija je torej prava beseda za silovito ustvo, vzgibanost, ki Orfeja
preplavi do te mere, da izpred oi izgubi cilj reitve, prav tako pa izgubi samo Evridiko. Z izpustom
Evridikinega imena v izvirniku Vergilij namigne, da je Orfej Evridiko izgubil e z samim vzgibom
ustva, v fizinem svetu pa jo izgubi takrat, ko se po njej ozre.
Kako je mogoe, da je ista emocija, ki je Orfeja pripravila do tega, da se je spustil v podzemlje po
Evridiko, tudi povod za to, da Evridiko izgubi? To je videti kot protislovje, vendar v resnici ni. Na poti
nazaj Orfej namre ne pje. Vergilij sicer tega ne omeni izrecno, vendar pove, da Orfej z Evridiko hiti
na povrje. Pri vraanju iz podzemlja Orfej in njegova lira molita. Pred spustom in po vrnitvi iz
podzemlja ima Orfejeva ustvo lastnost effusio (izlivanja) skozi glasbo, med samim vraanjem pa se
njegovo ustvo nima kam izlivati, zato ga preplavi, premaga in vzgiblje k usodnji kretnji: k temu, da se
ozre. Isto usto, ki ga pripravi do petja, ga pripelje tudi k temu, da Evridiko izgubi. ustvo brez
izlivanja postane norost: vtem pa brez misli se vda zaljubljenec hipni norosti. Norost je v
izvirniku zapisana z besedo dementia, ki bi se lahko prevedla tudi kot brezumje. Ko e skoraj
izgubljena Evridika Orfeja naposled nagovori, uporabi besedo furor, ki je prevedena kot blaznost.
Dementia in furor sta vzrok Orfejevega ozrtja. Ta blaznost pa ni nekaj, kar bi vzniknilo od drugod,
temve izvira iz ljubezni same: furor amoris.
Postavlja se e vpraanje, kakno Evridiko Orfej igubi? Je e zmeraj senca, ki bo postala iva, ko bosta
z Orfejem prila na povrje, ali je od trenutka, ko jo vladarja vrneta Orfeju, e iva? Evridika sama
pravi: zamegljene oi zatiska mi spanec, kar je v izvirniku izraeno z besedami natantia lumina.
Lumina je lahko lu, kadar se beseda nanaa na loveki organ, pa pomeni oko. Natantia je sedanji
delenik v aktivnem nainu, kar je drugae od pridevka zamegljene, ki stoji v trpnem nainu.
Dobesedno njene oi torej plavajo, vpraanje pa je, ali so te plavajoe, blodee oi le oi medle sence
ali oi enske, ki je bila vrnjena v ivljenje, zdaj pa spet bledi. Vergilij nikjer ne pravi izrecno, da je
Evridika, ki jo Orfej pelje nazaj v svet ivih, iva. Po Snojevem mnenju Evridika ni ve mrtva senca,

temve je e iva, saj na to, da ni razblinjena v sennem bivanju, kae njena prisebnost. Evridika pri
Orfejevem ozrtju spregovori in natanno ve, kaj je Orfej storil in kaj se z njo sedaj dogaja. Prisebnost
pa e med govorom ponovno izgublja in se pogreza nazaj v brezno.
Ko se Orfej vrne brez Evridike, ne more popraviti napake in iti nazaj. S svojim ualoenim spevom, ki
ga zdaj spet brenka na liro, oara vso naravo (z njim umirja divje ivali). S tem, ko e naprej aluje za
Evridiko, ji ostaja zvest. Vsaka nova druga ljubezen bi bila ljubezen z drugo ensko, zato se temu raje
za vselej odpove. S takim odnosom do ljubezni pa si nakoplje bes bakhantk, ki ga raztrgajo na kose in
raztresejo naokrog. Njegova glava pade v reko Hebris, jezik pa e vedno, do zadnje sape, toi za
Evridiko.
Aristejeva zgodba je okvirna zgodba, v katero je zgodba o Orfeju in Evridiki vloena. Po koncu njune
zgodbe pa se spet nadaljuje Aristejeva zgodba: ringkomposition. Zgodba je kot sklenjena celota,
obro, prstan, vstavljena v drugo zgodbo. Med obema zgodbama pa obstajajo tudi vzporednice:
Kakor Orfej aluje za Evridiko, Aristej aluje za ebelami. Kakor se Orfej spusti v podzemlje, se
Aristej spusti do izvira potoka, kjer mater prosi za ebele. Vergilij prvi zvee ta dva mita.
Po povedani zgodbi Protej izgine, Kirena pa Aristeju pove, da mora nimfam, ki so bile Evridikine
druice, rtvovati tiri bike. Devet dni po rvovanju se v mrhovini pojavi nov ebelji roj (bogonija =
rojstvo ebel iz mrhovine ivine).
e zgodbo o Aresteju in Orfeju beremo skupaj, se pokae, da oba utrpita izgubo (smrt Evridike/smrt
ebel) in si zgubljeno oba elita nazaj. Vendar pa Orfejeva elja v nasprotju z Aristejevo ni v skladu
z naravo. Cilj te elje je tono doloena enska, eli si prav njo in edino le njo, saj Evridiko e vedno
ljubi tudi po njeni smrti in si je iz smrti e vedno eli nazaj. S svojo ljubeznijo, ki se izliva v spev,
prepria vladarja podzemlja, da suspendirata boji (= naravni) zakon: mrtvo bitje ne sme vrniti
nazaj v ivljenje. Tej suspenziji pa podata omejitev. Zmago nad smrtjo najprej v podzemlju slavi
ljubezen, ko pa se na poti nazaj neha prelivati v spev, premaga Orfeja samega, da se ozre nazaj in
prekri pogoj. Ljubezen nad smrtjo zmaga torej le zaasno, saj s ponovno izgubo Evridike slavi zmago
smrt. Orfej druge prilonosti ne dobi ve, kljub temu pa si Evridiko z istim gonom eli e naprej.

Evridiko, ki jo je e drugi izgubil, eli kljub temu, da je njegova elja postala nemogoa. V tej elji
zato zavraa ljubezen. Ne zavraa pa ljubezni v absolutnem smislu, le v imenu ljubezni do Evridike
zavraa ljubezen do katere koli druge enske. S tem pa zavraa naravo, v kateri vlada prokreacija.
Njegova elja ni naravna tudi zato, ker narava ne pozna ljubezni do individualnega bitja. Smrtna
bitja se rojevajo in umirajo, ivljenje pa traja naprej. Po drugi strani Aristejeva elja je v skladu z
naravo, saj si eli ebelji roj, ki ga je izgubil. Njegova elja ne zahteva istega roja, temve le enakega,
to je torej lahko tudi nek drug roj. Zato se na koncu razveseli drugih ebel. Aristej se ne postavlja
nasproti naravi, ampak ivi z njo oz. raje: znotraj nje.
Vergilijev izbor ebel tukaj ni nakljuen: ebele niso individuumi, ne poznajo ljubezni druga do druge,
temve le prokreacijo, in nimajo strahu pred smrtjo. Vergilij izrecno poudarja, da ebele zlahka
rtvujejo druge ebele (tiste, ki so roju v kodo) ali rtvujejo tudi same sebe, e je to roju v korist.
eprav zmore Orfej s svojim spevom ganiti mrtve in naravo, njegova ljubezenska elja ni v skladu z
naravo. eli si vrnitev istega, v naravi pa vlada, kakor pravi Nietzsche, veno vraanje enakega. To,
kar se v naravi vraa iz smrti, ni nekaj, kar je e bilo, ampak je temu kvejemu sorodno.
V Vergilijevem prikazu je Orfej neizmerno bolj simpatien od Aristeja. Ljubezen je samo njegova,
obenem pa ima univerzalen utni afekt. V njegovi ljubezni globoko soutimo lastno loveko
individualnost. Kljub temu pa je ideji rimskega etosa blije Aristej. V kompoziciji Georgik se to kae
tako, da zgodba o Aristeju obkroa zgodbo o Orfeju. Rimski etos se oblikuje prav v boju z naravo, v
sprejemanju in kultiviranju tega, kar narava daje, vendar tudi v sprejemanju tega, da stvari tudi vzame,
vrne nekaj enakega in to ponovno vzame ...
Orfej v Ovidijevih Metamorfozah
K Vergiliju se pogosto vraa Ovidij v svojih Metamorfozah. Pesnitev je klasina kot njegovo
opesnjevanje mitov nasploh. Njegovo razmerje do mita je bistveno drugano od Vergilijevega, saj ni
ve pesnik - videc, ki bi mu pesnitev rabila za razlagalno sredstvo temeljev prvotnega rimskega etosa.
Ovidij se je rodil na podeelju v premoni viteki druini (viteki stan je bil v Rimu drugi v hierarhiji,

takoj pod senatorskim). V Rimu je obiskoval retorsko olo, oetova elja pa je bila, da bi se ukvarjal s
pravom. Ovidij je pravo popolnoma opustil in se posvetil predvsem pisanju poezije.
Sprejet je bil v pesniki krog, ki ga je podpiral Vesala, eden izmed rimskih mogonikov, in je nastal po
vzoru Mecenatovega podpornega kroga. Ovidij je prijateljeval s Horacem, bil pa je premlad, da bi se
druil z Vergilijem, torej je bil premlad tudi za to, da bi ga zaznamovala rimska dravljanska vojna.
Dolgo je pisal elegije, pri emer si je za temo jemal izkljuno ljubezen. Elegije kot literarne zvrsti v
rimskem asu ne smemo razumeti kot tip izpovedne poezije, saj je Korina, ki jo Ovidij omenja kot
svojo ljubezen, najverjetneje fiktivni lik, sestavljen iz veih resninih ensk. Najbolj znana ljubezenska
pesem Ars Amortoria razkriva veino ljubezenskega zapeljevanja, hkrati pa tudi uivanja v ljubezni
brez trpljenja oz. boleine. Prav z ljubezensko poezijo je Ovidij postal vpliven v pesnikih in
dravnikih krogih, vendar ga je leta 8 vladar Avgust izgnal v Tome. To ga je najverjetneje doletelo
zaradi lahkotnosti njegove poezije, ki ni bila v skladu z avgustejskimi naeli literature, po katerih naj bi
se preko literature poskual obnoviti prvotni rimski etos.
Ovidij sam navaja dva razloga za svoj izgon:
1. pesem (carmen): meri na Umetnost ljubezni, saj njegov opis veine zapeljevanja vsebuje tudi
apologijo preutva, ki ga avgustejska prenova v Rimu ni trpela
2. napaka: kaj je bila ta napaka, ni povsem jasno. Verjetno je bil vpleten v preutvo Avgustove
neakinje Julije, ki je bila iz Rima pregnana istega leta kot on.
Pravno gledano Ovidijevo izganstvo ni bilo tako hudo kot bi lahko bilo, saj to ni bil exilium (izgon z
odvzetjem vseh pravic, tudi premoenja), temve relegatio (odstranitev iz Rima, pri emer je ohranil
tako dravne pravice kot lastnino). Do tedaj je bil Ovidij v celoti ljubezenski pesnik, dela, pisana v
izgnanstvu, pa odmevajo izgnansko izkunjo. Umrl je leta 17 v Tomah.
Za razliko od resnega pesnika gravitas, kakren je bil Vergilij, najdemo pri Ovidiju predvsem
lahkotnost, elegantnost. Njegova tehno-poetska obdelava verzov je nesporna, obenem pa je ve
pripovedovalec zgodb. Svoje mojstrstvo izkazuje v tem, kako se zna osredotoiti na posebne
nadrobnosti. Ovidijevo najbolj znano delo so Metamorfoze, ki jih je pisal od leta 2 dalje, konal pa jih

je najverjetneje do leta svojega izgnanstva, leta 8. Napisane so v heksametru, metru herojske epike,
kar se e razlikuje od vse njegove dotlejnje ljubezenske poetike, ki jo je pisal v eleginih distihih.
Kljub rabi heksametra pa Metamorfoze niso herojski ep, temve pripoved o skoraj vseh
pomembnejih grkih mitih. Nekateri izmed njih, ki jih prav Ovidij podaja v dalji in bolj
verodostojni obliki, so si ustvarili veliko literarno kariero, npr. mit o Narcisu, ki se ni v celoti ohranil
pri nobenem grkem pesniku. Metamorfoze so zato mnogi imeli za verzificiran mitoloki prironik
(pesniki, slikarji, kiparji). Kot zakladnice mitskih in legendnih zgodb niso bile pozabljene niti v
srednjem veku. V renesansi (15. stoletje) pa so postale absolutni ikonografski vir, kar so ostale vse
do baroka. Iz Metamorfoz je rpalo predvsem historino slikarstvo, v tem smislu so bile prava slikarska
biblija. Natanno gledano pa so v pesnitvi zdrueni grki miti z rimskimi zgodbami o zgodovinskih
osebnostih. Sam Ovidij je podal za delo oznako carmen perpetuum, nepretrgana pesem oz. spev, ki
je spleten iz mitov in legend. Latinska beseda legenda pomeni to, kar je treba brati (mnoinski
samostalnik srednjega spola), miljene pa so zgodbe o zgodovinskih osebnostih, podobne mitom v tem,
da vsebujejo veliko skrivnostnosti. Bistvena razlika med mitom in legendo je predmet obravnave.
Metamorfoze so razdeljene v 15 knjig, ki od 1-11 vsebujejo grke mite, s tem da od 1-5 govorijo o
bogovih, od 6-11 pa o herojih. Knjige od 12-15 vsebujejo rimske legende. Od stvaritve sveta seejo
vse do Ovidijeve sodobnosti. Vsega skupaj je 250 zgodb, menjujejo pa se njihovi pripovedovalci. Vse
te disparatne zgodbe so zdruene pod enim vidikom, na katerega kae e naslov, vidikom
metamorfoze. Veina zgodb se konuje z metamorfozo, preobraenjem. Beseda metamorphosis je v
latinini grka tujka, pomeni pa spremembo oz. menjavo oblike. Grka beseda morph oznauje
obliko, meta pa je predlog, ki pomeni ez; dobesedno torej preoblienje, preobrazba.
Ovidij sam pravi, da Metamorfoze opevajo spremembe teles in obrazov v druge oblike. Narcis se na
primer spremeni v roo narciso, Dafne pa se na begu pred Apolonom spremeni v lovorov grm
Sprememba telesa v drugo obliko nas spominja na metempsihozo, seljenje du. Ni nakljuje, da Ovidij
na koncu Metamorfoz spregovori o filozofu Pitagoru kot enem prvih uitljev metempsihoze.
Ovidijeva razlaga preseljevanja du se razlikuje od orfine, ki si metempsihozo razlagajo kot
vrnitev v prvotno boansko stanje. Ovidijev Pitagora ui drugae, ker pa to pone na koncu knjige, je

njegov govor razlaga vseh prejnjih metamorfoz. Pravi: Vse se spreminja, ni ne propade. To, da ni
ne propade, se nanaa na duo. Krog preobrazb se vrti nenehno in brez konca, ne da bi dua lahko iz
njega izstopila, torej se ne more oistiti in pridobiti boanskega statusa. Tudi preobrazbe se veinoma
zgodijo navzdol, iz boga ali loveka v ival ali rastlino, predvsem pa so nekaj nakljunega.
Preobrazba loveka v ival torej ni pravina kazen za stvari, ki jih je storil v prenjem ivljenju.
Kaj torej poganja krogotok preobrazb pri Ovidiju? Ljubezen, ljubezen kot strast, je tista, ki telesa ene
v preobrazbo, ob ljudeh tudi bogove, predvsem zato, da bi lahko v ivalski obliki poteili svoje
poelenje. Jupiter tako prevzame podobo bika, da zapelje smrtnico Evropo. Tudi ostali bogovi, s
katerimi se enske zdruijo, so spremenjeni v ivali.
Zgodbe imajo torej skupen motiv preobrazbe, ki jo poganja ljubezen, ljubezen kot poelenje, ki ene
vse, tako ljudi kot bogove. Ljubezen pa je poosebljena v boga, Amorja, on je tisti, ki obvladuje bogove
in ljudi. Metamorfoze izenaujejo ljudi in bogove v ljubezni, to pa povzroi speljavo bojega v
loveko, izgubi se straljiva in oarljiva podoba bogov. Zato Ovidijeve Metamorfoze pomenijo konec
resne obdelave mitov v Antiki.
Ovidij zgodbo o Orfeju in Evridiki pripoveduje na zaetku 10. knjige, nato pa je pretrgana in se kona
z Orfejevo smrtjo na zaetku 11. knjige. Ovidijeva pripoved bo ves as primerjana z Vergilijevo, saj
je Ovidij sam oitno pesnil po njegovih predlogah. To lahko sklepamo, ker je ohranil temeljno
Vergilijevo novost: Orfejevo ozrtje.
Prva razlika je ta, da Ovidij izpusti mit o Aristeju, ki Vergiliju slui kot okvirna zgodba za mit o
Orfeju in Evridiki. Zaradi tega izpusta v Ovidijevi pripovedi umanjka povod za Evridikino smrt, kar
je pri Vergiliju beg pred Aristejem. Druga razlika pa je veliko pomembneja, saj je v resnici temeljna.
Vergilijev Orfej celotno podzemlje gane s svojim spevom, ki pa nikjer v Vergilijevi pesnitvi ni
ubeseden. Ovidijev Orfej pa ubere strune in spregovori. Tako Orfej podzemlja ne gane s spevom,
temve govorom!
Vidva, ki vladata senc kraljestvu, bogova, pod zemljo,
kamor mi vsi se vraamo, kar nas je bitij lovekih,

ako dovolita, vama resnico povem brez ovinkov!

Nisem priel, da videl bi Tartara temne globine.
Nisem priel, da vnuku poastnemu strane Meduze
troje vratov, poraenih z gadi, z vrvjo bi zadrgnil.
Vzrok poti mi je ena: pohojena kaa ji v nogo
vbrizgnila strup je in leta cvetoih moi ji ukradla.
Vse sem poskusil, priznam, da bi njeno izgubo prebolel
zmagala vse je Ljubezen, boanstvo, tam zgoraj vsem znano;
ali je znano tu spodaj, ne vem, vendar e ne lae
zgodba pradavna o ropu, domnevam, da vaju enako
vee ljubezen. Zato vas zaklinjam na tukajnje kraje,
polne strahu, na Kaos brezmejni, kraljestvo tiine,
prosim, rotim: Evridike smrt prerano razkrita
Vsi smo zapisani vama: po kratkem obisku na zemlji
Prej ali slej vsi k enemu, k istemu kraju hitimo.
Vsi smo semkaj namenjeni, tukaj je dom na poslednji,
vidva imata najdlje oblast nad rodom lovekim.
Ona bo tudi, samo da starost primerno dosee,
vajina last: le v zaasen uitek jo prosim od vaju!
Ako pa usoda odree mi milost za ljubljeno eno,
ve se ne vrnem na svet: radujta ob dvojni se smrti!
Vergilij opisuje le uinke speva, prav z zamolkom samega speva pa sugerira njegovo neubesedljivost,
njegovo zmago ljubezni nad smrtjo. S tem sporoi ve, kot e bi spev poskual podati, saj zamolk
sugerira prvotno enotnost, zdruenost glasbe in besede. Nasprotno Ovidijev Orfej v podzemlju
nastopi z govorom kot v rimskem forumu. eprav Ovidij pravi, da je Orfej zabrenkal na strune,
namesto besede in glasbe obenem sliimo le besedo. Govor glasbo potisne v odzadje. Sicer tudi v
Vergilijevi pripovedi ne moremo sliati glasbe, vendar gre pri tem za nekaj drugega. Ovidij Orfeju v
usta poloi govor, s tem pa iz enotnosti besede in glasbe izpostavi besedo, medtem ko glasbo potisne v
odzadje kot spremljavo. Mitskega speva, enotnosti glasbe in besede ne moremo sliati, nanjo je

mogoe le naminiti.

Zato Orfejev govor pri Ovidiju ni ista toba, temve je navzoa tudi pravna argumentacija, podprta
z naeli rimskega prava. Orfej v govoru utemeljuje svoj prihod v podzemlje: izgube Evridike ni mogel
preboleti, eprav si je za to prizadeval; zmagal je Amor. Orfej postavi domnevo, da je tako kot na
zemlji morda tudi v podzemlju in predpostavi, da celo sama vladarja podzemlja vee Amor, kar je
namig na grki mit o Hadu in Perzefoni, rimskih Plutonu51 in Prozerpini.
Ovidijevo povzdigovanje Amorja nad vse druge bogove ima posebno simetrijo pojavi se v prvi
(Apolon pravi, da vse njegove moi proti Amorju ne zaleejo ni, saj je on povzroil, da se je Apolon
zaljubil v nimfo Dafne), peti (Venera sredi zgodbe o Plutonu in Prozepini sinu Amorju zagotovi: ti
viji si od Jupitra), deseti (Amor omnia vincit.) in petnajsti knjigi (Pitagora govori, da je Amor
gibalo vseh).
Orfej v govoru naredi vladarja podzemlja enaka sebi v njuni podvrenosti ljubezni. Po drugi strani se
njegov namen v izenaitvi ne izrpa. Njegov cilj je tudi zagotoviti si naklonjenost, captatio
benevolential: pridobitev (poslualeve) naklonjenosti. Apelira na njuno simpatijo (iz grke besede
pathos, trpljenje, predpona sim- pa pomeni so-, torej sopretrpevanje), soustvovanje. Smisel je
torej v tem, da se bosta vladarja podzemlja zavedela, da ne more biti drugae, kot da Orfej stoji pred
nima, ker tudi onadva pretrpevata ljubezen in vesta kako je biti skupaj ter kako je biti loen.
Drugi del svojega utemeljevanja Orfej zane s priznanjevanjem vedenja, da so vsi smrtniki zapisani
Plutonu in Prozerpini. Svojo poanto strne v verzih, kjer pravi, da bo tudi Evridika njuna, naj pa ji
pustita e nekaj let na zemlji:
Haec quoque, cum iustos peregerit annos,
Iuris erit vestri: pro munere poscimus usum.
51 Ime Plutos je grka beseda, ki pomeni bogastvo in so jo Grki uporabljali kot pridevek za vladarja podzemlja

Hada; kot apelativ. Namesto Had so ga imenovali z evfemizmom Plutos (bogat).

Dobesedno: Ta tudi bo, ko preivela pravina bo leta,

vajina po pravici. Prosim, da mi jo darujeta v rabo.
Krepke besede so vzete iz pravnikega besednjaka. Orfej kot zakoniti zastopnik svoje ene Evridike
prosi, da ji vladarja naklonita pravino tevilo let, ki so ji bila nepravino odvzeta. Pravino bi bilo, da
so ji vrnjena vsa njena leta do starosti na zemlji. Ko bo preivela dobo let, ki so ji namenjena, bo po
pravici (v skladu s pravom) prila nazaj v podzemlje. Orfej prosi, da mu jo darujeta v rabo. Kot
vladarja podzemlja imata last nad mrtvo Evridiko, esar Orfej ne izpodbija. Prosi ju le, naj mu jo
darujeta, naj mu svojo lastnino podarita v dar, v uitek, saj bi ta dar bil pravien in bi povrnil krivico, s
katero so bila Evridiki odvzeta leta, ki bi jih e morala preiveti. Orfej s temi besedami gane vse
prebivalce podzemlja, hkrati pa vidimo, da je ganotje doseeno s spretno sestavljenim govorom. Z njim
zna pritegniti in prepriati svoje poslualce tudi tako, da operira s pravnim izrazjem.
Na naslednjo razliko med Vergilijevim in Ovidijevim Orfejem naletimo pri ozrtju:
Nista ve dale od roba povrja zemlje zelenee,
kar se boje, da mu ena opea, eljan, da jo vidi
mo ljubei ozre, a njej v tem hipu spodrsne.
ena izteza roko in mo jo eli zadrati
- toda zaman: nesrena zajame le zraka praznino,
v drugo umre, vendar ne potoi z besedo nad moem.
Kaj bi toila nad njim? Mar zato, ker preve jo je ljubil?
Zadnjikrat Zbogom eli mu, z glasom, da komaj se slii,
e jo zanese in pade v globino, od koder prila je.
Orfeja tako pri Vergiliju kot pri Ovidiju k uzrtju ene ljubezen, temeljna razlika pa je v tem, da se ta
ljubezen pri Vergiliju imenuje dementia infuro, blaznost, medtem ko pri Ovidiju preprosto manjka
beseda, ki bi Orfejevo ljubezen v trenutku ozrtja kakorkoli problematizirala. Evridika je pri Vergiliju
rtev. Ko spregovori, obsoja Orfejevo ozrtje, tudi sama njegovo ljubezen oznai kot blaznost.
Pri Ovidiju je ravno obratno, Evridika Orfeja ne sodi, ne izree niti ene same besede tobe, saj Orfeja

razume: razume, da je bila preve ljubljena. Vse, kar izree, je zgolj slovo. Ovidij pravi, da Evridika ob
Orfejevem ozrtju v drugo umre. Ne umre naenkrat, temve zane umirati. Ovidij s tem izree to, kar je
pri Vergiliju zgolj implicirano, namre da Orfej od vladarjev podzemlja ni dobil zgolj sence, temve mu
je bila vrnjena iva Evridika.
Ko se Orfej sam vrne na povrje, obupano toi, Ovidij pa pravi, da za njim stopajo celo drevesa in
kamni. To dobi razlago v metempsihozi, saj predstavljajo ljudi, ki so zamenjali svoje telo, kot taki pa
so razumljivo dovzetni za Orfejev spev. Vergilijev Orfej zavraa ljubezen, eli si samo Evridiko in
nobene druge. Pri Ovidiju pa je nasprotno, Orfej zavraa samo ljubezen do ensk, ne pa tudi do
mokih, tako pa postane propagator homoerotike.
Pri Vergiliju Orfejeva glava pade v reko Hedros, kjer e vedno izgovarja Evridikino ime, ki ga
odmevata bregova reke. Pri Ovidiju pa glava samo e nerazlono epeta, kar je povezano s tem, da ga
je naredil za propagatorja homoerotine ljubezni.
Zgodbo Ovidij tudi podalja: mrtva Orfej in Evridika se ponovno sreata v podzemlju, kjer sta odslej
neloljiva in ves as hodita skupaj, vasih on pred njo, vasih ona pred njim. Zakljui s tem, da se Orfej
k Evridiki zdaj lahko varno ozira. Pri Vergiliju je ljubezenske zgodbe konec z drugo izgubo Evridike,
pri Ovidiju pa sta za vedno zdruena v podzemlji, tragini konec zgodbe se torej spremeni v nekaken
happy end, eprav je prizorie prestavljeno v Had. Nimamo ve opravka z gravitas kot pri Vergiliju,
temve z lahkotnostjo in z izredno spretno izvedenim mojstrom v pripovedovanju starih zgodb.
Kranska recepcija Orfeja
V zgodnjem kranstvu je Orfej sprva naletel do odpora, kmalu pa je ponovno priel do vloge
antinega uitelja, kot se je zgodilo e prej pri Orfikih. Kristjani (Klemen Aleksandrinski, Ciril
Aleksandrijski) so Orfejevo religiozno uiteljstvo smatrali za napoved monoteizma. Podlaga za to, da
so kristjani v Orfeju spoznali duhovnega prednika, je pesnitev Orfejev testament, ki je pod Orfejevim
imenom nastala v 1. stol. pr. Kr. Danes velja za judovski ponaredek. Njen avtor, ki je sicer neznan, je
bil najverjetneje heleniziran Jud (Jud, ki je dobro poznal grko kulturo in je tudi pisal v grini).
Omenjali smo e orfine himne, ki so zaele nastajati v tem asu in so jih prav tako pripisovali Orfeju,
vendar so politeistine. Orfejev testament pa govori o velikem spoznanju, do katerega naj bi priel
Orfej: da je bog en sam. To so kristjani razumeli kot odpoved poganstvu, ki mu je pripadal do tedaj.

Od tod tudi eden alternativnih naslovov pesmi, Palinodija (pesem, ki izraa preklic neesa): Orfej
preklie politeizem. Sprejem Orfeja kot glasnika monoteizma pa je omogoil, da so poudarili tudi
nekatere lastnosti Orfeja - pevca, kar se kae v spisju, e bolj pa v umetnosti.
Orfeja so primerjali z Davidom, ki je sprva pasel drobnico, nato pa postal palestinski kralj in v
judovskem izroilu obveljal za avtorja Psalmov. Davidovo petje je bilo (podobno kot Orfejevo)
izjemno blagodejno. O njem se je ohranilo sledee izroilo (Samuelova knjiga): ko je prvega kralja
priel muiti zli duh, je David zaigral na kinor (ime glasbila, podobnega grki liri, ki se v slovenino
prevaja kot citre) in kralj se je takoj poutil bolje.
e bolj pomembna je Orfejova podobnost s Kristusom v mesijanski prerokbi (Iziajova knjiga):
Mladika poene iz Jesejeve korenike, poganjek obrodi iz njegove korenine, ki so jo kristjani razumeli
kot napoved Kristusa. Jese je bil Davidov oe, prek teh besed pa se je med Judi razirilo verovanje, da
bo mesija izel iz Jesejevega rodu: in Kristus je dejansko bil Davidovega rodu. Naprej Iziaje pravi, da
bo ob njegovem prihodu med ivalmi vladal mir:
Volk bo prebival z jagnjetom
in panter bo leal s kozliem.
Teliek in levi se bosta skupaj redila,
majhen deek ju bo poganjal.
To kae na podobnost z Orfejem, ki je prav tako krotil ivali. V Janezovem evangeliju (Nova zaveza)
se vez med Orfejem in Kristusom e bolj utrjuje: napovedan je prihod Kristusa kot dobrega pastirja.
Oba odlomka sta se v kranskem branju prepletla in umetnike upodobitve Orfeja so postale prototip
za upodobitev Kristusa kot dobrega pastirja
Orfeja v asu cesarskega Rima najdemo upodobljenega z liro med ivalmi, bodisi na freskah bodisi
na talnih mozaikih. Na upodobitvah lahko vidimo tako miroljubne kot divje ivali, na nekaterih so
celo simetrino razporejene (na eni strani miroljubne, na drugi divje). Na poslikavah domicilnih
katakomb v Rimu se lepo vidi prehod upodobitve Kristusa iz ene vrste v drugo. Prva je e blije
Orfeju, druga pa se od te predstavitve e oddaljuje. Sprva je Kristus upodobljen podobno kot Orfej, v

roki dri liro, na obeh straneh je obdan samo z miroljubnimi ivalmi (drobnico in kozami), kasneje pa
je upodobljen kot pastir (v levici nima lire, temve pastirsko palico), ob sebi pa nima razlinih ivali,
temve samo ovce, ki predstavljajo ljudi.
Podoba Kristusa kot dobrega pastirja uinkuje simbolno, saj prikazuje njegovo vlogo skrbi za
lovetvo. Podobno simbolni upodobitvi Kristusa sta e upodobitev kot jagnje (kar izvira iz knjige
Izeije, ki napoveduje da bo odreitelj zaklan kot jagnje) ter kot ribi (ko Kristus prine javno delovati,
poklie najprej Simona Petra in njegovega brata, preprosta ribia; obrne se nanju in ju nagovori, naj
hodita za njim in napravil ju bo za ribia ljudi: postaneta prva apostola, prvi ribi ljudi pa je Kristus).
Kristus je bil torej vedno upodabljan na simbolen nain. Ob koncu 4. stol. pa so se zaeli pojavljati
njegovi portreti, ob tem pa tudi portreti svetnikov, uencov in apostolov. Pred tem so upodabljali tudi
samega Boga, od takrat naprej pa na kranskem vzhodu nikoli ve. Upodabljanje Boga namre na
zaetku ni veljalo za bogokletno: tisti ki so njegovo upodabljanje zavraali, so to poeli iz skrbi, da se
med kristjani ne bi razirilo pogansko aenje, malikovanje. Portret z prikazovanjem oblike toliko bolj
sugestira navzonost neke moi, deluje toliko bolj mogono e je upodobljen s svojim oblijem.
Sasoma so portreti postali sporni, prav zaradi skrbi, da bi namesto upodobljenega zaeli astiti
upodobitve. V Bizancu se je tako uveljavilo ikonoborstvo, ki pravi, da bi se morali vsi drati 10.
Mojzesove zapovedi: ne ustvarjaj si podobe po bojem obliju. Ikonoborstvu pa se je zoperstavilo
pravilo, da nevidnega boga ni mogoe prikazati, kljub temu pa se ga sme in ga je mogoe upodabljati
zato, ker je sam prevzel loveko podobo. Upodobljen je tako lahko le Kristus, ne pa tudi Bog Oe. Na
podlagi te apologije se je upodabljanje Kristusa ponovno razcvetelo, zato so kranske cerkve polne
Kristusovih in drugih podob, drugae kot je to v judovskih sinagogah ali muslimanskih moejah (kjer
lovekih podob ni; sinagoge so okraene z rastlinskimi ali ivalskimi podobami, moeje pa z
arabeskami).
V srednjem veku je Orfej sicer e naprej veljal kot prototip za Kristusa - dobrega pastirja, vendar je v
ospredje stopil element spusta v podzemlje po ljubljeno osebo, s imer je postal tipos
(predpodoba) starega Kristusa. Ta tipologija se oblikuje e v pozni antiki, saj e tam Orfejev spust
postane napoved Kristusovega spusta v podzemlje, za podlago pa rabi apokrifni Nikodemov evangelij52,
52 Kanonini evangeliji poroajo le o tem, da je bil Kristus pribit na kri in je ez tri dni ponovno vstal.

ki govori o tem, kar se je zgodilo med smrtjo na kriu in ponovnim rojstvom in kae na to, da je Kristus
s svojo smrtjo premagal smrt. Kot Bog je iz ljubezni do loveka, ki je z Adamovim padcem postal
smrten, in z eljo da loveka odrei, sam postal lovek in umrl.
V Nikodemovem evangeliju Kristus po smrti pride obdan s trumo angelov pred vrata podzemlja. Vrata
razbije in podzemlje napolni s svetlobo, Adama, oake in preroke, ki so napovedovali njegov prihod pa
ponovno oivi in jih pripelje nazaj iz podzemlja.
Orfej se v srednjevekem pesnitvu pojavlja redko, ko pa se, pa upodablja tipos Kristusa, njegov
spust v podzemlje in odreitev lovetva. Zato je njegova vrnitev iz podzemlja velikokrat prikazana
uspeno, vrne se torej z ivo Evridiko.
Ko se s podzemnim pogodil
in z nebekim je vladarstvom,
izvlekel svojo eno je na Orfej.
(hvalnica, neznan avtor)
Kljunega pomena je glagol traho, ki stoji v dovrnem pretekliku in ga je Snoj prevedel kot
izvlekel je, saj jasno nakazuje, da je Orfeju uspelo: Orfej v tej pesmi dovri, kar se je namenil storiti.
V renesansi je recepcija Orfeja doivela renesanso. :) Nov zasuk je povezan z oivitvijo platonizma v
zgodjerenesanni Italiji. Lik Orfeja kot religioznega uitelja je prav v renesansi s povezavo platonizma
doivel novo razsenost. Da pa to razumemo, se moramo seznaniti z usodo Platona po antiki.
V srednjem veku Platona niso dobro poznali, ohranil se je le en prevod njegovih Dialogov v latinino,
in narejena e dva prevoda. Od celotnega Platonovega opusa, ki se je ohranil na kranskem vzhodu
(tam so govorili grko), so poznali na zahodu le te tri tekste. e Petrarca pa je zbiral starogrke
rokopise, epral grko ni znal dovolj dobro, da bi jih lahko bral. Od Avgutina pa je prevzel mnenje, da
je kranstvo od vseh miselnih tokov najblije platonizmu.
Renesannikom ni lo za antiko v opoziciji do kranstva, torej za kakno novo poganstvo. Prizadevali

so si prav za iskanje skupnih tok med njima, zato so jih najbolj privlaili ravno tokovi, ki so se
nadaljevali v kranstvu. K oivitvi zanimanja za antiko so pripomogle zgodovinske okoliine. Prva
je bila turka gronja Bizancu (uinek gronje), ki je ohranil kulturno in duhovno povezavo z antiko.
Turki so najprej osvojili azijski del Bizantinskega cesarstva, potem pa e nekatere balkanske deele
severno od Bizanca, kar pomeni, da je bil z vseh strani obdan s Turki. V tistem asu je bil Bizanc
najbogateje, najbolj kultivirano podroje v Evropi. Bil je kot velika in lepa glava, na popolnoma
izrpanem in usahlem trupu. o.O
Druga zgodovinska okoliina (deluje kot katalizator): v Italijo so e ob koncu 14. stol. prili prvi
Grki- Med njimi je v Firence prispel tudi Hrizolodas, Firenka univerza pa je zanj ustanovila stolico za
grki jezik. Uenjaki so tako iz Bizanca zaeli prinaati grke rokopise, ki so jih prevajali v latinino.
Tretja zgodovinska okoliina (prav tako uinek katalizatorja): leta 1438 se v Ferrari zgodi koncil
Cerkve, ki je pomenil zadnji poskus zdruitve kranskega Vzhoda in Zahod. Ta ni uspela zaradi
naslednjih spornih tok:
1. vrhovna oblast papea nad celotno kransko cerkvijo (s katero se ni strinjal Vzhod)
2. kranski kredo (veroizpoved): za Vzhod je bila sporna formulacija ... et filique: Verujem
v Svetega Duha... ki izhaja iz oeta in sina. Na Vzhodu je Sin rojen iz Oeta, Sveti Duh pa
izhaja samo iz oeta, ne pa tudi iz sina.
Temu dvojemu svoje doda etrta kriarska vojna na zaetku 13. stol. Vitezi so se na poti v Palestino
ustavili se v Bizancu, ki so ga po spletu okoliin tudi zavzeli. Ne samo da so po Bizancu pustoili,
ropali, posiljevali, temve so oneastili tudi svete kraje (npr. v Hagii Sofii so na sede vladarja
posadili vlaugo in uprizarjali orgije), kar se jim oita e danes.
Na koncil je prilo ve 100 grkih in bizantinskih uenjakov, trajal je dlje asa, naslednje leto pa se
nadaljeval v Firencah. Preselil se je na pobudo oz. ponudbo mogonika Kozima Mediejskega, ki je
obljubil, da bo kril vse stroke (ki so bili gromozanski), e se koncil preseli. V Firencah so predstavniki
obeh smeri v stolnici podpisali dokument o zdruitvi, ki pa ni zaivela. Dokonno je padla v vodo s
turko osvojitvijo Bizanca. Na grki strani so se koncila udeleili tudi uenjaki iz platonistine ole.
Vodil jih je Pleton, ki je odigral odloilno vzpodbudniko vlogo. Kozima so ti uenjaki oarali, prav

Pleton pa ga je najverjetneje nagovoril, naj v Firencah ustanovi platonsko akademijo. Pleton se je

zanimal tudi za izroila, stareja od Platona in tudi zanimanje zanje vzbudil pri renesannih Italijanih.
Nalogo, da celotnega Platona prevede v latinino, je Medicci po odprtju akademije zaupal Ficinu. Ta
je v nekaj letih to res storil, sicer pa velja za najvejega poznavalca platonizma. Vodil je tudi samo
akademijo: obasno se je dobival s firenko gospodo, ki se je zanimala za Platona in se z njimi
pogovarjal na sokratski nain. Obenem se je ukvarjal s tem, kar je sam imenoval prisca theologia,
prejnja teologija, torej prvotna teologija, ki je nastala pred Platonom. Za to ga je najverjetneje
navduil Pleton, ki pa med prvotnimi teologi nikjer ne omenja Orfeja, medtem ko ga Ficino mednje
uvrsti.
Kaj je prisca theologia in kako je Ficino z njo povezal Orfeja?
Prisco theologio sestavljajo starodavna izroila, ki so si podobna v tem, da v njih nastopajo mnoice
bogov, predstavljene kot reprezentacije enega botva. Za te religije je znailen henoteizem (izhaja iz
dveh grkih besed, heis in theos, en bog). Izraz je skoval F. Schelling in z njim oznail zgodnjo fazo
monoteizma. Zelo natanno zadeva tisto, kar je v predplatonski filozofiji uzrl Ficino: mnotvo kot
enost, ve bogov kot en sam bog. Henoteizma pa ne smemo meati z monoteizmom, saj ta
predpostavlja enega samega boga, edinega boga ( razen Boga ni nobenih drugih). Vsa tri verstva, ki so
zaznamovala evropsko kulturo so monoteizmi (judovstvo, kranstvo in islam).
Po Ficinu se upravienost uvrstitve Orfeja med predplatonske teologe utemeljuje v orfinih
spevih (ni vedel, da so bili mlaji od Platonovih del). Ficino predpostavlja, da je resnini avtor spevov
Orfej, ter da so od Platonovih del stareji. Izpeljuje, da Orfej vse bogove postavlja v enega Jupitra.
Kot izhodie za razumevanje Orfejevega verskega uiteljstva je uporabil orfine speve in ne
Palinodije (iz katere izhajajo verski oetje, Orfeja pa vidijo kot glasnika monoteizma). Iz te razlike
izhaja tudi razlika v recepciji Orfeja: za cerkvene oete je monoteist, za Ficina pa henoteist in hkrati
prvi izmed zgodnjih grkih teologov. To, da mu pripie prvenstvo pred grkimi teologi, ni ni novega,
saj so ga imeli e sami Grki (novoplatonisti) za prvega Platonovega predhodnika. Orfelij, eden glavnih
neoplatonistov, trdi, da je Orfej najstareji in najodlineji platonist. Prokel: Vsa grka teologija je
poganjek orfinega mistinega nauka. Olimpiodor trdi, da Platon posnema Orfejev nauk. Orfej pa je

za Ficina samo prvi med grkimi teologi, ne pa prvi v celotni verigi teologov.

Po tem, ko se je lotil prevajanja Platona, se je v Firencah pojavil neznan grki rokopis (1462), zato je
prevajanje pretrgal na eljo mecena, ki mu je rekel, da lahko Platon poaka. lo je za t. i. Corpus
Hermeticum (Hermetini korpus), avtor pa naj bi bil trikrat najveji Hermes. Po tedanjem
preprianju je Hermetini korpus stareji od orfinih spisov in s tem je Hermes Trismegist, ki naj bi
ivel v Egiptu malo po Mojzesu (ki je za kristjane prejemnik najvejega bojega razodetja pred
Kristusom), obveljal za e starejega teologa od Orfeja. Egipt je pomemben zato, ker je bil Mojzes
rojen v Egiptu v asu sunjevstva judov (2. Mojzesova knjiga: Exodus). Po mnenju renesannikov je
Mojzes, e preden je odel iz Egipta, o razodetju pouil egipanske svetnike: tako je nauk priel tudi do
Hermesa Trismegista. Danes vemo, da je Hermes samo legendna oseba, Hermetini korpus pa je res
nastal v Egiptu, veinoma tudi ohranjen v grini, vendar ele v 3. stol.
O tem, kako se je Mojzesova dediina prenaala v Egiptu, obstaja ve legend. Po eni razliici se je
prenaala po doloenih izbrancih, le preko besede, po drugi so bili izbranci tudi tujci, ki so prili od
drugod, po tretji pa na oba naina. Po starem antinem izrolu naj bi bil prvi tujec v Egiptu Orfej.
Ficino sam je zarisal descendenno linijo, po kateri se je prisca theologia prenaala:
Hermes Orfej ...fen (Snoju ime neznano, lol) Pitagora Filolaj (eden zgodnjih
pitagorejcev) Platon. Na prvem mestu imamo Egipana, nato pa mu sledijo Grki. Pozneje je Ficino
na zaetek linije dodal e Zaratustro, perzijskega modreca. Tako so sestavni del prisce theologie
postali ... oraklji, katerih avtor naj bi bil Zaratustra, Hermetini korpus, Orfine himne in pitagorejski
spisi (naj bi izhajali od Pitagore in Filalaja). Zlasti pomembno je to, da je prisca theologia v Ficinovih
oeh tvorila vez med Mojzesom in Platonom, med judovskim razodetjem in grko filozofijo.
Skupaj z njima pa postane tudi napovedovalka kranskega razodetja. Prav henoteizem naj bi kazal na
pozneji monoteizem kot najvije boje razodetje.
Ficino je prvi na Zahodu starodavna izroila do Platona spravil iz podtalja spet na plan in jih integriral
v kransko izroilo. S tem je kranstvo odprl za pogansko religiozno in filozofsko izroilo, ki je e
samo teilo k monoteizmu (odprl ga je za heno, ki pelje v mono). Orfej pa za Ficina ni bil samo avtor

Orfinih himen in religiozni uitelj, od drugih zgodnjih teologov naj bi se razlikoval tudi po tem, da je
bil pevec, poeta theologus, in kot pevec uitelj ljubezni.
Ficino ni bil samo spekulativni filozof, bil je tudi ritualist, Orfinih himen ni samo bral, temve jih je
tudi pel, pri emer se je kot Orfej spremljal na liro. Izvajal je nekaken orfejski obred, v tem pa
seveda ni bil prvi. To so poeli e novoplatonisti, saj so o tem pisali sami (ne Plotin, ampak njegovi
nasledniki). Po Ficinu orfejski spev izhaja iz furor divinos, iz boanskega navdiha (= od boga
poslane blaznosti; to ni furor, o katerem govori Vergilij, ko pripoveduje zgodbo o Orfeju in Evridiki, saj
tam ne gre za boji navdih, ampak Orfejev furor izhaja iz njegove lastne presilovite ljubezni). e
orfejski spev izhaja iz boanskega furor, po drugi strani pelje v ljubezen, amor. Po Fucinu to ni
individualna, ampak kozmina ljubezen. Verjel je, da s se s petjem teh spevov dviga k ljubezni, ki
preema vso vesoljstvo. Ko po orfejsko poje in igra na liro, prejema to ljubezen. Verjel je, da se takrat
hkrati vkljuuje v njeno samo delovanje, da sodeluje v njej. Ta ljubezen je kozmina vez, ki povezuje
vesoljstvo, zato se z njo prek zakona privlanosti ustvarja harmonija nebekega in zemeljskega, makroin mikrokozmosa. To deluje tudi na lovekovo duo, ki je te ljubezni delena. Sicer trpi v vezi s
telesom, s tem pa se tudi sama harmonizira. lovek kozmino ljubezen konkretno pri izvajanju speva
ne samo prejema, ampak se vanjo aktivno vkljuuje in jo pospeuje kot vez celotnega kozmosa. Od tod
tudi posebna dignitas hominis (loveko dostojanstvo), ki izhaja iz naslova zelo slovitega spisa
drugega najbolj pomembnega renesannega platonista: Giovanno Pico della Mirandola: De hominis
dignitato (O lovekovem dostojanstvu), ki je obveljal za nekaken manifest renesanse. Dostojanstvo
loveku pripada s tem, da je zasedel sredie univerzuma. To pa ne pomeni, da se je povzpel na
piedestal, s katerega je izrinil Boga, temve sredie uivezuma je natanko tam, kjer lovek stoji. In
sicer v tem pomenu, da stoji na sredi, med nebom in zemljo in tako deluje kot posrednik med njima. Za
Ficina se to posredniko delovanje realizira prav pri petju orfinih spevov.
Angelo Poliziano, Ficinov sodobnik, je avtor lirske drame z naslovom Orfej. V enem izmed svojih
spisov govori tudi o Fucinu :
Njegova lira je bila veliko uspeneja od lire Traana Orfeja, saj je s svojo iroko presojo iz
podzemlja nazaj pripeljala to, kar je, e se ne motim, resnina Evridika, namre platonsko modrost.

Zdaj bomo Ficina pustili na strani in skoili na konec renesanse. e zmeraj smo v Italiji, prikliimo si
Orfeja, kot ga e poznamo (Orfeja, mitskega pevca, ki ljubi Evridiko in igra na liro). Osredotoimo se
na njegov spev, ki je zdruitev petja in igranja besede in glasbe. Orfej, ki poje in igra in z obojim
izraa svojo ljubezen, je v Italiji postal zavetnik in pobudnik nove zvrsti: meanice literature in
glasbe. Postal je prototip, uteleenje opere (tudi Snoj pravi, da je ne mara!) in njen prvi glavni junak.
V bistvu je Orfej protagonist kar prvih treh oper (1600, 1602, 1607). Peri in Caccini sta avtorja prvih
dveh, libreto za obe je pripravil Ottavio Rimuccini, operi pa nosita naslov Evridika. Tretja opera je
nastala na podlagi libreta Alesandra Striggia, napisal jo je Monteverdi, njen naslov pa je Orfej (Snoj
priporoa, da si zapomnimo vsaj Monteverdija). Monteverdijeva opera je bila velik uspeh in je
obveljala za prvo veliko delo nove glasbeno-literarne zvrsti, ki vsebuje literarno besedilo (dramo) in
glasbo, obe pa temeljita na loveki psihologiji ustvovanju. Opera je zgodba o dveh zaljubljencih,
kar je postala tudi znailnost poznejih oper. Podlaga za oba libreta je bila lirska drama o Orfeju, ki jo
je napisal Angelo Policciano (1480), e njegova drama pa vsebuje speve pte dele, ki tvorijo prehod
k operi. Poglavitna sprememba, ki sta jo glede na njegovo podlogo naredila oba libretista, pa zadeva
konec zgodbe, saj sta ga spremenila v srenega. Policcianova drama se kona tako, da Orfeja nenadoma
ubijejo, Rimuccini pa je zgodbo pripeljal do srenega konca tako, da je izpustil pogoj, ki je bil Orfeju
postavljen v podzemlju, namre da se ob vraanju nazaj ne sme ozreti. Z izpustom te kljune
Vergilijeve inovacije se je v novi zgodbi Orfej vrnil iz podzemlja z Evridiko, kar je najverjetneje
narekovala prilonost, za katero je bila opera uprizorjena: ob poroki Henrika IV z Marijo
Mediejsko. Evridika predstavlja nevesto, zato ni mogla umreti. Nasprotno pa je libretist
Montiverdijeve opere ohranil pogoj vladarjev, ohranil pa je tudi ozrtje. Orfej Evridiko sicer izgubi,
sreen konec pa prinese na koncu Apolonov poseg, ki Orfeja vzame s sabo in ga pridrui Evridiki v
nebesih.
Zdruitev drame in glasbe ni novost, to so namre poznali e pri grki tragediji, saj Aristotel kot
enega estih elementov tragedije navaja menelepoiie. To pri njem oznauje celotno glasbeno

spremljavo dejanja, ki ga tragedija prikazuje, se pa al ni ohranil noben zapis tragike glasbe, zato tudi
ne vemo, kako je ta glasba zvenela. Kasneje se v srednjem veku pojavlja liturgina glasba ter
intermediji, v katerih sta imela glavno vlogo glasba in ples in so nastopili med govorjenim dramskim
dejanjem. Poglavitna ovira za razvoj glasbene drame v renesansi pa je bil polifonini slog petja. V
16. stol. je bila najbolj priljubljena zvrst s petim besedilom in glasbeno spremljavo madrigal. Razvila
sta se dva naina petja, imitativen (glasovi vstopajo vsak zase in drug za drugim, z vsakim glasom, ki
vstopi na novo pa nastane bolj zapletena in gosta zvona slika) ter homofonien (vsi glasovi pojejo
naenkrat: soasno zvenenje ve glasov, ki ob istem asu pojejo isto besedilo). Madrigal pa je za
glasbeno dramo neprimeren, saj je pri imitativnem nainu petja vsak glas zael peti besedilo od
zaetka, tako da so se hkrati sliale besede iz ve mest iz besedila, s tem pa pride do zastrtja pomena
besed. Taknega problema pri homofoninem nainu ni bilo, vendar je, e so vsi pevci zapeli naenkrat,
njihova ogromnost izbrisala individualnost ustva, tako da ni izpadlo uinkovito in prepriljivo. Za
razvoj opere je torej bil potreben razvoj solista, do esar so se avtorji dokopali ele proti koncu 16.
stol. Poudarek pri solistinem spevu je na melodiji, ki izraa ustvo, ne ve na harmoniji, kot je to bilo
pri madrigalu. Poleg tega je besedilo, ki ga je pel en sam glas, postalo bolj nezastrto, saj se je glasbena
fraza ves as prilagajala besedni frazi. Pri veglasnem petju je bilo ravno obratno, glavna je bila
glasbena fraza, besedna pa se je ravnala po njej. Zdaj je torej besedilo doloalo glasbo, glasbeni
poudarki so sledili naravnim poudarkom besed, glasbeni ritem pa je celo krepil naravni ritem govora.
Besedilo je pomagalo uveljavljati glasbo. V libretih so pogosto rabljene ponovitve, zato da se lahko
preko besednih ponovitev vekrat ponovi tudi melodijo. Lahko pa znotraj solistinega speva glas in
glasbila tudi alternirajo: najprej lahko sliimo glas, bodisi sam ali z glasbeno spremljavo, potem pa
utihne in sliimo samo glasbilo (stile conceotato). Na ta koncertni slog naletimo e pri Monteverdiju,
pogosto rabljen pa postane nato v baroku. V 18. in 19. stol. se pojavi tudi razlika na arijo (melodien,
solistini spev, ki odraa ustveni odziv posameznika na dejanje), recitativ, ki ga poje ve pevcev pa
dejanje poudarja z minimalnim glasbenim vlokom.
Pod Orfejevim zavetnitvom je nastalo novo izroilo glasbene drame, ki traja e ve kot 400 let, eprav
je opera po drugi svetovni vojni izgubila svoj naboj. Kot zagon razvoja je sluil orfejev spev kot
zdruitev besede in glasbe. Pri vnovini zdruitvi v operi je povezava hiearhina: beseda in glasba si
nista enaki. Osrednja naloga opere je namre, da sledi strastem, tu pa se vidi hierarhija: na prvem

mestu lovekova notranjost, na drugem mestu besedilo, ki daje notranjosti izraz, na tretjem mestu
pa glasba, ki prav tako izraa notranjost, vendar se pri tem ravna po besedah. Po drugi strani je treba
pripomniti, da glasba bolj uinkovito prikazuje notranjost, kot to lahko stori beseda s svojimi
abstraktnimi pomeni. Iz te hierarhije lahko razberemo poudarek na loveki subjektivnosti, ki postane
znailna za novi vek. Opera tako postane najodmevneja glasnica subjektivnosti v novoveki
umetnosti. To pa zato, ker je e takoj dosegla in ohranila priljubljenost pri irokih mnoicah.
Orfej pri Rilkeju
Prehajamo na Orfeja v moderni evropski literaturi. Izmed tevilnih piscev bomo za prikaz izbrali enega
samega, in to je Reiner Maria Rilke. Rilkeja nismo izbrali samo zato, ker ga je Orfej obsedal skoraj od
zaetka njegove poti in ga je po svojem ivljenju najbolj uteleal lik pesnika v modernih asih.
Njegovo pesnjenje zajema izkunjo modernosti in je najbolj izvirno (po Snojevem mnenju), kar je bilo
o Orfeju napisanega po Vergiliju.
Rilke je bil rojen 1875 v Pragi nije-srednemu sloju. e mlad se je odloil, da bo pesnik. Ob prelomu
stoletja je mladi pesnik doivel zaznamujoo ljubezensko izkunjo. eprav v pesnitvu ni kazal ve kot
monosti za posnemanje, ga je za svojega ljubimca izbrala Lous Andreas Salome, ki je bila od njega
14 let stareja. Je mona figura ne samo v literarni zgodovini (pri 17 letih se je vanjo zaljubil
Nietzsche53), po sreanju z Rilkejem pa gospa postane tudi prijateljica Sigmunda Freuda
(predstavljala je vez med Nietzschejem, Rilkejem in Freudom). Rilke je dve leti zapored z njo potoval
v Rusijo: prvo leto je el z njima e njen mo (klicali so ga Lousmann, ker je bil tako neizrazit), drugi
pa sta la v Rusijo sama. V Rusiji je zaela nastajati Rilkejeva prva resneja pesnika zbirka Das
Stundenbuch. Pomagalo mu je branje Nietzscheja, predvsem pa izkunja pesnitva umetnitva.
Pomenljiva je pesem Apolonov... torso, ki se konuje z verzi:
Pred tem pogledom se ne more skriti
53 Zmagovalni stavek v koprodukciji Snoja in Jureta: Lous, Nietzsche in nek njegov prijatelj so bili nekje, on se

vanjo do ues zaljubi in ji, eprav so bivali skupaj, napisal pismo. Odgovora ni dobil, zato se je naslednji dan
odpeljal z vlakom.

Svoje ivljenje more spremeniti

Ta dva verza govorita zelo osebno: da globoko izkuanje umetnosti loveka sili k temu, da se
spremeni. Kot je napisal eden Rilkejevih biografov: lovek, ki se je sreal s starejim Rilkejem, je dobil
obutek, da se rokuje z evropsko kulturo v loveki obliki.
Rilke je prevajal iz estih evropskih jezikov. V razlinih obdobjih svojega ivljenja je imel osebne stike
z osrednjimi pisci in umetniki svojega asa (Tolstoj, Rodain, Vallery, Klee, Mann, Jergilov (direktor
ruskega baleta), Pasternak, Gide, Hesse). Odkril je recimo Kafko in Prousta e ko sta bila popolnoma
neznana. Poezija, ki jo je pisal, ni filozofija, je pa izredno globokomiselna, zato so o njej pisali tevilni
filozofi (Heidegger, Gabriel Marcel ...) ter teologi. Po drugi strani je Rilke vse ivljenje ivel kot
pesnik: zunaj okvirov meanskega ivljenja. Od pesnitva je ivel in ni bil zaposlen. Po drugem
prihodu iz Rusije se je poroil. Z eno sta bila skupaj le nekaj mescev, ne da bi se formalno loila, ves
as pa sta ohranjala stike. Imel je tevilne ljubezenske zveze, v najbolj nemirnem obdobju pa je
zamenjal kar 50 bivali (v tirih letih in pol) in bival po bogatih dvorih aristokratinj.
Tako je tudi znamenite Devinske elegije zasnoval na Devinskem gradu, kjer ga je gostila Marie von
Thurn und Taxis-Holenloe (1912). Tam je konal prvih 10 od 12 elegij cikla. Leta je poskual in delal
osnutke in eprav se je nauil, da mora umetnik delal iz dneva v dan, je akal. Med akanjem je pisal
poezijo, eprav bolj malo, ter pisma, tudi prevajal je, potem pa je priel navdih, pravi furor divinos,
februarja 1922. Takrat je Devinske elegije konal po desetletnem akanju, obenem pa je v vici napisal
e Sonete na Orfeja. Mizou Verner Reinhard von Wintertur mu je namre tam kupil srednjeveki
stolp. V vici se je druil tudi z neko slikarko, njegovo zadnjo partnerko, in se ustalil, vendar ne za
dolgo, saj je kmalu zbolel. 1926 je umrl za levkimijo v sanatoriju blizu eneve.
Prvi del sonetov, ki obsega 26 pesmi, se je dobesedno izlil iz Rilkeja v tirih dneh, e preden je
dokonal elegije. Drugi del, ki obsega 29 sonetov, pa je dokonal po konanju elegij v slabem tednu.
Sprva jih je imel, sploh zaradi hitrosti nastanka, zgolj kot stranski produkt elegij, vendar je kasneje svoj
pogled nanje spremenil. V pismu svojemu poljskemu prevajalcu Hulewiczu je zapisal, da so elegije in

soneti kot dve jadri, ki ju je napolnila ista sapa (elegije veje jadro, soneti pa manje). Torej so Soneti
na Orfeja pesmi, ki so nastale s sapo, z njimi se ni muil toliko kot z elegijami.
Najprej se moramo posvetiti e neki drugi Rilkejevi pesmi, pri kateri se zgodi temeljni premik glede na
dojemanje Orfeja pri Vergiliju in Ovidiju. To je pesem Orfej, Evridika, Hermes, ki jo je Rilke zapisal
konec leta 1904 v Rimu. Vsebuje temeljno razliko v razmerju Orfej mrtva Evridika. Prilo je e v
navado, da se povezuje z grkim reliefom, na katerem so upodobljene tri figure.
Relief je nastal nekje med letoma 420 in 410 pr. Kr., ko so bili izdelani reliefi za Partenon. Izvirnik je
izgubljen, ohranile so se le tri rimske kopije iz 1. oz. 2.stol., Rilke pa je imel prilonost videti vse tri:
prva se nahaja v Louvru (nekaj asa je bil Rilke osebni tajnik Rodaina), druga v neki rimski vili, tretjo
pa hranijo v arheolokem muzeju v Neaplju. Slednjo je lahko Rilke videl ele leta 1906, po tem, ko je
bila pesem e napisana. Na neapeljski kopiji so vrezana tri imena, imena figur, ki so upodobljene:
Hermes, Evridika in Orfej. O tem, kaj relief prikazuje, ni soglasja, obstajajo pa tiri razlage.
Prva razlaga: morda relief prikazuje trenutek Evridikine smrti. Po tej razlagi Hermes prihaja od
zadaj in Evridiko grabi za roko, da bi jo odpeljal v Had. Vendar na Evridiki ni sledu kajega ugriza,
poleg tega pa ni jasno, zakaj je zraven upodobljen Orfej, pa tudi zakaj ji odgrinja pajolan z obraza.
Druga razlaga: morda je upodobljen trenutek, ko se mora Evridika vrniti v Had po tem, ko jo je Orfej
uspeno spravil iz podzemlja in je preivela z njim preostanek ivljenja. Takno interpretacijo najdemo
v antini literaturi, vendar spet ni jasno, zakaj bi Orfej Evridiki odgrinjal pajolan.
Tretja razlaga: relief lahko prikazuje tudi trenutek Orfejevega ozrtja oz. to, kar sledi takoj po njem.
Zaljubljenca se blaeno gledata, zato Orfej Evridiki tudi odgrne pajolan. To stori z desnico, Evridika
pa mu na ramo poloi levico. Vendar od zadaj pride Hermes, ki s svojo levico zgrabi Evridiko za
zapestje desnice, to pa je znamenje, da se mora Evridika vrniti nazaj. Ta razlaga je bolja od prvih
dveh, problem pa je, da Orfejevo ozrtje postavlja e v 5. stol. pr. Kr., eprav naj bi ta sprememba
izvirala pri Vergiliju.
etrta razlaga pa pravi, da je upodobljen prizor tik potem, ko je Orfej s tobenim spevom oaral
vladarja, torej tik po izroitvi Evridike. Hermes je upodobljen zato, ker je Evridiko pravkar pripeljal k
Orfeju. Lahko bi celo rekli, da se Orfej Evridiki v obraz zazre zato, ker ga je toliko pogreal in se ga

hoe nauiti, da ga bo imel v spominu, ko se bosta vraala. Levica na Orfejevi rami ga tolai, saj je
ravnokar pel svoj tobeni spev.
e pogledamo Rilkejevo pesem, pa sploh ne govori o Orfejem spevu, niti o predanju Evridike. V celoti
prikazuje le potovanje iz podzemlja: spredaj hodi Orfej, za njim pa Hermes, ki za roko dri Evridiko.
Bog hoje in irokega poslanstva
s popotnim lemom nad omi,
ki nosi vitko palico pred sabo
in giblje s perutnicami na glenjih
in s svojo levo roko vodi: njo.
Oitno je, da je razmerje med tremi liki v Rilkejevi pesmi povsem drugano kot v reliefu. Iz reliefa je
Rilke vzel zgolj figuro Hermesa, ki pa ima povsem drugano vlogo kot v grkem mitu (ponavadi vodi
due v podzemlje, tokrat pa narobe). Rilke pa od Vergilija in Ovidija prevzame le temeljni dogodek
Orfejevo ozrtje. Tudi Evridika je popolnoma drugana, saj je povsem pogreznjena v svojo smrt, zato se
tudi v temelju spremeni razmerje med njo in Orfejem. Temeljno spremembo tako doivi Evridika.
Tretjeosebni Rilkejev glas na zaetku imenuje podzemlje rudnik du, Orfej, Hermes in Evridika pa
predstavljajo tri figure, ki se po srebrovih rudah (Kovi prevede kot srebrnice ribe), premikajo kot
ile. Pri tem se avtor poslui dveh primer (wie... als..., ki pa se ji prevajalec izogne). Zanimiva je
predvsem primerjava z ilami v temi podzemlja, v njegovi mrtvi okamenelosti te ile namigujejo vsaj
obet ivljenja. Na poti, po kateri gre trojica so skale in gozdovi, brez kakrnegakoli ivega bitja. Tako
tudi ribnik ki visi kot...(citat iz pesmi), ki spominja na Avernsko jezero, ki lei v bliini Neaplja, v
vulkanski pokrajini. V antiki je sicer veljalo, da je tam vhod v podzemlje, jezero je kratersko in mrtvo
iz njega se dvigajo vulkanske pare, zaradi teh izparin pa tudi v njegovi okolici ni ivih bitij. Morda je
Rilke prav ta drobec narave iz okolice Neaplja uporabil za upodobitev podzemlja, saj je bil ta drobec
narave e v antiki povezan z geografijo podzemlja. Pred Hermesom in Evridiko gre po poti Orfej in
govorei glas, ki ga lahko istimo z Rilkejem, se najprej osredotoa nanj. Orfej gleda predse in je
nepotrpeljiv, ki se kae v njegovem koraku, ki poira pot. V levici ima liro, ki na poti nazaj nima
ve svoje vloge, nepotrpeljivost se kae tudi v pogledu, oprtem naprej, dobi e izrazitejo ivalsko

potezo, saj njegov pogled hiti naprej, kot pes. Vrne se zmeraj nazaj samo do Orfeja, ne see pa ez
njega nazaj, saj se Orfej ne sme ozret. Vzadaj pa ostaja Orfejev sluh gleda naprej in poslua nazaj,
enkrat pa se mu zazdi, da slii korake Hermesa in Evridika, drugi pa se mu zdi, kot da slii le odmev
svojih korakov. Prigovarja si, da prihajata za njim in e bi se lahko uzrl, bi lahko videl, kako hodi
najprej Hermec, ki z levico vodi Evridiko. Pri Orfeju se z razdvojitvijo utov vida in sluha, pojavi v
njem nekaj taknega, kot elementaren dvom (Zweifel, tudi glagol zweifeln pomeni dobesedno iti na
dvoje). Dvom pri Orfeju se poraja na najbolj elementarni ravni, na ravni utenja. Hkrati Orfej ve, da e
bi se ozrl, bi lo po zlu vso delo, ki ga je opravila njegova lira. Rilke ne govori o tem, kako je Orfej s
spevom oaral vladarja podzemlja, govori pa o moi njegovega speva. Orfejeva lira je namre za
Evridiko alovala tako zelo, da je nastal nov svet, okoli katerega je zaelo kroiti nebo, s soncem in
zvezdami. Toba za Evridiko, uglaena preko lire je svetotvorna, to pa ni le imitacija ampak ponovitev.
Vse to zaradi Evridike in njega, v tem svetu pa je manjkala zgolj ona. Z mojo svojega svetotvornega
speva je vendarle dobil nazaj e njo samo, e pa bi se uzrl bi jo izgubil in epral bi se v njegovi tobi
ponovno ponovil ves svet, v tem svetu Evridike ne bi bilo. Na tej toki se Rilke od Orfeja obrne k
Evridiki. Zane spremljati njeno hojo ob Hermesu, videti pa je, da v temelju drugae kot v prejnjih
literarnih obdelavah. Rilke se nanjo fokusira
A ona je ob boji roki la
Prevezana z mrlikimi trakovi,
Slabotna, rahla, polna potrpljenja.
Bila je v sebi kot da je nosea...
...
Njena smrt
Jo je do roba napolnila.
Kot saj je poln sladkosti in...
In ko bog
Jo naglo je ustavil in dejal
Evridika gre ob Hermesu in je polna potrpljenja. e ve, kot polnost, kot polnilo jo je napolnila njena

umrlost (ihr Gestorbensein erfllte sie wie Flle njena mrtvost/mrtvobit jo je napolnila kot
polnost/polnilo). Prav na skovanko mrtvobit se moramo nasloniti. Na to mrtvobit pesnik Evridiko
vseeno vzpostavi kot bivajoo, eprav samo do neke mere. Evridika je, vendar je polna lastne
mrtvobiti, polna velike, lastne Smrti. Vsa pogreznjena je vase, s tem da jo je popolnoma napolnila smrt.
Biva popolnoma na nain biti v smrti, med potjo sploh ne misli na pot nazaj v ivljenje, niti na Orfeja.
Zdi se, da njena misel, njen ut, ko je tako globoko pogreznjena vase, sploh ni ve pri niemer, kar se
godi zunaj nje same. Kako je bivat na nain mrtvobiti? To Rilke podaja najprej s podobo roe (njen
spol se je zaprl kot roa na veer) Evridika ni ve enska, ki je ljubila in je bila ljubljena. To, da se je
njen spol zaprl pomeni, da je postala spet devika. To pomeni, da je spolna razlika ne doloa ve,
postala je nedovzetna za ljubezen, ki jo je izkuala v ivljenjo. Malo pozneje beremo bila je korenina
podobno, kot se je njen spol zaprl velja tudi za vse Evridikino bitje, kot da bi se to, kakor da bi se cela
rastlina njenega ivljenja vrnila v korenino, iz katere je pognala. Rilke se priblia pesnenju homerskega
bivanja senc v smrti najbolj v verzu bila je razpuena kot lasje saj so sence obsojene na otopelo
bivanja, tudi na v sebi razpueno bivanje, kakor namiguje Rilke. Evridika je v sebi na ta nain, da je
pogreznjena vase in hkrati polna smrti, to pa ne pomeni, da je v sebi koncentrirana tako, da bi se na to,
kar je zunaj nje odzivala z ostrim utom. Ko smo ivi, je nae ivljenje navznoter vetono, osredii
pa se znotraj nas, pri Evridiki pa je ni v njej sami ne vlee ven, v sebi je razblinjena, razpuena kot
lasje. Prav tu, kjer se najbolj priblia homerskemu pesnenju mrtvih senc pa se od njega tudi najbolj
oddalji. Za razliko od Homerskih senc Evridika nima nikakrne elje po ivljenju (pri Homerju si sence
tako zelo elijo krvi, malo ivljenja, da jih mora Odisej odganjati z meem, ko pa kanek ivljenja
popijejo, lahko spregovorijo izraajo neizmerno alost in neizmerno hrepenenje po ivljenju na
zemlji. Ahil pravi, da bi bil raje zadnji hlapec na zemlji kakor vladar mrtvih v podzemlju. Evridika je
nasprotno povsem brez te elje, zato ljubezen, s katero jo Orfej hoe iztrgati nazaj iz mrtvobiti v
ivljenje, nanjo deluje nasilno. Silo ji dela celo dotik boje, Hermesove roke, v njeni odmaknjenosti je
celo boji dotik nasilen, saj jo vee nazaj na ivljenje s silo. Razpuena v sebi z mislijo spoloh ni pri
poti nazaj, niti pri poti na mou, zato niti takrat, ko se Hermes ustavi in pove, da se je Orfej obrne, ne
doume, je zmedena in vpraa kdo. Evridika je pri Vergiliju in Ovidiju vrnjena v ivljenje, kar pa se pri
Rilkeju ne zgodi. Zato Vergilij pri Orfejevem ozrtju zapie, da Orfej drugi izgubi Evridiko, ona se
odzove z obtobo, pri Ovidiju pa celo dvakrat ume, Evridika pa namesto obtobe Orfeju izree alosten
pozdrav v slovo toba in blaga alost kaeta, da je Evridika, ko je hodila za Orfejem, bila pri stvari.

Ko je bila Evridika vrnjena v ivljenje, je bila njena elja soglasna z Orfejem eli se vrniti v ivljenje.
Pri Rilkeju pa Evridika ni bila vrnjena v ivljenje, kot taka po tudi nima elje po vrnitvi, zato pa je
zraven Hermes, saj Evridika sama najbr sploh ne bi mogla it z Orfejem, njegova ljubezen, ki noe
vedet za njeno stanje jo moti, s silo jo trga nazaj iz smrti v ivljenje. Zato Rilke Evridiki ob Orfejem
ozrtju ne da izrei niti ene same besede, ki bi izraala tobo ali alost. Evridika izree le Kdo?, po
tem, ko ji o Orfejem ozrtju pove Hermes. Evridika je predvsem brez misli na Orfeja in celo proti svoji
elji povedena na pot vrnitve v ivljenje. Pa vendar Evridika Hermesu sledi brez nepotrpeljivosti, se
ne upira Hermesovem vodenju, epram ji e njegov dotik dela silo. V zadnji kitici sledi prizor obrnitve,
ki je skrajno nenavaden. Gledie subjekta se pomakne nazaj k Orfeju, Rilke nam da videti Orfeja, ki
se je malo prej ozrl in gleda Hermesa in Evridiko.
Kako se je na travnati stezi
Mole in alostnih oi obrnil
Popotni bog, da bi sledil postavi,
Ki se je vraala po isti poti...
Ni Hermes tisti, ki bi Evridiki rekel, da morata oditi nazaj, Evridika se je oitno obrnila pred
Hermesom (Schon ging sie den selben Wegs), on pa ji samo sledi. Hermes, igar naloga je, da vodi due
v podzemlje in v Rilkejevi pesmi zamenja nalogo, mora Evridiko voditi ven iz podzemlja, zato zdaj ne
hodi pred njo, je ne vlee za sabo, ampak gre za njo in alostnih oi je on, ne Evridika. Sama, brez
Hermesovega vodstva se vraa polna smrti nazaj v kraljestvno smrti. V Rilkejevi pesmi torej glede na
celotno izroilo pesnenja o Orfeju je e vedno pevec, vendar ne more sprejeti smrti. Njegov spust v
podzemlje je vdor v kraljestvo smrti, iz katerega eli smrt iztrgati iz smrti in jo pripeljati v ivljenje.
Pisma mlademu pesniku je Rilke pisal Kappeju leta 1904 in 1908, v teh pesmih pa beremo zelo
globoke Rilkejeve misli, ki je svetoval Kappeju piite samo, e je to vaa najglobja eksistencialna
potreba. Piite samo, e brez pisanja ne bi mogli ivet. Te besede nosijo ostrino, ki gre z roko v roki z
resnico. e ob pisanju pesmi nima obutka da bi umrl, e jih ne napie, jih ne pii. V teh pismi
beremo tudi o tem, da je ljubezen ve o spolnosti, prava ljubezen ni ljubezen med moskim in
enskom, temve ljubezen med dvema samotama. V nekem drugem pismu, ni vano komu, beremo

strogo vzeto [se moramo] vsak trenutek odrekati, zapuati in ne zadrevati drug drugega - treba je
dopustiti smrt kot smrt (poanta Rilkejeve smrti). Ko nekdo iz ivljenja izgine, postane neviden, je treba
priznati, ne kot nasprotje ivljenja, nekar kar nam je ivim bitjem tuje (v ozadju je to, da moderni
lovek od smrti bei, da se zanjo ne meni, niti za svojo lastno), temve kot del ivljenja. Da pa bi
postala del ivljenja, je ne sme poskusit premagat niti ljubljezen. Ne smemo ga poskusiti vrniti iz smrti.
Ljubezen, ki poskua premagati smrt je velika in globoka, taka je Orfejeva ljubezen, njegov spust v
podzemlje pa je arhetim premaganja smrti z ljubeznijo. Rilkejev Orfej pa bo moral drugae peti, tako
kot je postala drugana Evridika.
Kako se je Orfej spremenil, kako ga je Rilke oblikoval v Sonetih na Orfeja se bomo ukvarjali
naslednji.
30.5.2014
Rilkejeva izkunja modernosti je pogojena v njegovi izkunji in odnosu do smrti, ta pa je zapisana v
Zapiskih Malteja Lauridsa Briggeja. Pie ga na podlagi vtisos svojega prvega bivanja v Parizu,
dokona ga 1908, izdad pa 1910. So prozno delo, ki se prva v nemki literaturi (literaturi zapisani v
nemini) korenito razlikuje od realistinega romana 19st. Moderni romani namre ne poznajo
kontinuiiranega dogajanja/zgodbe, glavni junak je 28 letni danec plemikih korenin, po smrti starev
ostane brez doma in denarja, poskua pa se preiveti kot pesnik v Parizu. Zapisan je kot dnevnik, v
katerem se izmenjujejo pripovedni in refleksivni deli, zaporedje je pa asociativno. Malte se kae kot
obutljiv mladeni, ki e od otrotva nosi v sebi eksistencialno obutenje sveta. V prvem delu prepleta
otroke spomine in izkunje iz Pariza, ui pa se gledati (tako pravi junak vse vstopa vanj, v njem
dobiva notranje ivljenje). Pripoved se edalje bolj razpua, poudarek pa se pretehta na notranje
dogajanje. Moderno ivljenje s svojo fragmentiranostjo pisanju ne dovoli ve vlei dolgega epskega
loka. tevilni zapiskov so po svoji strukturi lirski, so pesmi v prozi, ne epski. Sklenjeni so sami v sebi.
Rilkejeva izkunja moderne metropole in nasploh modernosti je pa hkrati tudi globoka kritika
modernosti same. Poglavitni kriterij, s katerim ta kritika operira ni ni drugega kot smrt, oz. lovekovo
razmerje do nje. Po Rilkeju je smrt v teku zgodovine postala lovekova sovranica, lovek jo je edalje
bolj izrival iz svojega ivljenja, v modernosti pa je postala popolnoma izloena. Smrt postane

anonimna ljudje so nepripravljeni na njo. Smrt ni ve dogodek, ampak je postala vrsta serij. (? Ne
razumem). Tudi kritika amerikanizacije vedno veje industiralizacije in oddaljevanje od evropskih
korenin, je podana preko smrti, saj jo Rilke poimenuje tovarnika proizvodnja smrti.
V svojem delu Rilke razvija dve misli o smrti prva: smrt je v nas samih. Druga: misel o lastni smrti
(der eigene Tod). Smrt nosimo v sebi kot nosi sade v sebi koico, pa vendar se moderni ljudje
sreujejo s smrtjo kot nekaj zunanjega, kar pride kot nekaj tujega in sovranega.
... to ni naa lastna smrt, ampak neka smrt pa, ki na koncu pride po nas, ker sami nismo izzoreli
nobene.
Da bi nam smrt postala lastna jo je treba uzreti. Treba jo je pripraviti, izdelati, celo dobro narediti.
Jasno je, da zaradi pospeene proizvodnje nobena posamina smrt ni ve izdelana do potankosti,
vendar pa to ni ve vano. Pomembno je le e tevilo. Komu pa je e mar dobro narejene smrti?
Nikomur. Celo obgatini, ki bi si lahko privoili to razkoje, se ne menijo ve zanjo; skrb za smrt pa
lastni meri postaja vse redkeja. e malo, pa bo tako redka, kot je skrb za posebno ivljenje.
Da bi smrt bila dobro narejena, zahteva napor. Nikakor ni blaga ali spokojna (lastna smrt), kar se vidi
na smrti Maltejevega deda. Smrt ga je obiskovala 2 mesca, prihajala pa je vedno s kriki, da so vsi samo
e otrplo posluali. Preko teh bolein, kriki umirajoega so cel as spremljali porajanje smrti. Ti dve
misli je Rilke zasnoval e v Knjigi ur (Das Stundenbuch od srednjega veka naprej molitvena knjiga
za vsak as v dnevu; strukturo molitvenika ima le prvi cikel/knjiga zbirke O menikem ivljenju, v tretji
knjigi, ki nosi naslov O ubotvu in smrti, ravno tu pa naletimo na obe misli o smrti).
V sedmi pesmi govori Rilke o smrti, ki raste v nas, samo da je ne imenuje koica, temve sad.
Ker mi samo lupina smo in list.
Velika smrt, ki vsakdo jo ima v sebi,
Je sad, ki vse krog njega se vrti.

Pesem prej pa razvija misel o lastni smrti.

Gospod, daj vsakomur njegovo lastno smrt.
Umiranje, ki vre iz tistega ivljenja.
Obe misli o smrti, ki ju je Rilke zasnoval v asoslovu seveda tvorita podlago za Devinjske elegije in
Sonete na Orfeja. Na podlagi smrti se je Rilke sasoma odvrnil tudi od kranstva. Kristus nastopa kot
zmagovalec nad smrtjo, Orfej pa s svojim spustom in ponovno vrnitvijo postane predstava Kristusa.
Zmaga nad smrtjo se dopolni z vstajenjem. V kranstvu velja, da Kristusovo vstajenje vsem ljudem po
smrti omogoa vstajenje v novem ivljenju. Pri apostolu Pavlu je Kristusovo vstajenje omogoilo
ljudem vstajenje z novim, duhovnim telesom.
(1 Kor 15, 44)
Seje se duevno telo, vstaja duhovno telo.
Duevno telo je tu to telo, ki ga med ivljenjem oivlja dua, to telo je pa po smrti pokopano (posejano)
v zemljo, iz njega pa poene duhovno telo. Ne samo dua, kot recimo pri Orfikih, ampak tudi telo je z
vstajenjem reeno in preobraeno. In zato je seveda za telo v asu zemeljskega ivljenja potrebno
skrbeti, treba ga je skrbno oievat njegove mesenosti. Zgodnja kranska misel v resnici ne see dlje
od duhovno preobraanega telesa po vstajenju po smrti, vse ostalo pa prepua imaginiaciji. S
Kristusovim vstajenjem je smrt preseena, odpre se onstran. Vnjem je to, kar je bilo zemeljskega
ohranjeno, je pa hkrati popolnoma preobraeno.
Rilkejeva misel se je v kriteriju smrti obrnila v drugo smer, v tostran. Zato je bilo nujno treba odpreti
tostran. Rilke je precej pozneje, ko je po 10 letih dokonal elegije in sonete, v pismu svojemu
prevajalcu v poljino Witoldu Hulewiczu
Smrt je od nas odvrnjena, od nas neosvetljena stran ivljenja; prikopati se je treba do kolikor toliko

jasne zavesti o naem bivanju, ki je doma v dveh brezmejnih kraljestvih in se neutrudno napaja iz obeh
[...] resnina oblika ivljenja se razteza prek obeh obmoij, kri v svojem najvijem krogotoku polje skoz
obe: ne obstajata ne tostran ne onstran, ampak vlada le neznanska enotnost...
Smrt je temna stran meseca smrt je tista stran ivljenja, ki za nas ni osvetljena, nam je nevidna, od nas
je obrnjena stran. Ne gre za to, da bi po koncu ivljenja stopili v kraljestvo smrti in tudi ne gre za to, da
bi po smrti, katere elo je uniil Kristus. Rilke nas, moderne ljudi, ki smo na smrt pozabili, opominja,
da je smrt druga stran ivljenja. Vidi to, kar spregledujemo, vidi da smrt vendarle spada k ivljenju in je
razsenost ivljenja samega. Kraljestvo ivih in kraljestvo mrtvih si ne stojita nasproti, temve je smrt
le nevidna polovica velike celote, celote bivajoega, polovica neznanske enotnosti. Ta enotnost se
seveda odpira v naem tostranu, celota bivanja je odprti tostran sam, ivljenje, v katero je zajeta tudi
smrt. Razsenosti ne zmoremo, zmore jo pa Orfej, saj s svojim spevom odprti drugo v drugo dri obe
kraljestvi dvojno kraljestvo.
Kako bivamo ljudje sami govori Rilke v Devinjskih elegijah (osma in deveta)
Z vsemi omi zre bivajoe ven,
V odprto. Nae le, zasukane
Oi, obkroajo ga kot pasti...
Verzi se nanaajo na razliko med nami, ljudmi, in ivalmi, ki za razloek od nas ljudi gledajo v odprto
(das Offene). Niamjo zavesti, nimajo misli nase, njihovo bivanje je isto kot pogled in prav zato lahko
gledajo v das Offene. Za nas, ki pa zavest imamo pa je odprto, das Offene, zaprto. Odprto Rilke v 13
sonetu 2. dela imenuje tudi isti odnos. Celotni, resnini, najjasneji in drugi odnos. Das Offene je isto
kot Der reine Bezug in je isto kot Der ganze Bezug. Celotni odnos ni odnos, kot si ga ponovadi
predstavljamo med dvema stvarema, med lovekom in svetom... je celota, ki nosi vse. Vendar nismo
v celotnem odnosu, nismo neni od njega, nismo v odprtem. Smo nasproti.
To je usoda: da stoji nasproti,
Ni drugega, le venomer nasproti.

Mi stojimo nasproti svetu, mi smo v odnosu do sveta. ival je v svetu, mi pa stojimo pred njim.
Vleeni smo ven iz celote, v svoji zavesti smo noeni v odnost do sveta, tako mu zmeraj stojimo
nasproti/pred njim, prav z zavestjo smo izloeni iz celotnega, istega odnosa. To kar opnemo, ko
stojimo pred svetom pa je, da si pri tem predstavljamo stvari, na to predstavljanje pa osredotoi
Heidegger v spisu Wozu Dichter (emu pesniki?) v katerem razlaga Rilkejevo pesnitvo, v znatnem
delu

tudi

Devinske

elegije.

Nae

predstavljanje

(VORstellung)

je

predtavljanje

stvari

predse.Predstavljanje, s katerim si stvari postavljlamo predse, pa je predmetenje. Iz stvari (DING) ki jo

postavimo predse, nastane predmet (po slovenski etimologiji nekaj, kar je vreno z METom pred
nekoga) (GEGENSTAND to, kar stoji nasproti)
lovek postavlja svet kot tisto nasproti stojee/predmetno [das Gegenstndige] v celoti pred sebe in
sebe pred svet. (Heidegger, emu pesniki)
Odprto je torej za Rilkeja to, kar je za nas nepopredmeteno. Pri predmetenju pa se dogaja e nekaj.
Stvari, eprav so vidne pri njem ostajajo brez lastne podobe, ki bi bila neodvisna od nae predstave. Ko
stvari postavimo predse v svoji predmetnosti rabijo samo naim namenom. Pred nas so postavljene nam
v slunost. eprav jih gledamo, njih samih ne vidimo. Vanje vpisujemo svoje namene, s katerimi jih
instrumentaliziramo za svoje cilje. Predmetenje dobiva najviji izraz v tehniki, ki opredeljuje nain
bivanja modernega loveka. Za to ni udno, da Rilke tehniko v deveti elegiji imenuje Tun ohne Bild
(Poeti brez podobe), ki je predvsem tako, da ne daje obliek/podobe stvarem. Posledica predmetenja, ki
kulminira v tehniki, je brezpodobstvenost stvari.Predmetenje je delo nae zavesti, naega uma, ob njem
pa vendarle obstaja e neko drugano delo, delo srca. V tej toki se ton elegij zamenja. Elegini ton
postane himnien, slavilen, hvalilen.
Kaj je delo srca? Erinnerung, to je spominjanje, kot pa nam pove osrednja sestavina besede, inner, je
delo, ki poteka v nai notranjosti. Na emer to delo poteka, dela notranje, erinnerung pa je v tem smislu
ponotranjanje. Tu seveda naletimo na nekaj zapletenega. Stvari, ki jih gledamo v svetu, e z naim
zaznavanjem postajajo notranji, spominjanje kot ponotranjanje pa see e globje, saj iz notranjosti
zavesti see v notranjost srca ( :3 ). Stvari, ki so utno vidne v svetu minevajo. To, da minevajo,

pomeni, da same od sebe drsijo iz vidnosti v nevidnost. (JOJ!) Vse kar je minljivega tone vsepovsod v
globoino biti (v korespondenci s prevajalcem poljski). V tej globoini pa postanejo nevidne. e v
prostoru zavesti postanejo nevidne, prav s tem, ko si jih predstavljamo kot predmete hkrati postajajo
brez podobe. Naa zavest dela stvari, ki e tako ali tako tonejo v nevidnost, naredi nevidno e prej.
Delo srca pa se zane tedaj, ko se nae zavesti dotakne smrt. Zane se, ko se zavemo minljivosti stvari,
tega, da stvari, ki drsijo v nevidnost, pri naem predmetenju ostajajo brezobline. Tedaj se zane nae
spominjanje, nae ponotranjanje. Po eni strani grejo stvari pri spominjanju e bolj navznoter. Iz zavesti
v srce, s tem pa iz nevidnega v e nevidneje. Po drugi strani pa ravno v prostoru srca dobijo enkratno
podobo. V srcu nastane tako Weltinnenraum (notranji prostor sveta). Prostor postane tisti notranji
prostor, v katerem se znajde svet. Rilke na koncu 9 elegije
... Bivanje preobilno
mi v srcu izvira.
...berzhliges Dasein(dobesedno pomeni tu-biti/tu-bit; v nemki fil. od Kanta naprej
pomeni obstoj )
entspringt mir im Herzen.
V srcu zane s ponotranjanjem ponovno vznikati vse, kar je e preminulo. Delo srca prinaa smrt kot
drugo stran ivljenja, tako pa odmejuje odprto, ki je bilo prej zaprto, brie mejo. Nam odpira, nas
pripua v odprto. Vse kar biva, mineva. To, kar je ponotranjeno tako, da potem izvira, vznika v srcu,
ravno v srcu dobi svoj obstoj. eprav je minljivo, v srcu vendarle obstane. eprav je nevidno v
prostoru srca e bolj nevidno kot v zavesti, vstane s podobo.
... naa naloga je, da si to beno, ibko zemljo tako globoko, tako trpee in strastno vtisnemo, da v nas
nevidno spet vstane njeno bistvo. Mi smo ebele nevidnega. Nenehno nabiramo med vidnega, da bi
ga zbrali v velikem zlatem panju nevidnega. (V korespondenci s prevajalcem)
Zemlja, si ne eli prav tega; v nas
Nevidna nastati? (devinske elegije 9)

Pravi, da mora v nas nevidno spet postati zemlja, njeno bistvo. Zakaj pa je v pismu zemlja postavljeno
v narekovaj in zakaj je beseda nevidna postavljena v kurzivo? ''Zato ker zemlja, svet, vse kar je
nevidno, v srcu, najbolj globoko v nas, dobi svojo podobo.Ne samo stvari, ki minevajo pred naimi
omi, tudi mrtvi, ki jih ve ni. S ponotranjanjem reujemo vse, kar je minljivega.
Res je, vsak lovek je Noe, toda e natanneje pogledamo, je to na precej nenavaden nain: njegovo
poslanstvo ni v tem, da stvari varuje pred povodnijo, ampak nasprotno, da jih utaplja v e globlje
vodovje, dokler vse do zadnje prezgodaj in radikalno ne izginejo. (Maurice Blanchot, Literarni prostor)
Tukaj nam pred oi priklicuje Noeta, igar poslanstvo je ravno narobe kot pri biblinem Noetu v tem,
da utaplja stvari v e globlje vodovje ponotranjanje v prostor srca. Tam e preden same preminejo e
postanejo nevidne, e bolj kot v prostoru zavesti, ampak srce, v katerem stvari dobijo enkratno podobo,
zanje postane kot nekakna Noetova barka. Ponotrananje je nenehna metamorfoza, preobraanja,
podeljevanje podobe stvarem, ki so g s predmetenjem izgubile. Hkrati je transcendiranje, podoba, ki jo
v srcu predmet dobi je transcendenca (tu gre za transcendenco v imanenci podoba ni vena, saj tudi
mi nismo veni). Delo srca se navsezadnje godi v obmoju jezika. Venomer je ponotranjanje as
izrekanja, as za izrekljivo pa je venomer v srcu.
Tu je as izrekljivega, tu domovina njegova.
Govori in izpovej. (elegije 9)
Od tod izhaja tudi naloga pesnikov in njihov posebni poloaj v primerjavi z drugimi ljudmi. Rilke v
prejnjih

elegijah

govori

posesbnih

izbrancih

(otroci,

zaljubljenci...)

ki

lahko

temu

izrekanju/ponotranjanju pridejo blije kot drugi ljudje. Pesniki so nekaj posebnega tudi v primerjavi z
angeli. V prvi devinjski elegiji
Kdo,e bi krial, bi me pa slial med truammi
Angelov? a recimo, da bi me eden od njih
Kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,

Ki biva moneje.
V pismu prevajalcu razlaga
Angel Elegijje bitje, v katerem se preobrazba v nevidno, ki jo mi opravljamo, kae e izvrena.
Pri angelu se je preobrazba vidnega v nevidno e zgodila, v tem vidiku pa nas tudi presega. Vendar,
angel, ki je e preobraen v nevidno, ne zmore ve ponotranjiti, ne zmore ve preobrazbe, ki jo mi
zmoremo. Pesnitvo tako postane reevanje vsega vidnega. Prav iz tega smisla pesnitva se z veliko
lahkoto rodijo Soneti na Orfeja.
S kritiko doivljanja smrti in modernosti je priel do doivetja, ki ga je upesnil v elegijah in sonetih, kot
je zapisal:
... e kdo naredi napako, da ne Elegije in Sonete naobrne katolike predstave o smrti, onstranstvu in
venosti, da bo to peljalo povsem stran od njihovega izhodia in bo utiral pot edalje bolj temeljnemu
nerazumevanju. (Rilke, korespondenca)
Kritika modernosti po eni strani, po drugi strani pa odvrnitev od kranstva.
Proti koncu Devinjskih elegij dosega vrhunec lovekega biti, v kontrast tehnike pa postavi pesnitvo,
kot reevanje pred zatonom v nevidnos. V sonetih je Orfej radikalno spremenjen. Ni ve zaljubljeni
pevec, ki bi ga gnala elja, da bi iz smrti iztrgal Evridiko, je figura transcendence, podobno kot angel v
elegijah, vendar za razliko od njega v svojem spevu izvruje transcendenco na Zemlji. V sonetih je pot
iz podzemlja, pa tudi celotna zgodba o Orfeju in Evridiki, v celoti abstrahirana. Kjer se pri prvi pesnitvi
e opira na konkretnosti in detajle, pa pri sonetih vidimo, da zgodbe skoraj ni ve. V tej zgodbi imata
izhodie samo dva soneta prvi sonet prvega dela, ki govori o tem, kako ivali posluajo Orfejev
spev, ter 26 sonet prvega dela, ki govori o Orfejevi smrti. Nastanek prvega soneta je morda pomagala
spodbuditi risba ital. renesannega risarja Giovanni Baptista Cima de Conegliano risba iz 14st, na
levi je Orfej, ki igra na liro, na desni pa ivali, prikazuje pa to, kako Orfeja po vrnitvi s podzemlja

posluajo ivali. Reprodukcijo je dobil od risarke-ljubimke, pritrdil jo je na steno, nasproti svoje

pisalne mize v grajskem stolpu. Morda se drugi soneti le e na emstih na kaken drobec oprejo, drugae
pa v drugih sonetih ni zaslediti zgodbe o O in E. Vseh sonetov skupaj je 55 pesmi, v prvem delu so
razporejeni kronoloko, v drugem delu pa je uporabljen drugaen kompozicijski klju. Posvetilo na
zaetku sonetov je namenjeno mladi pisalki Veri Ouckama Knoop (Ukamaknop), hi Rilkejevih
prijateljev, ki je umrla pri 19 letih, Rilke je za njeno smrt zvedel priblino en mesec preden je napisal
elegije in sonete, razen posvetila pa se na to mlado plesalko nanaata e predzadnja soneta (25 in 28) v
prvem in v drugem delu, ter e en sonet drugi v prvem delu. Zastopa Evridiko, ki taka, kot jo
poznamo od Virglija in Ovidija, ni ve. Vendarle je glavna tema sonetov tesno povezana z Orfejem
orfejski spev. Tema je torej preobraanje vidnega v spev (preko nevidnega nazaj v vidno, vendar na
transcendenni ravni).
Angel, ki je e preobraen, je popolnoma vstopil v trancendenco, Orfej pa je takna figura, da je
preobraevalec vsega minljivega vsemu podeljuje enkratno podobo v svojem spevu. Tega ne zmore
kdorkoli izmed nas, temve zares in zanesljivo le Orfej in kvejemu za njim e kak orfejski pesnik. To
je orfejskemu pesniku ves as imperativ nekaj, kar naj izvruje, pogosto pa je izraen tudi slovnino
(v velelniku). Orfej preobrazujo transcendiranje udejanja v svojem spevu. Pri Rilkeju je ve kot mitski
pevec, temve bog. (kolker Snoj ve, ne sreamo nikjer drugje ,v literarnem izroilu o njem) Bog ki
zmore preobraanje.
Sam naslov Die Sonette an Orpheus, beseda an pa oznauje, da so posveeni Orfeju, je pa odprt, kar
zadeva govorno strukturo samih pesmi njihov govorec je Rilke, ki govori bodisi o Orfeju v tretji
osebi, bodisi ga nagovarja v tretji osebi. Ga opisuje in nagovarja. Po drugi strani pa orfejskega pesnika
z imperativi naziva preko velelnikov v drugi osebi, oglasi pa se tudi prvoosebni glas. Tako oblika kot
smer govora se neprestano menjujeta, vasih celo znotraj same pesmi. Rilke govori o tem, kaken je
orfejev spev, pa tudi to, kaken naj bi bil orfini spev. Vasih dobimo vtis, da iz opisa kaken je orfejev
spev preide takoj v to, kaken naj bi bil prfini spev.
Orfej je v istem odnosu, je v odprtem. Je v resninem ali najjasnejem odnosu. Loenosti ivljenja in
smrti zanj ni. Orfej je odmejevalec odprtega, ki je za nas navadne ljudi zaprto. Orfej je odmejevalec

najvejega odprtega sveta (rilkejeve besede), dela svet odprt in prehaja med obema kraljestvoma.
Ravno zato, ker mu je dvojno kraljestvo/obmoje odprto, v orfejevem spevu vznika v podobo tudi
preminulo. Pogoj, da Orfej zmore svoje poslanstvo pa je odsotnost poelenja. O tem se lahko
prepriamo v tretjem sonetu prvega dela, ki je temljnega pomena za razumevanje pomena Orfeja in
njegovega speva.
Bog zmore. A povej, kako sledi
Naj sprti lovek mu skoz ozko liro?
Ker nosi v srcu vero in nevero,
V njem za Apolov hram prostora ni.
Pesem (Gesang; bi bilo bolje spev), kot jo ui, ne poeli,
Ne ie tega, kar se da dosei.
Je bivanje. Le bogu se posrei.
A mi, kdaj smo? In on, kdaj zavrti
Zemljo in zvezde k nai biti?
Da ljubpi, to ni tisto, pa eprav,
Mladeni, glas ti usta je razklal, Pozabi, da si kdaj zapel. To mine.
Drugana sapa je:v resnici peti.
Dih brez namena. Sapa v bodu. Veter. (Soneti na Orfeja, 1,3)
Govori seveda Rilke, ampak o kom in komu? Ni namre jasno e je nagovorjeni (mladeni), isti kot ta,
ki ui pesmi. V prvi kitici spregovori o Orfeju - bog zmore, v tem da zmore kot bog ga razloi od
loveka. V drugi kitici se obrne na nekoga neimenovanega v drugi osebi. Ui se nanaa na Orfeja, s
pesmijo pa je miljen njegov, orfejev spev (torej se najverjetneje e vedno obraa na Orfeja). V tretji
kitici nagovori mladenia, ki pa ni isti z Orfejem, pravzaprav je zelo podoben staremu Orfeju. Mladeni
je zaljubljenec, ki je zapel od ljubezni, glas mu je iz sline ljubezni privrel iz globin in mu razklal usta.

Rilke temu mladeniu govori da ljubi, to ni tisto, namesto Orfeja pa nam lahko pride pred oi kak
mlad pesnik. Spev, ki ga ui Orfej torej ni ljubezenski spev, kaken pa je? Kakna naj bo pesem
mladenia, moderna pesem nasploh?
Gesang, wie du ihn lernts, ist nicht Begehr,
Nicht Werbung um ein endlich noch Erreichtes;
Rilke tu jasno pove, da Orfejev spev ni poelenje, ni snubljenje. Beseda Werbung lahko pomeni
nabiranje, novaenje (novih lanov), lahko tudi prizadevanje za nekaj (naklonjenost, ljubezen), lahko
pa je tudi dvorjenje, snubljenje. Spev, ki ga ui Orfej predvsem ni poelenje, ne izvira iz njega in si ne
prizadeva snubiti, iz smrti izvabiti, kar je njenega in ne poskua ustavit minevanja. Spev, ki to poskua,
ovekovea le poelenje samo (tak je spev starega Orfeja), drugae pa ne dosee ni. Stari Orfej e ne
ve, da je treba umreti v poelenju, da se minevanja ne sme zadrevati, niti poskuati dobiti iz smrti
nazaj. Prav to, umreti v poelenju pa je nov uinek Orfejevega speva. Ta nauk Rilke spet v obliki
imperativa povzame v 13 sonetu 2 dela, prehiti vsako slovo (sei allem Abschied voran), nato pa e Bodi
mrtev v Evridiki, s pesmijo vzhajaj, /s hvalnico v isti odnos se povzpni. Prvo je pogoj drugega, prav to
pa zmore Orfej nima poelenja po Evridiki, je v istem odnosu. Dri odprt prehod med obema
kraljestvoma, v njem ni ni nasprotnega. Oba poziva, bodi... in bodi... se nanaata na pevca, na pesnika,
ki naj bo kakor Orfej. Orfejski pesnik se mora dvigniti nazaj tja, od koder se ljude razloamo z delom
svoje zavesti. Dvigniti se mora v isti odnos. Tudi v tem sonetu, ki ga je Rilke imel za najboljega, se
pojavlja poziv pesniku, naj sledi Orfejevem zgledu.
Ker novi Orfej nima poelenja po Evridiki njegov spev ni toba za njo, je hvaljenje (vsega, kar je v
obeh kraljestvih). e se vrnemo v 3 sonet 1 dela vidimo, da Rilke pravi
Gesang is Dasein (Spev je bivanje/obstoj)
Spev daje obstoj vsemu, kar je minljivega. Na koncu Rilke poda e kaj je pravo pesnenje:
Ein Hauch um nichts. (Dih za ni)

Je dih, ki nima intence karkoli posedovati. Samo takno petje, ki ne izvira iz poelenja po zadrevanju
in posedovanju minljivega je sapa v bogu in je veno. V 1 sonetu 2 dela, ki ga je Rilke napisal
nazadnje, pesni dihanje kot ritmino dogajanje, kot nenehno izmenjavo med pevevo lastno bitjo in
svetom. Do konca bomo sledili e dvema iztonicama, ki jih sonetom daje osrednji, tretji sonet. Kaj je
spev kot dihanje in Kakni naj bi bil spevi?
V zvezi s tem je zanimiv 9 sonet 1 dela, ki beno govori o spustu v podzemlje
Le kdor je liro e
Sencam posvetil...
...
Le kdor pozabe je mak
Z mrtvimi jedel...
...
Najsi na ribnik odsev
Pade le beno:
Pomni obraz (sugerira, da je odsev v ribniku odsev tistega, kdor se opazuje kar se odseva je njegov
obraz, obraz pa postane natannejja beseda za odsev! Hopsala, prevajalec tukaj po nesrei vplete s
temo Narcisa, gre za obogatitev izvirnika preko prevoda nadprevajanje! Vendar nas s tem, da nas
spelje na motiv Narcisa, spelje na napano pot). Odsev, o katerem govori izvirnik (spiegeln) je lahko
odsev esarkoli, kar plava v ribniku ali je nad njim neba, dreves... v izvirniku je to povsem odprto.
Bild namre ne pomeni obraza, temve podobo. Prevedek obraz za besedo bild izhaja iz prevajanja po
smislu, prav to pa je vpraanje, e nas prevajalec tukaj z nadprevajanjem pripelje blie al dlje od
pravega pomena?
Mag auch die Spieglung im Teich
Oft uns verschwimmen:
Wisse das Bild. (Vedi za podobo/ Bodi zmoen podobe)

eprav videz ni ves as isti, temve se v lastni zamenjavi neprestano izgublja, kljub temu, (imamo spet
imperativ, namenjen pesniku) vedi za podobo. Osnovni pomen glagola wissen je vedeti, lahko pa
pomeni tudi biti doma z neim, spoznati se na nekaj in lahko pomeni isto kot glagol knnen, zmoi.
eprav se stvari kaejo v menjavajoem se videzu, stalna je samo menjava, bodi zmoen podobe.
Pevec mora zmoi podobo, ki bo enkratnosti stvari, dala trajnost. To implicira, da se pevec spozna na
to, kako se stvari lovi v podobo. Ona daje obstojnost enkratnosti stvari, samo ona jih lahko rei. Zato je
spev obstoj.
Spev kot dihanje? Izdih in vdih, ponotranjanje v nevidno in pozunanjanje v pesnikem izrekanju, v
besedi. To, kar je ponotranjeno, prinaa ven,da se zaslii pojoi glas. V sluh vstopi s petjem prineena
stvar. e gremo k prvemu sonetu, vidimo, da se tako v uesu v posluanju vzpne drevo.
Vrh je pognal.(Da stieg ein Baum drevo se je vzpelo) O isto vzdigovanje!
O Orfej poje! O drevo v uesu!
Vse je molalo. A celo molanje
Je nov zaetek in obrat pretresel
ivali iz tiine zapustile
V prosojnem gozdu so brlog in gnezda;
In izkazalo se je, da jih nista
Ne strah in ne zvijaa potajila,
Ampak posluanje. Rjovenje, vri in ruk
Potihnili so v srcih. Kjer je stala
e pravkar koa, skoraj brez ivljenja,
Pribealie temnega hotenja
Dve pripombi na zaetku soneta je govor o O v tretju osebi, isto na koncu pa preide v drugo besedo
(Tam si jim ti postavilj tempelj....); Navezava na likovno predlogo, risbo de Conegliana, je tu e precej

bolj ibka kot tista v njegovi zgodneji pesmi na grki relief. Na risbi se Orfej naslanja na drevo, v
sonetu pa se drevo vzpne. Rilkejev sonet ni ekphraza. Pri Ovidiju se drevesa gibljejo Orfeju se
klanjaj, se upogibljejo pred njim. Pri Rilkeju pa Orfej dreves ne premika, drevo se vzpne k uesu. isto
povzdigovanje = reine bersteigung, je isto preseganje, ki see do srca. Vpraanje je, ali je Orfejev
spev, ki k posluanju zbere ivali, brezbesedni spev? Tako je mogoe razumeti Rilkejeve besede, da je
resnino petje dih brez namena. Ali je sapa v bogu dih, ki se ne artukulira z besedo, je samo dihanje, je
glas, ki poje brez besed? Ali v Orfejevem spevu zveli le pojoi glas, glas brez besede, torej tudi glas
brez podobe?
...prava pesem ni ve govor [...], ne gre ve za govorico...
Blanchot tu meri na Orfejev spev kot dihanje, ki ga Rilke imenuje tudi nevidna pesnitev (2 sonet 1
dela), to dvoje pa v podporo trditvi tudi citira. Spev je zgolj dihanje, brez besedotvornega pesnikega
izrekanja, vendar
...reevati moramo stvari, jih delati nevidne, zato da lahko v nevidnosti znova vzniknejo na dan. (z njim
se ne strinjamo)
Kako lahko stvari iz nevidnosti vzniknejo znova v dan, e naj se vzniknejo zunaj govorice? Preobrazba
vsega sveta se lahko dovri, in s tem izgubi trajnost (zemeljsko obstojnost), le v podobi.
Svet nima drugega pribealia kot to, da postane neviden: v sebi [...] samo v sebi lahko dovrimo to
notrinjo in trajno preobrazbo vidnega v nevidno, svet, ki ni ve odvisen od vidnosti in otipljivosti.
(Rilke, korespondenca)
V prvem desetletju je bila Rilkejeva glavna pesnika vrsta Ding/Bildgedicht (recimo Panther). Izraza se
nanaata na pesem, ki daje podobo stvari. Za Rilkeja je bila to glavna pesnika zvrst. Rilke je zelo
obaloval, da se je slikarstvo njegovega asa zaelo oddaljevati od stvari (abtraktno/ nepredmetno
slikarstvo). Izginotje predmeta je opazil pri Kleeju, imel pa jo je za posledico vojnega dogajnja, kot
hudo pokodbo slikarstva. predmet je podan v narekovajih, ker Rilkeju ni slo za Gegenstand, temve
za Ding, tisto, kar je kritino opaal v abstraktnem slikarstvu je bilo izginotje PODOBE stvari. Zato je

bolj verjetno, da je dihanje vdih kot ponotranjenje ter izdih kot izrekanje, ki je podobotvorno.
V primerjavi s klasinim Orfejem se nam R Orfej kae radikalno spremenjen ne gre mu za to, da bi
Evridiko ponovno obudil v ivljenje. S prehajanjem med obema kraljestvoma je podobem arhajskemu
amanu, za razloek od njega pa du ne vodi nazaj v ivljenje. Predvsem se v njegovem spevu obudi
arhetipsko preobraanje vsega minljivega v podobo. Je arhetip in paradigma je predhodnik in vzor
vseh sledeih pesnikov. Orfej postane zmeraj nov zaetek. Ta novi zaetek je preobraanje, je zgled,
za katerim mora iti vsak, tudi moderni pesnik.