IRDO

INTITUT ZA RAZVOJ
DRUBENE ODGOVORNOSTI

PSIHINO
DOBRO POUTJE ZAPOSLENIH

Dr. Simona AROTAR IEK

urednica

Naslov:

Psihino dobro poutje zaposlenih, znanstvena monografija

Urednica:

dr. Simona arotar iek, docentka

Avtorji in nosilci
avtorskih pravic:

dr. Simona arotar iek, docentka

dr. Sonja Treven, redna profesorica
ddr. Matja Mulej, zasluni profesor

Vrsta:

znanstvena monografija

Zbirka:

Well-being = Celovitost

Strokovna recenzenta:

dr. Borut Milfelner, docent

dr. Sara Tement, docentka

Lektorica:

mag. Alenka Plos

Oblikovanje naslovnice:

Tatjana Kalamar Morales, dipl. univ. in. oblikovanja

Oblikovanje:

Tina repnjak, mag. in Tadeja Sever

Izdal in zaloil:

IRDO, Intitut za razvoj drubene odgovornosti, Maribor

Leto izida:

2014

Razmonoil:

CD STUDIO d.o.o.

Naklada:

100 izvodov
ISBN
Copyright IRDO, Intitut za razvoj drubene
odgovornosti, Maribor, 2015
Kopiranje in razmnoevanje je brez pisnega dovoljenja
Intituta IRDO prepovedano!
CIP - Kataloni zapis o publikaciji
Univerzitetna knjinica Maribor
159.913:331.1
AROTAR iek, Simona
Psihino dobro poutje zaposlenih [Elektronski vir] / Simona
arotar iek, urednica; [avtorji Simona arotar iek, Sonja Treven,
Matja Mulej]. - El. knjiga. - Maribor : IRDO, 2015. - (Zbirka Wellbeing = Celovitost)
ISBN 978-961-93531-4-1
1. Gl. stv. nasl. 2. Treven, Sonja 3. Mulej, Matja
COBISS.SI-ID 80063745

KAZALO
Uvod.............................................................................................................................. 5
I

PSIHINO DOBRO POUTJE ........................................................................ 8

POZITIVNA PSIHOLOGIJA KOT TEMELJ PSIHINEGA DOBREGA

POUTJA dr. Simona arotar iek ...................................................................... 9
Kaj je pozitivna psihologija in kakna je njena vloga.................................................10
Podroja pozitivne psihologije....................................................................................11
Pozitivna psihologija v praksi .....................................................................................12
Teoretini modeli pozitivne psihologije .....................................................................12
Opredelitev dobrega poutja .......................................................................................14
Smeri prouevanja dobrega poutja ............................................................................14
Vrsti meril dobrega poutja ........................................................................................16
Integriran pogled na dobro poutje .............................................................................17
Najpomembneji modeli pozitivne psihologije oz. psihinega dobrega poutja ........18

PSIHINO DOBRO POUTJE dr. Simona arotar iek in dr. Sonja Treven ....... 22
Pojem psihinega dobrega poutja in njegovo merjenje ............................................22
Uinki psihinega dobrega poutja .............................................................................23
Uinki psihinega dobrega poutja na zaposlene .......................................................23
Uinki psihinega dobrega poutja za organizacije ....................................................25
Uinki psihinega dobrega poutja za drubo ............................................................28

POVEZANOST DOBREGA POUTJA ZAPOSLENIH Z USPENOSTJO

ORGANIZACIJ dr. Simona arotar iek ........................................................... 30
Povzetek spoznanj poglavja ................................................................................ 31

II

STRUKTURA PSIHINEGA DOBREGA POUTJA ................................. 33

SUBJEKTIVNO (EMOCIONALNO) DOBRO POUTJE dr. Simona arotar iek

in dr. Sonja Treven ................................................................................................. 34
Pojem in definicije subjektivnega (emocionalnega) dobrega poutja ........................35
Narava in struktura subjektivnega dobrega poutja ....................................................36
Teoretske razlage subjektivnega dobrega poutja ......................................................37
Vpliv razlinih dejavnikov na subjektivno dobro poutje ..........................................44
Merjenje subjektivnega dobrega poutja ....................................................................52
Uporaba ekonomske analize sree/dobrega poutja ...................................................56
Naini za izboljanje subjektivnega dobrega poutja .................................................58

2 PSIHOLOKO DOBRO POUTJE dr. Simona arotar iek in dr. Sonja Treven ....... 59
Teoretine podlage psiholokega dobrega poutja ....................................................60
Struktura psiholokega dobrega poutja .....................................................................61
Vpliv razlinih dejavnikov na psiholoko dobro poutje ...........................................62
Merjenje psiholokega dobrega poutja .....................................................................63
Naini krepitve psiholokega dobrega poutja ...........................................................64

Pozitivni uinki psiholokega dobrega poutja ..........................................................66

Produceralna korist psiholokega dobrega poutja .....................................................67

SAMODETERMINACIJA dr. Simona arotar iek in dr. Sonja Treven ............... 68

Teoretine podlage modela samodeterminiranosti .....................................................70
Potrebe kot temelj samodeterminacijske teorije .........................................................70
Vpliv razlinih dejavnikov na samodeterminacijo loveka ........................................81
Merjenje samodeterminacije loveka .........................................................................82
Uinki samodeterminacije loveka .............................................................................83

PSIHINO DOBRO POUTJE KOT EDEN IZMED REZULTATOV

ZADOSTNE IN POTREBNE OSEBNE CELOVITOSTI dr. Simona arotar iek,
dr. Sonja Treven in ddr. Matja Mulej ....................................................................... 84
Povzetek spoznanj poglavja ................................................................................ 85

III

INTEGRALEN POGLED NA DOBRO POUTJE ....................................... 87

OPREDELITEV DOBREGA POUTJA dr. Simona arotar iek..................... 87

ZAKLJUEK ............................................................................................................ 89
LITERATURA .......................................................................................................... 92
KAZALO SLIK ....................................................................................................... 110

Uvod

Zanimo nao knjigo z zgodbo neznanega avtorja, ki pravi takole:

lovek, star 92 let, ponosne dre, dobro obleen in lepo obrit, ki vstane vsako jutro
ob osmih, se uredi in poee, se danes seli v dom ostarelih. Njegova 70-letna ena je
nedavno umrla, zato se mora preseliti. Po potrpeljivem, veurnem akanju v domu, se
prijazno nasmehne, ko mu sporoijo, da je njegova soba pripravljena. Ko se s svojim
vozikom poasi premika proti dvigalu, mu opisujejo malo sobo s poslikano zaveso, ki
je namenjena njemu.To je udovito, pove z leskom v oeh, ki arijo kot oi mladega,
veselega deka. Gospod, pa vendar sploh e niste videli sobe! je zauden njegov
spremljevalec. Saj to ni pomembno, pove starek. SREA je nekaj, kar si izbira
vnaprej. Da bi bila moja soba za mene lepa, ni odvisno od dekoracije v njej. Odvisno
je od tega, kako jaz vidim stvari v njej. In jaz sem se v svoji glavi e odloil, da je moja
soba lepa. To je odloitev, ki jo sprejmem vsak dan, ko se zbudim. Jaz sem tisti, ki
izbiram, ali bom zjutraj ostal v postelji in tel dele telesa, ki mi ne sluijo ve, ali bom
vstal in se Bogu zahvalil za dele telesa, ki mi e vedno sluijo. Vsak dan je poklon zase
in dokler bom odpiral oi, bom upiral svoj pogled v novi dan in se spominjal srenih
trenutkov iz mojega ivljenja.
Ta zgodba je samo eden izmed razlogov, zakaj dandanes pozitivna psihologija razvija psihino
blagostanje, ki ga v poslovnih vedah nadomeamo z izrazom dobro poutje (DP) in posledino
le-to pridobiva na pomenu. DP je ve kot odsotnost bolezni ali patologije. Zanj je znailno, da
ima subjektivne dimenzije, ki si jih lovek sam pripisuje, kakor tudi objektivne dimenzije, ki
mu jih pripisujejo drugi. DP utemeljuje elemente ivljenjskega zadovoljstva, na katere primarno
ne vpliva gospodarska rast. Omenjene elemente lahko merimo na ravni posameznikov/ljudi ali
drube. Vse to kae, da je DP kompleksen konstrukt, katerega pomen ostaja delno doreen in
ga zaznamujejo kljune razlike. Omenjene razlike se pojavljajo med hedoninim in
eudaimoninim DP, kakor tudi med objektivnimi in subjektivnimi merili DP. Zato, da bi
presegli razlike in zajeli im ve dejavnikov, ki vplivajo na DP, je smotrno uvesti celoviti
koncept DP. V priujoem delu zato obravnavamo DP kot celovit koncept psihinega dobrega
poutja (PDP), ki se sestoji iz dveh temeljnih konceptov (subjektivnega emocionalnega dobrega
poutja SDP in psiholokega dobrega poutja PDP') ter integrativnega koncepta
samodeterminacije ali samo-doloanja (SDT). Ker je po naem mnenju PDP lahko kljuen
gradnik uspenosti organizacij, smo raziskovali PDP zaposlenih, pri emer nas posebej
zanimajo koristi le-tega za posameznika, organizacije in drubo ter nenazadnje tudi naini
njegove krepitve.
Prvi temeljni koncept DP je t.i. subjektivno emocionalno dobro poutje (SDP), ki izhaja iz
hedonine smeri prouevanja DP. SDP ima ve komponent, pri emer so v ospredju zlasti tri
komponente oziroma dimenzije/vidiki. Prvi vidik predstavlja dimenzija pozitivnih emocij in
razpoloenj (pozitivni afekt), drugi vidik odsotnost negativnih emocij in razpoloenj
(negativnih afektov) ter tretji vidik ocena zadovoljstva z ivljenjem. Drugi koncept, ki izvira iz
eudaimonine smeri raziskovanja DP, je povezan s psiholokim dobrim poutjem (PDP') in
temelji na estih dimenzijah, od sprejemanja samega sebe, osebnostne rasti, smisla ivljenja,
obvladovanja okolja, avtonomnosti pa do pozitivnih odnosov z drugimi.
Zadnji, integrativni element DP, vkljuen v PDP, je teorija samodeterminacije ali samodoloanja (SDT). SDT predpostavlja tri osnovne psiholoke potrebe: avtonomijo, kompetenco
in povezanost in trdi, da je zadovoljevanje teh potreb bistveno za psiholoko rast (intrinzina
motivacija), integriteto (ponotranjenje in asimilacijo kulturnih praks) in blagostanje/DP

(ivljenjsko zadovoljstvo in psiholoko zdravje), prav tako pa tudi za izkunje z vitalnostjo in

skladnost s samim sabo.
Knjigo smo strukturirali v dva kljuna dela. Prvi del knjige se nanaa na PDP, pri emer v
okviru prvega poglavja tega dela izpostavljamo dejstva o pozitivni psihologiji. Gre za podroje
psihologije, ki raziskuje razsenosti pozitivnega doivljanja sveta, drugih oseb in samega sebe,
dejavnikov, ki vplivajo na te razsenosti in tudi spodbujanje dejavnikov, ki ustvarjajo optimalno
doivljanje. Podroja pozitivne psihologije delimo v tri segmente. Prvi segment so pozitivne
subjektivne izkunje, drugi segment predstavljajo pozitivne osebnostne znailnosti in tretji
vkljuuje pozitivno skupnost. V drugem poglavju osvetljujemo PDP, ki ga v tretjem
povezujemo tudi z uspenostjo organizacij. PDP namre ni pomembno zgolj za posameznika,
npr. za njegovo fizino in psihino zdravje ter sreo, ampak je tudi ekonomsko koristno, tako
zanj kot tudi za organizacije, v katerih prevzema ustvarjalne vloge. PDP zaposlenih namre
predstavlja podlago za inovativno delovanje organizacij in se pozitivno odraa tako v vijih
prihodkih kot tudi manjih strokih in s tem posledino tudi uspenosti organizacije. e je PDP
koristno za posameznika in organizacije, je koristno tudi za drubo kot celoto, ki na tem temelju
ni zgolj druba obilja, ampak istoasno tudi inovativna druba, temeljea na etiki soodvisnosti
namesto etiki neodvisnosti ali odvisnosti.
Drugi del knjige je posveen strukturi PDP. V prvem poglavju drugega dela obravnavamo
najpomembneji koncept DP, to je SDP, pri katerem gre za trajno obutje, da je ivljenje bilo
in je dobro, kar pomeni, da gre za zaznavo, da je sedanji as ivljenja ali vse ivljenje v celoti
polno, smiselno in prijetno. V drugem poglavju se osredotoamo na PDP'. PDP je zapleten
konstrukt, ki se nanaa na lovekovo optimalno psiholoko delovanje in izkunje ter vkljuuje
dojemanje sooanja z eksistennimi izzivi ivljenja, kot so na primer prizadevanje za
pomembne cilje, rast in razvoj loveka, vzpostavitev kakovostnih odnosov z drugimi itn. V
tretjem poglavju osvetljujemo SDT, ki je poleg PDP druga perspektiva, povezana s konceptom
eudaimonije (sree) ali samouresnievanja kot osrednjega definicijskega aspekta DP. Zadnje,
etrto poglavje v okviru drugega dela knjige, pa je posveeno PDP kot enemu izmed rezultatov
zadostne in potrebne osebne celovitosti (ZIPOC) loveka.

I
PSIHINO DOBRO POUTJE

1 POZITIVNA PSIHOLOGIJA KOT TEMELJ PSIHINEGA

2
3

DOBREGA POUTJA SIMONA AROTAR IEK

PSIHINO DOBRO POUTJE SIMONA AROTAR IEK IN
SONJA TREVEN
POVEZANOST DOBREGA POUTJA ZAPOSLENIH Z
USPENOSTJO ORGANIZACIJ SIMONA AROTAR IEK

Na gospodarstvo in posledino organizacije tako v teoriji kot tudi v vsakdanji praksi prepogosto
gledamo kot na nekaj, kar obstaja samo po sebi, ne pa kot na sredstvo, ki slui loveki srei in
lovekovemu objektivnemu in subjektivnemu blagostanju, torej tudi DP. Ljudje niso zgolj
ekonomska bitja proizvajalci, izmenjevalci in potroniki , temve so veplastna bitja. Po
mnenju Dalai Lame XIV (2005, str. 3) si ljudje ne glede na svoj poloaj elijo biti sreni in se
izogniti trpljenju. Zato se tudi spraujejo, kako naj najdejo sreo. Ena izmed poti do sree vodi
preko zadostne in potrebne osebne celovitosti (ZIPOC), ki ima za posledico psihino dobro
poutje (PDP).
Koncept PDP se nanaa na optimalno psiholoko funkcioniranje in izkustvo loveka, s katerim
se ne ukvarjamo samo vsakodnevno, temve tudi na znanstveni ravni. Vpraanje PDP je
kompleksno in kontroverzno. Zato ne presenea, da e dolgo poteka razprava o tem, kaj je
optimalna lovekova izkunja in kaj konstituira 'dobro ivljenje'. Ta razprava ima tako
teoretine kot tudi praktine implikacije. e predstavimo bolj nazorno: opredelitev DP vpliva
na ravnanje vlade in delovanje ministrstev, terapevtsko prakso kakor tudi starevstvo in
religiozne pridige idr.; vse skupaj pa je usmerjeno v en cilj; blagostanje loveka, a ne le
materialno (Ryan & Deci 2001, str. 142).
Vse to je povzroilo, da je raziskovanje PDP oz. pozitivna psihologija v razcvetu. Znotraj tega
raziskovanja sta se razvili dve relativno razlini perspektivi, t.j. vidika, ki se vendarle
prekrivata; oba sta namenjena empirinemu vpogledu v DP, izhajata pa iz dveh razlinih
filozofij. Prvi se najsploneje imenuje hedonizem (Kahneman idr. 1999) in zagovarja tezo, da
je dobro poutje sestavljeno iz zadovoljstva in sree. Drug pogled, sicer enako antien in hkrati
aktualen kot prvi, pravi, da dobro poutje (PD) pomeni ve kot zgolj sreo. Gre za aktualizacijo
lovekih potencialov, imenovano eudaimonizem (Waterman 1993) in zagovarja preprianje,
da DP predstavlja izpolnitev oziroma uresniitev lovekovega daimona, t.j. njegove resnine
narave. Obe tradiciji, ki sta se torej razvili iz razlinih pogledov na loveko naravo in zato tudi
predpostavljata razline pristope k nainu ivljenja, na kratko predstavljamo v drugem delu
monografije in ju z vkljuitvijo samodeterminacije nadgrajujemo z generalnim faktorjem PDP.
e pred tem pa podrobneje osvetljujemo pozitivno psihologijo, njene kljune modele kakor tudi
model PDP.

POZITIVNA
POUTJA

PSIHOLOGIJA

KOT

TEMELJ

PSIHINEGA

DOBREGA

Musek (2005a, str. 173) pravi, da je e Aristotel sreo opredelil kot najviji cilj lovekove
eksistence. Aristotelovo preprianje je, da je lovekov najviji cilj srea (eudaimonija), najvija
dobrina, ki je edino dobro, ki si ga ljudje elijo izkljuno zaradi njega samega, in da je srea
odvisna od loveka, od 'umne in vrle dejavnosti due' (Vorlnder 1977, str. 131; povzeto po
Musek 2005, str. 173). Vorlnder (1977, str. 5859; povzeto po Musek 2005, str. 173) omenja,
da je podobna mnenja mo najti tudi pri drugih zahodnih in vzhodnih filozofih, ki govorijo o
dunem miru. Tak je npr. Demokrit, za katerega je npr. konni smoter (telos) kombinacija
srnega miru (euthymia), srenosti (euesto) in neomajne uravnoteenosti (ataraxia). V skladu z
Demokritovim staliem srea in nesrea prebivata v dui.
V sodobnem svetu se mnenju Aristotela in Demokrita pridruujejo sodobni raziskovalci
pozitivne psihologije, ki ugotavljajo, da je subjektivno doivljanje sree nujna sestavina
kakovosti ivljenja (Diener, Sapyta & Suh 1998).

Musek in Avseeva (2002, str. 4) sta prepriana, da ljudje ne moremo govoriti o srenem ali
kakovostnem ivljenju, e ga sami ne doivljamo ali utimo kot taknega. Glede na to, da
raziskave kaejo, da le 815 odstotkov ljudi meni, da je srea odvisna od objektivnih okoliin
(Lyubomirsky 2001; povzeto po Musek & Avsec 2002, str. 4), je potrebno sociolokim in
ekonomskim kazalcem kakovosti ivljenja dodati e kljunega, torej psiholokega.
Zanimivo je, da so nekateri pomembni filozofi, npr. Buda1, poudarjali, da vodi pot k srei in
blaenosti prek ukinitve negativnih aspektov ivljenja. Podobno osredotoanje na negativne
vidike lovekove eksistence najdemo tudi pri stoikih, novoplatonikih in e kje (Musek 2005,
str. 173). Izhodie naega raziskovanja pa tako kot tudi pri raziskovanju pozitivne psihologije
niso negativna izhodia lovekove eksistence. To, katera pa so potem, osvetljujemo v
naslednjem poglavju.
Kaj je pozitivna psihologija in kakna je njena vloga
eprav do nedavnega v psihologiji niso opravili veliko raziskav pozitivnega vidika lovekega
ivljenja, je v zadnjih 15 letih pozitivna psihologija napredovala. In kaj je pozitivna psihologija?
Je znanstvena tudija obiajnih lovekih moi in odlik (Sheldon & King 2001, str. 216).
Pozitivna psihologija prouuje, kako loveka bitja uspevajo sprio neprijetnih situacij oz. stisk,
v katerih se lahko znajdejo (Froh 2004). e povemo drugae: pozitivna psihologija raziskuje
razsenosti pozitivnega doivljanja sveta, drugih oseb in samega sebe, dejavnikov, ki vplivajo
na te razsenosti, in tudi spodbujanje dejavnikov, ki ustvarjajo optimalno doivljanje (Sheldon,
Frederickson, Rathunde, Csikszentmihalyi in Haidt 2000). Torej pozitivna psihologija raziskuje
pogoje in procese, ki prispevajo k optimalnemu delovanju ljudi, skupin in institucij (Rijavec &
Miljkovi 2006, str. 621).
Opredelitev pozitivne psihologije
Rijavec in Miljkovi (2006, str. 624) navajata, da se je v skladu s prvimi definicijami pozitivna
psihologija ukvarjala s tistim, kar je v ljudeh dobro, a ne s tistim, kar je slabo (Seligman &
Csikszentmihalyi 2000; Sheldon & King 2001). Sklepamo lahko, da znanstveniki, ki se
ukvarjajo s tem podrojem psihologije, raziskujejo faktorje, ki ljudem, druinam in skupnostim
omogoajo, da se razvijajo in optimalno funkcionirajo, pri emer so usmerjeni na izvore PDP'
(Rijavec & Miljkovi 2006, str. 624).
Tako je pozitivna psihologija krovni pojem za tudij pozitivnih ustev, pozitivnih znaajskih
potez in institucij, ki to omogoajo (Seligman idr. 2005, str. 410). Pozitivna psihologija
prouuje, kako loveka bitja napredujejo sprio oz. vkljub nesrei (nadlogi, neprijetnosti)
(Linley & Joseph 2004, str. 32). Linley in Joseph (2004, str. 32) navajata, da je fokus pozitivne
psihologije na identificiranju in poveanju lovekih moi in odlik, ki delajo ivljenje vredno
iveti, t.j. dobro (kakovostno) ivljenje (Seligman 2002a,b; Seligman & Csikszentmihalyi
2000), ter ljudem in skupnostim dopuajo, da uspevajo (Sheldon, Frederickson, Rathunde,
Csikszentmihalyi & Haidt 2000).
Seligman (2002b, str. 3) meni, da gre na podroju pozitivne psihologije na subjektivni ravni za
pozitivno subjektivno izkunjo: DP in zadovoljstvo (preteklost); ivahnost, veselje, utne uitke
V skladu z njegovim naukom moramo na poti k srei premagati nesreo in trpljenje in odstraniti njune izvore, ki
pa so predvsem duevni, izvirajo namre iz (emocionalne) vezanosti na afekte in egoistine cilje ter predstave,
torej na nepristni, iluzorni svet maje ali avidje, ki kot neprosojen zastor prekriva globljo duhovno resninost
(Radakrishnan 1948; povzeto po Musek 2005, 173).
1

in sreo (sedanjost); in konstruktivna znanja o bodoem optimizmu, upanju in usodi. Na

individualni ravni so torej pomembne osebne lastnosti: sposobnost za ljubezen in poklic,
pogum, medloveko razumevanje, estetsko senzibilnost, stanovitnost, odpuanje,
originalnost, odprtost za bodonost, velik talent in modrost. Na skupinski ravni (Seligman in
Csikszentmihaly 2000) gre za dravljanske vrline in institucije, ki ljudi vodijo, da postanejo
bolji dravljani; so torej odgovorni, skrbni, altruistini, olikani, zmerni, tolerantni in z delovno
moralo.
S ciljem integracije opredelitev pozitivne psihologije je Linley s soavtorji (2006) definiral
pozitivno psihologijo kot znanstveno raziskovanje optimalnega lovekovega delovanja. Njen
cilj je oblikovati ravnoteje v psiholokih raziskovanjih in praksi z usmeritvijo na pozitivne
aspekte lovekovega delovanja in njihovo integriranje z negativnimi aspekti. Namre,
znanstvena psihologija je v svojem razvoju najve pozornosti namenjala tevilnim negativnim
aspektom ivljenja, predvsem tistim, ki povzroajo ali pomenijo teave, probleme in motnje v
psihinem in osebnostnem delovanju. Zato trdi, da je psihologija negativno pristrana (angl.
misery biased), kar potrjuje dejstvo, da so veliko ve lankov in knjig napisali o strahu, jezi,
sovratvu, agresivnosti in depresivnosti kot o zadovoljstvu, veselju in srei (Musek 2005, str.
174). To pa je po mnenju Muska in Avseeve (2002, str. 5) po eni strani razumljivo in celo
logino, kajti e je tenja biti sreen inherenten cilj loveka, je smiselno raziskovati vse, kar
ljudi lahko na tej poti ovira, od agresivnosti do psihopatologije.
To tudi pomeni, da je bila v prvem stoletju svojega obstoja psihologija v veliki meri usmerjena
na razumevanje in zmanjevanje negativnih stanj in pojavov na ravni loveka, skupin ali celotne
drube (Cushman 1995). To se v najveji meri nanaa na klinino psihologijo, ki je bila v
glavnem usmerjena v raziskovanje in zdravljenje duevnih bolezni (Maddux 2002). Taken
pristop je bil v veliki meri znailen tudi na drugih podrojih psihologije. Zato poskua pozitivna
psihologija spodbuditi psihologe, da bi privzeli bolj odprto in razumevajoo perspektivo glede
lovekih potencialov, motivov in zmonosti (Sheldon & King 2001, str. 216). Vedno bolj
postaja jasno, da normalnega delovanja lovekih bitij ni mogoe razlagati zgolj v negativnih
(ali na problem osredotoenih) okvirih (ibid., 216).
Meyers (2000) navaja, da je veina ljudi uspenih, in da se veina njih smatra za srene in
zadovoljne s svojimi ivljenji. To je razlog za raziskovanja psihologov, ki iz dneva v dan
relativno ve vedo o lovekem uspevanju in o tem, kaj spodbujati pri loveku. Zato se tudi
pozitivna psihologija vedno hitreje razvija. Ve o razvoju pozitivne psihologije govorimo v
nadaljevanju.
Podroja pozitivne psihologije
Seligman in Csikszentmihalyi (2000) raziskovanja na podroju pozitivne psihologije delita v
tri segmente: (i) pozitivne subjektivne izkunje, (ii) pozitivne osebnostne znailnosti in (iii)
pozitivna skupnost.
Pozitivne izkunje imajo pomembno vlogo v lovekovem ivljenju. Najiro znanstveno
tradicijo v okviru podroij pozitivne psihologije imajo pozitivne subjektivne izkunje, kjer gre
za zadovoljstvo s preteklostjo, sreo v sedanjosti, optimizem, upanje in vero (Rijavec &
Miljkovi 2006, str. 625).
Pomemben projekt pozitivne psihologije je klasifikacija pozitivnih lovekih lastnosti kot
protiute klasifikaciji duevnih motenj. Avtorici Rijavec in Miljkovi (2006, str. 626) omenjata,
da je identificiranih est skupin temeljnih vrlin, ki so cenjene, in ki so jih cenili v vseh obdobljih

v vseh kulturah. Gre za modrost, hrabrost, humanost, pravinost, zmernost in transcendentnost.

V omenjenih est kategorij je mogoe umestiti 24 osebnih lastnosti, za katere so opredeljeni
merjenje, razvoj, korelacije, posledice, spolne in interkulturne razlike ter mone intervencije
(Peterson & Seligman 2004).
Tretje podroje pozitivne psihologije se nanaa na pozitivno socialno ekologijo, vkljuno z
zdravo druino, sosedstvom, uinkovitostjo ole, drubeno odgovornimi mediji in civilnim
dialogom (Rijavec & Miljkovi 2006, str. 626). Cilj raziskovanj na tem podroju je odkrivanje
nainov, na osnovi katerih bi lahko institucije, kot so npr. zakonodajna telesa, ole, medijske
hie, javne ustanove idr., spodbujale prijaznost, recipronost, toleranco razlinosti, enakost in
odprte monosti za vse, saj v taknih skupnostih obstaja veja verjetnost, da ljudje razvijajo
znailnosti pozitivne osebe. Nekatera raziskovanja na tem podroju so usmerjena na evolucijo,
ki oblikuje pozitivne izkunje ljudi (Haidt 2003a), vpliv socialnih odnosov na sreo (Myers
2000), potrebno ustvarjanje kulturnih norm, ki bi ljudi osvobodile pritiska stalnega odloanja
(Schwartz 2004), in vpliv druine na razvoj talenta (Winner 2000). Gre za podroja pozitivne
psihologije, na katerih je bilo do sedaj raziskovanje najmanj intenzivno (Rijavec & Miljkovi
2006, str. 626).
Pozitivna psihologija v praksi
Uporabna pozitivna psihologija, ki se ukvarja s pospeevanjem kakovostnega ivljenja in
ljudem omogoa, da dajo od sebe najbolje, ima aplikacije, ki se raztezajo na skoraj vsako
podroje uporabne psihologije (klinina psihologija, svetovanje in psihoterapija, humanistina
psihologija itd.), kakor tudi na druga podroja (izobrazba, razvijanje posebnih intervencij za
poveevanje sree, spretnosti itd.). Aplikacije pozitivne psihologije so v drubi pomembne tudi
zato, ker prav tako spadajo v podroje industrijske organizacijske psihologije. Podroja uporabe
izvirajo iz ukvarjanja z vedenjem, ki se lahko spreminja, razumevajoim spraevanjem in
organiziranjem, ki bazira na moi (Linley idr. 2009, str. 35).
Po mnenju Linleya in Josepha (2004) si pozitivna psihologija prizadeva prerasti tradicionalne
dele znotraj psihologije in nudi integrativne naine dela, primerljive na razlinih podrojih
optimalnega delovanja. Tako je mogoe rezultate raziskovanj in projektov pozitivne psihologije
najti v izobraevanju in uenju, poslovnem svetu, klinini psihologiji in psihoterapiji, v
osebnem razvoju in razvoju skupnosti itn.
Da bi pozitivna psihologija dobila mesto, ki ji pripada, je potrebno njene vsebine vkljuiti v
najrazlineje izobraevalne programe. Ne smemo namre pozabiti, da so vsi izsledki raziskav
pozitivne psihologije namenjeni dopolnjevanju, ne pa zamenjavi tega, kar je znano o lovekem
trpljenju, slabosti in motnjah. Pravi namen je dosei bolj celovito in uravnoteeno znanstveno
razumevanje loveke izkunje (Seligman idr. 2005, str. 410).
Teoretini modeli pozitivne psihologije
'ele v najnovejem asu se je res mono zaelo uveljavljati raziskovanje pozitivnih vidikov
lovekove narave in ivljenja v psihologiji in danes zato upravieno govorimo o trendu
pozitivne psihologije (ta termin se je e uveljavil), ki se zanima za psihino zdravje in
zadovoljstvo, za psiholoke aspekte kakovosti ivljenja, pozitivno emocionalnost in doivljanje
(pozitivni afekt, subjektivni blagor /well-being/, zadovoljstvo z ivljenjem, DP, dobro ivljenje,
stanje preplavitve, sree ipd.) in za temu ustrezajoe osebnostne dimenzije (srenost,
preplavitev /flow/, optimizem, upanje, skromnost). ' (Musek 2005, str. 174175). Pozitivna

psihologija se ponaa s pomembnimi raziskovalnimi prispevki, saj so raziskovalci odkrili ve

pomembnih dimenzij psihinega zdravja/zadovoljstva in pozitivne psihine naravnanosti,
vendar ostajajo tolmaenja, medsebojne povezave in hierarhini odnosi teh dimenzij e
nedoreeni in nezadostno pojasnjeni (Musek & Avsec 2002, str. 6).
Musek (2005, str. 175) navaja, da sta Diener in Diener (2001) opozorila na to, da naraa
pomen SDP v demokratinem svetu, kjer je prisotna tendenca, da bi ljudje izpolnjevali svoje
ivljenje tako, kot se zdi vredno njim samim, in ne tako, kot sodijo politiki, avtokrati ali eksperti.
To tudi pomeni, da postajata srea in zadovoljstvo z ivljenjem toliko pomembneja, kolikor
bolj so zadovoljene njihove temeljne potrebe. Ljudje ocenjujejo sreo in zadovoljstvo z
ivljenjem kot skrajno pomembni stvari v razlinih kulturnih okoljih; tako so npr. v relativno
revnejem okolju, kot je Indija, respondenti npr. ocenjevali na sedemstopenjski lestvici pomen
zadovoljstva z ivljenjem s povpreno oceno 5,75 in sreo z 5,97, medtem ko je denarju
pripadla povprena ocena 4,81 (Diener 2000).
Jahoda (1958) je bila verjetno prva avtorica, ki je pri prouevanju pozitivnega psihinega
zdravja analizirala obstojeo znanstveno literaturo o spremenljivkah, povezanih z normalnim,
optimalnim psihinim delovanjem na eni strani in patolokim psihinim in emocionalnim
funkcioniranjem na drugi strani. Avtorico je zanimalo predvsem optimalno oziroma uspeno
funkcioniranje v vsebinskem smislu in ne zgolj kot odsotnost negativnega.
Po ugotovitvi Muska in Avseeve (2002, str. 7) sta Bar-On (1997) in Ryffova (1989) skoraj 40
let kasneje izvedla podobni raziskavi kot Jahoda. Bar-On (1997) je oblikoval enega prvih
vpraalnikov za merjenje emocionalne inteligentnosti s ciljem preuiti obstojeo teorijo v zvezi
z determinantami pozitivnega psihinega zdravja in zadovoljstva. V veletni tudiji je razvil
teoretino eklektien in multifaktorski kvantitativni pristop do kompleksno povezanih
konceptov emocionalne inteligentnosti in psihinega zdravja (trenutnega emocionalnega
zdravja), v katerega vkljuuje: asertivnost, samoaktualizacijo, medosebne odnose, reevanje
problemov, fleksibilnost, sreo, spotovanje do sebe, neodvisnost, socialno odgovornost,
preverjanje realnosti, frustracijsko toleranco, emocionalno samozavedanje, empatijo in
optimizem. Ryffova (1989) je na temelju analize obstojee literature, povezane s psihinim
zdravjem, oblikovala vpraalnik s estimi lestvicami, ki obsegajo vse bistvene znailnosti
psihinega zdravja, in sicer so to sprejemanje samega sebe, pozitivni odnosi z drugimi,
avtonomnost, obvladovanje okolja, smisel ivljenja in osebnostna rast.

Opredelitev dobrega poutja

Pozitivna psihologija razvija dobro poutje (DP), ki je ve kot odsotnost bolezni ali patologije;
ima subjektivne (ki si jih lovek sam pripisuje) in objektivne (ki mu jih pripisujejo drugi)
dimenzije; lahko ga merimo na nivoju posameznikov/ljudi ali drube; utemeljuje elemente
ivljenjskega zadovoljstva, ki se jih ne da definirati, razloiti in nanj primarno ne vpliva
gospodarska rast (SDRN 2005, str. 2). Vidimo, da je DP kompleksen konstrukt, katerega pomen
ostaja nedoreen in obstajajo kljune razlike med: (i) hedoninim in eudaimoninim DP in (ii)
objektivnimi in subjektivnimi merili (SDRN 2005, str. 4).
V skladu s filozofskimi teorijami lovekega DP lahko razlikujemo subjektivne in objektivne
teorije o DP. Objektivne teorije trdijo, da o DP ne odloajo lastne elje in dra odobravanja in
neodobravanja. Namesto da bi se osredotoili na te vrste subjektivnih stanj, je po objektivnih
teorijah/merilih DP obiajno odvisno od objektivnih vpraanj, kot so: ali stvar ali aktivnost
zadovoljuje loveke potrebe, uresniuje loveko naravo itd. (Varelius 2004, str. 74).
In kaj je DP? Felce in Perry (1995) menita, da DP vkljuuje objektivne deskriptorje in
subjektivne ocene fizinega, materialnega, socialnega in ustvenega DP, skupaj z obsegom
osebnega razvoja in namensko dejavnostjo, vse tehtano z nizom vrednot. Da gre pri DP za
pozitivno in trajnostno stanje, ki omogoa ljudem, skupinam ali narodom, da uspevajo in
razcvetajo, so prepriani Huppert, Baylis in Keverne (2004). Po njihovem mnenju to na ravni
posameznika pomeni, da se DP nanaa na psihino, fizino in socialno stanje, ki je izrazito
pozitivno.
Pri DP je kljuno tudi to, da se paradigme, povezane z raziskovanjem DP vrtijo okrog dveh
razlinih filozofij. Prvo od teh lahko na splono oznaimo kot hedonizem, ki reflektira pogled,
da je DP sestavljeno iz uitka in sree. Drugi pogled je, da je DP sestavljeno iz ve kot le sree
in temelji na aktualizaciji lovekih potencialov. Omenjen pogled je bil poimenovan
eudaimonizem. Dve tradiciji hedonizem in eudaimonizem temeljita na razlinih pogledih
na loveko naravo in na to, kaj predstavlja DP, zato ju podrobneje osvetljujemo.
Smeri prouevanja dobrega poutja
Iz prej navedenega lahko razberemo, da sta se z raziskovanjem DP ukvarjali dve iroki
psiholoki tradiciji: hedonina in eudaimonina tradicija (Springer in Hauser 2006, 1083). V
hedonini tradiciji so se psihologi osredotoili na ocenjevanje SDP, ki je sestavljeno iz treh
elementov, ki so: (i) zadovoljstvo v ivljenju, (ii) prisotnost pozitivnega razpoloenja in (iii)
odsotnost negativnega razpoloenja. Vsota vsega tega skupaj predstavlja sreo (Ryan in Deci
2001, str. 144). Za nae raziskovanje je primerneji termin sinergija kot vsota.
Na drugi strani eudaimonina perspektiva ocenjuje, kako dobro ljudje ivijo v razmerju do
njihovega pravega jaza (Waterman 1993). Ryan in Deci (2001, str. 146) menita, da
eudaimonini teoretiki trdijo, da sta DP in srea posebni, ker vsi viri zadovoljstva (radosti) ne
pospeujejo DP. Predstavila sta teorijo samodeterminacije, ki predpostavlja, da obstajajo tri
osnovne psiholoke potrebe avtonomija, sposobnost (kompetenca) in povezanost in
oblikovala teorijo, da je izpolnitev teh potreb nujna za psiholoko rast in DP (Ryan in Deci
2001, str. 146).
V nadaljevanju podrobneje predstavljamo obe tradiciji kakor tudi objektivna in subjektivna
merila DP.

Hedonien pogled
Enaenje DP in hedoninega uitka ima dolgo zgodovino. Aristip, starogrki filozof iz 4. stol.
p. n. t., je mislil, da je smisel ivljenja uiti najvejo mono koliino zadovoljstva, in da je
srea totaliteta vseh hedoninih trenutkov (Ryan in Deci 2001, str. 143). Hobbes je trdil, da
srea lei v uspenem zadovoljevanju lovekih apetitov. De Sade pa je verjel, da je
zasledovanje utnih uitkov ultimativni cilj ivljenja. Utilitaristina filozofija, predvsem njen
predstavnik Bentham, govori, da se le skozi ljudi, ki poskuajo maksimizirati zadovoljstvo in
svoj interes, gradi dobra druba. Torej, razumevanje hedonizma kot pogleda na DP se razteguje
od relativno ozkega dojemanja telesnega zadovoljstva do irokega spektra apetitov in lastnih
interesov (Ryan in Deci 2001, str. 144).
Psihologi so hedonien pogled razumeli v smislu iroke koncepcije, ki vkljuuje elje in
zadovoljstva tako uma kot tudi telesa (Kubovy 1999). Dominanten pogled hedoninih
psihologov je, da DP temelji na subjektivni srei in s tem izkunji zadovoljstva nasproti izkunji
nezadovoljstva, ki vkljuuje vse sodbe o dobrih/slabih elementih ivljenja. Kahneman (1999)
je definiral hedonino psihologijo kot tudijo o tem, 'kaj dela izkunje in ivljenje prijetno in
kaj neprijetno'. Tu sta DP in hedonizem ekvivalentna.
eprav obstaja mnogo nainov, kako evalvirati kontinuum uitka/boleine, se najve raziskav
na podroju hedonine psihologije posluuje evalvacije SDP (Diener in Lucas 1999). SDP je
sestavljeno iz: ivljenjskega zadovoljstva, prisotnosti pozitivnega razpoloenja, odsotnosti
negativnega razpoloenja, kar se zdrueno pogosto opisuje kot srea.
A kakrenkoli je e, se je SDP izkazalo kot temeljno doloilo DP skozi zadnje desetletje in pol,
hkrati pa veliko raziskav obravnava SDP kot najpomembnejo variablo za pridobivanje
rezultata o stopnji DP.
Eudaimonini pogled
Kljub aktualnosti hedonine perspektive je mnogo filozofov, religioznih pridigarjev in
vizionarjev, tako z vzhoda kot zahoda, zanikalo sreo samo po sebi kot merilo DP. Aristotel je
hedonino sreo smatral za vulgaren ideal, ki iz ljudi naredi sunje njihovih elja. Po njegovem
prava srea lei v izraanju vrline v tem, da dela nekaj, kar je vredno delati. Fromm (1981,
XXVI) je iz tega izpeljal, da je za razumevanje optimalnega DP potrebno loiti med tistimi
potrebami (eljami), ki so dojete le subjektivno in katerih zadovoljevanje vodi do trenutnega
zadovoljstva, in drugimi potrebami, ki koreninijo v loveki naravi in katerih realizacija je
nujna za loveko rast in ustvarja eudaimonijo oz. DP. Prvo je kodljivo, drugo pa v skladu s
potrebami loveke narave.
Pojem eudaimonija je koristen, ker se nanaa na DP kot drugano od sree same po sebi. Sen
(1996, str. 489) je napisal, da je Aristotel eudaimonijo videl kot konstruktivno raznolikost, kar
vodi do heterogenega pogleda na izpolnitev; proces v smeri strukturirane (raznolikosti) veselja.
Ryff in Singer (1998) definirata eudaimonijo kot idejo stremljenja k odlinosti na osnovi
lastnega edinstvenega potenciala. Eudaimonine teorije govorijo o tem, da ne bodo vse
zadovoljene elje prinesle DP.
eprav producirajo zadovoljstvo, njihovi rezultati niso nujno dobri za ljudi in ne producirajo
nujno DP. Iz eudaimonine perspektive se subjektivna srea ne more enaiti z DP (Ryan in Deci
2001, str. 145146).

Po Watermanu (1993) eudaimonina koncepcija ljudem naroa, naj ivijo v skladu s svojim
daimonom oz. pravim jazom. Meni, da se eudaimonija pojavi, ko ljudje ivijo v skladu s svojimi
najglobljimi vrednotami in so celoviti in v celoti angairani. Pri takem delovanju se ljudje
poutijo izredno ivo in avtentino, eksistirajo kot to, kar realno so stanje, ki ga je Waterman
opisal kot osebno ekspresivnost (izraznost) (angl. PE personal expressiveness).
Ryff in Singer (1998, 2000) sta raziskovala DP in slede Aristotelu sta prila do ugotovitve, da
DP ni preprosto doseganje zadovoljstva, temve trud za popolnost, ki predstavlja realizacijo
lovekovih potencialov. Ryff in Keyes (1995) sta govorila o psiholokem DP in razliki od SDP
in posledino predstavila multidimenzionalni pristop k merjenju PDP, ki zajema 6 razlinih
tipov aktualizacije loveka: (i) sprejemanje sebe, (ii) pozitivne odnose z drugimi, (iii)
avtonomnost, (iv) obvladovanje okolja, (v) smisel ivljenja in (vi) osebnostno rast. Teh est
elementov doloa ustveno in psihino zdravje (Ryff in Singer 1998). Postregla sta z dokazi,
da eudaimonino ivljenje, kot je prikazano v PDP', lahko vpliva na nekatere psiholoke
lastnosti, ki so povezane z imunolokim funkcioniranjem in skrbjo za zdravje. Posledino sta
SDP ocenila kot orodje omejenega dosega in zato SDP kot pogosto laen indikator zdravega
ivljenja. Diener idr. (1998) se s tem niso strinjali in so trdili, da SDP omogoa ljudem, da
raziskovalcem povedo, kaj je tisto, zaradi esar je njihovo ivljenje dobro. Razlike med tema
paradigmama so pripeljale do tega, da so se prieli pojavljati novi tipi raziskav, ki so se prieli
na drugaen nain ukvarjati z vpraanji vzrokov, posledic in dinamike DP.
Teorija samodeterminacije ali samo-doloanja (angl. SDT self-determination theory) (Ryan
in Deci 2000) je naslednji pogled, ki je vkljuil koncept eudaimonije ali samorealizacije kot
osrednji aspekt DP in hkrati poskual doloiti, kaj je to samega sebe realizirati in kako je to
mogoe dosei. Omenjen koncept integriramo s prej omenjenima modeloma v (generalni
faktor) PDP.
Vrsti meril dobrega poutja
Felce in Perry (1995) sta predstavila objektivna merila DP in subjektivne ocene DP, dva glavna
pristopa k merjenju DP v raziskavah. 'Objektivna merila blagostanja nudijo podatki iz anket v
zvezi z materialnimi in drubenimi okoliinami, ki lahko pospeujejo ali zmanjujejo DP. Ti
vkljuujejo dohodek, bivalie, doseeno izobrazbo, dostop do javnih storitev in uporabo leteh. Objektivna merila niso pripravila jasne razlage za trende v DP. Naraanja ekonomske rasti
in BDP v glavnih mestih razvitih deelah ni spremljal sorazmeren porast zadovoljstva z
ivljenjem, o katerem poroajo ljudje. Subjektivna merila obiajno temeljijo na vpraanjih,
zastavljenih v anketah, ki spraujejo anketirance, da ocenijo svojo lastno sreo ali zadovoljstvo
z ivljenjem kot celoto. Pokazalo se je, da so ta merila statistino trdna in so v veliki meri
nadomestila bolj specifina merila subjektivnega zadovoljstva in ustvenega stanja. ' (SDRN
2005, str. 2).
Objektivno DP vkljuuje materialne in drubene okoliine, ki vplivajo na osebno objektivno
DP loveka. Sestavljajo ga sledee dimenzije (McAllister 2005, str. 9): materialno, fizino,
drubeno in emocionalno DP, razvoj in aktivnost. McAllister (2005) in Arthaud-Day idr. (2005)
navajajo, da subjektivno DP loveka ovira pri zaznavanju objektivnega DP. Ker je zaznavanje
odvisno od subjektivnih izhodi loveka (znanje, ustva, mentaliteta in vrednote), ni nujno, da
visoko objektivno DP istoasno pomeni tudi visoko subjektivno DP (Prosenak in Mulej 2007,
str. 3). Poznamo tudi relativno DP, ki je odvisno od lovekovih primerjav z ljudmi, ki igrajo
pomembno vlogo v njegovem ivljenju.

Sammanova (2007) pa govori tudi o hedoninih in eudaimoninih merilih. Hedonina merila

sledijo kriteriju maksimiranja radosti (uitka, zadovoljstva) in izogibanja boleini. Taken
pristop ima svoje zaetke v starogrki filozofiji in hedonizem kot izraz so uporabili v delih
Benthama in njegovih privrencev. Druga kategorija meril, katera obravnavamo, je
osredotoena na eudaimonijo ali uspenost, sreo loveka. Na osnovi Aristotelove filozofije
vkljuujejo eudaimonina merila bolj raznolik skupek principov kot hedonina, kar pomeni ve
radosti. Prednost teh meril je v tem, da vkljuujejo postopek in rezultat; to jim daje tako
uporabno (koristno) kot tudi notranjo (intrinzino) pomembnost. Daje tudi primerno priznanje
vlogi individualnega notranjega spoznanja v rezultatih treningov.
Integriran pogled na dobro poutje
Kljub tema dvema tradicijama DP je o DP mogoe zaslediti nekatere stine toke (skupne
znailnosti). Te so naslednje (SDRN 2005, str. 6):
DP je ve kot odsotnost bolezni ali patologije;
DP ima tako subjektivne kot objektivne dimenzije. Lahko se ocenjuje po subjektivni (v
anketah med ljudmi) ali objektivni plati (z merjenjem dostopa do fizinih, okoljskih,
drubenih in drugih virov). Oba pristopa imata svoje prednosti in pomanjkljivosti; oba tipa
informacij sta koristna in skupaj podajata bolj polno/celovito sliko blagostanja oz. DP;
Izrazi 'zadovoljstvo z ivljenjem', 'srea', 'kakovost ivljenja' in 'DP' se pogosto uporabljajo
kot sinonimi. Pomembnost tega, da se izrazi lahko medsebojno zamenjujejo, je v tem, da
izraajo globalno oceno zadovoljstva, ne zgolj trenutnega razpoloenja. Takna merila
blagostanja potencialno podajajo oznako vseh ravni zadovoljstva v populaciji in nakazujejo
vtis o ivljenju v danih razmerah;
raziskovanje sree (e.g. Layard 2005; Martin 2005) se ukvarja s SDP in s pomojo anket
pridobiva prievanja in dokaze o kakovosti ivljenja in ivljenjskem zadovoljstvu.
veina raziskovalcev se strinja glede domen, ki sestavljajo DP. Te so naslednje: fizino DP;
materialno DP; drubena blaginja; razvoj in aktivnost; ustveno DP. Elementi se lahko
parafrazirajo kot fizino zdravje, dohodek in bogastvo, odnosi, pomembno in smiselno delo
ter prosti as, osebna stabilnost in odsotnost depresije. Na mentalno zdravje vse bolj
gledamo kot na osnovo za splono zdravje in DP. Zato tudi predstavljeni elementi podpirajo
DP;
oboje, individualno in drubeno DP, je pomembno in merljivo. Veenhoven (1997b) opisuje
kakovost ivljenja kot prisotnost pogojev, ki so pomembni za dobro ivljenje in prakso
dobrega ivljenja kot takega. Obstaja interakcija (vzajemno delovanje) med obema: kar
poveuje osebno DP, je lahko negativno za drubo ali obratno; prav tako je potrebno
upotevati razmerje blagostanja sedaj in blagostanja v bodonosti;
DP je pomembno podroje za bodoo politiko, ker utemeljuje elemente v ivljenjskih
izkunjah, ki jih ni mogoe definirati, razloiti in na njih tudi primarno ne vpliva
gospodarska rast (SDRN 2005, str. 6).
Vse kae, da bi bilo smotrno uvesti celoviti (oz. zadostno in potrebno celoviti ZIPC, op. avt.)
koncept DP, na katerega pa po mnenju Hseeja in soavtorjev (2009, str. 397) vplivajo neteti
faktorji, vkljuno z religijo, kulturo, zakonom, brezposelnostjo, politinim sistemom in tako
naprej. Opredelitev DP je kompleksna zadeva. To je razlog, da je Sammanova (2007) predlagala
merjenje psiholokih in subjektivnih stanj DP v okviru anket, ki so jih izvajali s posamezniki
in v gospodinjstvih (druinah). Predlagala je oji izbor sedmih kazalcev in modul, ki vsebuje
relevantna vpraanja, ki so potrebna za njihovo zdruitev. Indikatorji vsebujejo tako
eudaimonine kot hedonine kriterije in pokrivajo tiri vrste DP (Samman 2007, str. 459):
smisel v ivljenju;

sorodnost, ivljenje po teoriji samodeterminacije; tri osnovne psiholoke potrebe:

avtonomija, kompetenca in povezanost;
specifino glede na podroje (angl. domain-specific) in splono zadovoljstvo z ivljenjem
ter
sreo.
Za nas je relevanten celoviti koncept PDP, ki vkljuuje SDP, PDP' in samodeterminacije, po
zakonu zadostne in potrebne celovitosti.
Najpomembneji modeli pozitivne psihologije oz. psihinega dobrega poutja
Podroje pozitivne psihologije in z njo povezanega psihinega zdravja (opredeljenega kot ne
zgolj odsotnost psihinih motenj, ampak kot prisotnost ve pozitivnih individualnih
spremenljivk) je postalo torej ele v zadnjih letih predmet znanstvenega raziskovanja (Musek
& Avsec 2002, str. 7).
Musek in Avseeva (2002, str. 8) navajata, da so se v okviru pozitivne psihologije pojavile e
tudi pomembne sistemizacije raziskovalnih izsledkov in sicer na podrojih PDP in ivljenjskega
zadovoljstva, pozitivnega afekta, optimizma, srenosti, preplavitve, upanja, modrosti,
skromnosti in drugih vidikov pozitivne psihine naravnanosti npr. Baltes in Staudinger (2000),
Baumeister in Exline (2000), Csikszentmihalyi (1990, 1997), Diener, Diener in Diener (1995),
Lykken (1999), McCullough (2000), McCullough in Snyder (2000), Myers (1992), Myers in
Diener (1996), Seligman in Csikszentmihalyi (2000), Sheldon in sod. (2000), Simonton (2000),
Snyder (1994, 2000), Tangney (2000), Taylor in drugi (2000), Watson, Clark in Tellegen
(1988). Med najpomembneje modele pozitivne psihologije sodijo naslednji (Musek 2005, str.
176 in Musek 2007, str. 307):
1. posebni modeli optimalnega funkcioniranja:
model sree kot srenosti (Myers 1992; Myers in Diener 1996);
model pozitivnega afekta (Watson, Clark in Tellegen 1998);
model optimizma;
model upanja (Snyder 1994, 2000);
model preplavitve/zanos (Csikszentmihalyi 1990, 1997);
modele dobrega ivljenja (Baltes in Staudinger 2000; Baumeister in Exline 2000;
Simonton 2000; Snyder 1994, 2000; in Tangney 2000);
drugi modeli (stareji in noveji), ki so blizu pozitivni psihologiji, npr. modeli
duhovnosti in modeli smisla.
2. dva temeljna modela dobrega poutja:

model subjektivnega (emocionalnega) DP ali SDP in

model PDP (Ryff 1989; Ryff in Keyes 1995);

3. inegrativni model samodeterminacije ali samo-doloanja SDT (Ryan in Deci 2000 in
2001);
Najprej bomo predstavili modele optimalnega funkcioniranja 2, nato pa bomo predstavili PDP,
ki integrira SDP, PDP' in SDT, katerim pa pozornost posveamo v drugem delu monografije.
Srea
Nekateri izmed prej navedenih modelov se prekrivajo z obravnavanima modeloma SDP in
PDP'. Zaradi tega bi jih lahko uvrstili med prej omenjene modele. Prav sreo lahko opredelimo
kot osrednji pojem vseh modelov pozitivne psihologije. e Aristotel je omenjal dva psiholoko
2

Predstavitev omenjenih modelov smo zasnovali po Musku (2007, str. 312318).

pomembna vidika sree: 'srea je cilj in smoter loveke eksistence' in 'srea je odvisna od ljudi
samih' (Musek 2007). To pomeni, da ljudje stremijo k srei, jo imajo za cilj, vendar tudi, da ni
enoznanih objektivnih kriterijev srenosti. Sklepamo lahko, da je subjektivno obutje srenosti
nujen pogoj sree v ivljenju, s tem pa tudi kakovosti ivljenja brez obutja srenosti ni prave
kakovosti ivljenja. Zato socioloki ali ekonomski kriteriji kakovosti ivljenja ljudi ne
zadoajo, nujno jih je potrebno dopolniti s psiholokimi.
Afekt in emocionalnost
Pozitivna in negativna emocionalnost, ki pomenita kljuni emocionalni dimenziji optimalnega
delovanja, sta e vkljueni v temeljni hedonini model PDP, ki smo ga poimenovali SDP.
Pozitivni afekt je tenja po doivljanju dobrega razpoloenja; gre za iskanje temu ustreznih
situacij in izogibanje situacijam, ki vzbujajo nezadovoljstvo (povezan je z dobrovoljnostjo,
veseljem, radostjo, simpatijo in drugimi pozitivnimi emocijami). Negativni afekt lahko
razumemo kot pogostost zapadanja v slabo razpoloenje, gre za zapadanje v stresne in
frustrirajoe situacije in je povezano z depresivnostjo in anksioznostjo, pa tudi jezo in
sovratvom ter drugimi negativnimi emocijami. Oba temeljna afekta, o katerima lahko
govorimo kot o stanju in kot o potezi, meri lestvica PANAS.
Odprto ostaja vpraanje, ali gre pri pozitivnem in negativnem afektu za univariatni ali za
bivariatni konstrukt. Dejstvo je, da obstaja pomembna negativna korelacija med obema
afektoma, vendar ta v normalnem ivljenju ni tako visoka, da bi to pomenilo, da se obe afektivni
stanji izkljuujeta. V stresnih situacijah se ta korelacija tako povea, da se obe dimenziji
dejansko izkljuujeta. Zato se veina raziskovalcev nagiba k mnenju, da je treba pozitivni in
negativni afekt gledati kot dve, sicer korelirani, vendar relativno samostojni dimenziji. Pozitivni
afekt in negativni afekt pa nista samo tesno povezana s spremenljivkami PDP, temve tudi z
osebnostnimi dimenzijami in dimenzijami motivacije. Tako obstaja visoka povezanost med
pozitivnim afektom, motivacijo priblievanja in ekstravertnostjo na eni strani in negativnim
afektom, motivacijo izogibanja in nevroticizmom na drugi strani. Zanimivo je tudi to, da
obstajajo jasne razvojne zakonitosti obeh dimenzij. S starostjo negativna emocionalnost opazno
upada, medtem ko ostaja pozitivna emocionalnost dokaj stagnantna.
Optimizem
Naslednji pomembni konstrukt pozitivne psihologije je optimizem, ki je psiholoka dimenzija,
tesno povezana s tkim. pozitivnim miljenjem kakor tudi s pozitivnim ustvovanjem.
Optimizem opredeljujemo kot naravnanost oz. priakovanje, da se bodo dogajale pozitivne
stvari, skratka kot priakovanje pozitivnih izidov (nasprotno pomeni pesimizem precenjevanje
verjetnosti negativnih izidov). Optimizem korelira z vsemi pomembnimi spremenljivkami
pozitivne psihologije (sreo, PDP, pozitivnim in negativnim afektom, upanjem) in z nekaterimi
najpomembnejimi dimenzijami osebnosti (nevroticizem, ekstravertnost). Zanimivo je, da
optimizem pokae zdravo obnaanje in bolje zdravje na podlagi atribucij pozitivnega
dogajanja. e gre za optimizem, so te stabilne, globalne in internalne, za pesimizem pa veljajo
te lastnosti za negativno dogajanje. Optimistina pristranskost je povezana tudi s
samouinkovitostjo. To pomeni, da spodbudno vpliva na lovekove doseke, DP in celo na
smisel za humor. Kot kae, je nekaj resnice v trditvi, da je v ivljenju bolje biti rahlo
nerealistien optimist kot popoln realist (raziskave kaejo, da so depresivne osebe dokaj
realistine). Pri tem pa moramo opomniti, da pretirani optimizem spet ni zaelen, saj zaradi
nerealistinega podcenjevanja nevarnosti zmanjuje odgovornost in varnost.

Zanimivo je razmiljanje o odnosu med SDP in optimizmom, ki ga izraajo naslednja vpraanja:

Zakaj so optimisti bolj zadovoljni z ivljenjem kot pesimisti? Ali so bolj zadovoljni zaradi
optimizma ali zato, ker zaradi svoje optimistine naravnanosti vidijo lastno ivljenje v lepi ter
bolji lui? Sodita zadovoljstvo z ivljenjem in optimizem pod isto streho? Sta dve plati iste
medalje in so torej ljudje, ki so optimistini, hkrati tudi bolj zadovoljni?
Zakaj se lovekov optimizem in pesimizem ter zadovoljstvo in nezadovoljstvo z ivljenjem
gibljejo v mejah med ekstremi, se tako reko normalno distribuirajo? Kaj je razlog, da optimist
ne postane pretirano optimistien in pesimist ne postane pretiran pesimist (eprav se pri
nekaterih to dogaja)? Teorije SDP poudarjajo vlogo izkuenj, saj SDP in zadovoljstvo z
ivljenjem nista odvisna le od temeljne, dispozicijske naravnanosti, temve tudi od pozitivnih
in negativnih izidov lovekovega ivljenjskega dogajanja. Sklepamo lahko, da imata optimizem
in pesimizem nekaken samopopravni mehanizem v sebi; optimisti ve priakujejo in pogosteje
doivljajo razoaranja, medtem ko pesimisti pogosteje doivljajo stvari, ki presegajo njihova
priakovanja. Te izkunje prepreujejo, da bi se optimizem in pesimizem pretirano razvila. To
pomeni, da ju ohranjajo v zmernejih mejah. Mono je tudi to, da ljudi zaradi splonega
optimizma negativni izidi ne bodo tako razoarali, ali pa, da jih zaradi splonega pesimizma
uspehi ne bodo tako razveselili.
Upanje
Upanje je izjemno pomembna kategorija lovekovega doivljanja sveta. Tako ga poudarjajo
mnogi misleci, filozofi in verski vodje. Njegova kompleksna vsebina vsebuje tako kognitivne
kot konativne prvine in se povezuje z mnogimi pojmi pozitivne psihologije, npr. s pojmi sree,
optimizma, zadovoljstva itd. Pojem upanja ni identien z njimi in tako prispeva pomemben
dodatni vidik optimalnega lovekovega delovanja. Upanje kot kognitivno naravnanost lahko
opredelimo kot slutenje, eljo, priakovanje monosti, da se dosee neka reitev, izboljanje.
Sestavlja jo vzajemno obutenje uspenega delovanja (k cilju usmerjena odloenost) in poti, da
se to dosee (nartovanje poti za doseganje cilja).
Zanos
Csikszentmihalyi (1990), ameriki psiholog madarskega rodu, je v svojih prouevanjih
optimalnega izkustva postal pozoren na zanimiv pojav, poznan tudi iz lastnih izkuenj pri
opravljanju kompleksnih dejavnosti, ki jih lovek zelo dobro obvlada. Ob izvajanju taknih
dejavnosti lahko namre nastopi obutek, da mu gre vse od rok kot namazano, kot si sam eli,
da mu ni ne more spodleteti, da bo njegov doseek sijajen, ob vsem tem pa doivlja pravcato
zanesenost, skoraj kot nekakno posebno zavestno stanje. To doivljanje je vasih videti tudi
navzven3. Csikszentmihalyi meni, da gre za stanje optimalnega doivljanja. Ker zaradi zanosa
ljudje ponejo dejavnosti zaradi njih samih in ne zaradi zunanjih nagrad, je to stanje povezano
z intrinzino motivacijo. Za omenjeno stanje je znailno uivanje brez skrbi in brez dolgoasja
in morda je na trenutke celo povezano z disociativnimi stanji, zlasti z obutji spremenjenosti
zavestnega doivljanja in doivljanja asa.
Dobro ivljenje
Nekateri raziskovalci so si prizadevali koncepte pozitivne psihologije zdruiti z drugimi
pozitivnimi pogledi na lovekovo delovanje v enotno shemo, ki zajema osebne, medosebne in
Primer je rokometa, ki zadeva iz najbolj nemogoih poloajev, lahko je smuarka, ki opravi 'sanjsko vonjo',
lahko je kdorkoli, ki mu uspeva uresnievati cilj.
3

ivljenjske vidike modrosti dobrega ivljenja. V ospredju so interakcije, ivljenjske in

individualne kvalitete, ki skupaj tvorijo sindrom dobrega ivljenja. Pri tem velja poudariti, da
so interakcije povezane s pozitivnimi medsebojnimi odnosi in zajemajo ljubezen, drubo, dobro
delo, altruizem, odpuanje, dravljansko pripadnost/zagnanost, vodenje in duhovnost.
ivljenjske kvalitete zajemajo modrost in vrednote, smiselnost in jasen pogled naprej,
samonadzor in individualiziranost, medtem ko individualne kvalitete vkljuujejo potenost,
etinost, kreativnost, igro in humor, DP, pogum, samozavest in skromnost.
Duhovnost in duhovna inteligentnost
Duhovno in religiozno izkustvo je eden izmed temeljnih lovekih potencialov, lasten
lovekemu rodu od zaetka. Eudaimonini model PDP nedvomno vkljuuje duhovno DP in z
njim tesno povezano obutje smiselnosti ivljenja in vsega obstojeega. Med razlinimi vrstami
inteligentnosti se je pojavil tudi koncept duhovne inteligentnosti, ki je morda samo drugo ime
za duhovnost in duhovno DP. Zoharjeva in Marshall (2000, str. 15) trdita, da se duhovna
inteligenca od ustvene razlikuje po preobraajoi moi. To pomeni, da nam ustvena
inteligenca omogoa, da ocenimo, v kaknem poloaju se nahajamo in kako naj se v njem
vedemo (gre za delovanje v okviru meja poloaja), medtem ko nam duhovna inteligenca
zagotavlja, da se vpraamo, ali elimo biti v prav tem poloaju. Pri duhovni inteligenci gre za
filozofijo bivanja, sodelovanja in vodenja, ki tudi spreminja pomen in smisel poslovanja s
ciljem zagotavljati blaginjo. Zato duhovna inteligenca, nadgrajena z duhovnim kapitalom,
pomembno prispeva k sodobnemu vodenju in poslovanju organizacij ter postavlja novo
paradigmo poslovanja.
Smisel
Pojem smisla sodi v okvir duhovne dimenzije lovekove eksistence. lovek je lahko sreen
kljub pomanjkanju in ponianju, e obuti ivljenjski smisel, in obratno: lovek je lahko
nesreen kljub obilju in ugledu, e obuti ivljenjsko praznino. Obutje smiselnosti povezujemo
z obutji izpolnjevanja ivljenjskega poslanstva. Posebej ga povezujemo z obutji svobode in
odgovornosti v odnosu do ivljenja. Ne gre za to, kaj lovek zahteva od ivljenja, temve za to,
kaj ivljenje zahteva od loveka. Le v odgovoru na slednje lovek lahko najde ivljenjsko uteho
in obutje smisla. e tega ne najde, se lovek sooa z bivanjsko praznino (eksistencialni
vakuum), ki terja svoj davek v obliki nevroz, depresivnosti, stresa, odvisnosti in nasilja. Obutje
smisla in ivljenjskega poslanstva je zlasti pomembno, ko se lovek sooa s 'tragino trojko':
krivdo, trpljenjem in smrtjo. Na poti k smislu so loveku v pomo ljubezen, upanje, ustvarjalno
delo in tudi trpljenje, ki so pravi stebri ivljenjskega smisla. Poudariti je potrebno, da se smisel
izraa v idealih in vrednotah, kjer so pomembne zlasti ustvarjalne, doivljajske in staline
vrednote.
Tudi Sammanova (2007, str. 463) izpostavlja pomembnost in prisotnost ivljenjskega smisla,
ki se vedno pojavlja v filozofskih ocenah kvalitete ivljenja in to vse od antine Grije pa do
dananjih dni. Iskanje in prisotnost smisla sta pridobivala pomen posebej po letu 1940 s
Franklom (1963), ki je trdil, da je potreba po smislu ivljenja osnovna lovekova tenja. V
zadnjem asu pa je ve empirinih raziskav ugotovilo mone povezave med smislom ivljenja
in PDP' (Reker, Peacock & Wong 1987; Ryff & Singer 1998; Steger & Frazier 2005; King idr.
2006).
Psihino dobro poutje

Kljub temu, da se v naem raziskovanju v nadaljevanju osredotoamo na prouevanje SDP in

PDP ter teorija samodeterminacije ali samo-doloanja (SDT), smo predstavili, da obstajajo v
okviru pozitivne psihologije e drugi modeli, ki so povezani z optimalnim lovekovim
delovanjem in smo jih prej predstavili. Na tej osnovi sklepamo, da povezovanje z duhovnostjo
ne poteka samo preko evdajmonske tradicije prouevanja DP, temve tudi preko drugih
modelov, ki so povezani z optimalnim lovekovim delovanjem. Hsee in drugi (2009, str. 397)
trdijo, da na holistine koncepte DP vpliva ve faktorjev vkljuno z religijo, kulturo, zakonom,
nezaposlenostjo, politinim sistemom in tako naprej. Zato je opredelitev DP kompleksna
zadeva. To je razlog, da je Sammanova (2007) predlagala merjenje psiholokih in subjektivnih
stanj DP z vpraalniki, ki so jih izpolnjevali ljudje in gospodinjstva. Avtorica je predlagala oji
izbor sedmih kazalcev in modul z vsemi relevantnimi vpraanji, potrebnimi za njegovo sestavo.
Indikatorji vsebujejo tako eudaimonine kot hedonine kriterije in pokrivajo tiri aspekte DP,
ki jih bomo predstavili v okviru naslednjega poglavja. Temu zgledu smo sledili tudi mi, saj smo
na temelju Muskovih izhodi vpeljali (generalni faktor) PDP, ki ga v nadaljevanju tudi
orisujemo.

PSIHINO DOBRO POUTJE

Pojem psihinega dobrega poutja in njegovo merjenje

Izkunje kaejo, da je pojem DP najbolje razumeti kot multidimenzionalni fenomen, ki
vkljuuje aspekte tako hedoninega kot eudaimoninega koncepta DP. Zato Ryan in Deci
(2001, str. 148) navajata avtorje, ki so prili do podobnih spoznanj. Prvi avtor je Compton s
sodelavci (1996). Njegova skupina je na primer raziskovala povezavo med 18 indikatorji DP,
pri emer so identificirali dva faktorja, enega, ki je reflektiral SDP, in drugega, ki je osebna
rast. Ta dva faktorja sta bila med seboj zgolj skromno povezana. Rezultati raziskave so nakazali,
da se hedonini in eudaimonini pogled prekrivata in sta hkrati razlina in da razumevanje DP
lahko izboljamo z merjenjem na razloevalne naine. Druga dva avtorja sta King in Napa
(1998), ki sta laine ljudi prosila, naj doloijo tiste lastnosti, ki pomenijo dobro ivljenje, in
ugotovila, da se med njimi uveljavljata pojma, kot sta srea in pomen. Po navedbah Ryana in
Decija sta McGregor in Little (1998) analizirala raznoliko zbirko duevnih indikatorjev in
izpostavila dva faktorja: sreo in polnost pomena.
Raziskovalci so pokazali, da je lovek, e zasleduje osebne cilje, zadovoljstvo in sreo, nekako
odklopljen od iskanja pomena in delovanja z integriteto. eprav se obe teoriji prekrivata, dajejo
najzanimiveje rezultate tiste ugotovitve, ki izhajajo iz razlinih lastnosti obeh teorij in ne tistih,
ki se prekrivajo.
Tudi Musek (2008, str. 140) je vse tri modele (SDP in PDP ter model samodeterminacije)
zdruil v generalni faktor psihinega DP. Omenjeni model v okviru irokega faktorja
zadovoljstva vkljuuje hedonini del DP in preko irokega faktorja smisla eudaimonini del DP
(Musek 2008, str. 152). iroki faktor zadovoljstva vkljuuje faktor zadovoljstva, faktor
negativne in faktor pozitivne emocionalnosti, medtem ko iroki faktor smisla zajema faktor
odnosa in faktor rasti.
Za merjenje PDP smo oblikovali mersko lestvico, v katero smo vkljuili selekcionirane
elemente/trditve merskih lestvic, ki so jih oblikovali avtorji za SDP in PDP, kakor tudi za
model samodeterminacije in smo jih predstavili v okviru predstavitve vsakega izmed vkljuenih

modelov DP. Podroben merski instrument, ki ga za merjenje PDP uporabljamo, smo predstavili
v arotar iek (2012) ter v arotar iek in Milfelner (2013).
Uinki psihinega dobrega poutja
arotar iekova s soavtorji izpostavlja (2009a, str. 124) naslednje: 'Po spoznanju Dienerja
in Seligmana (2004, str. 1) so z rastjo blaginje v drubi razlike v DP ljudi edalje manj povezane
z njihovimi prihodki in edalje bolj z lastnostmi, kot so medsebojni odnosi in zadovoljstvo pri
delu. Avtorja kot pomembne neekonomske kazalnike DP v drubi navajata socialni kapital,
demokratino vodstvo in lovekove pravice, medtem ko na delovnem mestu neekonomski
kazalniki vplivajo na zadovoljstvo pri delu in donosnost. Diener in Seligman (2004, str. 1)
trdita, da so priakovani (ekonomski) rezultati pogosteje posledica DP kot obratno. Prav tako
sta prepriana, da imajo ljudje, ki so visoko na lestvici DP, vije prihodke in so bolj uspeni na
delovnem mestu, kot ljudje, ki so na tej lestvici nizko. Zadovoljni zaposleni so bolji sodelavci,
torej pomagajo sodelavcem na razline naine. Nadalje imajo ljudje, ki izkazujejo bolje
poutje, bolje socialne odnose. Za njih je, na primer, bolj verjetno, da se bodo poroili, ostali
poroeni in imeli uspeen zakon. Konno je DP povezano z zdravjem in dolgim ivljenjem,
eprav so povezave med njima dale od tega, da bi jih popolnoma razumeli. Torej, DP ni
dragoceno samo zaradi poutja samega, ampak je lahko tudi ekonomsko koristno. Ta dejstva
kaejo na to, da je spremljanje DP na nivoju organizacij in drave nujno, da bi DP postalo
osrednja tema pri kreiranju politike vodenja in natanno merjenje le-tega osnovna obveza te
politike (Diener & Seligman 2004, str. 1). Dodamo lahko, da bi tako spremljali DP, ki podpira
pripravljenost ljudi za ustvarjalno delo in sodelovanje, kar lahko vodi k veanju objektivnega
drubenega in osebnega blagostanja. Hornung (2006) nudi zanimiv skupni imenovalec:
srenost teje za stalen cilj ljudi in dovolj celovit sinergijski kazalnik dovolj celovitega
blagostanja, dobrega delovanja, telesnega, psihinega in drubenega zdravja loveka. James
(2007) opozarja na mejo med DP in koncem motiviranosti zaradi samozadovoljstva (angl.
complacency) ob izobilju (angl. affluence): meja ni objektivna, ampak subjektivna (Prim.: Prah
2008).'
Uinki psihinega dobrega poutja na zaposlene
Raziskovanje stopenj DP sodelavcev je nujno in bi v prihodnje lahko vodilo v zamenjavo
stopnje DP sodelavcev za visoko produktivnost in uinkovitost; izhodie raziskovanje je, da
so sodelavci produktivneji, uinkoviteji in pripadni njihovi organizaciji. Takne raziskave so
nujne z vidika ugodne ocene lovekovega DP na posameznih podrojih ivljenja, od katerih se
eno podroje zagotovo izvaja na delovnem mestu. loveku kontinuirane pozitivne izkunje na
delovnem mestu omogoajo vzpostavitev pozitivnih odnosov z drugimi, ki so temelj pozitivnih
povratnih informacij drugih o kvalitetno opravljenih nalogah, hkrati pa poudarjajo namen
posameznika v ivljenju in posledino z motivacijo, okrepitvijo vloge in nagradami vodijo k
osebni rasti (Garg & Rastogi 2009, str. 43).
Najprej obravnavamo uinke psihinega dobrega poutja na zdravje zaposlenih4. Na spletni
strani ehstoday.com so objavili, da je raziskovalec na univerzi Kansas odkril povezavo med
fizinim in mentalnim DP, kar bi delodajalci lahko izkoristili za izboljanje zdravja in
premoenja svojih organizacij v teh turbulentnih gospodarskih asih; prav tako pa bi jo lahko
izkoristili tudi delojemalci zaradi dviga kakovosti njihovega ivljenja.

Vsebino povzemamo s spletne strani www.ehstoday.com, 18. april 2009

Thomas A. Wright, profesor na univerzi Kansas in predsednik katedre Jon Wefald Leadership
Chair in Business Administration, je v reviji Journal of Organizational Behaviour objavil svoje
ugotovitve o povezavi med DP zaposlenega in stanjem lovekovega kardiovaskularnega
sistema. Ugotovil je, da je tako fizino poutje kot PDP potrebno razumeti kot vir
uinkovitosti. lovekova uinkovitost na podroju PDP je najbolje vidna v psiholokem
zdravju; med psiholoko zdrave ljudi pritevamo tiste, ki so sposobni optimalno uravnovesiti
negativna ustva s pozitivnimi.
Wrightova raziskava je zasnovana na meritvah kardiovaskularnega zdravja na temelju
uinkovitosti, ki se spopada s tradicionalnim pristopom individualnim osredotoenjem na
sistolini krvni pritisk, ki meri srce pri delu, in diastolien krvni pritisk, ki meri v asu mirovanja
med dvema srnima utripoma. Kardiovaskularna meritev in uinkovitost utripa sta definirani v
smislu stopnje uinkovitosti gre za razmerje med sistolinim in diastolinim krvnim
pritiskom, ki se pomnoi s frekvenco utripa in deli s 100. Na splono rezultati utripa z nijimi
frekvencami bitja srca izraajo vejo uinkovitost. Wright je po kontroli starosti zaposlenega,
spola, kadilskih navad, stopnje izobrazbe, etnine skupine, tee, zadovoljstva pri delu in
anksioznosti, ki vsi korelirajo s krvnim pritiskom, ugotovil, da je DP e vedno pomemben
napovedovalec lovekovega kardiovaskularnega stanja, kot so pokazale meritve frekvence
pulza. Kardiovaskularno zdravje pa ima visoke strokovne posledice tako za ljudi kot
organizacije. Glede te bolezni, ki prizadene enega od treh Amerianov, je Wright povedal, da
statistike iz American Heart Association kaejo, da so stroki za srno ilne bolezni in kapi za
leto 2007 znaali 432 milijard dolarjev. Sam je ta stroek razdelil na 60 odstotkov ali na 259
milijard dolarjev pri neposrednih zdravstvenih strokih in na 40 odstotkov oziroma 173 milijard
dolarjev pri izgubljeni produktivnosti.
V nadaljevanju predstavljamo druge uinke PDP zaposlenih.
Izraz DP zaposlenih je povezan s fizinim in z mentalnim zdravjem sodelavcev. Delodajalci
lahko vplivajo na njihovo DP npr. (i) s pokojninsko shemo, (ii) z dostopom do medicinske
pomoi, (iii) z zdravim in varnim delovnim okoljem, (iv) s pomojo v primeru dolgotrajne
bolnike odsotnosti, (v) s podporo pri druinskih zadevah, kot je izguba ljubljene osebe, otroki
vrtec, zagotovitev porodnikega dopusta za oete, pomo pri olanju in prevozu druinskih
lanov zaposlenih, svetovanje, (vi) z dostopom do podpornih shem zaposlenih, (vii) z
restavracijami za osebje in druabnimi in rekreacijski prostori, (viii) s pripravo za primer
brezposelnosti (presenih delavcev) in upokojevanjem, (ix) s svetovalnimi politikami za
reevanje sodobnih problemov blaginje, kot so HIV/AIDS in seksualno zdravje na splono,
zloraba alkohola in drog ter oblikovanje politik, kot je omejitev kajenja na delovnem mestu
(Currie 2001, str. 13).
V ozadju pa je dejstvo, da bi morali zaposleni delati v varnem okolju, ki ni stresno in je fizino
varno; to je v nekaterih organizacijah laje dosei kot v drugih. Priznati moramo, da je ta pogled
ozek, ker so ljudje veplastna bitja, ne le profesionalne entitete. V sinergiji, ne le po delih, ljudi
definiramo kot: (i) fizine, (ii) mentalne, (iii) drubene, (iv) duhovne in (v) ekonomske entitete,
za katere je znailen zadosten, etudi ne absoluten, holistien vzorec relativno stalnih
znailnosti, po katerih se ljudje razlikujejo drug od drugega, in tudi kot specializirani
profesionalci. Vsi ti in drugi atributi tvorijo sinergije.
Zato je pogled Nelsona s soavtorji (2008, str. 51) ustrezneji, saj gledajo na DP v najirem in
razumljivem smislu, s spominom na Aristotelovo eudaimonijo (sreo), uresnienjem resninega
potenciala loveka, kot vseobsegajoega indikatorja DP in sree ter vzrokov tega. Zaradi

Ryffove in Singerjevega (1998; 2002) irokega pogleda na zdravje lahko na DP gledamo ne

zgolj kot na odsotnost negativnega, temve ga vidimo kot prisotnost pozitivnega. Pomembno
znanje je, da je DP v svojem najirem smislu med osnovami pozitivnih rezultatov loveka, ki
vodijo do pozitivnih izidov (rezultatov) na delu, v timu in celotni delovni organizaciji (Nelson
idr. 2008, 57).
Uinki psihinega dobrega poutja za organizacije
Vpliv DP zaposlenih raziskuje vedno ve raziskovalcev (Currie 2001; Kersley et al. 2006; idr.;
Babtiste 2008, str. 284). V sodobnem svetu, ki ga zaznamujeta odvisnost in kompleksnost, so
zaposleni zelo obremenjeni, kar negativno vpliva na njihovo zdravje in DP, ki rezultira v
visokih strokih zaradi odsotnosti z dela tako v zasebnih kot tudi javnih organizacijah5.
Babtistova (2008, str. 285) meni, da na DP zaposlenih med drugim vplivajo: naraanje staranja
sodelavcev, potreba, da ljudje delajo dlje, da bi si zagotovili ekonomsko varnost, tudi po
upokojitvi. Poleg tega DP zaznamuje tudi nova tehnologija, zaradi katere se hitrost sprememb
poveuje. Nanj vpliva tudi dejstvo, da sta delovno aktivna oba stara, kakor tudi problemi
vzpostavitve ravnovesja med delom, druino in zadovoljstvom z ivljenjem.
Na tem mestu moramo dodati, da na DP vplivajo tako delovno okolje kot tudi njegove zahteve,
organizacija dela ipd.
Zato postaja zanimanje ne samo organizacij, ampak tudi vlad, za DP zaposlenih na delovnem
mestu vedno veje. Glede na to, da zdrava in srena delovna sila pomembno zaznamuje ne
samo obstoj in razvoj organizacij, ampak vpliva tudi na razvoj drube kot celote, morajo
odloevalci zagotoviti takne pogoje, da zaposleni svoj prispevek organizaciji ustvarjajo na
temelju varnega, zadovoljnega in zdravega delovnega ivljenja. Organizacije, ki so investirale
v uresnievanje vizije organizacije, ki temelji na zdravem delu in DP kot adutih za prihodnost,
danes izkoriajo prednosti te investicije.
Zdi se, da je DP na delovnem mestu vedno bolj priznano kot pomemben dejavnik pri doloanju
organizacijske uspenosti (Peccei 2004; Tehrani et al. 2007; Warr 2002). Department for Work
and Pensions (2006; povzeto po Babtiste 2008, str. 285) vidi razlog v tem, da so zdravi
sodelavci, ki se dobro poutijo, bistven pogoj za zagotavljanje uspenosti in rentabilnosti
podjetja. Tehrani idr. (2007) pa izpostavljajo, da vedno ve delodajalcev priznava tkim. koristi
wellness politike, saj so zadovoljni sodelavci tudi zdravi sodelavci. Strategije za premagovanje
zdravstvenih problemov zaposlenih se izvajajo kot dobre prakse zaposlovanja, uinkovita
vrnitev na delovno mesto in rehabilitacija kot tudi proaktivna podpora delodajalcev v smeri k
zagotavljanju DP zaposlenih.
Rousseau (2003) meni, da se je psiholoka pogodba 6, ki je obstajala med delodajalci in
zaposlenimi, spremenila, medtem ko Rogers (1995, str. 15) dodaja, da so zaznavanje osebnih
Tako npr. v Veliki Britaniji naraa stopnja odsotnosti z dela (vkljuujo zasebni in javni sektor) kakor tudi stroki
v zvezi s tem vsako leto za skoraj 10 dni na zaposlenega (Department for Work and Pensions 2006; povzeto po
Babtiste 2008, str. 285). Isti vir tudi navaja, da se je tevilo upraviencev do podpore zaradi delovne nezmonosti
povealo z 0,7 milijona v poznih 70-tih letih prejnjega stoletja na 2,7 mil. v letu 2006. Department for Work and
Pensions (2006; povzeto po Babtiste 2008, str. 285) v svoji tudiji navaja tudi porast razirjenosti motenj
duevnega zdravja z 25% v sredini 90-tih let na 40% v letu 2006. Tako predstavlja stres skupaj z drugimi pogoji
duevnega zdravja glavni vzrok odsotnosti z dela (CIPD 2007; povzeto po Babtiste, 2008, str. 285), kar stane
organizacije po mnenju Health and Safety Executive (2007; povzeto po Babtiste 2008, str. 285) 3,8 milijard funtov
letno.
6
Psiholoka pogodba je niz vzajemnih, veinoma skritih priakovanj, ki jih imata zaposleni in delodajalec eden
do drugega. Govorimo lahko o kalkulativni psiholoki pogodbi, ki zaznamuje uee okolje, medtem ko se narava
5

predstav, kratkorono in neetino obnaanje vodstva pripomogli k naraanju cinizma na

delovnem mestu. Ko pa ta cinizem v organizacijah obstaja, vpliva na DP sodelavca in
posledino tudi na delovni uinek. Za odpravo taknega dojemanja, pravi, mora management
posveati veliko pozornosti zaupanju in spotovanju ljudi in z vsemi zaposlenimi komunicirati
na nain, ki izraa odkritost in zavzetost.
Tehnike managementa lovekih virov (HRM) vplivajo na DP zaposlenih, zaradi esar morajo
managerji (Batiste 2007, str. 303304):
izgrajevati podporo in zaupanje vodstva, saj so dobri odnosi med managerji in zaposlenimi
kljuni za DP;
morajo ustvariti pozitivno okolje, v katerem lahko zaposleni uspevajo in poveujejo svoje
obutke DP na delu;
spodbujati organizacijsko kulturo, ki temelji na zaupanju, potenosti, medsebojni podpori
in angairanosti;
svoje sodelavce tudi motivirati ter razvijati atmosfero enakosti in potenosti z ustvarjanjem
prilonosti za vkljuevanje zaposlenih v odloanje in timsko delo, kar vzpodbuja DP
sodelavcev, ki je predpogoj za sodelovanje, fleksibilnost, ravnovesje med delom in osebnim
ivljenjem, poveano delovno uinkovitost in zmanjanje odsotnosti z dela;
permanentno skrbeti za razvoj in posledino tudi izobraevanje in usposabljanje zaposlenih
ter primerno nagrajevanje;
pospeevati mentalno in emocionalno zdravje zaposlenih z razvijanjem miselne
naravnanosti, ki omogoi zaposlenemu, da ima samozavest, samospotovanje, obutek za
cilj, obutke izpolnitve in pomembnosti ter da so ustveno proni.
Vse to kae, da organizacijski cilji niso samo ekonomski cilji in konni dobiek, temve morajo
vkljuevati pomemben in pogosto spregledan element DP na delovnem mestu, ki se lahko
uporabi kot primerno holistien okvir za sreo sodelavcev in uspeh organizacije. Zanemarjanje
vrednotenja DP in zadovoljstva sodelavcev na delovnem mestu glede izboljane produktivnosti,
zmanjanja bolnikih izostankov ali drugih organizacijskih ugodnosti lahko ovira stabilnost
organizacije, DP zaposlenih in socialno trdnost.
V sodobni drubi so bile in so e prisotne pretirano enostranske obravnave poutja in
zadovoljstva sodelavcev, e da so bistveni samo stroji in zato samo tehnoloke inovacije, ljudje
pa so le nebodigatreba privesek k stroju in vir strokov, ne koristi. Te so v preteklosti pogosto
povzroile spreglede, da ima tehnoloki napredek poleg koristnih tudi kodljive posledice, ki
jih enostranske ocene tejejo za stranske ali celo pustijo ob strani, a so pogosto vsaj po
dolgoronih posledicah bistvene (Bourg 2007; povzeto po arotar iek idr. 2009b, str. 5).
Tako je iz aktualnih podatkov med drugim mogoe razbrati, da je porast bogastva zahodnega
sveta vsaj v zadnjega pol stoletja dosti veji knjigovodsko kot ekonomsko dolgorono; Zahod
svetovne stroke za ohranitev naravnega okolja samo odlaga in kopii, namesto da bi jih sproti
pokrival (Boinik, 2007; povzeto po arotar iek idr. 2009b, str. 5). Veliko strokovnjakov
ekonomske posledice takega kratkovidnega zlorabljanja zakona eksternih ekonomik ocenjuje
kot ogromne; stroki teh so ocenjeni na viini 5.500 milijard evrov, kar je ve od strokov obeh
svetovnih vojn skupaj; e jih bo lovetvo odlagalo e dalje, utegnejo porasti na vsaj 20%
svetovnega drubenega bruto produkta (Stern 2006 in 2007 v intervjuju: Stein 2007, str. 14
15; povzeto po arotar iek idr. 2009b, str. 5).
psiholoke pogodbe v misleem okolju spremeni in postane participativna. Ozaveeno okolje zaznamuje tkim.
identifikacijska psiholoka pogodba, ki zagotavlja uglasitev aspiracij in poistovetenje posameznika s potrebami
in cilji podjetja, s imer se ustvari motivacijska formula.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da obstaja neustrezno DP, ki ima lahko v sodobnih razmerah krize
ve pojavnih oblik od bolezni pa do stavk zaposlenih; metode razreevanja problema se jim
morajo prilagoditi z ve pojavnimi oblikami kombiniranja solidarnosti, ekonomike in
celovitosti. Skupni imenovalec teh je lahko drubena odgovornost 7, ki temelji na naelih in
ukrepih inovativnega poslovanja, kot sestavni del vrednot, kulture, etike in norm obnaanja.
Njihova implementacija bi zagotovila, da bi ljudje iz normalnih egoistinih razlogov bili manj
egoistini (kratkoroni in ozki) kot v doslej prevladujoi praksi. V tem primeru bi lahko govorili
o inovaciji vrednot, kulture, etike in norm, ki je nujna, da bi lovetvo preivelo. Sklepamo
lahko, da je torej reitev problema mogoe iskati v novi sinergiji spoznanj o vse veji prevladi
ustvarjalnega razreda, o drubeni odgovornosti, o izobilju kot slepi ulici lovetva, kadar ni poti
iz njega k novi motivaciji, ki pa jo ponuja koncept DP zaposlenih (arotar iek idr. 2009b, str.
9).
Obstoj in razvoj organizacij se tako lahko zane tudi z DP sodelavcev, saj obravnavanje njih
kot ustvarjalnih in enakopravnih omogoa, da ni potreben njihov odpor ali celo revolt, stavke
in podobne motnje pri ustvarjanju v delovnem procesu. Torej doslej prevladujoi modeli
ravnanja s sodelavci ne vsebujejo dovolj celovitosti, izraene v obliki drubene odgovornosti
in potenega ravnanja z njimi, niti ne nudijo reitve.
Uporaba taknih modelov vodi v absentizem, prezentizem, navidezno in resno zbolevanje,
odpor do dela namesto veselja z ustvarjalnimi prilonostmi pri delu, iskanje vseh monih
nainov prikrite stavke, dokazovanja sodelavcev vodjem, da njihova navodila niso uresniljiva,
ker niso dovolj stvarna ipd. (Prim.: Dyck 2008; Lckenhoff 2008; povzeto po arotar iek idr.
2009, A 125). Pri tem je pomembno, da je trud za inovativno poslovanje in drubeno
odgovornost kot podlago uspeha dela na osnovi DP, zato pa delovnega elana in uporabe
ustvarjalnosti zaposlenih v korist organizacije in ire drube, namesto za nagajanje in razne
oblike obstrukcije, pomemben vir sodobne kakovosti poslovanja in njegovih dosekov, da bi to
morali in zmogli podpreti (med-) dravni organi, na primer z vzpostavitvijo (inter-)nacionalne
strategije za razvoj drubene odgovornosti in DP sodelavcev, vkljuno z merjenjem danega
stanja in trenda (Mulej, Hrast & Prosenak 2008; Leicester 2007; itd.; povzeto po arotar iek
idr. 2009a, A 125).
DP med drugim zahteva tudi globalno/planetarno etiko/drubeno odgovornost, ki jo posamina
organizacija teko sprejme, e je edina. Revina, ki jo povzroa neustrezno poutje zaposlenih
in s tem povezana slaba produktivnost in ekonominost, ker je premalo inoviranja, je najveja
gronja globalni harmoniji (Marcuello Servos 2006, 10; pozveto arotar iek 2009, A 125).
Za vzpostavitev DP zaposlenih, ki temelji na konceptu drubene odgovornosti, temeljee na
naelih in ukrepih inovativnega poslovanja, bi bila koristna tudi strategija na (inter-)nacionalni
ravni, ki jo podrobneje predstavljajo Mulej, Hrast in Prosenak (2008, str. 180181).
Torej ostaja povsem pozabljeno DP zaposlenih, ki predstavlja podlago za inovativno delovanje
organizacij in se pozitivno odraa tako v vijih prihodkih kot tudi manjih strokih in s tem tudi
uspenosti organizacije.

Drubena odgovornost podjetij je koncept, s katerim podjetja prostovoljno vgradijo celovito in sistematino skrb
za drubo in za okolje v svoje poslovne dejavnosti in v svoje interakcije s svojimi dleniki (EU 2001).
7

Uinki psihinega dobrega poutja za drubo

V gospodarsko razvitih dravah vlada izobilje, zaradi katerega ekonomska teorija in praksa
izgubljata podlago ni ve treba kriti potreb s premalo viri, kar je temeljna tema ekonomskega
vidika ivljenja, saj ponudba ob izobilju presega povpraevanje. To je tudi razlog, da si
ponudniki poskuajo pomagati z ustvarjanjem vse bolj umetnih in navideznih potreb (James
2007; Prosenak, Mulej & Snoj 2008), popolne kakovosti, nizkih cen in irokega izbora, morda
tudi upotevanja naravnega okolja, a pogosteje v kodo naravnega okolja, zato tudi zdravja,
neustreznega poutja sodelavcev in ljudi, ki si ne morejo privoiti vsega, kar vidijo pri drugih.
Ne moremo rei, da tak konkurenni pritisk ni koristen. Je koristen, dokler ne spregleda
bistvenih stranskih uinkov, ki jih je tradicionalna ekonomska teorija tudi pustila ob strani:
naravni pogoji za obstoj lovetva in DP ljudi v resnici niso brezplani. Vidimo, da ni mona
gospodarska rast brez hudih posledic za ljudi, katerim je namenjena, posebej ne takrat, e
naravni pogoji izginjajo in ljudje niso niti zdravi niti sreni, ampak samo premoni (arotar
iek idr. 2009b, str. 7).
'Po raziskavah Ackoffa (Ackoff & Rovin, 2003) je izraba sposobnosti sodelavcev v ZDA zgolj
23 odstotna. Ni razlogov, da bi bila v tranzicijskih drubah, npr. v Sloveniji, vija, kajti skupni
imenovalec izvora teav je enak. Gre za vse preve pogosto preprianje lastnikov in njihovih
pooblaencev za upravljanje in vodenje, da je organizacijska hierarhija e vedno ukazovalna
in so objektivni pogoji za njen obstoj in delovanje e vedno enaki, kot so bili v asu gradnje
egiptovskih piramid, ko je taka hierarhija nastala in je sluila za hiter prenos strokovnega znanja
od majhnega tevila strokovnjakov na veliko tevilo izvajalcev opravil (Mulej idr., 2000).
Dvig omenjenih 23 odstotkov ima zelo neposreden in bistven pomen za organizacije,
gospodarstvo in drubo. Brez jasne slike in razvoja DP zaposlenih (kot sodelavcev), ki ne
temelji na lenobi in zlorabi drugih in narave, ampak na ustvarjalnosti, razviti do inoviranja in
prepleteni z drubeno odgovornostjo ob pogoju zadostne in potrebne celovitosti, zelo verjetno
ni uresniljiv. Iz tega dviga bi lahko izla pot iz slepe ulice drube v izobilju, ki jo zaznamujejo
unieno naravno okolje, preozko pojmovanje in prakticiranost ustvarjalnosti in DP kakor tudi
ekonomskih merih uspenosti. Takno zastarelo pojmovanje in prakticiranje DP lahko zaznamo
kot preutrujenost vse do iztroenosti in bolezni, potrebe po predasnem in invalidskem
upokojevanju, pa tudi predasne smrti, preibko oskrbljene otroke, za katere ni asa in energije
za nujno pozornost in pomo pri razvoju ipd. pri ljudeh, zlasti pri tistih, katerih ne tejejo v
ustvarjalni razred. Ne samo, da je potrebno razvijati DP ljudi, prav tako je potrebno profit
ogranizacij usmeriti v razvoj DP na taki podlagi in s takim namenom, ne pa kot nekaj, kar je
namenjeno samemu sebi. Spremeniti je potrebno tudi pogled na bruto domai proizvod, ki npr.
meri, koliken je obseg poslovanja, vkljuno z izrabo narave, ne meri pa, koliko sposobnosti
narave za samoreprodukcijo in s tem za nadaljnji obstoj pogojev za obstoj loveke civilizacije
preostaja. Gospodarska rast ni sama sebi namen, ampak je sredstvo za dovolj DP ljudi kot
zaposlenih in obanov, torej le del sredstva za drubenogospodarski razvoj. Izobilje, ki smo ga
prej omenili, je seveda relativen pojem, dokler uporabljamo zgolj tradicionalne ekonomske
kazalce. Zato bi ga bilo smiselno meriti z negativne plati, saj uniuje ambicijo delati. Torej bi
med smiselne kazalce spadal npr. odstotek ljudi, ki se zastrupljajo z drogami (od marihuane do
alkohola ali pasivne TV manije in raunalnikih igric), ker ne vidijo smiselnosti ivljenja in
imajo neprijeten delovni as in prazen prosti as, ker pa niso predani ustvarjanju. Zato imajo
nizko samopodobo itd. in iz tega izhaja veliko negativnih posledic tudi z ekonomskega vidika.
Ogromen del monih sposobnosti ostaja drubeno in osebno nekoristen in neizkorien vir. '
(arotar iek idr. 2009a, A 127).

Pot, da bi se to uresniilo, najbr pelje skozi ustvarjanje etike soodvisnosti namesto

neodvisnosti ('saj nam nihe ni ne more') ali etike odvisnosti ('ivimo, kot drugi hoejo, zato
nas zanima samo prosti as'). loveki egoizem je torej mogoe zmanjati z zagotovitvijo DP
ljudi in s tem postati inovativna druba. Takno razmiljanje potrjujejo tudi podatki iz raziskav
(Schmidt 1993; itd.; povzeto po arotar iek idr. 2009a, A 126): prijateljstvo je mnogo bolj
produktivno kot ozko zasnovan egoizem, saj medsebojna pomo razreuje mnogo problemov,
katerih egoizem ne, ampak jih povzroa. Mulej (npr. v Boinik idr. 2008; povzeto po arotar
iek idr. 2009a, A 126) meni, da bi ljudem koristilo, e bi bili manj egostini (ozko) iz isto
egoistinih razlogov (da bi jih drugi bolje sprejeli in bolje z njimi sodelovali). Barbi Goleeva
(2008; povzeto po arotar iek idr. 2009a, A 126) izpostavlja, da e so specialisti voljni in
sposobni sodelovati, zmorejo razreiti ve problemov kot z znanjem ene same stroke. Pri tem
velja izpostaviti, da je DP v skupini dokazana stimulacija za sodelovanje in na tej podlagi za
ustvarjalnost, ki vodi tudi v inovativnost. Naslednji korak je po tevilnih raziskavah (Mulej idr.
1994; EU 1995; EU 2000; EU 2004; itd.; povzeto po arotar iek idr. 2009a, A 126)
inovativna druba, a njej sledi druba izobilja.
V kolikor bi tranzicijska druba, npr. slovenska, namenjala ve pozornosti DP sodelavcev, bi
laje in hitreje postala v gospodarstvu in ostalih dejavnostih inovativna druba in tako
enakovredna najrazvitejim iz sedanjega obdobja. Pri tem je potrebno vzeti v obzir, da niso na
vrhu svetovne razvitosti obmoja z najve mineralnih in podobnih naravnih bogastev, ampak
obmoja z najve ustvarjalnega razreda. Torej je DP sodelavcev eden bistvenih dejavnikov
prehoda. Na tak nain bi lahko uveljavili peto fazo oz. pot drube iz sedanje slepe ulice.
V letih po 2008 izbruh krize, ki so s sabo prinesle tevilne kompleksne posledice, al ne
moramo rei, da je lo preprosto za finanno krizo, ki je bila samo povrina, niti samo za
ekonomsko krizo, ampak za krizo drubenorazvojnega koncepta. Model za DP zaposlenih,
katero temelji na ustvarjalnosti, drubeni odgovornosti, inoviranju ter ZIPC s pomojo etike
soodvisnosti in ne na lenarjenju, zagotavlja dobre monosti za sanacijo poledic krize. Pri tem
pa seveda ne smemo pozabiti najprej opredeliti in meriti, esar dosedanji znani viri ne nudijo v
vsej svetovni literaturi, ki nam je dostopna (arotar iek idr. 2009b, str. 10).
Na tem mestu moramo izpostaviti tudi, da sta Frey in Stutzer (2001, str. 22) identificirala
primere vpliva sree na pomembne ekonomske odloitve. Gre za primere vplivanja sree na:
potronike aktivnosti;
Kahn in Isen (1993) trdita, da so srene osebe bolj varne in da troijo razline delee svojih
dohodkov, drugae kot manj srene osebe razporejajo denar in pridobivajo razline
kombinacije doloenih dobrin in storitev;
vedenje na delovnem mestu;
Raziskave kaejo, da se lahko vedenje srenejih ljudi na delovnem mestu precej razlikuje.
Obstaja obsena literatura o zadovoljstvu na delu (Warr 1999), ki npr. analizira, ali so
zadovoljneji delavci tudi produktivneji (Iaffeldano & Muchinsky 1985);
investicijsko obnaanje
Sreneji ljudje imajo razlino dro do prevzemanja rizika kot manj sreni ljudje. Sreneji
ljudje tudi raje posegajo po razlinih trgih in tipih finannih investicij;
politino vedenje
Sreni ljudje bodo v primeru referenduma volili za razline politike in stranke kakor tudi
razline alternative.

POVEZANOST DOBREGA POUTJA ZAPOSLENIH Z USPENOSTJO

ORGANIZACIJ

Organizacije so zaele uvajati interventne strategije za zagotavljanje kakovosti ivljenja s

ciljem krepiti DP sodelavcev na delovnem mestu, dosegati vejo produktivnost in izboljano
delovanje ter poveanje potenciala zaposlenih. O organizacijskem vedenju so raziskovalci
opravili manje tevilo raziskav, ki naj bi obravnavale PDP zaposlenih z vidika njihove sree
(Boehm in Lyubomirsky 2008), vendar so raziskovalci DP predvsem povezovali z
uinkovitostjo in kakovostjo dela. Domnevali so, da veanje DP na delovnem mestu poveuje
uinkovitost, produktivnost in zavzetost zaposlenih (Garg & Rastogi 2009, str. 42).
DP se nanaa na stopnjo, do katere ljudje sodijo splono kakovost svojega ivljenja, prav tako
vkljuuje tudi sodbe posameznika glede trajnega razpoloenja (sree) kot tudi vrednotenja
loveka (zadovoljstvo s posameznikovim fizinim in duevnim zdravjem ter delovanjem) in
njegov odnos do materialnega in psihosocialnega okolja (zadovoljstvo z ivljenjem in
zadovoljstvo z delom). lovek lahko gradi DP na osnovi sree ob uporabi njemu lastnih
psiholokih prednosti, ki vkljuujejo tudi uresnievanje pomembnih in razvojnih ciljev. Hkrati
je postala razlika med domensko specifinimi podroji DP nujno potrebna, saj prihaja pri tem
tudi do prenosa uinkov izkuenj iz enega podroja ivljenja na drugega. Na primer, slabo
poutje na delovnem mestu negativno vpliva na DP doma. Velja tudi obratno, nezadovoljstvo
v zakonu in druinski problemi so negativno povezani z zadovoljstvom na delovnem mestu
(Garg & Rastogi 2009, str. 4243).
Raziskave o ocenah stopenj lovekovega DP, ki pogosto temelji na ve domenah in ena izmed
teh je delo, so pomembne za gospodarstvo, saj velja, da so zadovoljni zaposleni produktivneji,
uinkoviteji, ustvarjalneji, bolj motivirani in pripadneji organizaciji. Ne smemo pozabiti, da
loveku kontinuirane pozitivne izkunje na delovnem mestu omogoajo vzpostavitev pozitivnih
odnosov z drugimi. Te predstavljajo temelj pozitivnih povratnih informacij sodelavcev o
kvalitetno opravljenih nalogah, izgradnje lovekovega namena v ivljenju in njegove osebne
rasti, ki izvira iz motivacije, krepitve vloge in nagrad (Garg & Rastogi 2009, str. 43).
Organizacije in njihovi managerji so v pripravi, sprejemanju in uresnievanju odloitev, tudi
tistih glede DP, uspeni, e so dovolj celoviti. Na to opozarjajo tisoletja izkuenj, ki povedo,
v em sta bistvo in ozadje razlike med bolj uspenimi in manj uspenimi. Pri tem pa ne smemo
pozabiti, da pogoj za kaj takega nista le znanje in vednost, torej strokovnost, e manj neka edina
stroka, ampak so vsaj enako, e e ne bolj, vane vrednote/kultura/etika/norme, ki so soodvisne
in usmerjajo uporabo strokovnih sposobnosti (Potoan in Mulej 2007; povzeto arotar iek
idr. 2009b, str. 6). Mulej in Kajzer (1998a, b; povzeto arotar iek idr. 2009b, str. 6) sta
izpostavila, da so za celovitost (temelj PDP) bistvene vrednote, izraene s pojmom etika
soodvisnosti, ki izraa ut, da ljudje potrebujejo drug drugega, da se dopolnjujejo s svojimi
razlikami, zato da zmorejo pot do zadostne in potrebne celovitosti in zato do uspeha. Sami pa
smo e omenili, da je lovek sam sposoben dosei zadostno in potrebno celovitost (ZIPC) samo
v zelo enostavnih poloajih, saj ga omejujejo naravni razlogi. Bistveno vejo stopnjo celovitosti
pa lahko dosee s sodelovanjem.
Ve strok, medstrokovno ustvarjalno sodelovanje in etika soodvisnosti v res demokratinem
procesu, tudi takem znotraj posaminih podjetij in drugih organizacij, ne le v politiki ta
kombinacija usposablja ljudi, da doseejo ZIPC, za katero se trudi zamisel o drubeni
odgovornosti, temeljei na naelih in ukrepih inovativnega poslovanja kot odnosu, ki pomaga
reevati tudi problem DP. Gre namre za to, da delamo kaj dobrega in dobro tudi preko meja,

ki jih oblastniki zahtevajo z zakonodajo (www.irdo.si in www.social responsibility na Google).

Ko gre za DP, gre za soodvisnost, ki jo tvorijo solidarnost + gospodarska uinkovitost +
celovitost kot trojna podlaga drubenogospodarske uspenosti. lovek se v trojno sinergijo
solidarnost, gospodarska uinkovitost ter ZIPC vkljuuje vsak trenutek, vasih zavestno, a
vasih podzavestno, vasih aktivno, a vasih pasivno. Za solidarnost prispeva na osnovi
ekonomske uinkovitosti in opredeljene ravni celovitosti, od nje hkrati prejema kot dobitnik
morebitne pomoi (kadar je v eni izmed kategorij upraviencev) ali kot srene, ki ivi v
urejenih razmerah in se dobro pouti pri delu in sicer. (arotar iek idr. 2009b, str. 67).
Povzetek spoznanj poglavja
Po mnenju Muska (2005, str. 176) se pozitivna psihologija znanstveno ukvarja z optimalnim
lovekim doivljanjem, s katerim je pogosto povezano tudi uspeneje in uinkoviteje
delovanje in obnaanje posameznika. Cilj pozitivne psihologije je raziskovanje razsenosti
pozitivnega doivljanja sveta, drugih oseb in samega sebe, dejavnikov, ki vplivajo na te
razsenosti, in tudi spodbujanje dejavnikov, ki ustvarjajo optimalno doivljanje (Sheldon,
Frederickson, Rathunde, Csikszentmihalyi & Haidt 2000; Musek 2005, str. 176).
DP ni odsotnost psihopatologije, temve je polje pozitivnih aspektov funkcioniranja, ki se
promovirajo skozi mono navezana razmerja, pridobitev starosti primernega dojemanja,
medosebnih sposobnosti in sposobnosti obvladovanja ter izpostavljenost razlinim okoljem, ki
krepijo loveka (Cowen 1991).
V zvezi z DP sta Diener in Seligman (2004, str. 25) podala sledeo delno formulo za visoko
DP: (i) iveti v demokratini in stabilni drubi, ki dobavlja materialne vire za zadovoljevanje
potrebe, (ii) imeti prijatelje in druino, ki te podpirajo, (iii) imeti dobro in zanimivo delo ter
ustrezen dohodek, (iv) biti osebno zdrav in imeti zagotovljeno obravnavo v primeru duenih
problemov, (v) imeti opredeljene pomembne cilje, ki so v povezavi z vrednotami, ki jih ljudje
imajo, (vi) imeti filozofijo ali religijo, ki nas vodi, (vii) imeti namen in smisel v ivljenju, ki
ljudi vodi in (viii) imeti smisel v ivljenju. To pa ne velja samo za mentalne, ampak zdravstvene
probleme na sploh.
Ne glede na to pa je raziskovanje DP, zanimivo, razpadlo glede na pomen DP v dve skupini.
Hedonini pogled se osredotoa na SDP, ki se obravnava kot ekvivalentno srei in se formalno
definira kot ve pozitivnih ustev, manj negativnih ustev in veje ivljenjsko zadovoljstvo
(Diener & Lucas, 1999). Eudaimonini pogled se osredotoa na PDP, ki je definirano bolj
iroko, v smislu polno funkcionalne osebe in je razumljeno kot zbirka estih dimenzij
(McGregor & Little 1998) ali kot zbirka variabel, kot so samoaktualizacija in vitalnost (Ryan
& Deci 2000). Kljub delitvam na filozofskem nivoju in na nivoju definicij, sta obe smeri, eprav
se delno prekrivata, postavljali razlina vpraanja in se posledino medsebojno dopoljnjevali, s
imer sta nam podali razirjeno sliko o ljudeh, kontekstu in kulturnih faktorjih, ki so povezani
z naravo in promocijo DP. Zanimiva odkritja so postavila na la stare teorije, zastavila so nova
vpraanja in podala material za strukturne spremembe, ki bi lahko omogoile ljudem bolje
ivljenje.
Omenjena pogleda, ki sta omogoila razvoj novih raziskovalnih usmeritev in sklop znanja, ki
je v nekaterih delih divergentno, v nekaterih delih pa komplementarno, smo kombinirali e s
samodeterminacijsko teorijo. Tako smo v poslovno raziskavo vkljuili integralno DP, ki smo
ga poimenovali PDP. PDP je kompleksen konstrukt, ki se ukvarja z optimalnim izkustvom in
delovanjem. Strukturo tega konstrukta podrobneje predstavljamo v naslednjem poglavju. Tudi

za na vidik raziskovanja velja poudariti, da so po izsledkih raziskav Dienerja in Seligmana

(2004, str. 1) z rastjo blaginje v drubi, razlike v DP ljudi edalje manj povezane z njihovimi
prihodki in edalje bolj z lastnostmi, kot so medsebojni odnosi in zadovoljstvo pri delu. Avtorja
kot pomembne neekonomske kazalnike DP v drubi navajata socialni kapital, demokratino
vodstvo in lovekove pravice; na delovnem mestu neekonomski kazalniki vplivajo na
zadovoljstvo pri delu in donosnost. Diener in Seligman (2004, str. 1) trdita, da so priakovani
(ekonomski) rezultati pogosteje posledica DP kot obratno.
Zato bi bilo pomembno opazovati (spremljati) DP, ki podpira pripravljenost ljudi za ustvarjalno
delo in sodelovanje, kar lahko vodi k veanju objektivnega drubenega in osebnega blagostanja,
ki ju zaznamuje tudi DP. Hornung (2006) nudi zanimiv skupni imenovalec: srenost teje za
stalen cilj ljudi in dovolj celovit sinergijski kazalnik dovolj celovitega blagostanja, dobrega
delovanja, telesnega, psihinega in drubenega zdravja loveka. Hornung (2006, str. 334337)
trdi, da je za DP potrebno zadovoljiti: materialne, informacijske in (na nivoju lovekov)
psiholoke potrebe, potrebe po varnosti, svobodi in delovanju (akciji), potrebe po
prilagodljivosti, uinkovitosti (zmogljivost) in potrebe po odgovornosti (obveznosti,
zanesljivosti).

II
STRUKTURA PSIHINEGA DOBREGA
POUTJA

SUBJEKTIVNO
(EMOCIONALNO)
DOBRO
POUTJE SIMONA AROTAR IEK IN SONJA
TREVEN

PSIHOLOKO DOBRO POUTJE SIMONA

AROTAR IEK IN SONJA TREVEN

SAMODETERMINACIJA SIMONA
IEK IN SONJA TREVEN

AROTAR

PSIHINO DOBRO POUTJE KOT EDEN IZMED

REZULTATOV ZADOSTNE IN POTREBNE
OSEBNE CELOVITOSTI SIMONA AROTAR IEK,
SONJA TREVEN IN MATJA MULEJ

Pozitivna psihologija in raziskovanje PDP iz dneva v dan pridobivata na pomenu. Kot smo e
omenili, sta se v okviru raziskovanja PDP oblikovala dva vidika, ki sta relativno razlina, saj
izhajata iz dveh razlinih filozofij, vendar se prekrivata in sta namenjena empirinemu
vpogledu v DP. Prva je hedonizem (Kahneman idr. 1999), ki zagovarja tezo, da je DP
sestavljeno iz zadovoljstva in sree. Drug pogled, sicer enako antien in hkrati aktualen kot
prvi, pravi, da DP pomeni ve kot zgolj srenost. Gre za aktualizacijo lovekih potencialov oz.
eudaimonizem (Waterman 1993); zagovarja preprianje, da DP sestavlja izpolnitev oziroma
uresniitev lovekovega daimona, to je njegove resnine narave. Oba vidika raziskovanja PDP
oz. tradiciji sta se razvili iz razlinih pogledov na loveko naravo, zato tudi predpisujeta
razline pristope k nainu ivljenja. Oba pogleda, torej hedoniski in evdajmonski, na kratko
predstavljamo, saj ju na koncu integriramo v generalni faktor PDP. Sklepamo lahko, da PDP
tvorijo SDP (subjektivno dobro poutje), PDP in teorija samodeterminacije ali samo-doloanja
(SDT), s imer so vsi trije modeli pozitivne psihologije vkljueni v nao raziskavo.

SUBJEKTIVNO (EMOCIONALNO) DOBRO POUTJE

Raziskovanje SDP temelji na raziskovanju hedoninega uitka, ki ima dolgo zgodovino. Tako
je npr. e Aristip, starogrki filozof iz 4. stol. p. n. t., bil preprian, da je smisel ivljenja uiti
najvejo mono koliino zadovoljstva in je srea totaliteta vseh hedoninih trenutkov (Ryan in
Deci 2001, str. 143). Najve raziskav na podroju hedonine psihologije uporablja evalvacije
SDP (Diener in Lucas 1999).
SDP so prvotno prouevale discipline, kot sta psihologija (Kahneman idr. 1999; Argyle 1994,
1999) in sociologija (Veenhoven 1988, 1993, 1995 in 1997a,b). To podroje vedno bolj prihaja
do izraza tudi v tudiju ekonomije (Easterlin 1974, 1995, 2001; Clark in Oswald 1994; Di Tella
idr. 2001; Frey in Stutzer 2000; McBride 2001; Oswald 1997; Pradhan in Ravallion 2000; van
Pragh in Frijters 1997) in poslovnih ved (Garg in Rastogi 2009; Babtiste 2007).
e prej smo omenili, da je razvoj pozitivne psihologije v veliki meri zaznamoval model SDP,
ki ga je razvijal Ed Diener s svojimi sodelavci (Diener 1984; Diener, Suh, Lucas, in Smith
1997). Model zajema osrednjo in globalno spremenljivko DP in ivljenjskega zadovoljstva, ki
jo je avtor oznail z izrazom 'subjective well-being' (SDP) oziroma 'subjective emotional wellbeing', pri emer je hkrati uporabil tudi pojem zadovoljstva z ivljenjem (satisfaction with life)
kot strokovni sinonim (Musek & Avsec 2002, str. 9). Omenjeni model se je po mnenju Muska
in Avseeve (2002, str. 9) razvil v nekakno notranjo paradigmo na podroju pozitivne
psihologije in je zato tudi temelj naega raziskovanja, saj se model osredotoa na globalno
dimenzijo pozitivnega doivljanja sveta in sebe, oznaeno s pojmom SDP. SDP je sploen,
povezovalen pojem, ki vkljuuje ve posameznih vidikov in komponent. Pri tem velja omeniti,
da so nekatere druge generalne dimenzije pozitivne ivljenjske naravnanosti, ki jih sreujemo
v drugih modelih pozitivne psihologije (npr. konstrukt sree oziroma srenosti) zelo blizu
Dienerjevi koncepciji SDP, nekatere bolj specifine pa morda spominjajo na komponente SDP,
nekatere kot npr. Csikszentmihalyjev pojem preplavitve pa pomenijo nekaj relativno
samostojnega (Musek 2005, str. 177).

Diener (1984, str. 543-544) navaja sledee tri znailnosti SDP:

je subjektivno v okviru izkuenj loveka,
vkljuuje pozitivna merila ni zgolj odsotnost negativnih faktorjev, kot velja za veino
meril mentalnega zdravja,
merila SDP vkljuujejo globalno oceno vseh vidikov ivljenja osebe.
Pojem in definicije subjektivnega (emocionalnega) dobrega poutja
Oe sodobne teorije o SDP, Ed Diener, pravi:
SDP je lovekovo vrednotenje lastnega ivljenja, ocena tega, kako pozitivno oziroma
negativno doivlja lastno ivljenje (Diener 1984, 2000a, b). Ker pomensko ustreza pojmu
sree, ga nekateri raziskovalci dejansko uporabljajo kot strokovni sinonim za bolj poljudni
izraz srea/srenost;
SDP je kognitivna in emocionalna ocena osebe o svojem ivljenju, ki vkljuuje ustvene
reakcije na dogodke ter kognitivno presojo zadovoljstva in izpolnitve (Diener idr. 2002, str.
63);
SDP je ocena ivljenja loveka, ki upoteva njegova pozitivna ustva, delo, ivljenjsko
zadovoljstvo in pomen (smoter), oz. pozitivno vrednoti lovekovo ivljenje, vkljuno s
pozitivni ustvi, delom, zadovoljstvom z ivljenjem in pomenom (Diener & Seligman
2004).
Rojas (2004, str. 2) pa meni, da je SDP merilo poutja osebe, ki vkljuuje vse ivljenjske
dogodke, stremljenja, doseke, neuspehe, ustva in odnose lovekih bitij kot tudi njihovo
blinje kulturno in moralno okolje. Za Muska in Avsevo (2002, str. 10) pomeni SDP glavni
nazor, ki kombinira vrsto ocen, ki se nanaajo na ivljenje loveka, kognitivno in emocionalno,
splono in bolj specifino. Po njunem mnenju SDP predstavlja lovekova vrednotenja lastnega
ivljenja in zato vkljuuje srenost, prijetne emocije, zadovoljstvo z ivljenjem ter relativno
odsotnost neprijetnih razpoloenj ter emocij. Torej se SDP hkrati nanaa tako na emotivne kot
tudi kognitivne vidike vrednotenja lastnega ivljenja.
Pri SDP gre za trajno obutje, da je ivljenje bilo in da je dobro, kar pomeni, da gre za zaznavo,
da je sedanji as ivljenja ali vse ivljenje v celoti polno, smiselno in prijetno. Ljudje
ocenjujemo in vrednotimo svoje ivljenje in o tem dajemo posploene, globalne sodbe, npr. da
je lovekovo ivljenje smiselno, da so zadovoljni z njim, da so sreni itd. lovekove sodbe so
lahko povezane s ustvenim odnosom do ivljenjskega dogajanja, npr. glede na relativno
pogostost prijetnih ustvenih reakcij ter razpoloenj in na relativno redkost neprijetnih obutij,
prav tako se lahko nanaajo tudi na pomembne dogodke in podroja naega ivljenja, npr. na
zadovoljstvo s partnerskim, ivljenjem, druino, delom, na poroko, napredovanje, ustvarjalne
in druge uspehe (Musek 2005, str. 177).
Za Muska in Avseevo (2002, str. 10) je SDP krovni pojem, ki sintetizira niz vrednotenj,
nanaajoih se na lovekovo ivljenje. Pri tem je potrebno izpostaviti, da gre resnino za strogo
subjektivni, fenomenalni konstrukt. Avtorja (isti vir) navajata, da se raziskovalci strinjajo, da
obstajata dve plati zadovoljstva z ivljenjem, pri emer je prvi faktor kognitivna komponenta
zadovoljstva, ki jo merijo vpraalniki, kot je SWLS (Satisfaction With Life Scale -Diener,
Emmons, Larsen & Griffin, 1985).
Pavot, Diener, Colvin in Sandvik (1991) definirajo zadovoljstvo z ivljenjem kot globalno
oceno loveka o njegovem ivljenju, pri emer lovek ovrednoti svoje ivljenje in pomembne
aspekte svojega ivljenja, pretehta dobro in slabo v njem ter si ustvari neko splono sliko o

svojem zadovoljstvu. Pri tem SDP pomeni subjektivno vrednotenje ivljenja, pri katerem je
relevantno lovekovo lastno doivljanje, ne pa to, kaj o dobrem ivljenju menijo strokovnjaki;
to pa pomeni, da je SDP odgovor na vpraanje, ali svoje ivljenje ocenjujemo kot dobro glede
na standarde, ki si jih sami postavljamo (Musek & Avsec 2002, str. 10).
SDP podaja kognitivne in emocionalne ocene osebe o njenem ivljenju, ki vkljuujejo ustvene
reakcije na dogodke ter kognitivno presojo zadovoljstva in izpolnitve (Diener idr. 2002, str.
63). Diener in Seligman (2004) definirata SDP kot oceno ivljenja loveka, ob upotevanju
njegovih ali njenih pozitivnih ustev, dela, ivljenjskega zadovoljstva in pomena (smotra).
Narava in struktura subjektivnega dobrega poutja
Konstrukti, s katerimi si raziskovalci prizadevajo sestaviti koncept SDP, so: globalno
zadovoljstvo z ivljenjem, zadovoljstvo s posebnimi podroji ivljenja, prisotnost
pozitivnih ustvenih izkuenj (prijetno razpoloenje in ustva) in relativna odsotnost negativnih
ustvenih izkuenj (neprijetnih razpoloenj in ustev). V tudijah SDP na DP gledajo s
subjektivnega vidika loveka, ki odgovarja; s tem dajejo pomembnost njegovemu svetovnemu
nazoru, VKEN (vrednote/kultura/etika/norme). Raziskovalci so zainteresirani za dolgoroni
obutek zadovoljstva, eprav ne zanemarjajo trenutnih razpoloenj in ustev. Ne raziskujejo
samo negativnih stanj, kot sta npr. depresija in anksioznost (t.j. bolesten strah). Doseganje
pozitivnega SDP vkljuuje pozitivne izkunje, kot so zadovoljstvo z ivljenjem in pozitivna
ustva (Diener 1984).
Koncept SDP je globalen in generalen, saj podaja na temelju ve sestavin splono oceno DP,
sree in zadovoljstva. V okviru SDP lahko govorimo o emocionalnih (afektivnih) komponentah
SDP, kamor sodita pozitivni in negativni afekt in kognitivne komponente, kamor sodi npr.
zadovoljstvo z ivljenjem. eprav navedene komponente nedvomno korelirajo, vendar ne
pomenijo istega (Diener in Biswas-Diener 2000; Diener in Emmons 1984)8.
Tako je v skladu z izsledki raziskave Dienerja in drugih raziskovalcev 9, da ima SDP ve
komponent10, pri emer so v ospredju zlasti tri komponente oziroma dimenzije/vidiki:
1. dimenzija pozitivnih emocij in razpoloenj (pozitivni afekt),
2. odsotnost negativnih emocij in razpoloenj (negativnih afektov) ter
3. ocena zadovoljstva z ivljenjem.
Diener, Suh in Oishi (1997) navajajo, da komponente SDP lahko razdelimo na njihove podkomponente, najprej na domene in nato facete.
Izhajajo iz tega Musek in Avseeva (2002: 12-13) navajata, da zadovoljstvo z ivljenjem
tvorijo posamezne domene zadovoljstva, npr. zadovoljstvo s partnerjem, zakonom, prijatelji,
ljubezen, rekreacija itd. Pozitivni afekt vkljuuje pozitivne emocije in emocionalna stanja, npr.
veselje, naklonjenost, ponos, medtem ko negativni afekt negativne, npr. tesnobo, alost, krivdo,
sram, jezo V sliki 1 prikazujemo hierarhino strukturo SDP, ki zajema tiri nivoje: globalno
8

To lahko predstavimo tudi s primerom dveh oseb, ki npr. lahko enako globalno vrednotita SDP, vendar se
razlikujeta v komponentah: ena ima vijo stopnjo pozitivnega afekta, druga pa nijo stopnjo negativnega afekta.
Prav tako je treba razlikovati tudi emocionalne dimenzije subjektivnega blagra od zadovoljstva, npr. ko uspeno
konamo neko dolgoasno delo, lahko utimo zadovoljstvo, eprav bi teko govorili o kakem vejem pozitivnem
afektu.
9
O tem priajo raziskave naslednjih avtorjev, kot so npr. Bradburn (1969); Diener in Biswas-Diener (2000); Lucas,
Diener in Suh (1996) in drugi (Musek & Avsec 2002, str. 12).
10
Tako npr. Diener in Biswas-Diener (2000) trdita, da v koncept SDP kot dimenziji sodita tudi optimizem in
obutje izpolnitve.

SDP, glavne komponente, sub-komponente (domene in facete) in specifine vidike SDP. Prikaz
je omejen na tri glavne komponente SDP: zadovoljstvo z ivljenjem, pozitivni afekt in negativni
afekt.
Slika 1: Hierarhina struktura SDP, ki vkljuuje globalni nivo, nivo komponent, nivo
domen, nivo facetov in nivo specifinih vidikov.

GLOBALNO SDP

ZADOVOLJSTVO
Z IVLJENJEM

POZITIVNI
AFEKT (PA)

NEGATIVNI
AFEKT (NA)

domene
zadovoljstva

domene
PA

domene
NA

facenti domen
zadovoljstva

facenti domen
PA

facenti domen
NA

spec. vidiki
zadovoljstva

specifini
vidiki PA

specifini
vidiki NA

Prikaz je omejen na tri glavne komponente SDP: zadovoljstvo z ivljenjem, pozitivni afekt in
negativni afekt.
Vir: Musek 2005, str. 180
Ljudje svoje ocene SDP oblikujejo na temelju preteklih izkuenj, trenutnih stanj in tudi
priakovanj v prihodnosti (Musek in Avsec 2002, 13). Tako Diener, Suh in Oishi (1997;
povzeto po Musek 2005, 180) npr. opozarjajo, da se globalne ocene SDP oblikujejo predvsem
na podlagi izkuenj in priakovanj, da so pa do neke mere odvisne tudi od aktualnih
subjektivnih doivljanj, in da bi v tem smislu torej lahko tudi na podroju SDP razlikovali med
SDP kot stanjem (aktualnim) in kot procesom (trajnim).
Zanimivo je vpraanje, kaj bolj prispeva k SDP, intenzivnost ali pogostost. Diener, Larsen,
Levine in Emmons (1985) so ugotavljali, da je SDP veliko bolj odvisno od pogostosti
(frekvence) kakor od intenzivnosti pozitivnih emocij in obutij, kar so s poznejimi raziskavami
leta 1997 potrdili Schimmack in Diener (Musek & Avsec 2002, str. 14).
Teoretske razlage subjektivnega dobrega poutja 11
S SDP je tako ali drugae povezanih veliko dejavnikov. Posebej pomembni so dejavniki, ki
imajo vzroni uinek na SDP. O teh dejavnikih, ki imajo pojasnjevalno mo, govorijo modeli
in teorije SDP raziskovalcev, kot so: Diener (2000a), Diener in Fujita (1997), Diener, Diener in
Diener (1995), Diener, Suh in Oishi (1997), Diener, Wirtz in Oishi (2001), Emmons in Diener
(1985a,b), Fujita (1993), Lamberti, Smith, Diener in Kim (1989), Oishi (2000), Sandvik, Diener
11

Omenjeno podpoglavje je zasnovanu na temelju Musekovega raziskovanja (Musek 2005; Musek & Avsec 2002,
str. 2631).

in Larsen (1985), Smith in Diener (1987), Smith, Diener in Garonzik (1990), Smith, Diener in
Wedell (1989), Suh, Diener in Fujita (1996) in drugi.
Prej omenjeni raziskovalci se sklicujejo na raziskave, ki kaejo na genetske in vzrone
dejavnike SDP. Na temelju tega izhodia lahko tudi v grobem razdelimo teorije SDP v dve
skupini. V prvo skupino sodijo teorije, ki razlagajo SDP z genetskimi in temeljnimi
motivacijskimi dejavniki, medtem ko v drugo uvramo teorije, ki opozarjajo na vplive izkuenj
in socialnega okolja (kontekstne teorije). V tej drugi skupini so zlasti pomembne tri teorije:
teorija ravni adaptacije, teorija socialnega primerjanja in telina teorija, ki poudarja vlogo
izpolnjevanja ciljev ter vrednot (Musek 2007, str. 326). To pomeni, da e ne moremo govoriti
o enotnem in celovitem vzronem modelu ali teoriji SDP (Musek 2005, str. 190).
1. Skupina teorij: Kontekstualne teorije
Kontekstualne teorije I: raven adaptacije in dinamino ravnovesje
Musek in Avsec (2002, str. 27) se spraujeta, ali lahko kontekst lovekovih izkuenj vpliva na
to, kako srenega in zadovoljnega se pouti lovek. Izraata pozitivno preprianje in obenem
izpostavljata, da je vpliv dejavnikov, kot so npr. dohodek, fizina privlanost, zdravstveno
stanje ipd., na SDP pravzaprav nepriakovano majhen. Ob tem se poraja vpraanje, zakaj takni
dogodki ne bolj mono poseejo v lovekovo SDP? Odgovor lahko iemo v prilagajanju
lovekovim izkunjam, kjer prihaja do habituacije (navajenosti). Proces habituacije je poznan
predvsem na podroju zaznavanja, kjer ga je Helson (1964) razloil s teorijo adaptacijske
(prilagoditvene) ravni. V skladu s prej omenjeno teorijo so lovekove ocene draljajev odvisne
od preteklih izkuenj oziroma njihovega povpreja: le draljaje, ki odstopajo od povpreja,
lovek obuti in ocenjuje v doloeni smeri, sicer jih bo ocenjeval kot nevtralne in neizrazite.
Pri tem moramo prav tako izpostaviti, da bolj kot se neki draljaj razlikuje od povpreja, bolj
se spreminja to povpreje, pri emer imajo odloilno vlogo predvsem noveji draljaji. Izsledki
raziskav kaejo, da zakonitosti ravni adaptacije lahko veljajo tudi na drugih kognitivnih
podrojih, npr. pri ocenjevanju pomena besed (Musek 1991; Musek & Poli 1971). Musek
(2005, str. 191) poudarja, da je teorija ravni adaptacije izrazito kontekstna teorija: govori o tem,
da so lovekove zaznave in ocene draljajev odvisne od njihovega konteksta.
Raziskovalci SDP so mnenja, da lahko tudi na tem podroju govorimo o delovanju konteksta
in o mehanizmih habituacije. Gre za to, da na spremenjene ivljenjske okoliine posameznik
moneje reagira, vendar se postopoma vrne k bazini liniji povpreja. Kot primer spremenjene
okoliine so Brickam, Coates in Janoff-Bulman (1978) navedli velik zadetek na loteriji, ko je
posameznik najprej v evforiji, ez nekaj asa pa ta mine oz. se povrne v prejnje stanje. Lahko
pa se zgodi, da tak dogodek (za nekaj asa) dvigne nivo adaptacije obmoje 'nevtralnega'.
Posledica tega je, da posameznik razveseljive dogodke ve ne ocenjuje pozitivno, saj glede na
velik uspeh le-ti zbledijo. Vsekakor pa se posameznik temu postopno temu privadi in se zato
njegovo ocenjevanje zadovoljstva povrne v nekdanje tire. Okun in George (1984) ter Diener,
Wolsic in Fujita (1995) so ugotovili, da podobno privajanje velja tudi za zdravstvene
spremembe in telesno privlanost.
Musek in Avsec (2002, str. 28) tako pravita, da ivljenjske dogodke lovek ocenjuje po njihovi
kontekstualni in ne po njihovi dejanski vrednosti. Kot primer navajata (ibid., 28) delavca v
Afriki, kateremu lahko zaetna plaa prinaa veje zadovoljstvo kakor evropskemu ali
amerikemu delavcu, ne glede na to, da je nominalno desetkrat ali e vekrat manja. Tudi zelo

neprijetni dogodki ne spreminjajo SDP, e posebej, e gledamo dolgorono. Suha, Diener in

Fujito (1996) so v tudiji ugotovili, da opazen uinek ivljenjskih dogodkov (poroka, zaposlitev
in napredovanje na delovnem mestu) na SDP v povpreju traja le tri mesece ali celo manj.
Zaradi tega Musek (2005, str. 192) pravi, da je predpostavka o tem, da je temeljna raven SDP
doloena z genetskimi programi in razlikami v temeljnih osebnostnih in temperamentnih
dimenzijah, verjetna. Pri tem na to raven vplivajo izkunje in ivljenjski dogodki, ga obasno
bolj ali manj spreminjajo, vendar se potem zaradi habituacije posamezniki vraajo na temeljni
nivo. Ugotovitve Headeya in Wearinga (1989) kaejo, da SDP ni neodvisen od dimenzij
temperamenta, da spremembe v SDP povzroajo ivljenjski dogodki ter da se posameznikov
SDP postopoma vraa na temeljni nivo, ki je znailen za njegovo osebnostno strukturo. Te
ugotovitve sta oznaila kot dinamino ravnovesje, uporabili pa so ga tudi Diener in sodelavci
(1999). Izraz dinamino ravnovesje pomeni zaokroitev razlagalnega modela SDP, pri katerem
igrajo pomembno vlogo genetski faktorji, osebnostne dimenzije, ivljenjski dogodki oziroma
izkunje ter mehanizem adaptacije oziroma habituacije (Musek 2005, str. 192).
Musek in Avseeva (2002, str. 29) navajata mnenje Fredericka in Loewesteina (1999), ki
pravita, da adaptacija in habituacija pomembno vplivata na SDP, vendar to ne pomeni, da
markantni dogodki in okoliine nimajo nobenega vpliva. eprav habituacija zmanjuje
spreminjanje SDP, ga ne izniuje, saj se pojavljajo signifikantne razlike v SDP (eprav ne
velike) glede na gospodarsko razvitost, prihodek, demokratine razmere v drubi itd. (Diener,
Suh & Oishi 1997). Na zmanjanje SDP imajo velik vpliv trajni distresi in slabe okolnosti.
Primer taknega distresa je izguba blinje osebe, o emer poroajo Lichtenstein in sodelavci
(1996), vestranska telesna prizadetost, o kateri poroajo Mehnert in sodelavci (1990), ter tudi
trajna izpostavljenost hrupnemu okolju, o emer poroata Frederick in Loewenstein (1999;
povzeto po Musek & Avsec 2002, str. 29).
Kontekstualne teorije II: socialno primerjanje
Musek in Avseeva (2002, str. 29) se prav tako spraujeta, e je mogoe, da so razlike v SDP
posledica socialnih primerjav, ki potekajo v duevnosti posameznikov, in, ali so bolj zadovoljni
tisti, ki svoje primerjalne standarde oblikujejo na osebah, ki so (v njihovih oeh) manj srene
in obratno. e pred ve kot tridesetimi leti je Easterlin domneval, da posamezniki iz revnejih
in bogatejih drav oblikujejo svoje zadovoljstvo na podlagi primerjanja s svojimi rojaki. Zaradi
tega se posamezniki iz revnejih drav naj ne bi v povpreju poutili veliko bolj nezadovoljni,
kakor njihovi vrstniki v bogatejih dravah (Musek in Avsec 2002, str. 29).
Iz teorije socialnega primerjanja izvira priakovanje, da se povprene ocene SDP, ki so merjene
z Dienerjevo lestvico, gibljejo predvsem v povpreju, vendar pa se v realnosti te ocene v
povpreju gibljejo nad sredino (Diener in Diener 1996). Kot primer sta Musek in Avsec (2002,
str. 30) navedla ZDA, kjer 85 odstotkov ocenjevalcev obkroi eno izmed vijih pozitivnih ocen.
To pa kae na to, da socialna primerjava ne more biti kljuni faktor SDP, saj z njo ne moremo
razloiti, zakaj bolni in prizadeti posamezniki pogosto enako izraajo zadovoljstvo z ivljenjem
kot zdravi in neprizadeti posamezniki. Da bi se primerjali le s tistimi, ki so e bolj prizadeti od
njih, se zdi neverjetno. Prav tako so Diener, Sandvik, Seidlitz in Diener (1993) poskuali
ugotoviti, e se posamezniki z enakim ivljenjskim standardom razlikujejo po SDP glede na
okolje, v katerem ivijo. Razlik v njihovem SDP ni bilo, eprav njihovo prisotnost potrjuje
teorija socialne primerjave. Prav zaradi tega teza o vlogi socialnega primerjanja teko zdri
kritike.

Musek in Avsec (2002, str. 30) se ob tem spraujeta, kaj se zgodi, e socialno primerjanje poteka
na selektiven nain, saj obstaja verjetnost, da posamezniki nezavedno izbirajo v svoj vzorec za
primerjavo tiste posameznike, ki pozitivno spodbujajo samospotovanje in obutke
zadovoljstva. Vendar pa imajo spodbudni uinek lahko vsi posamezniki, ne glede na njihov
status. Obstaja verjetnost, da mehanizmi socialnega primerjanja delujejo v takem selektivnem
smislu, vendar je pri tem priakovanje, da primerjalni vzorci odraajo reprezentativno socialno
okolje, preve poenostavljeno (Taylor, Wood, in Lichtman 1983; Wood, Taylor, in Lichtman
1985).
Kontekstualne teorije III: doseganje zavestno postavljenih ciljev (teline teorije)
Diener (1984; povzeto po Musek 2005, str. 193) izpostavlja, da je SDP posameznika v
odvisnosti od zadovoljevanja njegovih potreb in elja kakor tudi tega, kako dosega svoje
zastavljene cilje. K temu je Emmons (1986; povzeto po Musek 2005, str. 193) dodal, da
posamezniki z visokim SDP ocenjujejo svoje cilje kot pomembneje, prav tako pa so bolj
prepriani vase, da jih bodo dosegli, medtem pa posamezniki z nijim SDP zaznavajo svoje
cilje kot medsebojno konfliktneje (Emmons & King 1988; povzeto po Musek in Avsec 2002,
str. 30). Carver in Scheier (1990; povzeto po Musek 2007, str. 330) pravita, da doseganje
nadpovprenih ciljev vodi do poveanja pozitivnega in manjanja negativnega afekta in obratno
doseganje podpovprenih ciljev prinaa porast negativnega in manjanje pozitivnega afekta.
Ko posameznik zaznava napredek pri doseganju svojih ciljev, se to odraa v pozitivnih
spremembah v SDP, enako pa tako uinkujeta tudi vija stopnja zavzetosti in angairanost pri
doseganju ciljev (Brunstein 1993; povzeto po Musek in Avsec 2002, str. 30).
tevilni raziskovalci (Cantor 1994; Cantor, Norem, Niedenthal, Langston & Brower 1987;
Norem & Cantor 1986; Spencer & Norem 1996; povzeto po Musek 2005, str. 193) so ugotovili,
da je vpliv na SDP pozitivneji, ko strategije doseganja ciljev posameznikov ustrezajo njihovim
osebnostnim dispozicijam in situacijskim zahtevam. Norem in Illingworth (1993; povzeto po
Musek & Avsec 2002, str. 31) tako pravita, da 'strateki pesimisti' bolje reujejo naloge v
pogojih, ko je obvezno razmiljanje, medtem ko gre to optimistom bolje od rok v pogojih
distrakcije. Cantor in Harlow (1994; povzeto po Musek 2005, str. 193) sta tako prepriana, da
je SDP tem veji, im veja je skladnost med ivljenjskimi nalogami in socialnim kontekstom.
K temu Musek in Avsec (2002, str. 31) dodajata, da so za SDP pomembni predvsem tisti cilji,
ki so za loveka relevantni in imajo zanj pomen. Kot primer navajata posameznika, ki nima
znanstvenih in portnih pretenzij in, eprav teh ciljev ne dosega, se pri njem ne pojavljajo
obutki nezadovoljstva.
Zaradi tega se poraja domneva, da imajo intrinzini cilji v primerjavi z ekstrinzinimi ve
pozitivnega uinka na SDP. Posamezniki, pri katerih so v ospredju intrinzina prizadevanja
(avtonomnost, kompetentnost, navezanost, pripadnost), izkazujejo vejo povezanost s
pozitivnim SDP, kakor posamezniki, pri katerih so v ospredju ekstrinzina prizadevanja
(finanna uspenost, ugled, telesna privlanost) (Kasser & Ryan 1993 in 1996; povzeto po
Musek 2005, str. 194). Pri tem so Ryan in drugi (1996; povzeto po Musek 2007, str. 331)
ugotovili povezavo med intrinzino oziroma ekstrinzino usmerjenostjo in slogom vzgoje.
Intrinzina usmerjenost se povezuje s toplo in angairano vzgojo, ki spodbuja k avtonomnosti,
ekstrinzina usmerjenost pa s hladno, neangairano, vendar 'nadzorniko' vzgojo.

Nasprotje hedoninih pogledov predstavljajo teline teorije SDP. Raziskovalci (Emmons 1996
& Ryan idr. 1996; Musek & Avsec 2002, str. 31) pravijo, da se SDP povezuje z izpolnjevanjem
ciljev, ki se nanaajo na pomembna vrednotna podroja. Tako potem kakovost ivljenja in
zadovoljstvo z ivljenjem ne pomenita hedoninega uivanja, ampak predstavljata ujemanje z
vrednotami in ideali, katerih izpolnjevanje predstavlja nehedonino smer SDP (Musek 2005,
str. 194).
Ne glede na dokazano delovanje vzronih dejavnih SDP, ne moremo, da ne omenimo, da vsak
od njih pojasnjuje le del SDP, ne pa celotnega aspekta SDP. Zaenkrat predstavlja najbolji nain
povezave e vedno prej omenjeni model dinaminega ravnovesja. Pri tem pa bodo najverjetneje
vloge posameznih dejavnikov in interakcije med njimi e nekaj asa predmet raziskovanja
(Musek in Avsec 2002, str. 31).
2. Skupina teorij: Kontekstne teorije
Genetski vpliv na subjektivno dobro poutje
Zanimivo je to, da so raziskovalci dokazali genetski vpliv na SDP, e preden so se raziskovanja
SDP dobro razvila. Tako so npr. v znani minnesotski raziskavi ugotovili, da je raven srenosti
bistveno bolj izenaena pri enojajnih dvojkih, ki odraajo loeno, kot pri dvojajnih
dvojkih, ki so bili vzgojeni skupaj, podobno pa poroajo tudi iz drugih tudij dvojkov in tudi
iz raziskav o posvojenih (Lykken in Tellegen 1996; Tellegen, Lykken, Bouchard, Wilcox, Segal
& Rich 1988; povzeto po Musek & Avsec 2002, str. 27). Pri tem velja izpostaviti, da imajo
SDP, predvsem nekatere komponente, kar visoko raven dednosti. Tako npr. Lykken in Tellegen
(1996; povzeto po Musek & Avsec 2002, str. 27) ocenjujeta, da pojasnjujejo dedni faktorji kar
80 odstotkov variance v dolgotrajnem negativnem afektu, medtem ko se ta ocena za SDP po
Tellegenu in sodelavcev (1988; povzeto po Musek & Avsec 2002, 27) giblje okrog 50
odstotkov.
Motivacijske teorije: zadovoljevanje temeljnih potreb
tevilni avtorji, kot npr. Maslow (1954) in Veenhoven (1991), predpostavljajo, da je izvor sree
v zadovoljevanju bazinih potreb. Veenhoven (1991) je preprian, da lovek ne more biti
sreen, e te potrebe niso zadovoljene. Zato je v tem primeru zadovoljitev temeljnih potreb
morda nujni, vsekakor pa ne zadostni pogoj za sreo. To pa zato, ker mnogi ljudje niso sreni
in zadovoljni z ivljenjem, eprav uivajo tako materialno obilje kot ugled. Maslow (1954)
izpostavlja, da je
pogoj za sreo doseena stopnja samoaktualizacije. V to, da
samoaktualiziranost zadoa, je podvomil e Frankl (1962). Opozoril je, da je e bolj bistven
pogoj za sreo obutje ivljenjske smiselnosti. Torej so ljudje lahko kljub trpljenju zadovoljni
s svojim ivljenjem, to ob zakonitostih Maslowove hierarhije potreb ni mogoe.
Navedene motivacijske teorije pa le teko razloijo pogoste spremembe in fluktuacije v SDP,
eprav bi teorije morale pojasniti, zakaj SDP variira med ljudje in pri ljudjeh, eprav se
dolgoroni pogoji zadovoljenosti motivov ne spreminjajo. Sklepamo lahko, da za razlago SDP
potrebujemo tudi kakovostne kontekstne razlage, ki morajo biti pozorne na fluktuirajoe in
spremenljive dejavnike (Musek 2007, str. 27).
Subjektivno dobro poutje in osebnost

e prej smo omenili, da je SDP povezano z drugimi osebnostnimi znailnostmi. Musek in

Avseeva (2002, str. 15) ob tem omenjata temeljne dimenzije osebnosti, ki so:
po Eysenckovem (1952, 1967, 1970, 1991) modelu naslednje: ekstravertnost, nevroticizem
in psihoticizem;
v skladu z modelom petih velikih faktorjev osebnosti naslednje: ekstravertnost, prijetnost,
vestnost, nevroticizem in odprtost (Costa in McCrae 1985, 1992a,b,c; Goldberg 1990,
1993, 1997; John 1990).
Izsledki tevilnih avtorjev kaejo, da ekstravertnost in nevroticizem sodita med najbolje
napovedovalce SDP in tudi vse tri njegove komponente pozitivni afekt, negativni afekt in
zadovoljstvo z ivljenjem (Costa in McCrae 1980; Costa, McCrae & Zonderman 1987; Diener
1996; Diener 1998; Diener & Lucas, 1999a,b; Emmons & Diener, 1985a,b; Lucas & Diener
2000; Schimmack, Oishi, Diener & Suh 2000; Watson & Clark 1992; povzeto Musek 2005, str.
181).
Iz tega izhaja, da so nevrotine osebe manj zadovoljne z ivljenjem. Eysenck (1952, 1967,
1970, 1991) je spoznal, da veja stopnja negativnega afekta (emocij, kot so bojazen, tesnoba,
depresija in obutja krivde) in nija stopnja zadovoljstva z ivljenjem oziroma srenosti, sodijo
vsaj med osnovne subdimenzije nevroticizma. Costa in McCrae (1992) navajata, da jih je
mogoe najti tudi med 'faceti' nevroticizma (anksioznost, depresivnost, jeza/sovranost) v
sklopu modela petih velikih faktorjev osebnosti. Raziskave potrjujejo tudi povezanost med
ekstravertnostjo in SDP (Diener, Sandvik, Pavot & Fujita 1992; Magnus, Diener, Fujita &
Pavot, 1993; Lucas, Diener, Shao & Suh 1998; Pavot, Diener & Fujita 1990). Musek (2005, str.
181) pri tem dodaja, da je med komponentami SDP pozitivni afekt povezan z ekstravertnostjo,
negativni afekt pa z nevroticizmom.
Musek in Avsec (2002, str. 15) navajata, da na SDP vplivajo razline okoliine, katere pri
nekaterih posameznikih povzroajo bolje, pri drugih slabe poutje, ter tudi globlje osebnostne
naravnanosti, ki segajo vse do genetskih dispozicij. Vse pomembne dimenzije posameznika so
pod vplivom genetskih faktorjev, kar velja tudi za ekstravertnost in nevroticizem. Musek in
Avsec (2002, str. 16) navajata krepke koeficiente heritabilnosti (po veini med 0,3 in 0,5) tudi
za trideset subdimenzij petih velikih faktorjev, do katerih so prili Jang in sodelavci (1998a,b).
Pri tem ne izkljuujeta monosti, da ima dednost vpliv tudi na tiste vidike SDP, ki so v povezavi
z ekstravertnostjo in nevroticizmom kakor tudi njunimi subdimenzijami (Musek & Avsec 2002,
str. 16; Musek 2005). Musek in Avsec (2002, str. 16) navajata, da ima dednost lahko veji vpliv
na nekatere subdimenzije temeljnih dimenzij osebnosti posameznika. Dedni delei
subdimenzij, ki imajo visoko stopnjo heritabilnosti in delei subdimenzij z nijo heritabilnostjo
se pri heritabilnosti globalnih dimenzij vpovpreijo. Vsak posamezen gen ima lahko razlino
mone vplive pri specifinih komponentah osebnosti. Musek (2005, str. 182) navaja primer
nedavno odkritega gena, ki je v povezavi z delovanjem dopamina v moganih; delovanje
dopamina pa je povezano z iskanjem stimulacije (iskanje novega oz. vzburjenja). Nadalje,
iskanje stimulacije predstavlja del ekstravernosti, ki je moan pokazatelj zadovoljstva z
ivljenjem. Sklepamo lahko, da sta ekstravertnost in SDP povezana zaradi genske korelacije
med delovanjem dopamina, iskanjem stimulacije in zadovoljstvom z ivljenjem (Musek 2005,
str. 182). Opravljene raziskave Herringerja (1998), Oishija, Schimmacka in Dienerja (2001;
povzeto po Musek 2005, str. 182) niso potrdile te hipoteze. Zaradi tega Musek (2005, str. 182)
zakljuuje, da gre vendarle za eno od monih povezav med genskim in nevrokeminim
delovanjem, subdimenzijami osebnostnih dimenzij in komponentami SDP.

Herringer (1998) je s estimi poddimenzijami ekstravertnosti (aktivnost, iskanje stimulacije,

toplina, pozitivne emocije, druenje in samozavest), ki jih meri vpraalnik velikih pet faktorjev
NEO-PI (Costa in McCrae 1992), ugotavljal njihovo povezavo z zadovoljstvom z ivljenjem.
Pri mokih se je kot pomemben pokazatelj zadovoljstva z ivljenjem pokazala asertivnost, pri
enskah pa pozitivna emocionalnost. Te ugotovitve so v skladu s spolno stereotipnimi normami.
Podobno sta se tega lotila tudi Schimack in Oishi (2002). Skuala sta ugotoviti, katere od
subdimenzij ekstravertnosti in nevroticizma najbolj korelirajo s SDP. Izkazalo se je, da se SDP
robustno povezuje s pozitivnim afektom, ki je subdimenzija ekstravertnosti, in depresijo, ki je
subdimenzija nevroticizma. To pomeni, da ima depresija kljuen pomen pri povezovanju
nevroticizma s SDP, saj bolj kot katere koli druge negativne emocije in razpoloenja vpliva na
SDP. Pri ekstravertnosti podobno velja za pozitivni afekt (Musek in Avsec 2002, str. 1617).
Ryan in Deci (2001, str. 149) omenjata tevilna spoznanja razlinih avtorjev. Tako Diener in
Lucas (1998) navajata spoznanja iz meritev, ki pravijo, da je korelacija med ekstravertnostjo in
pozitivnim poutjem 0.80, med nevroticizmom in negativnim ustvom pa je praktino
nerazloljiva. Torej je negativna relacija med nevroticizmom in SDP praktino tavtoloka,
neogibna, samoumevna. V navezavi s Seidlitzem (1993) Diener in Lucas (1998, str. 320)
nadalje nakazujejo, da so izkunje vestnosti, prijetnosti in odprtosti manj vrsto in konsistentno
povezane s SDP, ker imajo te lastnosti korenine v nagrajevanju v okolju. Z drugimi besedami,
kot individualne razlike so te tri lastnosti bolj v funkciji vplivov okolja, ekstravertnost in
nevroticizem pa sta bolj genetsko pogojena. Ker imajo poteze SDP doloene znailnosti, so se
nekatere raziskave osredotoile na razliko med kronino srenimi in kronino nesrenimi
ljudmi. Lyubomirsky in Tucker (1998) sta pojasnila, da si sreni ljudje iste dogodke in izkunje,
kot jih doivljajo nesreni ljudje, tolmaijo bolj njim naklonjeno.
Lyubomirsky in Ross (1999) sta nadalje pokazala, da so ljudje z visoko stopnjo SDP dojemali
dogodke in situacije v bolj pozitivni lui in tako bili manj dojemljivi za negativne povratne
informacije, hkrati pa so bolj odlono razvrednotili prilonosti, ki jim niso bile na razpolago.
Sledi, da imajo ljudje z visoko SDP na voljo neke stile, ki se kaejo kot samoizboljevalni, kar
bi lahko pripomoglo k relativni stabilnosti njihove sree.
Avtorja, Ryan in Deci (2001, str. 149) prav tako navajata DeNevejevo (1999) razmiljanje, da
je SDP v precejnji meri genetsko determinirano in da se v obdobju ivljenja kae kot relativno
stabilno. DeNeve in Cooper (1998) sta izvedla metaanalitino raziskavo s 197 vzorci in kar
40.000 odraslimi, v kateri je bila kriterijska variabla povezana z razlinimi osebnostnimi
lastnostmi. Mnoge od teh lastnosti so bile pomembno povezane s SDP in so nakazovale na
povezavo med ukoreninjenimi osebnostnimi stili in individualnimi razlikami v SDP. Recimo,
za 'velikih pet' lastnosti (Costa in McCrae 1992) sta DeNeve in Cooper poroala, da sta
ekstravertnost in prijetnost konstantno pozitivno povezani s SDP, nevroticizem pa konstantno
negativno povezan s SDP.

Vpliv razlinih dejavnikov na subjektivno dobro poutje

Kognitivni vidiki subjektivnega dobrega poutja
Vrednotenje posameznikovega ivljenja uvramo med kognitivni aspekt SDP, pri katerem
pridejo do izraza posameznikove emocionalne izkunje. Musek (2005, str. 183) pravi, da lahko
reemo, da se obutje zadovoljstva z ivljenjem oblikuje na podlagi kognitivnega ocenjevanja
emocionalnih vidikov lovekovega ivljenja. Vendar pa je emocionalno doivljanje odvisno od
dojemanja obutij (kognicije), kar predstavlja stalia mnogih modelov sodobne psihologije
(teorije atribucije, teorije sooanja z obremenitvami in stresi, kognitivne teorije emocij, idr.).
lovekove emocionalne reakcije so odvisne od njegovih zaznav in tolmaenja. Torej razlini
ljudje vidijo iste stvari v drugani lui in posledino jih emocionalno drugae doivljajo (Musek
2005, str. 183). Schachter in Singer (1962), utemeljitelja kognitivne teorije emocij, trdita, da
ljudje doivljajo emocije v skladu s tem, kako si razlagajo situacijo, v kateri se nahajajo. e so
fizioloko vzburjeni, ko se sooajo z nevarnostjo, se bo pri njih pojavil strah; ko so s privlano
osebo, bodo fizioloko vzburjenje doiveli kot emocijo simpatije; v situaciji agresivnega
obnaanja doloene osebe, bodo vzburjenje doiveli kot jezo, ipd. Podoben je tudi Lazarusov
(1966, 1984; Lazarus in Folkman 1984) model sooanja s stresom. e posameznik vidi
delovanje stresorja v negativni lui, kakor gronjo ali neizogibno kodo, bo po vsej verjetnosti
reagiral z negativnimi emocijami (bojazen, strah, tesnoba, jeza, depresivnost), njegovo sooanje
s stresom bo emocionalno, zaradi esar bo uspeh manji. V kolikor vidi delovanje stresorja v
pozitivni lui, pa bo reagiral emocionalno pozitivno, njegovo sooanje bo usmerjeno k reitvi
problema in zaradi esar bo v tem sooanju prevzel aktivno vlogo in bo uspeneji (Musek
2005, str. 183). Na temelju teorije atribucije (Heider 1958; Kelley 1967) lahko predvidevamo,
da so posamezniki bolje volje in zadovoljneji z ivljenjem, e so njihove atribucije pozitivnih
dogodkov globalne, stabilne in internalne ter obratno. Veje tevilo raziskav izpriuje, da
depresivni posamezniki pogosteje izkazujejo globalne, stabilne in interne lastnosti negativnih
dogajanj. Ti posamezniki vidijo svet in ivljenje v sivih in mranih barvah, zato je temu
primerno tudi emocionalno doivljanje, ki je negativneje, primanjkuje jim pozitivnega afekta
(Beck 1967).
Emocionalno reagiranje posameznika lahko posameznikove kognicije ojaajo ali oslabijo, pri
emer je intenzivnost emocionalne reakcije odvisna od razmiljanja o stvareh. Larsen, Diener
in Cropanzano (1987) pravijo, da razline predstave, tolmaenja in miljenja lahko spremenijo
emocionalno doivljanje. Na tem podroju sodobne psihologije najdemo potrditve starih
budistinih in stoikih ugotovitev, da vezanost na emocije predstavlja vir ivljenjskega
nezadovoljstva.
Musek (2005, str. 184) se sprauje, ali so ljudje sreni in zadovoljni zaradi dejanskega
doivljanja ve pozitivnih dogodkov ali pa so sreni in zadovoljni tisti, ki ivljenjske dogodke
vidijo kot pozitivneje. Izsledki raziskav kaejo, da bi lahko veljalo oboje. Lyubomirsky in Ross
(1996) ter Seidlitz in Diener (1993; povzeto po Musek 2005, str. 184) pravijo, da osebe z vijo
stopnjo SDP doivljajo ve stvari, ki so v doloeni kulturi zaelene, prav tako pa v veji meri
ocenjujejo nevtralne in ambivalentne dogodke kot pozitivne. Navedene ugotovitve nadgrajujeta
McCrae in Costa (1986, povzeto po Musek 2005, str. 184), ki poroata o tem, da se
zadovoljneji ljudje osredotoajo na svetleje plati dogodkov in se bolj aktivno sooajo s
problemi. Na drugi strani se manj zadovoljni ljudje zatekajo v fantazijo, krivijo sebe in druge
za neuspeh ter se zato tudi manj zavzeto lotevajo problemov.

Scheier in Carver (1993) pravita, da optimistino gledanje v prihodnost zviuje SDP. Se pa

Musek (2005, str. 184) sprauje, ali zadovoljstvo z ivljenjem ljudem narekuje, kako bodo
ocenjevali in gledali na stvarnost, ali pa imajo kognicije tisti vpliv, ki dolgorono vpliva na
SDP. Po njegovem mnenju je mono in verjetno, da obstaja tretji dejavnik, ki vpliva tako na
SDP kot tudi na ustrezne kognicije. Musek (2005, 184) navaja, da je SDP do doloene stopnje
dedno doloena lastnost, vsekakor pa je povezano z osebnostnimi dispozicijami in potezami.
Raven SDP do neke ravni narekujejo loveke dispozicije in njihov temperament. Ne smemo
pa tudi ne zanemariti, da na raven SDP vplivajo tudi dejanske izkunje in pridobljeni/naueni
naini predelave informacij ter tolmaenja stvarnosti (Musek 2005, str. 184).
Raziskovalni izsledki priajo, da inteligentnost in njene komponente niso mono povezane s
SDP (Diener 1984, Emmons in Diener 1985a,b). Tako kot lahko inteligentnost vpliva na to, da
lovek bolje obvladuje ivljenjske probleme, tako lahko krepi vejo kritinost, obutljivost in
ranljivost za stres in pritiske. Musek (2005, str. 183) zato SDP bolj kot z umsko povezuje z
emocionalno in socialno inteligentnostjo.
Emocije in dobro poutje
Raziskave emocij in SDP navajajo, da: (i) ljudje konstantno ustvujejo, (ii) je ustvo valentno
(mono vrednotiti) in se zlahka doloi kot pozitivno ali negativno, in (iii) veina ljudi sporoa,
da veino asa pozitivno ustvujejo (Diener & Lucas 2000a). Torej imajo ljudje na splono
precej visoko SDP. Nekatere raziskovalce je zanimalo, kako vzdrevati pozitivna ustva in kako
izboljati negativna ustva. Druge je zanimalo dnevno nihanje ustvovanja in kako lahko trajno
izkuanje ustvovanja vpliva na globalno SDP.
Splone sodbe o SDP temeljijo bolj na frekventnosti kot pa intenzivnosti pozitivnih izkuenj.
Zdi se namre, da intenzivne pozitivne emocije pogosto spremlja poviano neprijetno ustvo.
Obstajajo nekatere indikacije, da je SDP povezano s pozitivnimi in negativnimi ivljenjskimi
dogodki, vendar je bil vpliv dogodkov na SDP kratek. Ker si bodo ljudje z visokim SDP, v
primerjavi s tistimi z nizkim, iste dogodke razlagali bolj pozitivno, e vedno ni jasno, koliko
vpliva imajo resnini ivljenjski dogodki na DP (Ryan & Deci 2001, str. 150).
DeNeve in Cooper (1998) pa sta ugotovila, da imajo ljudje, ki so zelo nagnjeni k represivnim
ukrepom, nije SDP. Sledi, da razkrinkanje emocij oitno koristi DP (Butzel & Ryan 1997).
Samopodoba in spotovanje
Samospotovanje je eden izmed pomembnih znakov psihinega poutja, zdravja in
prilagojenosti. Raziskav, ki bi povezovale zadovoljstvo z ivljenjem in samospotovanje, je
malo. Pri tem moramo izpostaviti, da gre pri obeh konceptih za konstrukta, temeljea na
(globalnem) samoocenjevanju, od katerih se prvi povezuje s posameznikovim vrednotenjem
lastnega ivljenja in drugi z vrednotenjem samega sebe (Fleming in Watts 1981, povzeto po
Musek 2005, str. 184). Teoretino so med obema konceptoma postavljene lonice. Kljub temu
pa se Diener (1984, povzeto Musek 2005, str. 184) sprauje, ali ju v realnosti ljudje med seboj
razlikujejo. Ne glede na to pa je veina raziskovalcev mnenja, da se zadovoljstvo z ivljenjem
nanaa tako na lovekovo oceno lastnega DP, zdravja, prijateljstva in partnerstva kakor tudi
zadovoljstva s samim seboj (Musek 2005, str. 184185).
Iz raziskav je razvidno, da samospotovanje v zahodnih kulturah mono korelira z
zadovoljstvom z ivljenjem. Raziskava Campbella (1981, povzeto po Musek & Avsec 2002,

str. 25) je prikazala samospotovanje kot najmonejega pokazatelja zadovoljstva z ivljenjem

na vzorcu odraslih v ZDA (r=0,55). Musek (2005, str. 185) pa omenja tudi Markusa in
Kitayama (1991), ki dvomita v univerzalno pomembnost samospotovanja ter zagovarjata
mnenje, da je posameznikova motiviranost za pozitiven pogled nase v zahodnih kulturah
samoumevna. Nasprotno pa naj bi pripadniki kolektivistinih kultur sodelovali ter pripadali
oziroma skuali postati del relevantnih socialnih odnosov, saj lahko v takih kulturah
samospotovanje pomeni neprilagojenost. Raziskavo o medkulturnih razlikah v povezavi med
subjektivnim zadovoljstvom z ivljenjem in njihovimi pokazatelji (samospotovanje, dohodek,
socialna mrea) sta izvedla tudi Diener in Diener (1995, povzeto po Musek 2005, str. 185). Iz
raziskave izhaja, da bolj kot je neka druba individualistino usmerjena, veja povezanost med
SDP in samospotovanjem obstaja, zato v kolektivistinih kulturah, kjer samospotovanje ni
izrazito povezano s prilagojenostjo, samospotovanje ne predstavlja pomembne komponente
SDP (Musek 2005, str. 185).
Cilji in vrednote
Musek (2000) pravi, da motivacijski cilji in vrednote, ki jih lahko tolmaimo kot generalna
preprianja o ivljenjskih vodilih, predstavljajo pomemben del psiholokega konteksta, ki
vpliva na SDP. Ko lovek obuti, da deluje v skladu z lastnimi vrednotami in dosega elene
cilje, to pozitivno vpliva na njegovo SDP (Musek 2005, str. 185). Iz tega sledi, da zadovoljstvo,
srea in dobro poutje ne temeljijo le na uivanju (hedonizem). Biti sreen torej pomeni delovati
za pomembne cilje in v skladu z lastnimi vrednote, kultura, etika in norme (VKEN).
Musek (2005, str. 185) pravi, da to velja tudi takrat, kadar posameznik ne uiva v svojem delu,
ki je v skladu z njegovimi cilji in vrednotami, vsekakor pa izpolnjevanje takih ciljev pogosto
vodi v veje zadovoljstvo z ivljenjem. Z drugimi besedami: eprav neka aktivnost loveku
kratkorono ne povzroa pozitivnih obutij in stanj, pa lahko dolgorono predstavlja podlago
zadovoljstvu, vendar pod pogojem, da je ta aktivnost skladna z zaelenimi cilji in vrednotami.
Diener (1995a) pravi, da posameznikovo delovanje v skladu z vrednotami pozitivno vpliva na
SDP, zato lahko reemo, da tako moralne kot tudi duhovne vrednote niso v nasprotju s SDP.
Tako raziskave avtorjev (Diener & Biswas-Diener 2000a; Diener & Lucas 2000; Diener &
Oishi, 2000; Diener idr. 1992; Ryff 1989) izpriujejo, da osebe z izrazito materialistino
usmerjenostjo in pretirano tenjo po denarju, izkazujejo nije SDP.
Podobno mislijo tudi drugi avtorji. Zanimiv pregled sledeih spoznanj s tega podroja sta spet
pripravila Ryan in Deci (2001, str. 156):
obutek sposobnosti in samozavesti, z upotevanjem pomembnih ciljev, je povezan z DP
(Carver in Scheier 1999);
napredovanje k cilju v povpreju nakazuje vije DP, e posebej, e gre za pomembne cilje
(Brunstein 1993);
e so cilji neoptimalno zastavljeni, ali so prelahki ali preteki, je pozitiven uinek niji
(Csikszentmihalyi in Csikszentmihalyi 1988);
izogibanje ciljem je povezano s poasnejim napredovanjem proti cilju in z nijim DP.
Ljudje, pri katerih je stopnja izogibanja ciljem vija, so imeli niji SDP (Elliot idr. 1997);
skladnost motiv cilj prinaa pozitiven uinek na DP. Zavezanost k neskladnosti odnosa
motiv cilj prinaa padec v stopnji SDP. Dokazi kaejo, da je glede blagostanja veliko
odvisno od tega, kako so cilji zastavljeni znotraj jaza (Brunstein idr. 1998).

Tako lahko stalia, preprianja in vrednote vplivajo na vijo stopnjo SDP, kar lahko
podkrepimo z rezultati raziskav. Musek (2005, str. 185186) navaja, da po izsledkih raziskav
Ellisona (1991) in Myersa (1992) verni ljudje v povpreju izkazujejo veje zadovoljstvo z
ivljenjem v primerjavi z manj vernimi. Emmons (1986 in 1992) pravi, da je SDP bolje pri
osebah, ki imajo postavljene visoke in obenem dosegljive cilje, kot pri osebah, katerih cilji so
oddaljeni in teavni. Vsekakor pa ne gre pozabiti na to, da so povezave med SDP in vrednotami
kompleksne storilnostno naravnani, demokratini in verni posamezniki se po vsej verjetnosti
bolje poutijo v drubi podobno misleih ljudi oziroma tam, kjer so storilnost, demokratinost
in vernost sprejeti kot splone subjektivne norme. Postavlja se pa vpraanje, kako bi ti cilji in
vrednote vplivali na njihovo SDP v okoljih, kjer taki cilji in vrednote niso posebej cenjeni
(Musek 2005, str. 186). Izpostaviti velja, da nesreni ali manj sreni ljudje iejo tolabo v
doloenih ciljih in vrednotah ter postanejo sreneji, e jih preveva obutek, da te tudi dosegajo.
Frankl (1962) meni, da obutje ivljenjske smiselnosti, ki je mono povezano z vrednotami,
predstavlja najpomembneji kriterij posameznikove sree in zadovoljstva z ivljenjem.
Sheldon in Kasser (1998) sta longitudinalno raziskovala napredovanje loveka v skladu s cilji
in ugotovila, da ima omenjeno napredovanje k ciljem ugoden vpliv na SDP in na simptome
depresije. A stopnja ugodnega vpliva na loveka pri napredovanju proti cilju je bila povezana s
tem, koliko so bili cilji skladni z jazom. Cilji, ki niso bili dovolj integrirani v jaz in katerih fokus
ni bil usmerjen v zadovoljevanje psiholokih potreb, so prinesli zgolj minimalne ugodne vplive
na SDP.
Povezanost in dobro poutje
V psihologiji obstaja vse veje spotovanje do osnovne veljave toplih, zaupnih in podpornih
medosebnih razmerij in vpliva le-teh na DP. Ryan in Deci (2002, str. 154) omenjata, da je
povezanost tako pomembna, da so jo nekateri teoretiki definirali kot osnovno loveko potrebo,
ki je nujna za DP (Baumeister in Leary 1995). Drugi so ugotovili, da pomeni imeti stabilno
razmerje najveji faktor odpornosti skozi celotno ivljenje (Mikulincer in Florian 1998). Sledi,
da bi lovek priakoval stabilno povezavo med kvaliteto razmerij in DP.
Dokazi, ki utemeljujejo povezavo med povezanostjo in SDP, so mnogovrstni. Od vseh
atributov, ki vplivajo na sreo, je povezanost verjetno pri vrhu seznama (Argyle 1987, Myers
1999). Nadalje je DeNeve zapisal, da so sorodstvo in temeljne znailnosti za izboljevanje
razmerij med atributi najbolj povezane s SDP. Osamljenost je v stalno negativnem odnosu do
pozitivnih ustev in ivljenjskega zadovoljstva (Lee in Ishii-Kuntz 1987). Kljub temu pa je
tema o razmerjih precej kompleksna, saj so celo blinja razmerja veplastna, zato je specifinost
le-le-te zajamena, e upotevamo, kateri aspekti razmerij povzroajo DP. Koncepta
navezanost in intimnost sta e posebej relevantna (Reis in Patrick 1996).
Demografski dejavniki in subjektivno dobro poutje: starost, spol, zakonski stan, izobrazba,
socioekonomski status, vera, rasna pripadnost itd.
Izsledki raziskav so pokazali, da so ljudje v povpreju bolj zadovoljni kakor nezadovoljni s
svojimi ivljenji. Musek in Avseeva (2002, str. 19) poroata, da so o tem pisali Diener in
Biswas-Diener (1996), Diener, Suh in Oishi (1997) ter Myers in Diener (1995). Inglehart (1990)
ter Lucas in Diener (2000) so dodali, da jih ne glede na njihovo starost in spol ve kot tri etrt
meni, da so v celoti zadovoljni s svojim ivljenjem (Musek 2005, str. 186). Razlike med
mladostniki in starejimi osebami so majhne in stareje osebe niso nezadovoljne s svojim
ivljenjem. Poleg tega Diener in Suh (2000) trdita, da to velja v razlinih kulturah.

Diener in Lucas (2000a) sta izpostavila, da prijetna ustva z leti upadajo, medtem ko se
ivljenjsko zadovoljstvo in negativno ustvovanje z leti ne spreminjata. Izpostavila sta, da se
veliko meritev pozitivnega ustvovanja nanaa na vznesena, razburjena stanja, zato bi naj bil
opazen padec pozitivnega ustvovanja. e bi izbrali za merjenje bolj umirjena pozitivna
ustvovanja, padca mogoe ne bi bilo opaziti.
e preden so se psihologi zaeli ukvarjati s pozitivno psihologijo, je Wilson (1967) opisal
tipino sreno osebo. Ta je ne glede na spol mlada, zdrava, dobro izobraena, dobro plaana,
ekstrovertirana in optimistina, brezskrbna, verna, poroena, ima visoko samospotovanje in
delovno moralo, zmerne aspiracije in je lahko razline inteligentnosti. Ta opis srene osebe so
pozneje raziskave glede demografskih spremenljivk starosti, spola, izobrazbe, verske
pripadnosti, prihodka in zakonskega stanu (Diener & Biswas-Diener 2000b; Pavot & Diener
1993a,b) le delno potrdile. Myers (1992) ter Myers in Diener (1995) so podobno ugotovili
glede spola, izobrazbe, rasne razlike, starevstva in telesne privlanosti (Musek 2005, str. 186).
Ve raziskovalcev je zanimalo, do kaknih razlik prihaja med spoloma v odnosu do SDP.
Musek (2005, str. 186) navaja Woodovo, Rhodesovo in Whelanovo (1989) metaanalizo 85
raziskav, ki izpriuje, da so enske bolj srene in zadovoljne v ivljenju kakor moki. V
raziskavi opredeljene razlike avtorji razlagajo na podlagi vsebine spolnih vlog, pri emer naj bi
bila za stereotipno ensko znailna veja emocionalna odzivnost. Veje zadovoljstvo je bilo
zabeleeno pri poroenih enskah, prav tako je vpliv pozitiven tudi pri poroenih mokih. To
avtorice razlagajo s sprejemanjem dodatnih vlog v ivljenju, kamor uvramo ve dobika in
nagrad, pa tudi obutek veje varnosti in osebnostno obogatitev.
Raziskave, opravljene z uveljavljenim instrumentarijem za merjenje SDP, pa kaejo e manj
razlik med spoloma. Moki in enske se z vidika teh raziskav ne razlikujejo bistveno v SDP
(Diener in Biswas-Diener 2000b). Kot reeno, kae veina raziskav nekaj vijo stopnjo SDP za
poroene osebe (Diener, Suh, Lucas & Smith 1999; Lee, Seccombe & Shehan 1991), za osebe
z vijimi prihodki (Diener 2000b; Diener in Biswas-Diener 2000a; Diener in Oishi, 2000) in za
osebe z globljim verskim preprianjem (Ellison 1991; Myers 1992; Myers in Diener 1995;
Pollner 1989). A v vseh teh primerih ne gre za prav velike razlike.
Kot vidimo, imajo demografske spremenljivke zelo majhen vpliv na SDP. Musek (2007, 302)
poroa, da starost, spol, prihodek, izobrazba in zakonski stan pojasnjujejo manj kot 20
odstotkov variance SDP. e vemo, da je SDP odvisno od precejnjega tevila spremenljivk, pa
ta odstotek vendarle ni zanemarljiv. Andrews in Withey (1976, povzeto po Musek 2007, str.
303) sta na podlagi teh spremenljivk predicirala le okrog 8 odstotkov variance v zadovoljstvu
z ivljenjem. Argyle (1999, povzeto po Musek 2007, str. 303) pa je na podlagi analiziranja ve
raziskav ugotovil, da demografske spremenljivke pojasnjujejo priblino 15 odstotkov SDP.
Prihodek in subjektivno dobro poutje
Obstaja splono preprianje, da posamezniki, ki imajo bolje prihodke in zato ve denarja in
imetja, ivijo kakovostneje in so zadovoljneji s svojim ivljenjem. Raziskovalci, ki jih navaja
Musek (2005, 187) in so npr.: Andrews in Whitney (1976), Argyle (1999), Campbell, Converse
in Rodgers (1976), Diener in Biswas-Diener (2000a), Diener in Oishi (2000), Wilson (1967),
Ryff (1989) in Veenhoven (1991), menijo, da je povezava med materialnim blagostanjem in
SDP relativno nizka, eprav je pozitivna in statistino signifikantna. Tako kakor ostali zunanji
faktorji SDP spol, starost, izobrazba, zdravstveno stanje, tudi prihodek in socioekonomski

status v manji meri opredeljujeta zadovoljstvo z ivljenjem. Torej so psiholoki vidiki

kakovosti ivljenja pomembneji od materialnih in sociolokih vidikov (Musek 2005, str. 187).
Razmerje med prihodki in sreo v doloenem trenutku in kraju (dravi) so raziskovalci
empirino obseno raziskali. Prili so do trdnega in splonega zakljuka, da bogateji ljudje v
povpreju izraajo vije subjektivno zadovoljstvo (za pregled glej Clark idr. 2008). Razmerje
med prihodki in zadovoljstvom se izkae kot statistino znailno. Naslednje vpraanje je, ali
veanje dohodka s asom poveuje zadovoljstvo. Tukaj je presenetljiv in paradoksalen odnos:
ljudje v industrijsko razvitih dravah, kljub gospodarski rasti v teku asa, niso sreni (glej npr.
Blanchflower & Oswald 2004; Easterlin 1995 in 2001).
V neobjavljeni raziskavi sta Diener in Biswas-Diener (povzeto po Ryan in Deci 2001, str. 152
153) zajela rezultate raziskave na temo bogastva in SDP ter prila do naslednjih ugotovitev: (i)
ljudje v bogatejih dravah so sreneji od tistih v revnejih dravah; (ii) rast nacionalnega
bogastva v razvitih dravah ni bila povezana z rastjo SDP; (iii) razlike v bogastvu znotraj drave
imajo le majhno pozitivno korelacijo s sreo; (iv) rast osebnega bogastva ponavadi ne rezultira
v dvigu osebnega obutka srenosti; (v) ljudje, ki si zelo elijo bogastva in denarja, so bolj
nesreni od tistih, ki si ne. Zakljuila sta, da e vedno obstaja preve neznank, da bi na tej
podlagi lahko izdelali integriran model. Dodajata pa, da so izogibanje revini, ivljenje v
bogati dravi in osredotoanje na cilje, ki niso zgolj materialni, povezani z doseganjem sree.
Diener in Diener (1995) sta ugotovila, da je finanni status bolj povezan z ivljenjskim
zadovoljstvom v revnejih dravah kot pa v bogatejih dravah. Pri tem kae dodati: eprav je
zadovoljstvo z ivljenjem relativno stabilno in kae precejnjo prilagoditev, pa nanj lahko
vplivajo spremembe v razpodelitvi asa in vsaj kratkorono tudi spremembe v okoliinah
(stanju). Zelo pomembna je povezava med razlikami v SDP in ekonomski rasti. Inglehart (1996,
str. 518; povzeto po Tomer 2002, str. 29) navaja, da v asu, ko drava prehaja iz revine in
pomanjkanja, da bi postala produktivna industrijska deela, prihaja do dramatinega porasta v
SDP. Zanimivo je, da obstaja prag, oz. meja, kjer ekonomska rast ne vpliva ve pomembneje
na porast subjektivnega zadovoljstva. Inglehar (ibid.) je predstavil nazor, da so ljudje vasih
dajali najvijo prioriteto ekonomskim dosekom, zdaj pa, ko so postali ekonomsko varni, dajejo
prednost neekonomski kakovosti ivljenja, kot je samopredstavitev (samoizraanje).
Zakaj bi naj bilo bogastvo bolj pomembno za dvig ivljenjskega zadovoljstva med ljudmi v
revnejih dravah? eprav e nimamo enoznanega odgovora, je jasno, da slaba infrastruktura
neugodno vpliva na stabilna razmerja, osebno izraznost in produktivnost. Revina ne samo, da
oteuje zadovoljevanje fizinih potreb, kot sta hrana in streha nad glavo, ampak lahko prav tako
zmanjuje monosti za izraanje sposobnosti, uresnievanje interesov in vzdrevanje razmerij,
ki bi omogoile zadovoljevanje psiholokih potreb. Zato je v revnih dravah veja verjetnost,
da bo vrednotenje denarja bolj povezano z monostjo zadovoljevanja potreb, kot pa v bogatejih
dravah, kjer ima veina prebivalcev dostop do osnovnih virov za uresnievanje svojih ciljev
(Ryan & Deci 2001, str. 153).
Kulturni in mednarodni vidiki subjektivnega dobrega poutja ter njegova povezava z mirom
Veina raziskav o SDP velja za ZDA in razviti svet. Musek (2005, 187 in 2007, 303) se ob tem
sprauje, kaken vpliv imajo kulturne razlike na SDP. Da obstaja vpliv, je mogoe priakovati
e zaradi predstav o kakovosti ivljenja in kriterijev zadovoljstva z ivljenjem, ki se razlikujejo
v razvitem svetu in revnejih deelah tretjega sveta (Musek 2005, str. 187 in 2007, str. 303).

Dejavnik, ki zmanjuje kulturne razlike v SDP, je vpliv adaptacije na ivljenjske razmere, saj
so primerjalni standardi, ki se uporabljajo za oceno zadovoljstva z ivljenjem, v razvitem svetu
drugani kakor v nerazvitem svetu (Musek 2007, str. 303). Tako lahko posamezniku v revnem
delu sveta predstavlja prihodek 100 dolarjev razlog za veselje, medtem ko ga v razvitem svetu
ne bi. Prav tako to velja za standarde glede prehrane, dela in drugih. Velik vpliv na SDP imajo
tudi medosebni odnosi, med katerimi so najpomembneji druinski odnosi in odnosi s prijatelji.
Musek (2007, str. 303) pravi, da se s tega vidika razviti in nerazviti deli sveta le malo
razlikujejo, kar zmanjuje medkulturne razlike v SDP. Mogoe bi lahko priakovali, da bodo
kolektivistine (ponavadi revneje) kulture v tem pogledu ponujale ve zadovoljstva za svoje
lane, saj Diener in Biswas-Diener (2000a,b) poroata o kalifornijskih brezdomcih, ki
izkazujejo nije SDP, eprav so bolje prehranjeni kakor kalkutski. Le-ti pa imajo bolje socialne
odnose in socialno podporo ter so zaradi tega bolj zadovoljni s svojim ivljenjem.
Ko primerjamo SDP med individualistinimi in kolektivistinimi kulturami, vidimo, da
posamezniki iz individualistinih kultur izkazujejo vije globalno SDP (Diener, Diener &
Diener 1995; Diener, Suh & Oishi 1997; povzeto po Musek in Avsec 2002, str. 22-23), po drugi
stani pa je v teh kulturah prisotnih tudi ve loitev in samomorov kot v kolektivistinih kulturah.
Musek (2007, str. 303) navaja domneve Dienerja, Suha in Oishija (1997), da vije interno
samovrednotenje v individualistinih kulturah lahko odraa vplive tako pozitivnih kot tudi
negativnih izkuenj ter tako povzroajo vije ocene SDP ter negativne reakcije pri tistih
posameznikih, ki imajo nije SDP.
Vsekakor pa ekonomska razvitost predstavlja pomemben dejavnik, ki vpliva na SDP preko
medkulturnih vidikov. SDP je v razvitem in demokratinem svetu vije kakor v revnejih
deelah in deelah, kjer je manj razvita demokracija ter zaita lovekovih pravic (Diener,
Diener in Diener 1995, povzeto po Musek in Avsec 2002, str. 23). So pa bili Diener, Suh in
Oishi (1997, povzeto po Musek 2005, str. 188) preseneeni nad odkritjem, da SDP ni povezano
z indikatorji ekonomske rasti ter s kulturno homogenostjo. Prav tako so zanimivi tudi rezultati
Dienerja (2000a, povzeto po Musek 2005, str. 188), ki so pokazali, da je v postkomunistinih
deelah, ki so se sooale s tranzicijo, prisotna nija stopnja SDP.
Musek in Avseeva (2002, str. 2324) navajata, da so Kwan, Bond in Singelis (1997) izhajali
iz medkulturnega vidika in so ugotavljali povezanost razlinih kazalcev subjektivnega obutka
zadovoljstva. S spoznanji iz raziskave so potrdili, da predstavlja samospotovanje v
individualistinih kulturah glavni pokazatelj zadovoljstva; v kolektivistinih kultura pa
predstavlja glavni pokazatelj zadovoljstva harmonija v medosebnih odnosih.
Diener (1995b) pravi, da so medkulturne razlike v SDP lahko posledica razlinega ocenjevanja
emocij in emocionalnih stanj v razlinih kulturah. Zahodne, latinskoamerike in evropske
drube pozitivne emocije vrednotijo pozitivno in negativne negativno, medtem ko na Daljnem
vzhodu negativne emocije vrednotijo prav tako dobre kot pozitivne (Musek 2007, str. 304).
Prav tako v teh kulturah ljudje sree in zadovoljstva ne ocenjujejo tako visoko, kakor na
Zahodu. Musek (2007, str. 304 in 2005, str. 188) zato opaa, da obstajata dva pokazatelja SDP
v mednarodnem in medkulturnem pogledu: ekonomska in demokratina razvitost ter moralne
norme, povezane z emocijami. Oba pokazatelja sta neodvisna drug od drugega, zato bi na
podlagi ekonomskih kriterijev priakovali, da je SDP v deelah Daljnega vzhoda viji kakor v
Latinski Ameriki, vendar temu ni tako (Musek 2007, str. 304 in Musek 2005, str. 188).
Suh in drugi (1998) so raziskovali povezavo med ustvi in normami (drubeno priznanje) ter
zadovoljstvom z ivljenjem v 61 dravah. ustva so bila dober napovedovalec ivljenjskega

zadovoljstva v individualistinih dravah, medtem ko so bila ustva in norme podobno dober

napovedovalec ivljenjskega zadovoljstva v kolektivistinih dravah. Oishi in drugi (1999) so
preverjali hipoteze, zasnovane na Maslowovi (1971) teoriji potreb. Ugotovili so, da je v
revnejih dravah zadovoljstvo z bogastvom moan napovedovalec ivljenjskega zadovoljstva,
medtem ko je v bogatejih dravah zadovoljstvo z domaim ivljenjem zanesljiv
napovedovalec ivljenjskega zadovoljstva, kar nakazuje na hierarhijo potreb v obeh okoljih.
Ugotovili so tudi, da je zadovoljstvo s svobodo bolji napovedovalec SDP v kolektivistinih
kot v inidividualistinih dravah.
Zanimiva je tudi povezava med SDP in mirom. Tako je bila osebna raven SDP po izsledkih
Dienerjevega (2007, str. 421) raziskovanja povezana z ve zaupanja v dravo in oboroene sile,
vejim poudarkom na postmaterialistine vrednote, monejo podporo demokraciji, manjo
nestrpnostjo do priseljencev in rasnih skupin ter vejo pripravljenostjo boriti se za dravo. Te
povezave na nacionalni ravni upravlja liberalni razvoj, nasilna neenakost, bruto domai
proizvod in ravni SDP na ravni naroda/drave. Uinki kaejo, da sreni ljudje niso popolnoma
slepi za pogoje njihove drube in da so njihove zaznave vrednot miru obutljive na to, ali
obstajajo pogoji za mir.
Subjektivno dobro poutje, prilagojenost, psihino zdravje in uspenost v ivljenju
V skladu z uinkom priakovanja in samoizpolnjujoe se prerokbe, posamezniki, ki izkazujejo
veje zadovoljstvo s svojim ivljenjem, tega bolje razumejo in si ga uredijo tako, da ustreza
njihovim eljam in vrednotam (Musek 2005, str. 189).
Izsledki iz raziskav kaejo pozitivno povezavo med SDP in prilagojenostjo, uspenostjo ter
(psihinim) zdravjem. Prav tako je jasno, da obstaja povezava med fizinim zdravjem in SDP.
Bolezen pogosto spremlja slabo poutje ali boleina, zato lahko prisotnost bolezni neposredno
povia stopnjo negativnega obutja. Bolezen omejuje ljudi tudi funkcionalno, zato jih lahko
odvrne od iskanja pozitivnega ustvovanja in ivljenjskega zadovoljstva (Ryan in Deci 2001,
str. 151).
Vendar je treba takoj ugotoviti, da npr. povezave SDP s telesnim zdravjem niso posebno
izrazite. Stopnja telesnega zdravja je razmeroma ibko povezana s SDP (Okun in George 1984).
Okun idr. (1984) so pokazali, da ima samodeklarirano fizino zdravje s SDP povpreno
korelacijo 0.32. A videti je, da je ta povezava bolj kompleksna, kot se zdi. Nekateri ljudje imajo
kljub slabemu zdravstvenemu stanju visok SDP, drugi spet imajo nizek SDP kljub odsotnosti
kakrnih koli somatskih motenj. Okun na to dodaja, da je, ko so zdravstveno stanje loveka
ocenjevali na primer zdravniki, korelacija opazno padla na 0.16. To pomeni, da je pomen in
razumevanje zdravstvenega stanja kljunega pomena za SDP. SDP je konec koncev subjektivne
narave, zato lahko priakujemo, da bo odvisen od lovekove osebnosti in interpretativnega stila
le-tega loveka (Ryan & Deci 2001, str. 152).
Prav tako velja tudi za telesno privlanost, da je ibko povezana s SDP (Diener, Wolsic in
Fujita, 1995). Povezave med SDP in zdravjem ter telesno privlanostjo so majhne, ker na SDP
vpliva veliko dejavnikov. Zaradi tega smo pria temu, da so zdravi ljudje manj zadovoljni s
svojim ivljenjem in to zaradi stvari, ki nimajo z zdravjem ni za opraviti. Po drugi strani pa
lahko (hudo) bolni pozitivno pojmujejo svoje ivljenje in zadovoljstvo z njim, e posebej, e se
uspeno lotevajo svojih problemov (Musek 2005, str. 187).

Vsekakor pa velja, da SDP v splonem predstavlja enega najpomembnejih kriterijev

psiholoke prilagojenosti oziroma psihinega zdravja v najirem smislu, saj nezadovoljstvo z
ivljenjem ni kompatibilno s PDP in zdravjem. Iz nekaterih raziskav je razvidno, da je SDP
povezano z realizmom in tudi optimizmom v ivljenju. Bar-On (1997; povzeto po Musek 2005,
189) ugotavlja, da obstaja povezava med obutkom posameznika za realnost (sposobnost
vrednotenja skladnosti med lastnim doivljanjem in objektivno realnostjo) in sreo (R=0,53),
medtem pa je stopnja povezanosti z optimizmom e veja (R=0,62).
Zaradi tega se Musek (2005, str. 189) sprauje, e lahko velja SDP za enega izmed kriterijev
psihinega zdravja ljudi, saj veina podatkov govori temu v prid. Pri tem pa ne gre zanemariti
ostalih kriterijev psihinega zdravja. Kot primer drugih dejavnikov Ryff in Keyes (1995)
navajata primer posameznika, ki ivi nemoralno ivljenje in je kljub temu sreen. Kljub temu
pa raziskave kaejo, da je SDP povezano z izpolnjevanjem ciljev ter vrednotami in da obutki
moralnosti prispevajo k SDP.
Uinki subjektivnega dobrega poutja za loveka
Raziskave kaejo na precejnje ivljenjske koristi (prednosti) za ljudi z visokim SDP. Na
primer: ljudje z visokim SDP imajo moneje druabne odnose kot manj sreni ljudje (Diener
& Seligman 2002). Vekratne tudije so pokazale, da so bili ljudje z vijimi stopnjami SDP
pogosteje poroeni (Marks & Fleming 1999; Lucas, Clark, Georgellis & Diener 2003), poleg
tega se je visoko individualno SDP izkazalo kot moan napovednik zadovoljstva v zakonu
(Glenn & Weaver 1981). Sodelavci, ki so vije v razpoloenjskem pozitivnem emocionalnem
stanju, na delovnem mestu prejemajo vije ocene nadzornikov in bolje plailo (Diener,
Nickerson, Lucas & Sandvik 2001). Zadovoljni sodelavci so bolji in torej pomagajo drugim
sodelavcem na razline naine (Diener & Seligman 2004). V stresnih okoliinah je pozitivna
ustvena naravnanost povezana z uinkovitejim obvladovanjem situacij in boljimi celotnimi
izidi (Fredrickson & Joiner 2002). Prav tako je DP povezano z zdravjem in dolgim ivljenjem,
eprav so povezave med njimi dale od tega, da bi jih popolnoma razumeli (Diener & Seligman
2004). Visoko SDP je povezano z nijo stopnjo razmiljanj o samomoru in vedenjem te vrste
(Diener & Seligman 2002).
Vidimo, da je SDP torej povezano z ugodnimi izidi v tevilnih domenah ivljenja. Ljudje z
visoko ravnijo SDP so uspeneji v odnosih, v slubi in se bolje spopadajo s stresom (Pavot &
Diener 2004, str. 116). e povzamemo, lahko reemo, da je SDP povezano z izboljano
drubeno povezanostjo, pozitivnimi uinki na podroju zdravja in poveano odpornostjo na
negativne uinke stresa ter z uspehom na delovnem mestu in v drubi (Pavot & Diener 2004,
str. 129).
Torej, SDP ni dragoceno samo zaradi poutja samega, ampak je lahko tudi ekonomsko koristno.
Ta dejstva kaejo na to, da je spremljanje SDP na nivoju organizacij in drave nujno, da bi SDP
postalo osrednja tema pri kreiranju politike vodenja in natanno merjenje le-tega osnovna
obveza te politike (Diener & Seligman 2004, str. 1).
Merjenje subjektivnega dobrega poutja
S prej predstavljenimi ugotovitvami se ujemajo tudi psiholoki instrumenti za merjenje SDP.
Diener, Emmons, Larsen in Griffin (1985) so za merjenje globalnega SDP sprva izdelali
Lestvico zadovoljstva z ivljenjem, katere uporabnost in metodoloko primernost so
vestransko raziskali, prav tako so potrdili njeno veljavnost in zanesljivost (Diener 1994;

Diener, Sandvik, Pavot & Gallagher 1991; Diener, Napa-Scollon, Oishi, Dzokoto & Suh 2000;
Larsen, Diener & Emmons 1985; Lucas, Diener & Suh, 1996; Pavot & Diener 1993a, b; Pavot,
Diener, Colvin & Sandvik, 1991; Pavot, Diener & Suh 1998; Sandvik, Diener & Seidlitz 1993).
Koncept SDP se je sasoma raziril in je zajel tri komponente (oceno zadovoljstva z ivljenjem,
dimenzijo pozitivnih emocij in razpoloenj ter odsotnost negativnih emocij in razpoloenj),
zaradi esar so Lestvico zadovoljstva z ivljenjem uporabljali predvsem za mero zadovoljstva
z ivljenjem kot eno temeljnih komponent SDP (Musek 2005, str. 178). Ker se drugi osrednji
faktor SDP nanaa na emocionalni aspekt zadovoljstva, ki je sestavljen iz dveh neodvisnih
komponent pozitivnega in negativnega afekta , je za merjenje le-teh bilo potrebno razviti
merski instrument. Pozitivni in negativni afekt (PA in NA) meri ve instrumentov, pri emer je
najbolj pogosto v uporabi vpraalnik PANAS (angl. Positive Affect Negative Affect Scale)
(Watson, Clark in Tellegen 1988; povzeto po Musek 2005, str. 178).
Lestvica zadovoljstva z ivljenjem
V zadnjih letih prejnjega stoletja se je povealo tevilo raziskav o SDP (Diener 1984) in kot
reeno, so opredelili tri loene komponente SDP: pozitivni afekt, negativni afekt in
zadovoljstvo z ivljenjem (Diener idr. 1985, 71). Prvi dve komponenti se nanaata na afekte
(ustva), ustvene vidike konstrukta, slednji? pa na kognitivno presojane vidike. eprav obstaja
ve lestvic za oceno afekta (Bradburn, 1969; Kammann & Flett 1983; Kozma & Stones 1980),
je merjenje splonega zadovoljstva z ivljenjem bilo deleno manj pozornosti.
Zadovoljstvo z ivljenjem se nanaa na kognitivno komponento, pri kateri gre za globalno
oceno kakovosti ivljenja osebe v skladu s svojimi izbranimi kriteriji (Diener idr. 1985, str. 71).
Pomembno je poudariti, da sodba oz. ocena zadovoljstva s svojim obstojeim stanjem temelji
na primerjavi s standardom, ki ga vsak lovek zase doloa; torej opredeljen ni od zunaj. To je
element SDP, ki temelji na lovekovih lastnih sodbah oz. ocenah, ne pa na kriterijih, za katere
raziskovalci menijo, da so pomembni (Diener 1984). eprav so npr. zdravje, energija in drugo
lahko pri ljudeh eleni, jim lahko ljudje namenijo razline vrednosti, ki so pomembne za njih.
To je tudi razlog, da je ljudi potrebno povpraati o celotni oceni njihovega ivljenja, namesto
da bi setevali zadovoljstva ljudi s posebnimi podroji, da bi na tak nain prili do ocene
splonega zadovoljstva z ivljenjem. Kot je Tatarkiewicz (1976, 8; povzeto po Diener idr. 1985,
str. 71) zapisal: '...Srea zahteva skupno zadovoljstvo, to je zadovoljstvo z ivljenjem kot celoto.
'

Raziskovalci so razvili tevilne lestvice splonega zadovoljstva z ivljenjem. Na alost so

mnoge od teh lestvic sestavljene le iz ene same trditve. Takne lestvice, zgolj z eno samo
trditvijo, se zaradi tega sooajo s teavami (za podrobno razpravo glej Diener 1984). Prav tako
so zasnovali veliko lestvic, ki so primerne le za geriatrino populacijo. Primera taknih lestvic
sta ivljenjski indeks zadovoljstva, ki so ga razvili Neugarten, Havighurst in Tobin's (1961) ter
lestvica Philadelfijski geriatrini moralni center. Dodati moramo, da mnoge od teh lestvic niso
zgolj merila za merjenje zadovoljstva z ivljenjem (Diener idr. 1985, str. 71).
Tako obstaja potreba po lestvici za merjenje zadovoljstva z ivljenjem kot kognitivne presoje
procesa z ve trditvami. Diener idr. (1985, str. 7172) so v svoji tudiji oblikovali in delno
potrdili Lestvico zadovoljstva z ivljenjem (angl. okrajava SWLS). Omenjena lestvica je
zasnovana na ideji, da je loveka potrebno povpraati o sploni presoji njegovega ivljenja, da
bi s tem izmerili koncept zadovoljstva z ivljenjem.
V zaetni fazi oblikovanja lestvice merski instrument sestavlja seznam 48 trditev, ki so
predstavljale predvsem vpraanja, povezana s lovekovim zadovoljstvom z ivljenjem, vendar
so bili vkljueni nekateri pozitivni in negativni afekti. Zaetne faktorske analize dejavnikov so
izdvojile tri dejavnike: pozitivni in negativni afekt in zadovoljstvo. Trditve, povezane z
afektoma, so bile izvzete, tako je ostalo zgolj 10 trditev, povezanih z zadovoljstvom. Zaradi
visoke semantine podobnosti je odpadlo e 5 trditev. Tako je nastala Lestvica zadovoljstva z
ivljenjem s 5 trditvami (Diener idr. 1985, str. 72), ki je predstavljena v arotar iek (2012),
arotar iek in Milfelner (2013) in smo jo tudi vkljuili v terensko raziskavo, katere izsledke
predstavljamo v obeh prej navedenih gradivih.
Rezultati raziskav so pokazali, da ima lestvica ugodne psihometrine lastnosti. Korelacije z
kazalniki osebnosti, povezanimi z DP, kaejo, da bi bila lestvica uporabna tudi v klininih
razmerah. Korelacija 0,57 s setetimi domenami zadovoljstva kae, da imata globalno
zadovoljstvo in zadovoljstvo s posameznimi domenami precej skupne variance, zagotovo pa
nista enakovredna konstrukta. Lestvica zadovoljstva z ivljenjem na dovolj visoki ravni korelira
z respondentovo oceno zadovoljstva z ivljenjem. Postavlja se vpraanje, zakaj respondentove
ocene zadovoljstva z ivljenjem vije korelirajo z lestvico LSI kot z Lestvico zadovoljstva z
ivljenjem. LSI je iri instrument, ki zajema ustvene oz. afektivne vsebine kakor tudi vsebino
zadovoljstva z ivljenjem. Velja pa izpostaviti, da ozek znaaj Lestvice zadovoljstva z
ivljenjem podpirajo tudi ugotovitve Larsena, Dienerja in Emmonsa (1983). Njihove raziskave
so pokazale, da je za Lestvico zadovoljstva z ivljenjem znailna ibkeja korelacija z afektom
kot pri drugih merilih SDP (Diener idr. 1985, str. 74).
PANAS
V zadnjih raziskavah afektov se pozitivni in negativni afekt konstantno pojavljata kot dve
prevladujoi in razmeroma neodvisni razsenosti. Veliko tevilo razpoloenjskih lestvic so
ustvarili za merjenje teh dveh dejavnikov, vendar pa veliko meril ni zadovoljivih, saj izkazujejo
nizko zanesljivost (reliabilnost) ali slabo usklajenost (konvergentnost) ali diskriminantno
veljavnost. Da bi zadovoljili potrebe po zanesljivosti in veljavnosti Lestvice pozitivnega afekta
in negativnega afekta, ki je tudi kratka in jo je enostavno upravljati, so raziskovalci razvili dve
razpoloenjski lestvici z 10 elementi, ki sestavljata pozitivni in negativni afekt (PANAS).
Lestvici sta se izkazali za notranje skladni, veinoma nepovezani in stabilni na ustreznih ravneh
v dvomesenem obdobju. Normativni podatki, faktorski in zunanji dokazi priajo o
konvergentni in diskriminantni veljavnosti (Watson, Clark & Tellegen 1988, str. 1063).

Kot je mogoe razbrati, se dosledno pojavljata v raziskavah ustvene strukture, tako v ZDA in
kot tudi v tevilnih drugih kulturah, dve prevladujoi dimenziji. Pojavita se kot prva dva
dejavnika v faktorskih analizah samoanalize razpoloenja in kot prvi dve dimenziji v
vedimenzionalnih skalah obraznih izrazov ali razpoloenjskih izrazov (Diener, Larsen, Levine
& Emmons 1985; Russell 1980 & 1983; Stone 1981; Watson, Clark & Tellegen 1984; Zevon
& Tellegen 1982; povzeto po Watson, Clark & Tellegen 1988, str. 1063).
Watson in Tellegen (1985) sta povzela dokaze in predstavila osnovni, sporazumen dvofaktorski
model. eprav izraza pozitivni in negativni afekt lahko nakazujeta, da gre za dva faktorja, ki
izraata nasprotni razpoloenji (torej negativno korelirani), pa sta se v resnici pojavila kot zelo
razlikovalni dimenziji, ki lahko smiselno nastopata kot ortogonalni dimenziji v faktorju
analitinih tudij vpliva (Watson, Clark & Tellegen 1988, 1063).
Na kratko, pozitivni afekt (PA) odraa obseg, v katerem se oseba pouti navdueno, aktivno, in
pritegnjeno. Visok pozitivni afekt (PA) je stanje z veliko energije, polno koncentracijo in
prijetnim sodelovanjem, medtem ko sta za nizki PA znailni alost in letargija. V nasprotju s
tem je negativni afekt (NA) splona razsenost oz. dimenzija subjektivne stiske in neprijetnega
sodelovanja, ki vkljuuje razlina averzivna razpoloenjska stanja, vkljuno z jezo, prezirom,
gnusom, krivdo, strahom in ivnostjo, z nizkim negativnim afektom NA govorimo o stanju
umirjenosti in vedrine. Spoznanja Tellegena (1985) kaejo, da PA in NA:
predstavljata afektivni dimenziji stanja, ki sta povezani z ustrezno afektivno/ustveno
lastnostjo dimenzije pozitivnega in negativnega doivljanja (individualne razlike v pozitivni
in negativni ustveni reaktivnosti);
v grobem ustrezata prevladujoima osebnostnima faktorjema ekstravertiranosti in
nevroticizma;
sta obutljiva na nagrade in kazni;
e gre za nizki PA in visoki NA (tako stanje in lastnost), sta razpoznavni znailnosti
depresije in anksioznosti.
tevilne PA in NA lestvice so pripravili in raziskali na razlinih raziskovalnih podrojih.
Splone ugotovitve teh tudij kaejo, da sta dva razpoloenjska dejavnika povezana z razlinimi
razredi spremenljivk. NA ne pa tudi PA je povezan s samoocenitvijo stresa in spopadanjem
z njim (Clark & Watson 1986; Kanner, Coyne, Schaefer & Lazarus 1981; Wills 1986), tobami
o zdravju (Beiser 1974; Bradburn 1969; Tessler & Mechanics 1978) in pogostostjo neprijetnih
dogodkov (Stone, 1981; Warr, Barter & Brownbridge 1983). V nasprotju s tem je PA vendar
ne NA povezan z drubeno dejavnostjo in zadovoljstvom ter pogostostjo prijetnih dogodkov
(Beiser 1974; Bradburn, 1969; Clark in Watson 1986, 1988; povzeto po Watson, Clark &
Tellegen 1988, str. 1063).
Vsaka lestvica pa mora biti zanesljiva in veljavna. Nekatere razpoloenjske lestvice so avtorji
razvili s pomojo faktorske analize (npr. Stone 1981), druge pa so zgradili na povsem ad hoc
osnovi brez zanesljivosti ali veljavnosti podatkov (npr. McAdams in Constantian, 1983;
povzeto po Watson, Clark & Tellegen 1988, str. 1064).
Oitno obstaja potreba po zanesljivih in veljavnih lestvicah PA in NA, ki so kratke in enostavno
upravljive. Takni lestvici z desetimi elementi za vsako lestvico NA (negativni afekt) in PA
(pozitivni afekt), sta zanesljivi ter veljavni (Watson, Clark in Tellegen 1988, 1064). V arotar
iek (2012) kakor tudi arotar iek in Milfelner (2013) predstavljamo tudi skrajano verzijo
lestvice PANAS.
Drugi naini merjenja subjektivnega dobrega poutja

Diener in Biswas-Diener (2000a) navajata, da so raziskovalci poleg globalnih

samoocenjevalnih mer SDP predlagali in uporabili veliko drugih mer za ocenjevanje kot npr.:
ocene partnerjev, ojih sorodnikov, prijateljev in znancev;
agregacija samoocen v asovnih vzorcih;
memoriranje prijetnih, pozitivnih dogodkov;
razgovori in druge kvalitativne metode ter
bioloke metode, kot so npr. indikatorji moganske frontalne asimetrije, facialna
elektromiografija, raven kortizola v slini, merjenje oesnih reakcij idr.
Ostala pomembna spoznanja, povezana z merjenjem subjektivnega dobrega poutja
Samoocenjevalne lestvice, ki merijo komponente SDP, pomembno korelirajo med seboj, prav
tako pa obstajajo pomembne povezave tudi z drugimi merami za ocenjevanje SDP (Diener, Suh
in Oishi, 1997; Sandvik, Diener & Seidlitz 1993; povzeto po Musek 2005, str. 179). Musek
(2005, str. 179) navaja, da je zanesljivost instrumentov SDP prav tako bistvena (zmerna do
visoka) in ostaja dovolj pomembna tudi po daljih asovnih obdobjih retestiranja. Magnus,
Diener, Fujita in Pavot (1993) navajajo test-retest korelacijo 0,58 po tirih letih in skoraj enako
korelacijo (0,52) tudi v primeru, ko lestvico zadovoljstva z ivljenjem pri retestu nadomestimo
z ocenami drugih oseb. Prav tako obstaja relativna stabilnost mer pozitivnega in negativnega
afekta (Costa & McCrae 1988; Headey & Wearing 1992; povzeto po Musek 2005, str. 179).
Ocene subjektivnega SDP se torej v asu spreminjajo, kljub temu v povpreju ohranjajo zelo
signifikantno stopnjo stabilnosti (Musek in Avsec 2002, str. 12).
Zahvaljujo desetletja dolgemu delu tevilnih psihologov je torej merjenje SDP zelo
napredovalo (npr. Kahneman idr., 1999, Kahneman & Krueger 2006). Razvili so ve
kazalnikov SDP, ki temeljijo na razlinih pristopih k merjenju: obsene samoocene
lovekovega zadovoljstva z ivljenjem, ki temeljijo na reprezentativnih raziskavah, metode
vzorenja (metoda vzorenja na osnovi izkuenj, ESM), ki zbirajo informacije o dejanskih
izkunjah ljudi v njihovem realnem asu in v njihovem naravnem okolju, metoda obnove dni
se uporablja na ta nain, da ljudi prosijo, naj zavestno premislijo, kako zadovoljni so v razlinih
situacijah v teku dneva, metoda Brain Imaging, ki uporablja postopek funkcionalne magnetne
resonance za preverjanje moganske aktivnosti ljudi na njihove korelacije za pozitivno ali
negativno (Frey & Stutzer 2009, str. 6).
V znanosti obstaja danes iroko soglasje, da je s precej natannosti mono meriti koristi in DP
loveka (glej, na primer, Kahneman idr. 1999; Diener 2005; Kahneman & Krueger 2006). Eden
od pokazateljev za to, da takne meritve verodostojno vkljuujejo pomembne vidike SDP, je
visoka korelacija obnaanja in znailnosti, ki so na splono povezane s sreo in zadovoljstvom.
tudije o zanesljivosti so dokazale, da je izraena SDP na splono stabilna, vendar je obutljiva
na spreminjanje ivljenjskih okoliin. Sreni ljudje se med drubenimi interakcijami pogosteje
smejijo, prav tako jih prijatelji, druinski lani in zakonci oznaujejo kot sreneje. Za njih je
znailno, da pogosteje izraajo pozitivna ustva, so bolj optimistini, druabni in ekstrovertirani
ter tudi bolje spijo (glej Frey & Stutzer 2002b).
Uporaba ekonomske analize sree/dobrega poutja
Kahneman in Krueger (2006) sta izpostavila, da tisti, ki so zainteresirani za maksimiranje
drubene blaginje, morajo svojo pozornost usmeriti tudi na DP, subjektivna merila DP bi

omogoila analizo blagostanja na bolj direkten nain, ki bi lahko bila dobro dopolnilo
tradicionalni analizi blagostanja.
Pod pogojem, da je izraeno SDP veljavno in empirino ustrezno merilo za blaginjo ljudi, so
za njeno razumevanje posebej kljune vloge na tirih podrojih uporabe (Frey & Stutzer 2009,
str. 810):
1. SDP nudi novo celovito merilo blaginje. Zagotavlja lahko informacije o tem, kako srene
so razline skupine prebivalstva in kako so ljudje zadovoljni s svojim ivljenjem v dravah
z razlinimi ravnmi materialne blaginje. Prav tako lahko kae, kako se srea ljudi s asom
spreminja. Je res - kot verjamejo pesimisti -, da so ljudje vedno nesreni? Ali je pravilna
ideja ekonomistov, ki domnevajo, da mona rast dohodkov ljudi osrei?
2. Raven SDP omogoa neposredno doloanje determinant sree. Nasprotno je v
tradicionalnih mikroekonomskih merjenjih blaginje mona posredna analiza (Slesnick
1998). Zato se zastavlja vpraanje, kateri dejavniki in v kaknem obsegu prispevajo k srei
ljudi. Razlikujemo najmanj est skupin opredelitvenih razlogov:
osebnostni dejavniki, kot so samospotovanje, dojemanje osebne kontrole, optimizem,
ekstravertiranost in neurotino razpoloenje;
dejavniki, povezani z duhovnim preprianjem in veroizpovedjo;
sociodemografski dejavniki, kot so starost, spol, zakonski stan in izobrazba;
gospodarski dejavniki, kot so posamezni ali skupni dohodek, brezposelnost in
inflacija;
kontekstni in situacijski dejavniki, kot so delovni pogoji, osebna razmerja z delavci,
sorodniki, prijatelji in e posebej z ivljenjskim partnerjem obravnavanega loveka,
zdravje; in
institucionalni dejavniki, kot so predpisi glede trga dela in socialne varnosti kot tudi
obseg politine udelebe monosti ali politine decentralizacije.
V psihologiji so e leta intenzivno raziskovali osebnostne lastnosti, sociodemografske in
kontekstualne dejavnike. Analizirali so tudi nekatere ekonomske dejavnike. V zadnjem
desetletju so ekonomisti ustvarili pomembne prispevke, ki so priali o uinkih ekonomskih
spremenljivk na SDP.
3. Informacije o subjektivni oceni kakovosti ivljenja nam pomagajo analizirati psiholoke
mehanizme, ki doloajo blaginjo ljudi. SDP je naravnanost, ki se sestoji iz dveh temeljnih
vidikov, aspektov kognicije in afekta. Afekt je oznaka za razpoloenja in ustva. Afekti
predstavljajo neposredno oceno dogodkov, ki se loveku zgodijo v ivljenju. Kognitivna
komponenta se nanaa na racionalne ali intelektualne vidike SDP. Kognitivni vidik
vkljuuje dva glavna sestavna dela; primerjave in sodbo. Kot smo e omenili, se je izkazalo,
da so prijetni in neprijetni afekti ter zadovoljstvo z ivljenjem loljivi konstrukt.
Subjektivna srea ni dana in nespremenljiva, ampak jo konstruira vpraana oseba in je zelo
odvisna od socialnega okolja. Za razumevanje DP ljudi so posebej pomembni trije
psiholoki procesi. Prvi proces je prilagajanje. Ljudje se prilagajajo novim okoliinam,
temu pa se prilagaja tudi njihovo SDP. Hedonina prilagoditev pomeni, da ljudje manj
odreagirajo na vekratne ali stalne draljaje (glej Frederick in Loewenstein 1999). Naslednji
pomemben vidik so aspiracijske ravni. Ljudje redko ocenjujejo svoj poloaj absolutno,
temve predvsem v povezavi z njegovo upravienostjo ali aspiracijsko ravnijo, ki mono
vpliva na njihova priakovanja. Njihovo zadovoljstvo je toliko vije, kolikor presega
njihova trenutna ivljenjska situacija njihova priakovanja (Easterlin 2001). Zadnji proces
pa so socialne primerjave. Referenni standardi za subjektivne sodbe se oblikujejo na
osnovi tega, da ljudje svoj poloaj primerjajo z ljudmi z drugih podroij. Ta primerjava igra
pomembno vlogo pri ocenjevanju uporabe standardov in brezposelnosti za SDP.

4. Na to, ali so ljudje sreni ali nesreni, mono vpliva, kakno je njihovo ivljenje na razlinih
podrojih in aktivnostih. Sreni ljudje so na primer uspeneji na trgu dela, prav tako so tudi
bolj kooperativni, so bolj pripravljeni pomagati drugim in pri tem prevzemati tveganje. Kot
kaejo primeri, je v mnogih primerih zelo teko doloiti smer vzronosti. Ljudje so torej
sreneji, e so profesionalno uspeneji kot drugi.
Naini za izboljanje subjektivnega dobrega poutja
SDP je pomembno iz ve razlogov; ne zgolj zaradi samega poutja, ampak zaradi pozitivnih
uinkov na delovnem mestu kakor tudi izven njega. Zato so pomembne tudi aktivnosti za
poveevanje le-tega (Diener idr. 2002, str. 69), ki pa jih mi delimo na aktivnosti, ki v splonem
prispevajo k DP loveka, in tiste, ki jih lahko izvajajo organizacije, da bi se ljudje kot sodelavci
na delovnih mestih poutili dobro.
Najprej se osredotoamo na splone aktivnosti, ki prispevajo k dvigu SDP. Kako izboljati SDP
je raziskoval Fordyce (1977, 1983), ki je objavil ve raziskav, v katerih je ocenil program,
namenjen poveevanju sree ljudi. Njegov program temelji na ideji, da je mogoe SDP
poveati, e se manj sreni ljudje (ljudje z nijo ravnijo SDP) nauijo posnemati lastnosti
srenih ljudi, npr. znailnosti, kot so: biti urejen, biti zaposlen s im, uporabiti ve asa za
socializacijo (druabnost), razvijati pozitiven pogled na ivljenje, truditi se za zdravo osebnost.
Fordyce je ugotovil, da se srea v skladu s tem programom povea v primerjavi s placebo
kontrolnimi osebami, kot tudi v primerjavi z udeleenci v pogojih, ko so osebe prejele samo
delne (nepopolne) informacije. V nadaljevanju je Fordyce v asu od 9 do 28 mesecev po izvedbi
svoje raziskave ugotovil, da so ostali trajni uinki njegove intervencije (Diener idr. 2002, str.
69). Na drugi strani sta Pavot in Diener (2004, str. 129130) predlagala naslednje primere
ukrepov za poveanje SDP: programi dnevne oskrbe, odstranjevanje odpadkov vseh vrst,
poveane monosti za fizino aktivnost ljudi, prilonosti za stareje odrasle, da ohranjajo
udeleenost in angairanost v ivljenju skupnosti itn.
Uspenost intervecij za poveevanje DP sta proueval tudi Sheldon in Lyubomirskyjeva (2004).
Prouevala sta tkim. pozitivne-psiholoke intervencije. Izpostavila sta dve vrstih intervencij, ki
trajnostno poveujejo DP in integrirajo spoznanja Fordyca (1977, 1983) kakor tudi sodobna
spoznanja pozitivne psihologije in njenih poskusov opredelitve bistvenih lovekovih prednosti
in kreposti (Seligman, 2003). Natanneje, eksperimentirala sta z dvema vrstama intervencij: 1.
redno je potrebno vaditi "nakljuna dejanja dobrote" in 2. teti je potrebno posameznikove
blagoslove.
K DP ljudi kot sodelavcev vsekakor prispevajo tudi strategije za zmanjevanje stresa pri
zaposlenih ter programi za premagovanje stresa zaposlenih, ki jih je opredelila Trevnova
(2005). To pomeni, da lahko organizacije prispevajo s sledeimi strategijami k DP zaposlenih
(arotar iek 2012):
preoblikovanje dela,
fleksibilno nartovanje dela,
analiza in natanna opredelitev vloge,
razvijanje komunikacijskih spretnosti managerjev,
ustvarjanje ugodne organizacijske klime,
nartovanje in razvijanje karier in
delovne razmere.

K DP lahko prispevajo tudi programi za usposobljanje zaposlenih za zagotavljanje DP,

programi za ohranjanje zdravja in DP ter programi za pomo zaposlenim.
Kasser in Sheldon (2009, str. 243) sta la korak dlje; predlagala sta, da podjetja razmislijo o
monosti 'izobilja asa' kot alternativnem modelu za poveevanje zadovoljstva zaposlenih in
etine poslovne prakse. Vse to pa nas vodi tudi k temu, da lahko sprejmemo misli Freya in
Stutzera (2001, str. 1), ki dokazujeta, da je SDP zadovoljiv empirini pribliek ocene o
zadovoljstvu loveka in da lahko raziskovanje sree doprinese spoznanja, pomembna za
ekonomijo.
2 PSIHOLOKO DOBRO POUTJE
Literatura na podroju PDP od vsega zaetka ni bila mono teoretino zasnovana. Instrumenti
za merjenje so bili razviti za druge namene, nakar so postali zastavonoe za opredelitev
pozitivnega delovanja. Takne predstave se e naprej uporabljajo kot rezultatne spremenljivke
v velikem tevilu raziskav, katerih namen je ugotoviti dejavnike, ki vplivajo na DP in
napovedujejo, za koga je znailno. Tudi prizadevanja za opredelitev osnovne strukture DP
izhajajo iz multivariatne analize teh zgodnjih instrumentov. Ker so predhodne formulacije
zapostavljale pomembne vidike pozitivnega psiholokega delovanja, je Ryffova (1989, str.
1070) predlagala prouitev druge literature, katere osrednja skrb je opredeljevanje pozitivnega
delovanja in je le redko del empirinih raziskav psihinega DP. S tem so bili zartani temelji
alternative hedoninemu pogledu na DP.
lovek je tudi duhovno bitje. Zato so psihologi Jung, Goldstein, Maslow in Rogers, ki so
poudarjali samoaktualizacijo, in Frankl, ki je izpostavljal ivljenjski smisel, oblikovali novo
pozitivno psiholoko obliko evdajmonske smeri in jo povezali s pojmom PDP (Musek 2008,
str. 143). To pomeni, da evdajmonsko tradicijo krojijo avtorji, ki govorijo o samoaktualizaciji
in o ivljenjskem smislu (eksistencialni, fenomenoloki in humanistini psihologi).
Vidimo, da literatura o definiranju pozitivnega psiholokega delovanja vkljuuje mnoge
perspektive: Maslowovo (1968) pojmovanje samoaktualizacije, Rogersov (1961) pogled na
polno delujoo osebo, Jungovo (1933) formulacijo osebne posebnosti in Allportovo (1961)
predstavo o zrelosti (Ryff 1989, str. 1070). Nadaljnja domena teorije PDP sledi iz razvojnih
pogledov na ivljenjsko dobo, ki poudarjajo razline izzive, s katerimi se ljudje sooajo v
razlinih fazah ivljenjskega cikla. Tako je vkljuen tudi Eriksonov (1959) model psiholoke
stopnje, Buhlerjeve osnovne ivljenjske tendence, ki delujejo v smeri izpolnitve ivljenja
(Buhler 1935; Buhler & Massarik 1968) in Neugartnovi (1968 in 1973) opisi spremembe
osebnosti v odrasli dobi in v starosti. Jahodina (1958) pozitivna merila duevnega zdravja, ki
so nastala za zamenjavo opredelitve DP kot odsotnost bolezni, prav tako ponujajo obsene
opise, kaj pomeni biti psihino zdrav (Ryff 1989, str. 1070).
Tudi Musek (2005, str. 175) navaja, da je bila verjetno Jahoda (1958) prva avtorica, ki je ob
raziskovanju pozitivnega psihinega zdravja, analizirala obstojeo znanstveno literaturo o
spremenljivkah v zvezi z normalno, optimalno psihino aktivnostjo na eni strani in patoloko
psihino aktivnostjo in ustvenim delovanjem na drugi strani. e posebej se je zanimala za
optimalno in uspeno delovanje z ozirom na vsebino in ne zgolj kot odsotnost negativnega
vedenja. Velja pa poudariti, da so se vse raziskave pred njo osredotoale predvsem na patoloko
delovanje in normalno funkcioniranje kot odsotnost patolokega. Zato se je Jahoda odloila, da

bo raziskala podroje optimalnega oziroma uspeno funkcioniranje v vsebinskem smislu in ne

zgolj kot odsotnost negativnega.
Vse to so izhodia multidimenzionalnega modela DP, ki zajema ve kategorij, kot je
subjektivna ocena emocionalnega in kognitivnega zadovoljstva. Ryff in Keyes (1995, str. 720)
sta izpostavila, da model DP vkljuuje est razlinih komponent pozitivnega psiholokega
delovanja. V kombinaciji te dimenzije vsebujejo irino DP, ki vkljuuje pozitivne ocene osebe
in njenega preteklega ivljenja (samoakceptiranje) in obutek nenehne rasti in razvoja kot osebe
(osebna rast). Pomembna dimenzija PDP je to, da lovek verjame, da je njegovo ivljenje
polno in pomembno (smisel v ivljenju) in da ima kakovostne odnose z drugimi (pozitivni
odnosi z drugimi ljudmi). Zadnji dve dimenziji pa sta zmonost lovekovega uinkovitega
vodenja ivljenja in sveta, ki ga obdaja (obvladovanje okolja), in smisel za samoopredelitev
(avtonomija).
Ryffova (1989) ter Ryff in Keyes (1995) sta na podlagi obstojee literature v zvezi s psihinim
zdravjem oblikovala est kljunih dimenzij PDP, na katerih tudi temelji vpraalnik, ki
vkljuuje est lestvic. Omenjene dimenzije so: (i) sprejemanje sebe, (ii) pozitivni odnosi z
drugimi, (iii) avtonomnost, (iv) obvladovanje okolja, (v) smisel ivljenja in (vi) osebnostna rast.
Po mnenju Ryffove in Singerja (1998) teh est elementov doloa ustveno in psihino zdravje.
Postregla sta z dokazi, da eudaimonino ivljenje, kot je prikazano v psiholokem DP, lahko
vpliva na nekaj psiholokih lastnosti, ki so povezane z imunolokim funkcioniranjem in skrbjo
za zdravje.
Garg in Rastogi (2009, str. 4548) poudarjata PDP kot instrument obvladovanja okolja,
avtonomnosti, osebne rasti, namena v ivljenju, pozitivnih odnosov z drugimi in
samosprejemanja, katerega namen je proces uravnoteenja zahtev in odgovornosti delovnega
ivljenja. Ob tem dodajamo, da ne gre samo za uravnoveanje na podroju delovnega ivljenja,
ampak tudi ivljenja na sploh. Z drugimi besedami: na lovekovo DP na osebnem podroju
vpliva strokovno/delovno podroje preko vkljuevanja pozitivne energije v odnose z drugimi
na delovnem mestu in prilonosti za razmislek o lastni moi in kreposti ter smisla, ki jim ga
daje delo. Zato tudi obstaja pomembno razmerje med DP in izpolnjevanjem organizacijskih
obveznosti. Pozitivne izkunje na enem ivljenjskem podroju lahko vplivajo na druge vidike
ivljenja. e lovek izkua zadovoljstvo na glavnih ivljenjskih podrojih (npr. druinskega
ivljenja, drubenega ivljenja in prostega asa ivljenja), se pouti bolje.
Nekoliko drugane vidike uporablja teorija samodeterminacije, ki jo predstavljamo po
predstavitvi PDP. To pa zato, ker je element generalnega faktorja PDP loveka kot sodelavca,
kar predstavlja temeljno temo naega raziskovanja.
Teoretine podlage psiholokega dobrega poutja 12
Medtem ko tradicija SDP oblikuje DP v smislu splonega zadovoljstva z ivljenjem in sreo,
pa se tradicija PDP opira bolj na formulacije lovekovega razvoja in eksistencialne izzive
ivljenja. Obsena literatura, nastala v 1950-ih in 1960-ih, obravnava razlike v optimalnih
reitvah temeljnih izzivov ivljenja (glej Ryff 1985).
Psihologe zanima celovita rast in razvoj posameznika, ki je artikulirani konstrukt
samoaktualizacije (Maslow 1968), polnega delovanja (Rogers 1961), zrelosti (Allport 1961) in
12

Podpoglavje je povzeto po Ryff (2002, 1008-1009).

individualizacije (Jung 1933). Merila pozitivnega duevnega zdravja po kriterijih Jahode (1958)
opisujejo nekatere od teh pojmovanj, zato ustrezajo opisu pojma, kaj pomeni biti psihino
zdrav. Ti stareji koncepti pozitivnega delovanja so imeli majhen vpliv na empirine tudije
DP, predvsem zaradi odsotnosti veljavnih in zanesljivih postopkov ocenjevanja. V iskanju
kljunih tok konvergence med tevilnimi formulacijami je Ryffova (1989) predlagala
vedimenzionalen model PDP, ki preko estih psiholokih dimenzij spodbuja k rasti. Vsaka
dimenzija PDP artikulira razline izzive, s katerimi se spopadajo posamezniki, e hoejo
pozitivno delovati (Ryff 1989; Ryff & Keyes 1995). To pomeni, da se ljudje poskuajo dobro
poutiti v svoji koi, tudi ko se zavedajo lastnih omejitev (samosprejemanje). Prav tako si
prizadevajo za razvoj in vzdrevanje toplih in zaupljivih medosebnih odnosov (pozitivni odnosi
z drugimi) ter oblikujejo svoje okolje tako, da lahko zadostijo osebnim potrebam in eljam
(obvladovanje okolja). Pri ohranjanju individualnosti znotraj vejega drubenega konteksta,
ljudje iejo smisel samodeterminacije in osebnega vpliva (avtonomija). Bistvenega pomena je,
da si prizadevajo najti smisel v svojih prizadevanjih in izzivih (smisel v ivljenju). Nazadnje pa
tudi, da si prizadevajo za razvoj svojih talentov in sposobnosti (osebna rast), kar je sredie
PDP.
Rezultati raziskav kaejo na sociodemografske variabilnosti (glede na starost, spol in
izobrazbo) v dimenzijah PDP in ga povezujejo s prehodi med ivljenjskimi dobami in
izkunjami, kot so na primer starevstvo, preselitev in zdravstvene spremembe v poznejih letih.
V omenjenih raziskavah je bil poudarek namenjen posredovanju psihosocialnih procesov, kot
so socialne primerjave, odsevanje ocen, spopadanje s stresom in psiholoka centralnost.
Zmogljivost ohranjanja visoke ravni uinka, obvladovanja ali rasti, ne glede na kumulativno
stisko, je pripeljalo k poudarjanju prilagodljivosti. Lestvice DP so uporabljali tudi drugi
raziskovalci, tako znotraj psihologije kakor tudi izven nje. Tako so omenjene lestvice uporabili
za tudije rezultatov DP kot odgovor na razline ivljenjske izzive, kot so npr. osebni projekti,
oblikovanje zavesti, delovne aspiracije in doseki, spremembe zakonskega stana, nudenje nege
in okrevanje po depresiji.
Struktura psiholokega dobrega poutja
PDP je zapleten konstrukt, ki se nanaa na lovekovo optimalno psiholoko delovanje in
izkunje ter vkljuuje dojemanje sooanja z eksistennimi izzivi ivljenja, kot je na primer
prizadevanje za pomembne cilje, rast in razvoj loveka, vzpostavitev kakovostnih odnosov z
drugimi itn. (Keyes et al. 2002).
Zato je Ryffova (1989) predlagala vedimenzionalni model PDP, ki vkljuuje est psiholokih
dimenzij, ki kaejo, kako uspeno se lovek sooa z eksistencialnimi izzivi ivljenja. Dimenzije
PDP so naslednje (Ryff 1989):
sprejemanje samega sebe pozitiven odnos do samega sebe predstavlja osrednjo znailnost
pozitivnega psiholokega delovanja. Ta vidik prav tako vkljuuje druge vidike posameznika
kot osebe in pozitivne obutke o preteklem ivljenju;
osebnostna rast izraa obutek za nadaljnji razvoj in potencial kakor tudi odprtost za nove
izkunje in obutek poveanega znanja;
smisel ivljenja kot dimenzija kae, ali ima lovek cilje in jasno smer v ivljenju, ali
ohranja pomembnost preteklosti in sedanjega ivljenja ter preprianje, ki mu zagotavljajo
namen v ivljenju;
obvladovanje okolja dimenzija izraa usposobljenost za upravljanje zahtevnega okolja in
obenem zmonost izbire ali oblikovanja osebno primernih okvirjev;
avtonomnost ta dimenzija obsega razsenost atributov, kot so samodeterminacija,

neodvisnost, notranje mesto nadzora, individualizacija in notranja ureditev vedenja. Osnovo

za predstavljene atribute predstavlja dejstvo, da so misli in dejanja lastne loveku in jih ne
smejo doloati drugi;
pozitivni odnosi z drugimi omenjeno dimenzijo opredeljujejo topli izpolnjujoi in
zaupanja vredni odnosi z drugimi ljudmi, zaskrbljenost zaradi DP drugih, sposobnost mone
empatije, naklonjenost in intimnosti ter razumevanje dajanja in sprejemanja lovekih
odnosov.
Vpliv razlinih dejavnikov na psiholoko dobro poutje
Ryan in Deci (2001, str. 149158) sta zbrala spoznanja razlinih raziskovalcev, povezana z
vplivom razlinih dejavnikov na PDP. Ta so tako naslednja:
Ryffova s sodelavci je raziskovala povezavo med velikimi petimi lastnostmi osebnosti z
vedimenzionalnostjo PDP. Tako ne presenea, da sta Schmutte in Ryff (1997) ugotovila,
da so ekstravertnost, vestnost in nizek nevroticizem povezani z eudaimoninimi
dimenzijami samosprejemanja, obvladovanjem okolja in ivljenjskega smisla, odprtost do
izkunje je bila povezana z osebnostno rastjo, prijetnost in ekstravertnost sta bili povezani
s pozitivnimi odnosi z drugimi, medtem ko je bil nizek nevroticizem povezan z avtonomijo;
Ryff in Singer (2000) sta na osnovi izsledkov empirinih in teoretinih tudij predstavila,
da se razline dimenzije eudaimoninega ivljenja odraajo pozitivno na zdravju s svojimi
zdravilnimi uinki, vkljuno z boljim avtoimunskim funkcioniranjem. Njuno delo
nakazuje, da je v okviru PDP dimenzija pozitivnih odnosov z drugimi e posebej
pomembna za promocijo procesov, povezanih z zdravjem;
Ryan in Frederick (1997) sta ocenila subjektivno vitalnost, ki jo opredeljujeta kot pozitivno
in fenomenoloko dostopno stanje, v katerem je na voljo dovolj energije za oskrbovanje
jaza. To sta uporabila kot indikator eudaimoninega DP. Odkrila sta, da ne samo, da
subjektivna vitalnost korelira s psiholokimi faktorji, kot so avtonomija in povezanost z
drugimi, ampak da tudi kovariira s psihinimi simptomi. Prepriana sta, da je vitalnost
fenomenoloko izstopajoa variabla, na katero vplivajo tako somatski kot psiholoki
faktorji;
Eudaimonino izhodie pri DP je, da gre pri tem za stopnjo, do katere je lovek polno
funkcionalen (Rogers 1963). V skladu s tem se lahko neka oseba smatra kot bolj polno
funkcionalna in z vijo stopnjo DP, e je v doloenih pogojih (npr. smrt ljubljene osebe)
izkusila kaj hudega, ne pa se izognila npr. negativnemu ustvu alosti. Iz eudaimoninega
stalia so represija, razkrinkanje in prevelik nadzor, v primerjavi s premajhnim nadzorom
emocij, neprimerni za DP. King in Pennebaker (1998) nakazujeta, da ima potlaevanje ali
zadrevanje emocij resne posledice za psiholoko in fizino zdravje;
Ryff in drugi (1999) so skozi prizmo eudaimonine prizme raziskali vpliv revine na PDP.
Ugotovili so, da je socialno-ekonomski status povezan z dimenzijami sprejemanja samega
sebe, ivljenjskega smisla, osebnostne rasti in obvladovanje okolja. Mnogo negativnih
uinkov nijega socialno-ekonomskega statusa izhaja iz procesa drubenega primerjanja
med ljudmi, pri emer so se tisti revneji na negativen nain primerjali z drugimi in se
poutili nesposobne pridobiti vire, s katerimi bi lahko ublaili obstojee neenakosti;
veliko eudaimoninih in drugih teoretikov se je spraevalo o bogastvu in materializmu kot
o ivljenjskih ciljih. Izhajajo iz SDT in eudaimoninega stalia sta Kasser in Ryan (1993
in 1996) povezala denar in materializem z dobrim poutjem. Predvidevala sta, da bodo
ljudje, ki bolj cenijo bogastvo osebnega prijateljstva, osebno rast itd. kot cilje, ki se bolj
nanaajo na zadovoljevanje psiholokih potreb, izkazali nijo stopnjo SDP. Z
eudaimoninega stalia prevelika pozornost materialnim dobrinam, vkljuno s slavo in
ugledom, slui v najboljem primeru zgolj parcialnemu zadovoljevanju potreb, v

najslabem pa loveka odvrne od cilja, ki bi primerno zadovoljil njegove potrebe. Preveliko

zasledovanje materialnih ciljev loveka pahne v zasledovanje neavtonomnih ciljev, kar ga
lahko vodi v obutke neavtentinosti in nijega DP. Iz tega sledi, da loveku, ko dosee
toko, na kateri se je izognil revini in si je pridobil osnovna sredstva za ivljenje in
varnost, dodatno pridobivanje bogastva ne pripomore ve bistveno k zvievanju DP in
posledino blaginje, po drugi strani pa bo zadovoljevanje psiholokih potreb bistveno
pripomoglo k njegovemu DP in blaginji. Ve tudij je pozneje podprlo te ugotovitve in
izpostavilo, da bolj ko ljudje svoje napore vlagajo v uresnievanje finannih in
materialistinih ciljev, nije je njihovo DP. Ta napoved se je pokazala za pravilno tako v
razvitih dravah (ZDA, Nemija) (Kasser & Ryan 1996; Schmuck idr. 2000) kot tudi v
ekonomsko manj razvitih dravah, kot sta Rusija in Indija (Ryan idr. 1999). Tako prena
(Ryan idr. 1999) kot vzdolna (Sheldon & Kasser 1998) tudija sta pokazali, da
uresnievanje intrinzinih ciljev poveuje DP, uresnievanje ekstrinzinih, kot je denar, pa
ne izboljuje DP, ali pa ga izboljuje neizrazito. Carver in Baird (1998) pa sta ugotovila, da
je povezava med denarjem in dobrim poutjem v funkciji delne izgube avtonomije loveka,
ki je povezana z zasledovanjem tovrstnega cilja;
ker Ryffova DP definira na multidimenzionalen nain, njeno delo ponuja deskriptivno
tudijo o spremembah DP skozi ivljenjsko obdobje. Skupaj z drugimi raziskovalci jo je
zanimalo, e se koncepcija DP spreminja skozi as, in ali se posamezne komponente DP
spreminjajo skozi as. Odgovor je dvakrat da. Ryffova (1989) je ugotovila, da ljudje v
razlinih starostnih obdobjih svojo pozornost usmerjajo na razline stvari. Mladim ljudem
je pomembno poznavanje sebe, sposobnosti samosprejemanja, stareji pa se bolj
osredotoajo na pozitivno obvladovanje sprememb. Carstensen (1998) je ugotovil, da se
funkcije razmerij spreminjajo skozi as. Mlaji odrasli se bolj zanimajo za novitete, znanje
in razirjanje izkuenj, stareji odrasli pa se bolj zanimajo za globino in ostrino. Ryff (1991)
je primerjala skupine mladih, srednjih let in stareje in naletela na starostne trende v ve
primerih. Stareji odrasli so izkusili manj osebne rasti kot mlaji v skupini; odrasli srednjih
let so izkusili ve avtonomije kot mlaji in stareji; skupina starejih in skupina srednjih let
sta izkusili ve spretnosti kot mlaja skupina. Ni pa bilo mo najti starostnih trendov glede
pozitivnih odnosov z drugimi in glede samosprejemanja;
Waterman (1993) je nael povezavo med eudaimoninimi izidi in z rastjo povezanimi,
napornimi izzivi.
e zakljuimo, ugotovimo, da se tako hedonina kot eudaimonina perspektiva pribliujeta
sklepu, da se denar ne zdi zanesljiva pot do sree ali zadovoljstva. Povezava med bogastvom in
DP je v najboljem primeru nizko pozitivna, eprav se je potrebno zavedati, da materialna
podpora lahko omogoi dostop do virov, ki so pomembni za sreo in samo-realizacijo. Oitno
obstaja precejen rizik, ko gre za revino in malo pozitivnih okoliin, ko gre za bogastvo, e
iemo povezavo z dobrim poutjem. tudije kaejo na nekaj eudaimoninih tveganj za tiste,
ki previsoko vrednotijo bogastvo in materialne dobrine (Ryan & Deci 2001, str. 154).
Merjenje psiholokega dobrega poutja
Za merjenje PDP so raziskovalci prav tako razvili merski instument. Gre za mersko lestvico,
ki trditve zdruuje v skladu s estimi dimenzijami PDP, ki so: (i) sprejemanje samega sebe, (ii)
osebnostna rast, (iii) smisel ivljenja, (iv) obvladovanje okolja, (v) avtonomnost in (vi)
pozitivni odnosi z drugimi.
Tako so v okviru prve dimenzije sprejemanje samega sebe zdruene trditve, s katerimi pri
posamezniku skuamo ugotoviti odnos do samega sebe z razlinih vidikov (z vidika preteklosti,

primerjav z drugimi ipd.). Osebnostna rast je v merskem instrumentu predstavljena z devetimi

trditvami, ki govorijo o lovekovi pripravljenosti za nadaljnji razvoj, odprtosti za nove izkunje
in spremembe, posedovanju potrebnega znanja ipd. lovekov smisel je v vpraalniku zajet prav
tako z devetimi trditvami. Z njimi ugotavljamo, ali ima lovek cilje in jasno smer v ivljenju,
ali daje pomembnost preteklosti in sedanjemu ivljenju ter s tem goji preprianje, da ima
njegovo ivljenje namen. etrta dimenzija obvladovanje okolja je predstavljena prav tako
z istim tevilom trditev, s katerimi ugotavljamo posameznikovo usposobljenost za upravljanje
zahtevnega okolja in obenem zmonost izbire ali oblikovanja osebno primernih okvirjev.
Avtonomnost temelji na trditvah, ki govorijo o lovekovi odvisnosti/neodvisnosti,
notranjem/zunanjem mestu nadzora, individualizaciji, samodeterminaciji ipd. Zadnja dimenzija
pozitivni odnosi z drugimi je izraena s trditvami o druinskem ivljenju posameznika,
njegovimi odnosi z ojim in irim okoljem, kakovostjo odnosov ipd.
Validacijo slovenske oblike vpraalnika PDP sta izvedla Avsec & Soan (2009), prav tako je
validacijo omenjenega merskega instrumenta zaslediti tudi v arotar iek (2012) in arotar
iek in Milfelner (2013).
Naini krepitve psiholokega dobrega poutja
K PDP' lahko pozitivno prispevajo tudi aktivnosti, kot so npr. aktivna vloga v druini (pomo
partnerju in otrokom), sosedska pomo in druge aktivnosti v skupnosti, dobrodelnost,
prostovoljstvo, politino delovanje, vkljuevanje in izvajanje izobraevalnih dejavnosti in
drugo. Lahko bi rekli, da gre za aktivno izvajanje osebne odgovornosti do drube.
Za dvig PDP lahko uporabimo tudi tehnike, ki jih ljudje lahko uporabljajo za priblievanje k
zadostni in potrebni osebni celovitosti (ZIPOC). loveka obravnavajo razline znanstvene
discipline: antropologija, sociologija, psihologija, ekonomija, filozofija, kognitivne znanosti in
druge. Spoznanja prej omenjenih ved smo v obravnavi loveka kot zaposlenega uporabili
prepleteno in jih dopolnili tudi s spoznanji s podroja spiritualizma oz. duhovnosti. Tako je
lovek veplastno bitje; je (vsaj) telesno, duevno, socialno, duhovno, ekonomsko, vrednostno,
strokovno, teritorialno, avtonomno, svobodno, neponovljivo, religiozno, osebnostno,
kognitivno, kulturno, racionalno in etino bitje. Glede na na predmet raziskovanja pojmujemo
loveka takole: lovek kot dialektini sistem bistvenih lastnosti loveka je veplastno bitje; je
v sinergiji, ne le posamino kot:
telesno/bioloko/naravno (telo),
duevno (ustvovanje, zaznavanje, miljenje in volja),
socialno/drubeno (lovekovi odnosi z drugimi, medosebni odnosi in socialno soitje
drubena integriranost, vkljuenost v razline ivljenjske vloge tudi kot specializiran
strokovnjak z vejo ali manjo sposobnostjo za ustvarjalno medstrokovno sodelovanje),
duhovno (samouresnievanje, iskanje ivljenjskega smisla) in
ekonomsko bitje (zadovoljevanje materialnih potreb kot osebe, druinskega lana,
sodelavca in pripadnika neke ire skupnosti) ipd.,
ki ga zaznamuje celostni vzorec relativno trajnih znailnosti, po katerih se posamezne osebe
razlikujejo med seboj.
Gre za tehnike za krepitev: (i) telesnega ravnovesja, (ii) duevne zrelosti, (iii) drubene
integriranosti, kamor uvramo tudi lovekovo poklicno usposobljenost, (iv) duhovne zrelosti
in (iv) ekonomske stabilnosti. Kot bo prikazano v nadaljevanju, tehnike segmentiramo v: (i)
tehnike zagotavljanja telesnega ravnovesja, (ii) tehnike umetnosti ivljenja, (iii) tehnike

strokovnega in delovnega razvoja in drubene integriranosti, (iv) tehnike duhovnega razvoja in

(v) tehnike ekonomske stabilnosti ipd. (arotar iek 2012).
Med tehnike zagotavljanja telesnega ravnovesja smo uvrstili: fizine aktivnosti (razline oblike
porta), zdravo prehrano, jogo, meditacijo, reiki, ajurvedo, masao in aromaterapijo,
sproanje, tehnike dihanja, zdravljenje z glasbo in barvo ter bioenergijo. Sem bi lahko uvrstili
tudi tai chi in druge tehnike, ki pa jih zaradi omejenosti obsega te znanstvene monografije nismo
posebej izpostavili.
Med tehnike za zagotavljanje duevne zrelosti po naem mnenju sodita poleg kognitivnih
metod, vizualizacije in ivljenja v sedanjem trenutku, e krepitev ustvene in socialne
inteligence ter meditacija. Tako kot k prvem sklopu aktivnosti bi tudi v tem lahko dodali e
meditacijo in druge tehnike, ki smo jih pustili ob strani.
Kot tretji sklop aktivnosti, ki jih lovek lahko izvaja za zagotavljanje ZIPOC in posledino DP,
smo navedli tehnike drubene integriranosti, kamor uvramo tudi lovekovo poklicno
usposobljenost. Gre za aktivnosti, kot so strokovni, osebnostni in delovni razvoj kot elementi
osebnega razvoja. K harmoniji tudi na tem podroju lahko prispeva poleg joge in budistinih
principov prebujenosti e tai chi in druge tehnike razlinih avtorjev.
Naslednji sklop predstavljajo tehnike za zagotavljanje duhovne zrelosti. Sem sodijo poleg
meditacije in krepitve duhovne inteligentnosti e logoterapija, taoistini holistini principi, tai
chi, joga, krepitev nenavezanosti in drugo.
Nekoliko manj pomembne za poveevanje PDP so tehnike ekonomske stabilnosti, saj so
raziskovalci PDP odkrili, da se denar ne zdi zanesljiva pot do sree ali zadovoljstva.
Ali zaposleni v Sloveniji omenjene tehnike ne poznajo, poznajo ali izvajajo smo prouevali v
raziskavi leta 2012. Ve o tem glej arotar iek (2012) ter arotar iek in Milfelner (2013).
Ne smemo pa pozabiti, da je lovek pogosto tudi v vlogi sodelavca in da je pomembno tudi
njegovo DP na delovnem mestu. Tudi organizacije kot delodajalci lahko prispevajo k dvigu
PDP svojih sodelavcev, npr. z/s (arotar iek 2012):
tem, da sodelavci (pravilno) razumejo svoje dolnosti in pristojnosti,
zagotavljanjem prostih dni in dnevov poitka sodelavcev,
zagotavljanjem potrebnega usposabljanja sodelavcev, da ti dobro delajo in so ob tem
zadovoljni,
zagotavljanjem usposabljanja sodelavcev o zdravem ivljenju in o metodah za laje
premagovanje stresa,
kariernim razvojem sodelavcev,
optimalno organizacijo procesa in posledino dela,
organiziranjem mikropavz,
zagotavljanjem ekonomske varnosti delovnega mesta,
zagotavljanjem tehnine varnosti delovnega mesta,
zagotavljanjem fleksibilnega delovnega asa in ustrezno razporeditvijo dela,
skrbjo za dobre odnose in dobro organizacijsko klimo,
dobro komunikacijo na vseh ravneh v organizaciji,
skrbjo za fizino zmogljivost zaposlenih z najemom telovadnice, fitnes centra ali drugih
oblik redne tedenske rekreacije,

sofinanciranjem rekreacije izven delovnega asa,

sofinanciranjem wellness storitev,
skrbjo za umsko zmogljivost zaposlenih tako, da jim omogoajo sproanje,
vzpostavljenim medgeneracijskim sodelovanjem,
ustvarjanjem prilonosti za stareje odrasle, da ohranjajo udeleenost in angairanost
znotraj organizacije,
skrbjo za varstvo otrok sodelavcev,
in drugim.
Zakaj pa naj vse to ljudje oz organizacije izvajajo? Zato, ker PDP prinaa pozitivne uinke. O
njegovih teh pa ve v nadaljevanju.
Pozitivni uinki psiholokega dobrega poutja
e govorimo o pozitivnih uinkih PDP' velja navesti ugotovitve, ki kaejo, da ljudje, ki
obvladujejo svoje druinsko in drubeno ivljenje, torej obvladujejo okolje, tudi razvijajo
obutek avtoritete, krepijo svojo vlogo ter tudi ustva sree (Deci idr. 2001).
lovek, ki sprejema samega sebe, permanentno osebnostno raste, obvladuje okolje, ima
pozitivne odnose z drugimi, je avtonomen in je nael smisel ivljenja, po naem mnenju:
izvaja prave stvari na pravi nain v pravem asu,
je uinkovit in produktiven,
ustvarja odline rezultate,
je zadovoljen z ivljenjem na splono,
je dober motivator,
ima dobro samopodobo,
ima razirjeno socialno mreo na osebnem in strokovnem podroju,
belei predvsem pozitivna ustva,
ima manj negativnih ustev,
so bolj (psihino in fizino) zdravi,
in drugo.
Zaposleni doivlja svobodo na osebni ravni (za sprejemanje etinih in vrednostnih odloitev),
namenskost naina ivljenja in razvija sposobnosti za doseganje zunanjih ciljev (npr. skrb za
denar, status in poklicna rast) kakor tudi notranjih ciljev (veja zavezanost njihovim
organizacijam). lovekova okrepljena in razirjena socialna mrea na osebnem podroju vpliva
tudi na strokovno podroje, saj so zaposleni na strokovni ravni bolj angairani, sprejeti,
zaupanja vredni in socialno zdravi, kar podpira tudi pripadnost njihovi organizaciji s irjenjem
njihovega vedenjskega repertoarja (Garg & Rastogi 2009, str. 48).
Zato ne presenea, da sodelavci, ki so navdueni in so zavezani svojemu ivljenju v smislu
avtonomnosti, obvladovanja okolja, osebnostne rasti, pozitivnih odnosov z drugimi, smisla
ivljenja in sprejemanja samega sebe, izkuajo sreo v osebnem ivljenju, poleg tega pa vpliv
teh uinkov prenaajo na njihovo strokovno podroje. Torej zagotavlja zadovoljitev psiholokih
potreb vejo voljo in samodeterminacijo kot pa nadzor in pritisk na spodbujanje PDP v smislu
zavezanosti na delovnem mestu. To je izjemno pomembno ne samo zato, ker lovek preivi
veliko asa na delovnem mestu, ampak tudi zato, ker so sreni ljudje veliko produktivneji na
razline naine (Garg & Rastogi 2009, str. 44).

Nija raven PDP je znailna za tiste ljudi, ki se utijo manj sposobne, kar vodi v neuspehe,
degradacije in sramoto, e ne opravljajo obveznosti v skladu s priakovanji (Judge idr. 1997).
Zanimivo je to, da vija raven PDP:
zagotavlja ljudem, da izkusijo veje zadovoljstvo z isto vrsto delovnih pogojev, ker so
samozavestneji in zato te pogoje bolje izkoristijo. Z drugimi besedami: DP zaposlenih
lahko povzroi pozitivna ustva, kar lahko raziri obseg pozornosti, zaznavanja in
aktivnosti, ki vodijo k uspehu organizacije (Judge idr. 1997);
omogoa, da se na zahtevnejih ravneh obveznosti poutje povezuje s stopnjo zavzetosti
zaposlenih, zaradi esar so zaposleni ustvarjalneji, inovativneji, visoko socialno
povezani ter fizino in duevno zdravi, kar lahko prispeva k poveanemu uinku razvoja
osebnosti zaposlenih (Fredrickson 1998);
pozitivno vpliva na zavzetost in prizadevnost zaposlenih (Garg & Rastogi 2009, str. 45);
zagotavlja, da so sodelavci organizaciji bolj pripadni (Garg & Rastogi 2009, str. 48).
PDP daje torej veliko koristi, saj ima osrednjo vlogo v zagotavljanju maksimuma pomembnih
rezultatov, ki so povezani z uspenimi in visoko uinkovitimi organizacijami. Ljudje z visoko
ravnijo PDP imajo prednosti kot vodje, managerji in zaposleni (Robertson & Tinline 2008, str.
43).
Tako ne presenea Robertsonovo in Tinlinovo (2008, str. 42) navajanje, da je DP psiholoko
pomembno za ljudi. Poudarjata tudi, da je PDP e celo bolj pomembno za delodajalce in
organizacije. Po mnenju Robertsona in Tinlina (2008, str. 4243) je PDP glavna motivacijska
sila za loveke, procese in sisteme delovne organizacije. Zato organizacija mora delovati na
nain, ki zagotavlja trajno PDP njihovih sodelavcev, saj je le-to povezano s tevilnimi
zaelenimi znailnosti. Poudarjata tudi, da PDP ni nespremenljivo. Pomembno je to, da se
lahko v teku asa izbolja ali poslaba. Da ljudje z boljim psiholokim poutjem delajo bolje
v svojih delovnih organizacijah, ker to prinaa neposredne koristi, menijo tudi drugi
raziskovalci (Harter, Schmidt & Hayes 2002; Wright & Cropanzano 2004; Donald idr. 2005).
Torej obvladovanje okolja, osebnostna rast in sprejemanje samega sebe podpirajo PDP s sreo
na osebnem podroju, ki vpliva tudi na strokovno plat ivljenja in s tem vodi v prehodno stanje
duha zaposlenega. Zato so ljudje lahko produktivneji in se nauijo rasti in napredovati s
pozitivnim razmiljanjem, medtem ko se sooajo z virtuoznostjo na osebnih in poklicnih
podrojih ivljenja. Zaposleni lahko izkusi DP, ki temelji na srei zaradi doseganja dobrega
ivljenja izkunje, da je sprejet in ima pozitivne odnose z drugimi; obutki, da imajo dobro
ivljenje izkunje avtonomnosti in obvladovanja okolja ter smisla v ivljenju , nadomeajo
psiholoke prednosti za izkustvo osebnostne rasti in namena v ivljenju (Seligman idr. 2004).
Garg in Rastogi (2009, str. 49) na osnovi izsledkov raziskav trdita, da je potrebno
posameznikovo splono DP uskladiti z njegovim strokovnim dobrim poutjem, da bi lovek
imel vzpostavljeno ravnoteje na vseh ivljenjskih podrojih. To koristi, saj pomaga
zaposlenim, da razvijejo niz metavrednot za izboljevanje smiselnosti, samodeterminacije,
vpliva, pristojnosti, pripadnosti, pomena in uitka. Rezultati raziskav nas vodijo do sklepa, da
sodelovanje in zaznani nadzor na delovnem mestu sluita kot temeljni obutek evdaimonije
(Kopperud & Vitters 2008). Rezultati se lahko uporabljajo tudi za izboljanje vodenja in zato
tudi managerjev organizacij, ki v celoti izkoria sredstva in osebnostne moi zaposlenih za
upravljanje ciljev in organizacijske uinkovitosti.
Produceralna korist psiholokega dobrega poutja

Ljudje pridobivajo koristi, ne le od dejanskih rezultatov, temve tudi od razmer, ki vodijo do

teh rezultatov (Frey & Stutzer 2005, str. 90). Proceduralna korist predstavlja povsem drugaen
pristop k lovekemu blagostanju glede na standardni pristop, ki je veljaven v ekonomiji.
Ekonomski koncept koristnosti je danes na splono predstavljen kot naravnan na rezultate:
individualna korist je videna kot rezultat ugodnosti in strokov, povezanimi s koristnim
rezultatom (Frey, Benz & Stutzer 2004, str. 377378).
Posamezniki pa lahko, na primer, preferirajo participacijo in avtonomijo pri odloanju na
delovnem mestu, na trgu in tudi v politiki ali glede tega, kako rezultati nastajajo. To so
preference, ki presegajo priakovane rezultate. Ljudje v okviru institucij lahko obutijo vijo
raven SDP, e menijo, da so obravnavani na poten in pravien nain (Frey & Stutzer 2005, str.
9092), zato lahko proceduralno korist definiramo kot DP ljudi, pridobljeno z ivljenjem in
delovanjem pod institucionalnimi procesi, ki prispevajo k pozitivnemu lastnemu obutju,
usmerjenem na prirojene potrebe po avtonomiji, povezanosti in kompetenci (Frey, Benz in
Stutzer 2004, 381).
Proceduralna korist se pojavlja, ker ljudje utijo sebe. Ljudje skrbijo za to, kako dojemajo sebe
kot loveka bitja in kako jih dojemajo drugi (Baumeister 1998). Proceduralna korist obstaja
zato, da jim daje pomembne povratne informacije o sebi, saj imajo razlino naslovljene
prirojene potrebe samodeterminacije (avtonomija, kompetence, povezanost). Z razlinimi
procedurami lahko priakujejo razline proceduralne koristi za oskrbo teh prirojenih potreb
(Frey, Benz & Stutzer 2004, str. 380).
Viri proceduralne koristi so raznoliki. Razvrstimo jih lahko v tri ire kategorije. Kot prvo gre
za proceduralno korist, katero ljudje dobijo od institucij. Ljudje imajo preference glede tega,
kako se sprejemajo razline odloitve. Drugi, proceduralno korist ljudje dobijo iz
individualnega obnaanja, ko imajo intrinzino stalie do delovanja ali izbire procesa, v
katerega so vkljueni. Tretji,bi lahko rekli, da je proceduralna korist vkljuena v interakcije
med ljudmi. Po eni strani so ljudje zadovoljni s svojim ravnanjem na poten nain ali so
prijazni/iskreni do drugih, neodvisno od rezultatov. Po drugi strani pa ljudje ocenjujejo ukrepe,
ne samo glede na to, kakne so posledice, ampak tudi namen teh ukrepov (Frey in Stutzer 2005,
str. 92). Proceduralna korist je oitno pomembna na trgu dela. Scitovsky (1976) trdi, da je
zadovoljstvo pri delu pomemben vir koristnosti. Pravi celo, da je 'razlika med eljami in
odporom pri delu lahko pomembneja od razlike v ekonomskem zadovoljstvu, ki povzroa
razlike v prihodkih' (Frey & Stutzer 2005, str. 90).
Raziskave na podroju proceduralne koristi so izpeljane iz socialne psihologije, na primer, DP
se sklada z realizacijo lovekega potenciala (Ryff in Singer 1998), samodeterminacije (Ryan
in Deci 2000) ali osebnega nadzora (Seligman 1992) (povzeto po Stutzer & Frey 2006, str. 393).
3

SAMODETERMINACIJA

Teorija samodeterminacije ali samo-doloanja (angl. self-determination theory SDT) je poleg

PDP druga perspektiva, povezana s konceptom eudaimonije (sree) ali samouresnievanja kot
osrednjega definicijskega aspekta DP (Ryan in Deci 2000b). Omenjena perspektiva ne samo,
da je vkljuila koncept eudaimonije ali samorealizacije kot osrednji aspekt DP, ampak je
poskuala doloiti, kaj pomeni to samega sebe realizirati in kako je to mogoe dosei (Ryan &
Deci 2001, str. 146).

Ljudje bodo bolj motivirani, ko nekaj delajo samo za zabavo, ko lahko prosto izbirajo aktivnost
(avtonomija), ko obvladajo aktivnost (kompetentnost) in ko se utijo povezani s pomembnimi
ljudmi, kot so manager (vodja), star, uitelj ali timski kolegi (povezanost), in utijo, da jih ti
podpirajo, meni Gagn (2003, str. 202). Iz tega lahko razberemo, da imajo ljudje tri prirojene
psiholoke potrebe. Omenjene potrebe so: (i) potreba po kompetenci, ki je povezana z
uspenostjo v doseganju optimalno zahtevnih ciljev in sposobnostjo dosei elene rezultate
(npr. Skinner 1995; White 1959), (ii) potreba po avtonomiji, ki je povezana z nabiranjem
izkuenj in obutkom, da je lovek iniciator (pobudnik) lastnih akcij (deCharms 1968; Deci
1975), in (iii) potreba po povezanosti, ki zadeva vzpostavljanje smisla za vzajemno spotovanje
in medsebojno zaupanje (Baumeister & Leary 1995; Harlow 1958; povzeto po Baard, Deci &
Ryan 2004, str. 2046).
SDT torej predpostavlja tri osnovne psiholoke potrebe: avtonomijo, kompetenco in povezanost
in trdi, da je zadovoljevanje teh potreb esencialno za psiholoko rast (intrinzina motivacija),
integriteto (ponotranjenje in asimilacijo kulturnih praks) in blagostanje/DP (ivljenjsko
zadovoljstvo in psiholoko zdravje), prav tako pa tudi izkunje z vitalnostjo in skladnost s
samim sabo. Zadovoljevanje potreb je naravni cilj lovekovega ivljenja, ki osmilja mnogo
namenov, ki leijo za lovekimi dejanji (Deci & Ryan 2001, str. 146147). Zato, po mnenju
SDT, delovne klime, ki dovoljujejo zadovoljevanje teh potreb ljudi kot sodelavcev, pospeujejo
njihovo angairanost (zavzetost) in PDP (Deci idr. 2001, str. 931).
e povzamemo, lahko reemo, da SDT razlikuje vsebino ciljev ali izidov in urejevalne procese,
s katerimi se cilji in izidi zasledujejo, ustvarja napovedi za razline vsebine in za razline
procese. Nadalje uporablja koncept prirojenih psiholokih potreb kot osnovo za integriranje
razloevanj vsebin ciljev in urejevalnih procesov ter napovedi, ki izhajajo iz teh razloevanj
(Deci in Ryan 2000, str. 227). Deci in Ryan (2000, str. 243) navajata, da v skladu s SDT
fluktuacije v zadovoljevanju potreb direktno napovedujejo fluktuacije v lovekovem DP.
SDT opisuje razmere, ki pospeujejo, ne pa zmanjujejo, DP v razlinih razvojnih obdobjih in
doloenih socialnih kontekstih, kot so ola, delovno mesto, prijateljski odnosi. SDT s tem ne
sporoa, da so osnovne potrebe enako cenjene v vseh druinah, drubenih skupinah in kulturah,
ampak zagovarja tezo, da bo zanikanje teh potreb imelo negativne psiholoke posledice v vseh
drubenih in kulturnih kontekstih. SDT ima tako podobnosti kot razlike v primerjavi z
evdaimoninim pristopom. Deci in Ryan (2001, str. 147) se v celoti strinjata, da se DP sestoji
iz neesa, kar je Rogers (1963) poimenoval kot biti polno funkcionalen, bolj kot zgolj iz
zadovoljevanja elja. Prav tako se strinjata, da biti eudaimonien pomeni biti avtonomen,
kompetenten in povezan. Kakorkoli e, njun pristop temelji na tem, da so te lastnosti osnovni
gradniki, ki sestavljajo DP, medtem ko Ryff in Singer (1998) pravita, da z njimi definiramo DP.
SDT zagovarja tezo, da zadovoljevanje osnovnih psiholokih potreb povzroa subjektivno in
PDP. Zadovoljstvo z ivljenjem in obutenje relativno ve prijetnih obutkov in relativno manj
neprijetnih obutkov (kar sta temeljni merili subjektivnega DP) veinoma kae na PDP, saj so,
kot pravi Rogers, emocionalna stanja indikativna za evalvacijo organskih procesov.
Ocenjevanje pozitivnih in negativnih ustev je toliko koristno, kot so sama ustva, hkrati pa so
pomembni tudi dogodki v ivljenju, vkljuno z upotevanjem lastnega jaza. V raziskavi o SDT
smo SDP razumeli kot enega od veih indikatorjev blagostanja. Hkrati smo ugotovili, da obstaja
ve vrst pozitivnih izkuenj in da nekateri pogoji, ki povzroajo SDP, ne promovirajo
eudaimoninega DP. Po drugi strani je pa, kot predvideva SDT, obutenje uspenosti pri
aktivnosti, medtem ko je lovek hkrati imel obutek avtonomnosti, rezultiralo v obutku sree
in vitalnosti. Ker okoliine, ki promovirajo SDP, ne rezultirajo nujno v eudaimoninem

blagostanju, je SDT raziskava dopolnila SDP merila za ocenjevanje samoaktualizacije,

vitalnosti, psihinega zdravja z namenom oceniti DP kot zdravo, skladno in vitalno
funkcionalno (Deci & Ryan 2001, str. 147).
Teoretine podlage modela samodeterminiranosti
Ryan in Deci (2001, str. 146147) SDT oznaujeta kot perspektivo, ki je po eni strani vkljuila
koncept eudaimonije ali samorealizacije kot osrednji vidik DP in po drugi strani poskuala
doloiti, kaj je to samega sebe realizirati in kako je to mogoe dosei. SDT predpostavlja tri
osnovne psiholoke potrebe: avtonomijo, kompetenco in povezanost in trdi, da je
zadovoljevanje teh potreb bistveno za psiholoko rast (intrinzino motivacijo), integriteto
(ponotranjenje in asimilacijo kulturnih praks) in DP (ivljenjsko zadovoljstvo in psiholoko
zdravje); prav tako so bistvene izkunje z vitalnostjo (Ryan in Frederick 1997) in skladnost s
samim sabo (Sheldon in Elliot 1999).
Zato Musek (2008, str. 144) poudarja, da se med obema prej povzetima paradigmama, torej
med subjektivnim in psiholokim dobrim poutjem, nahaja model determinacije, po katerem so
dimenzije PDP dejavniki, ki spodbujajo PDP, vendar ga ne opredeljujejo. Model predvideva,
da je temeljni dejavnik, ki deluje na SDP in na PDP, zadovoljevanje temeljnih lovekovih
potreb.
Potrebe kot temelj samodeterminacijske teorije
Ko govorimo o potrebah, ne moremo mimo teorije Hulla, ki definira potrebe kot prirojene,
organizmu potrebne motive, in teorije Murraya, ki te definira bolj na psiholoki kot na fizini
ravni. eprav teoriji Hulla in Murraya bistveno ne zaznamujeta potek motivacijskih
raziskovanj, pa poskrbita za kontrast s samodeterminacijsko teorijo, saj gre za makroteoriji
motivacije, ki jasno upotevata koncept potreb in oznaujeta svojo metateoretino osnovo. V
SDT pa so potrebe oznaene kot psiholoka hrana, ki je bistvena za psiholoki razvoj, integriteto
in DP, loveke potrebe oznaujejo nujne pogoje za psihino zdravje oz. DP. Psihino zdravje
zahteva zadovoljene vse tri potrebe, le ena ali dve zadovoljeni potrebi nista dovolj (Deci &
Ryan 2000, str. 228229).
Z opredelitvijo potreb na psiholoki ravni smo ustvarili povezavo med SDT in nekaterimi
osebnostnimi teorijami, ki uporabljajo koncept potreb. Osebnostne teorije, ki bolj empirino
raziskujejo potrebe (McClelland 1985; Murray 1938), vidijo potrebe kot priuene, medtem ko
teorije, ki niso kvantitativno naravnane izpostavljajo, da so psiholoke potrebe prirojene (Kohut
1977; Maslow 1943).
Za nae raziskovanje je pomembno delo Whita (1959), ki je zagovarjal, da je razumevanje
vedenja in zahtevanje razvoja, ki poganja motivacijo, dopolnjeno z razlinimi tipi prirojene
motivacije, konceptualizirane na psiholoki ravni. Uporaba termina motiv, katerega je White
uporabil za opis motivacijskega nagnjenja, je zelo podobna definiciji psiholoke potrebe kot jo
uporablja SDT (Deci & Ryan 2000, str. 231).
V skladu s SDT imajo posamezniki tri prirojene psiholoke potrebe: potrebe po kompetencah,
avtonomiji in povezanosti (Deci, Ryan & Baard 2004, str. 2046). Namen omenjenih potreb je
jamiti optimalne izzive in premo doivljajev ali uinkovitost v fizinem in drubenem svetu,
iskanje povezanosti in obutkov izkustev varnosti, zaupnosti z drugimi ter samo-organiziranost
in reguliranje posameznikovega lastnega vedenja, ki vkljuuje tenje za delo proti notranji
koherenci terintegraciji med regulacijskimi zahtevami in cilji (Deci & Ryan 2000, str. 252).

Potrebe nam povedo, kaj (zadovoljstvo) in zakaj (razvoj) hoemo dosei cilje (Deci & Ryan
2000, str. 228).
Potrebe po kompetencah smatramo za eno od treh temeljnih psiholokih potreb, ki lahko
okrepijo loveko aktivnost in morajo biti zadovoljene za dolgorono psiholoko zdravje (Deci
& Ryan 2000, str. 231). Deci, Ryan in Baard (2004, str. 2046 ) navajajo, da se potrebe po
kompetencah nanaajo na uspeh pri optimalno zahtevnih nalogah in zmonost dosei elene
rezultate. Prilagodljive posledice relativno posploene potrebe po kompetenci so mogoe
najbolj odkrite, ker zanimiv, odprt in uen organizem lahko bolj sprejema nove izzive v
kontekstu sprememb. Potreba po kompetenci, ki je prototipsko oitna v intrinzino motiviranih
aktivnostih, spodbuja poznavanje, gibanje in drubeno rast (Elkind 1971; White 1959). e
ljudje ne izkusijo zadovoljstva iz uenja zavoljo sebe, je manj verjetno, da pritegnejo specifine
veine in usposobljenosti, ki so neloljivo povezane z razvojem novih potencialov za
prilagojeno zaposlitev ali oboje. Uinkovita motivacija in potreba po kompetenci, ki
spodbujata, predstavljata jasno instanco nasprotnega podroja (angl. cross-domain)
vedenjskega nagnjenja, ki v interakciji z okoljem postane bolj osredotoena in specializirana
(Deci & Ryan 2000, str. 252253).
Deci, Ryan in Baard (2004, str. 2046) povzemajo po deCharmsu (1968) in Deciju (1975), da se
potreba po avtonomiji nanaa na posameznikovo doivljanje izbire in njegovega obutja, da je
pobudnik lastnih dejanj. Avtorji kot so Angyal (1965), deCharms (1968), Deci (1980), Ryan in
Connell (1989) ter Sheldon in Elliot (1999), ki jih povzemamo po Deci in Ryan (2000, 231),
menijo da gre za voljo elja organizma je samoorganizacija doivljajev in vedenja ter
koordiniranje aktivnosti s posameznikovo integracijo razuma. Avtonomija zadeva
izkunje/doivljaje integracije in svobode ter je bistveni aspekt zdravega lovekega delovanja
(Deci & Ryan 2000, str. 231). Za uinkovito delovanje v razlinih situacijah specifinih
mehanizmov ni mogoe izvabiti avtomatsko iz kontekstualnih faktorjev. Skozi avtonomijo
ljudje bolje regulirajo svoje lastne akcije in v soglasju z njimi polno razvrajo ali zaslutijo
potrebe in uporabne zmonosti, ki koordinirajo in prioritizirajo procese proti uspeneji
samoohranitvi (Deci & Ryan 2000, str. 254).
Potreba po povezanosti se nanaa na medsebojno spotovanje in odvisnost od drugih
(Baumeister & Leary 1995; Harlow 1958) oziroma na eljo biti povezan z drugimi ljubiti in
negovati ter biti ljubljen in negovan (Baumeister & Leary 1995; Bowlby 1958; Harlow 1958;
Ryan 1993). Ker o povezanosti lahko razpravljamo kot o temeljni potrebi, ima ideja o
povezanosti osrednji pomen, eprav se o njej na iroko ne razpravlja na podroju povezanosti
(Deci & Ryan 2000, str. 231). Potreba po povezanosti ima svoje posebne specifine izrazne
oblike, ki jasno opravljajo nenehno obdelavo bioloke in kulturne evolucije. loveke
povezanosti so element globoke strukture, ki postaja pod selektivnimi pritiski vedno bolj
dovrena. Tenja k relativnim obirnim povezavam z drugimi je rezultat e obstojee tenje za
skrb in zaito potomcev posameznika. Potreba po povezanosti je lahko v asu dovrena ali
konfliktna s samo-organizacijskimi tenjami s potrebo po avtonomiji (Deci & Ryan 2000, str.
253).
Monosti za zadovoljitev teh treh potreb lahko olajajo samomotivacijo in uinkovito
delovanje, saj prispevajo k internalizaciji obstojeih vrednot in regulativnih procesov, kakor
tudi olajajo prilagoditev, ker potreba po zadovoljstvu zagotavlja potrebna hranila za loveko
rast in razvoj (Ryan 1995). Nasprotno pa ovirano zadovoljevanje potreb ogroa motivacijo in
ima negativne posledice (Baard 1994; Ryan idr. 1996; Sheldon, Ryan & Reis 1996).

Te tri potrebe so lahko zadovoljene v asu prepletanja iroke raznolikosti vedenja, ki se lahko
razlikuje med posamezniki in v razlinih kulturah, toda v vsakem primeru je njihova
zadovoljitev pomembna za zdrav razvoj in DP vseh posameznikov neke kulture (Ryan & Deci
2000, str. 231). Prej omenjene potrebe imajo pomembno vlogo v kulturnih prenosih, pomagajo
oceniti, koliko so se posamezniki asimilirali in obdrali v razlinih drubah (Inghilleri 1999).
Pomen zadovoljevanja potreb
SDT se osredotoa na dejavnosti razvoja. To pomeni, da ljudi ne vidimo kot pasivno akajoe
na dosego ravnoteja, ampak jih vidimo kot naravno nagnjene k tistim dejanjem, ki jih notranje
in zunanje obkroajo, jih obvezujejo k aktivnostim, ki jih zanimajo in jih premikajo proti osebni
in medosebni soodvisnosti. Torej ljudi ni potrebno spodbujati k dejanjem. Njihovo vedenje je
osredotoeno na njim zanimive dejavnosti ali pomembne cilje, e so le-ti v kontekstu, ki
omogoajo zadovoljevanje potreb (Ryan & Deci 2000, str. 230).
Za prirojene ivljenjske procese in njihovo spremljajoe vedenje pri ljudeh ni nujno, da
spodbujajo potrebe. V prirojeni posameznikovi naravi je, da deluje v smeri veje psiholoke
diferenciacije in integracije z vidika njegovih zmonosti, njegovega vrednotenja in njegove
socialne povezanosti. Ta prirojena dopolnilna nagnjenja predstavljajo hranilo za trajno
zadovoljevanje potreb ter zasledovanje pozitivnih posledic, vendar zadovoljevanje potreb ni
nujno namen teh dejanj. Za otroke je na primer sprejemljivo, da se igrajo, vendar tega ne
ponejo zato, da bi se poutili kompetentne (Ryan & Deci 2000, str. 230).
tevilne oblike vedenja so usmerjena na zadovoljevanja temeljnih potreb. Ko so ljudje
osamljeni, utegnejo iskati zunanjo drubo, ko so nadzorovani, lahko iejo zunanjo avtonomijo,
in ko se poutijo nesposobne, jim lahko delo postane bolj kompetentno. Toda kadar so ljudje
izkueno razumni, potrebujejo zadovoljstvo, za katero ni nujno, da deluje v smeri
zadovoljevanja potreb, takrat raje ponejo zanimive ali pomembne stvari. Moki, ki zveer sedi
pri klaviaturi in zane igrati del neke glasbe, se lahko izgubi v njeni lepoti in doivlja veliko
zadovoljstvo. Tega ne bo doivel, e se bo priganjal k igranju ali e ni sposoben ustvarjati
glasbe. Potreba po zadovoljstvu, ki v tem primeru pomeni doivljanje avtonomije in
kompetence, je nujna za veselje pri aktivnosti, toda njegova namera v igranju glasbe je teko
zadovoljena potreba. Posameznik hoe delati tisto, kar ga zanima in utiti spontano doivljanje
zadovoljstva tako dolgo, dokler dejavnost samoorganiziranja in naloga ne predstavljata
primernega izziva (prav tam, str. 230231).
Ko je zadovoljevanje fizioloke potrebe ovirano, ljudje po navadi poveajo svoj trud, da bi jo
zadovoljili. Dalj asa, ko so prikrajani, pomembneja je za njih ta potreba. Poleg psiholokih
potreb lahko pomanjkanje zadovoljstva usmerja loveke napore k zadovoljevanju potreb,
vendar so se za onemogoeno zadovoljitev psiholokih potreb pripravljeni prilagoditi, kar
zmanjuje njihove neposredne poskuse za zadovoljitev potreb. Glede na SDT imajo lahko take
defenzivne prilagoditve, nepozorne na individualne zahteve za njihovo ocenjevanje, pomembne
negativne posledice za posameznikovo sposobnost za ivljenje, integriteto in zdravje (Ryan &
Deci 2000, str. 231).
Potrebe v SDT, ki jih vidimo kot univerzalne, prirojene in temeljne za DP, niso vedno
osredotoene na spremembe v potrebni moi (angl. need strength). Domnevamo, da obstajajo
pomembne individualne razlike, ki vplivajo na stopnjo, do katere ljudje hoejo zadovoljiti
potrebe v razlinih kontekstih, zato uporabljamo tako karakteristike drubenega okolja kot
individualne razlike za napovedovanje zadovoljevanja posameznikovih potreb ter za kvaliteto

njihovih doivljajev, vedenja in zdravja. Pri raziskovanju individualnih razlik se strinjamo, da

obstajajo razlike tudi v potrebni moi. Tako kot imajo lahko ljudje razline potrebe po
kompetencah, imajo lahko tudi razlino mone potrebe po hrani (Ryan & Deci 2000, str. 232).
eprav lahko gre za individualne razlike v moi posameznikovih potreb po kompetenci,
avtonomiji in povezanosti, verjamemo, da te prirojene razlike niso najbolj relevantne. Veje
koristi prinaa osredotoanje na individualne razlike v motivacijski usmerjenosti in v
pomembnosti zadovoljevanja ciljev. Nenavadno mono eljo po nadzorovanju poloaja ne
moremo enaiti z mono potrebo po kompetenci ali avtonomiji, ampak s poskusi
zadovoljevanja nezadovoljenih potreb. Tako kot nenavadno mona elja po hrani je tudi
nenavadno mona elja po nadzoru verjetno kompenzacijska (Ryan & Deci 2000, str. 232).
Prirojene potrebe predstavljajo osnovo dinaminim teorijam, ki spajajo razline elje in cilje
nezavednih potreb, katerih se posamezniki neposredno ne zavedajo v doloenem asu. Brez
koncepta prirojenih potreb so vse elje enake v funkcionalni pomembnosti, e so seveda enake
v moi. Zaradi tega ne gre za zagotovitev pomembne psiholoke interpretacije in integracije
raznolikih rezultatov raziskav na podroju intrinzine motivacije ki je temeljna,
vseivljenjska psiholoka funkcija rasti (Deci & Ryan 1980) ter internalizacije (angl.
internalization) kot pomembnega vidika psiholoke integritete in drubene kohezije (Ryan,
Connell & Deci 1985).
SDT je na podroju avtonomnosti loveka pri zasledovanju ciljev zavzela jasno stalie (Ryan
& Deci 2001, str. 156). V skladu s SDT je, da bodo le samostojno zadani cilji zviali stopnjo
DP, uresnievanje heteronomnih ciljev, etudi uspeno, pa ga ne bo. Relativna avtonomija
osebnih ciljev vedno znova napoveduje ugoden vpliv na DP, tako na medosebni kot na
znotrajosebni ravni analize (Ryan & Deci 2000). Ta vzorec je bil potrjen tudi v medkulturni
raziskavi, ki kae na to, da je relativna avtonomija loveka pomembna, pa e je ta lovek bolj
kolektivistien ali bolj individualistien, moki ali enska (Ryan & Deci 2001, str. 157).
Sheldon in Elliot (1999) sta razvila z jazom skladen model o tem, kako je avtonomija povezana
z DP. Z jazom skladni cilji so tisti, ki zadovoljujejo osnovne potrebe in so v skladu z resnino
naravo loveka. Ti cilji so ponotranjeni in zato avtonomni ter posledino izvirajo iz intrinzine
motivacije. Cilji, ki niso skladni z jazom, izraajo zunanjo motivacijo in so ali nepovezani ali
posredno povezani z zadovoljevanjem potreb. Sheldon in Elliot sta ugotovila, da eprav neki
doseen cilj ugodno vpliva na stopnjo DP, je imel tisti doseeni cilj, ki ni bil skladen z jazom,
zelo ibak vpliv na DP. tudija Nixa idr. (1999) je pokazala, da je doseganje ciljev vodilo k
srei in rodilo vitalnost le, e je bilo avtonomno. McGregor in Little (1998) pravita, da sam
pomen cilja pomeni loeno vpraanje, neodvisno od uinkovitosti njegovega doseganja. V
tudiji osebnih projektov sta e ugotovila, da je bila, e je bila uinkovitost povezana s sreo,
relativna integriteta ciljev povezana s pomenom.

Koncept intrinzine motivacije

Raziskovanja koncepta intrinzine motivacije so se zaela v 1970-ih (Deci 1971 in 1972;
Kruglanski, Friedman & Zeevi 1971; Lepper, Greene & Nisbett 1973). Intrizino motivirane
aktivnosti so definirali kot tiste, za katere posamezniki menijo, da so zanimive. Koncept
sovpada z Whitovim (1959) predlogom, da ljudje pogosto sodelujejo v aktivnostih zaradi
doivljanja uinkovitosti ali kompetence, in z deCharmsovim predlogom, da imajo ljudje
primarno motivacijsko nagnjenje za utenje enakih vzronih povzroiteljev s spotovanjem do
njihovih lastnih akcij. Zaradi tega intrinzino motivirano vedenje temelji na posameznikovih
potrebah zaradi obutenja kompetentnosti in samodeterminacije (Deci 1975, povzeto po Ryan
in Deci 2000, 233).
Intrinzina motivacija je povezana z aktivnim delom z nalogami, ki so posameznikom zanimive
in ki jim pomagajo pri njihovi rasti. Izkunje kompetenc in avtonomije so bistvene za
intrinzino motivacijo (Ryan & Deci 2000, str. 233), vendar pa potrebe po kompetencah in
avtonomiji niso zadostno zajete v definiciji intrinzine motivacije. Intrinzino motivirane
aktivnosti niso nujno direktno povezane z zadovoljevanjem teh potreb in vedenja, ki so
povezana z zadovoljevanjem teh potreb, niso nujno intrinzino motivirana. Intrinzina
motivacija je povezana z boljim uenjem, uspenostjo in DP (Benware & Deci 1984; Deci,
Schwartz, Sheinman & Ryan 1981; Grolnick & Ryan 1987a,b; Valas in Sovik 1993; povzeto
po Ryan & Deci 2000, str. 233), zato je pozornost usmerjena tudi na raziskovanje okoliin, ki
zmanjujejo oziroma zviujejo stopnjo intrinzine motivacije (Ryan & Deci 2000, str. 233).
Deci (1971) je predlagal, da intrinzino motivirano vedenje predstavlja prototip
samodeterminiranih aktivnosti: to so aktivnosti, ki jih ljudje opravljajo naravno in spontano, ko
utijo svobodo pri spremljanju svojih notranjih interesov. Takne aktivnosti je deCharms
(1968) poimenoval notranje zaznavanje mesta vzronosti (angl. internal perceived locus of
causality I-PLOC). Kot so s tudijo ugotovili Deci in drugi (npr. Lepper idr. 1973), v primeru,
ko so zunanje nagrade uvedene s ciljem ukvarjanja z notranjimi interesnimi aktivnostmi, se
ljudje utijo pod kontrolo nagrad, zato se zaznavanje kraja nadzora vedenja premesti z
notranjega na zunanjega. Ljudje ga ne obutijo ve kot svojega in zato se njihova intrinzina
motivacija zmanja. eprav ostaja ta fenomen polemien, vseeno ostaja prisoten in se na iroko
ponavlja. Analiza ve tudij, s katerimi so se ukvarjali Deci, Koestner & Ryan (1999) je
potrdila, da ne le denarne nagrade, ampak tudi vse nakljune otipljive nagrade, pomembno
spodkopavajo intrinzino motivacijo.
Deci in Ryan (2000, 234) navajata izsledke tudij (Deci & Cascio 1972; Lepper & Greene 1975;
Harackiewicz idr. 1984; Amabile idr. 1976), ki so podprle razmiljanje, da je avtonomija
bistvena za intrinzino motivacijo, s kazanjem, da prav tako tudi ostali uspehi in gronje, stalen
nadzor, vrednotenje ter skrajnost vodijo k spodkopavanju intrinzine motivacije, domnevno
zaradi takojnjega premika proti bolj zunanjemu zaznavanju mesta vzronosti.Nasprotno se s
pripravljenimi monostmi in s potrjevanjem posameznikovih notranjih izkustev spodbudi ve
notranjega zaznavanja mesta vzronosti , poveuje se posameznikova intrinzina motivacija in
naraa njegovo zaupanje v lastno delo (Zuckerman idr. 1978; Kostner idr. 1984,; povzeto po
Deci & Ryan 2000, str. 234). Pozneje tudije so namigovale, da imajo dogodki, kot so
vrednotenje, nagrade in monosti, ki so bile prikazane kot tiste z vplivom na intrinzino
motivacijo v zanesljivih smereh, tudi ustrezen uinek na kreativnost, kognitivno fleksibilnost
in konceptualno uenje. Na primer, nagrade in vrednotenja so bile oznaene kot tiste z vplivom
na znievanje kreativnosti (Amabile 1982), kompleksno reevanje problemov (McGraw in

McCullers 1979) in globoko konceptualno procesiranje informacij (Grolnick & Ryan 1987a,b;
povzeto Deci & Ryan 2000, str. 234).
eprav je ideja o spremembi v zaznavanju prostora vzronosti (PLOC) opisana kot uporabna
glede spotovanja sprememb v intrinzini motivaciji in uinkoviti izvedbi, gre e za globlja
vpraanja glede razlogov za pomembnost vpliva zaznavanja prostora vzronosti na motivacijo
in vedenje (Deci & Ryan 2000, str. 234). Deci in Ryan (1980) sta povezala zaznavanje prostora
vzronosti s lovekimi potrebami po obutjih avtonomije s sugeriranjem, da miselni dogodki
vplivajo na intrinzino motivacijo in kvaliteto delovanja, ker vplivajo na domet, do katerega
ljudje doivljajo avtonomijo, dokler so vpeti v aktivnost. Pripravljanje prilonosti in
priznavanje obutkov lahko zviuje obutek samoiniciacije tako, da pripelje do zadovoljitve
potrebe po avtonomiji in se odraa v pozitivnejih rezultatih. tudije v olah (Deci, Schwartz
idr. 1981; Ryan & Grolnick 1986; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 234) in delovnih
organizacijah (Deci, Connell in Ryan 1989; povzeto poprav tam, str. 234) dopolnjujejo
laboratorijske eksperimente z razkritjem v resninih okoljih, ki prikazujejo podporo avtonomiji,
saj to zagotavlja vejo intrinzino motivacijo, poveanje zadovoljstva in zvianje DP.
Ostali zgodnji eksperimenti, ki jih navajata Deci in Ryan (2000, str. 234235), so pokazali, da
pozitiven povratni odziv poveuje intrinzino motivacijo glede na neodziv in da negativen
odziv zniuje intrinzino motivacijo glede na neodziv. Deci in Ryan (1980) sta povezala te
rezultate s potrebo po kompetenci (White 1959) in s predlogom, da uspehi, kot je pozitiven
odziv, napovedujejo posledino zadovoljeno potrebo po kompetenci, kar poveuje intrinzino
motivacijo in obratno. tudija Valleranda in Reida (1984; povzeto Deci & Ryan 2000, str. 234
235) je to potrdila. Dodatne tudije (Fisher 1978; Ryan 1982; povzeto po Deci & Ryan, str. 235)
so razkrile, da ima pozitiven odziv vpliv na poveanje uinka intrinzine motivacije le takrat,
ko posameznik uti odgovornost za kompetentno izvritev, ali takrat, ko ne vpliva na njegov
obutek avtonomije.
Poleg avtonomije in kompetence ima tudi povezanost vlogo, eprav ne osrednjo, v ohranitvi
intrinzine motivacije. To postane razvidno, na primer, ko gre za opazovanje otrok pri zanimivi
aktivnosti v prisotnosti odraslega eksperimenterja, ki ignorira njihove poskuse za interakcijo,
otroci razkrivajo zelo nizko raven intrinzine motivacije (Anderson, Manoogian & Reznick
1976; povzeto po Deci & Ryan 2000, 235). Med odraanjem je intrinzina motivacija
pomembna kot raziskovalno vedenje in teoretiki pravijo, da je raziskovanje bolj mono, e so
otroci primerno vdani staru. SDT predpostavlja, da lahko intrinzina motivacija skozi vse
ivljenje bolj uspeva v kontekstu, za katerega je znailen obutek varne/zagotovljene
povezanosti (Ryan & La Guardia 2000; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 235). Ljudje se
pogosto lotijo intrinzino motivacijskega vedenja v izolaciji (igranje pasjanse, peaenje) s
preprianjem, da relacijska podpora mogoe ni potrebna kot proksimalen faktor v obdranju
intrinzine motivacije. Ta podpora pa je pomembna, lahko gre za oddaljeno podporo, ki skrbi,
da je iztiskanje prirojene rasti in stremljenje k njej bolj verjetno in bolj intenzivno (Deci & Ryan
2000, str. 235).
Koncept ekstrinzine motivacije
Raziskovalci so ekstrinzino motivacijo prvotno raziskovali v smislu vpliva na intrinzino
motivacijo, gledano skozi nespremenjeni nadzor in kot popolno nasprotje intrinzini motivaciji
(deCharms 1968, povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 235). Predpostavljamo, da ekstrinzino
motivacijsko vedenje ni stalno kontrolirano, ampak se lahko spreminja v stopnji, do katere je
samodeterminacija kontrolirana (Deci & Ryan 2000, str. 235).

tevilne teorije izkoriajo koncept internalizacije/ponotranjenja kot centralni proces v

socializaciji (Kelman 1958; Lepper 1983; Meissner 1988; Schafer 1968; povzeto po Deci &
Ryan 2000, str. 235). SDT predlaga, da je podobno kot intrinzina motivacija, ponotranjenje
aktiven in naraven proces, v katerem posamezniki poskuajo preoblikovati drubeno sprejete
obiaje ali zahteve v osebno potrjene vrednosti in samoreguliranje (Ryan idr. 1985; povzeto po
Deci & Ryan 2000, str. 235236). Gre za nain, s katerim posamezniki asimilirajo in
vzpostavijo formalno zunanjo regulacijo, tako da so ti lahko samodeterminirani v asu
njihovega odrejanja. Ko proces ponotranjenja optimalno deluje, se hoejo posamezniki
identificirati s pomembnostjo drubene regulacije, jo asimilirati v svoj integriran obutek sebe
in jo sprejeti kot lastno. e se to ponavlja, ljudje postanejo bolj integrirani, ne le intrapsihino,
ampak tudi drubeno. Te oblike regulacije predstavljajo manj pomemben del
samodeterminiranega vedenja (Deci & Ryan 2000, str. 235236).
Zunanja regulacija predstavlja klasini primer zunanje motivacije, v katerem je vedenje
posameznika nadzorovano s specifinimi zunanjimi okoliinami. V SDT zunanja regulacija
pomeni upotevanje nadzora kakor tudi to, da zunanje reguliranje vedenja napoveduje mono
odvisnost, v kateri se kae nizka podpora, in prenos, e se pojavijo monosti za umik (Deci &
Ryan 1985, povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 236). Medtem ko zunanje regulacije nadzora
vedenja prihajajo iz monih izidov, katere upravljajo drugi, upravlja z introjektno regulacijo
mone posledice posameznik sam. Prototipski primer predstavljajo ponos ali obutki krivde in
sramu. Deci in Ryan (2000, str. 236) navajata avtorje (Ryan 1982; Plant & Ryan 1985), ki
introjekcijo vidijo kot zapletenost ega, javno samozavedanje ali napano samoobdolitev.
Introjekcija predstavlja delno internalizacijo, v kateri so regulacije del posameznika, ampak
niso postale del integrirane celote motivacije, spoznanj in ustev, ki predstavljajo posameznika.
Introjekciji sledi identifikacija, ki je proces, v katerem posamezniki spoznajo in sprejmejo
prioritetne/nevidne vrednosti vedenja. Na primer, e se posameznik identificira s
pomembnostjo zagotavljanja lastnega zdravja in DP, bo naloge, ki so v povezavi s tem, voljan
izvajati. Posledino bo vedenje avtonomneje, eprav gre e vedno za zunanjo motivacijo, ker
vedenje e vedno ostaja koristno (v tem primeru biti bolj zdrav). Za regulacije, ki temeljijo na
identifikaciji, se priakuje, da bodo bolj podprte in povezane z vijo obvezo ter izvritvijo.
Integracija pa je najbolj polna in kompletna oblika ponotranjenja ekstrinzine motivacije, ki ne
obsega le identificiranja s pomembnim vedenjem, ampak tudi lastno integracijo te identifikacije
z ostalimi afekti. Ko so regulacije integrirane, jih ljudje lahko polno sprejemajo z njihovim
prenaanjem v harmonijo ali koherenco z ostalimi vidiki vrednot in identitete (Pelletier, Tuson
& Haddad 1997; Ryan 1995; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 236). Tisto, kar je bilo na
zaetku zunanja regulacija, se povsem preoblikuje v samoregulacijo in rezultat tega je
samodeterminirana zunanja motivacija (Deci & Ryan 2000, str. 236).
Glede na uspenost procesa ponotranjenja poznamo razline tipe ekstrinzine motivacije (slika
2), ki spreminjajo obseg, v katerem so kontrolirani oz. avtonomni. Pri zunanji regulaciji ne gre
za nobeno ponotranjenje, saj predstavlja najbolj kontrolirano obliko zunanje motivacije.
Medtem pa interakcija predstavlja najceloviteje in uspeneje ponotranjenje, kjer so
posameznikove zunanje motivirane akcije polno izrazne oz. izvirajo iz hotenja (Deci & Ryan
2000, str. 236237).
Intrinzina motivacija, ki je del slike 2, predstavlja prototip samodeterminirane (neodvisne)
dejavnosti in kot taka predstavlja standard, s katerimi se lahko kvalitete ekstrinzino
motiviranega vedenja primerjajo z namenom opredeliti stopnjo samodeterminacije. Vertikalna
linija med integrirano regulacijo in intrinzino motivacijo meri na poudarek, da polno

ponotranjena ekstrinzina motivacija ne postane znailna/tipina intrinzini motivaciji (Deci &

Ryan 2000, str. 237). Ciljno usmerjene aktivnosti se lahko razlikujejo po obsegu avtonomnosti
ali samodeterminiranosti, tj. v obsegu, v katerem se odrejajo s polnimi obutki volje in izbire.
Intrinzina motivacija in dobro ponotranjena ekstrinzina motivacija sta temelj avtonomnega
ali samodeterminacijskega vedenja. Avtonomne in kontrolirane aktivnosti vkljuujejo razline
tipe regulacijskih procesov, vendarle pa so vse primeri nameravanega (motivacijskega)
vedenja. Nemotiviranost je stanje, v katerem ljudje obutijo pomanjkanje namena/smotra. V
povezavi s SDT so ljudje verjetno nemotivirani, ko utijo pomanjkanje uinkovitosti ali nadzora
ob spotovanju elenih rezultatov ko niso zmoni regulirati sami sebe s spotovanjem do
vedenja (Pelletier, Dion, Tuson & Green-Demers 1999; povzeto po Deci & Ryan 2000, str.
237). Nemotiviranost predstavlja nasprotje intrinzini in ekstrinzini motivaciji (Deci & Ryan
2000, str. 237), kar je prav tako razvidno iz slike 2.
Slika 2: Intrinzina in ekstrinzina motivacija ter samodeterminacija
Vedenje

Nesamodeterminirano

Samodeterminirano

Tip
motivacije

NEMOTIVACIJA

EKSTRINZINA MOTIVACIJA

Tip
regulacije

Nereguliranje

Eksterno
reguliranje

Introjekcijsko
reguliranje

Identificirano
reguliranje

Integrirano
reguliranje

Intrinzino
reguliranje

Mesto
vzronosti

Neosebno

Zunanje

Do neke mere
zunanje

Do neke mere
notranje

notranje

Notranje

INTRINZINA
MOTIVACIJA

Vir: Ryan & Deci 2000, str. 237

Ponotranjenje in zadovoljevanje potreb
V SDT sta ponotranjenje in integracija vrednosti ter regulacij razumljena kot naravno razvojno
nagnjenje. Internalizacija se ne zgodi avtomatsko. Stopnja, do katere so ljudje zmoni aktivno
sintetizirati kulturne zahteve, vrednote in regulacije ter jih vkljuiti vase, je v veliki meri
odvisna od stopnje, do katere je izpolnitev osnovnih psiholokih potreb podprta za opravljanje
ustreznega vedenja. SDT pravi, da ljudje elijo naravno internalizirati vrednote in regulacije
njihove drubene skupine. To nagnjenje je olajano z obutki za druenje z drugimi, tako kot
so internalizirani tudi obutki kompetence s spotovanjem do regulacije. Da se integracija lahko
zgodi, mora obstajati monost, da se posameznik lahko svobodno odloa in odobrava
posredovanje vrednosti in regulacij (ter jih prilagaja ali preoblikuje, ko je potrebno) (Deci &
Ryan 2000, str. 238).
Stari, ki so svojim otrokom dopuali vejo neodvisnost ter jih pri njej podpirali, so imeli
otroke, ki niso razkrivali le veje intrinzine motivacije, ampak tudi vejo notranjo
samoregulacijo pri (visoko)olskem prizadevanju (Grolnick & Ryan 1989; povzeto po Deci &
Ryan 2000, str. 238). Prav tako so tudi kasneje dokazali, da je percepcija otrok o vpletenosti in
podpori avtonomnosti starev napovedovala ve avtonomne samoregulacije (Grolnick, Ryan &
Deci 1991; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 238). Williams in Deci (1996, povzeto po Deci
& Ryan 2000, str. 238) sta model internalizacije prikazala na podroju uokvirjanja medicinske
ole skrb za visoko kvaliteto zdravja ne zahteva le pozornosti za bioloke in farmakoloke

faktorje, ampak tudi psiholoke in drubene faktorje potrpeljivosti. Raziskovalci so odkrili, da

je pri tudentih, ko predavatelji bolj podpirajo avtonomijo, prisotna veja ponotranjenost
vrednot pri tudiju in so ti bolj avtonomno motivirani. Z laboratorijskim eksperimentom so
Deci, Eghrari, Patrick in Leone (1994; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 238) dopolnili tudijo.
Pomembna je, da ljudje lahko razumejo, zakaj je doloeno vedenje pomembno, da dobijo
priznanje, da so njihova obutja razumljena in da se poutijo svobodne pri sprejemanju
odgovornosti za svoje vedenje (Deci in Ryan 2000, str. 238).
Sheldon in Elliot (1998; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 239) sta opisala stanje integriranega
delovanja kot samoskladje, v katerem so posameznikove potrebe v harmoniji z njegovimi
aktivnostmi. Podpora za povezanost, kompetence in avtonomijo dovoljuje posameznikom, da
aktivno preoblikujejo vrednote in regulacije v njihove lastne ter so zato bolj samodeterminirani
(Kuhl in Fuhrmann 1998; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 239).
Raziskovalci so raziskovali posledice avtonomnejih samoregulacij za kvaliteto vedenja in
duevnega zdravja. Ve teh tudij je uporabilo Ryanov in Connellov (1989; povzeto po Deci &
Ryan 2000, str. 239) pristop. V njuni raziskavi so bili ljudje spraevani, zakaj
prilagajajo/spreminjajo svoje vedenje (npr. zakaj tudenti delajo domae naloge, zakaj pacienti
jemljejo zdravila) in so bili preskrbljeni z razlinimi motivi, ki so predstavljali razline
regulatorske stile, rangirane s strani zunanje regulacije do avtonomne oblike samoregulacije.
Grolnick in Ryan (1987a,b; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 239) sta odkrila, da so tudenti,
ki so bili avtonomneji pri branju besedila, kazali precej bolj konceptualno razmiljanje o tem
besedilu kot tisti, ki so bili bolj nadzorovani. Grolnick, Deci in Ryan (1991; povzeto po Deci &
Ryan 2000, str. 239) so odkrili pozitivno povezavo med avtonomno motivacijo otrok za uenje
in objektivnimi merili izvritve ter uiteljevim poroanjem o otrokovih kompetencah.
Ryan in Connell (1989; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 239240) sta odkrila, da sta relativno
kontroliran in relativno avtonomen stil soodnosna z otrokovim samoporoilom o trdem delu v
oli in s poroilom starev o motiviranosti otroka o olskem delu. Nadzorovanje je bilo
pozitivno povezano s strahom v oli in slabo prilagodljivostjo pri sprejemanju razoaranja,
medtem ko je bila identifikacija pozitivno povezana z veseljem do ole in proaktivnim
sprejemanjem razoaranj. Kae, da tudenti, ki so relativno nadzorovani, lahko zgledajo bolj
motivirani kot bolj avtonomni tudenti. Toda tudenti, ki so bolj nadzorovani, so pripravljeni
delati manj za svoj uspeh in tudi za svoje DP (Deci & Ryan 2000, str. 240).
Intrinzina in ekstrinzina aspiracija
Kasser in Ryan (1993 in 1996; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 244) razlikujeta med
intrinzino (cilji, ki so bolj povezani z zadovoljevanjem temeljnih potreb, npr. osebna rast) in
ekstrinzino aspiracijo (cilji, kot so bogatstvo, slava, ugled). Avtorja menita, da je intrinzina
aspiracija bolj povezana z DP, kakor zasledovanje in doseganje ekstrinzinih aspiracij. V prvi
od treh tudij sta ugotovila, da je indeks aspiracije za tri intrinzine aspiracije (osebna rast,
razmerja, drubeno prepletanje) signifikantno pozitivno povezan s samoaktualizacijo in
vitalnostjo, medtem ko je indeks aspiracije za finanni uspeh (uporabljena je bila ekstrinzina
aspiracija) negativno povezan s temi indikatorji dobrega poutja (povzeto po Deci & Ryan
2000, str. 244). Vija je bila relativna pomembnost finannega uspeha, nija je bila
posameznikova samoaktualizacija in vitalnost. V drugi tudiji sta Kasser in Ryan razirila te
izide na rezultate bojazni in depresije. V tretji tudiji pa sta z enakimi intrinzinimi in
ekstrinzinimi aspiracijami za bogastvo spremljala vzorec ljudi 18-letnikov, heterogenih glede
socio-ekonomskega statusa, rase in pridobljene izobrazbe. Rezultati so pokazali: medtem ko je
izrazito intrinzina aspiracija pozitivno povezana z globalnim drubenim delovanjem in

drubeno produktivnostjo ter negativno povezana z upravljanjem nereda, nasprotno dri za

ekstrinzino aspiracijo oz. finanni uspeh. Postavljanje relativne pomembnosti na materialne
rezultate je ponovno povezano s slabim DP. V dveh kasnejih tudijah sta Kasser in Ryan
(1996; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 244245) dodala e dve ekstrinzini aspiraciji, ugled
in slavo. Analize, povezane z aspiracijo in duevnim zdravjem, so razkrile rezultate, primerljive
s prejnjimi tudijami relativno visok poudarek intrinzini aspiraciji je povezan z vejo
samoaktualizacijo in vitalnostjo kakor tudi manjo depresijo in manjimi fizinimi simptomi;
visok poudarek ekstrinzini aspiraciji pa je povezan z nizko samoaktualizacijo in vitalnostjo in
ve fizinimi simptomi (Deci & Ryan 2000, str. 244245).
Zaznavanje intrinzine oziroma ekstrinzine aspiracije je prav tako razlino povezano z DP.
Ryan in soavtorji (1999; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 245) so na ruskem in amerikem
vzorcu prikazali, da ekstrinzino doseganje ciljev ne poveuje DP, medtem ko ga intrinzino
poveuje. Podobno sta pred tem ugotovila tudi Kasser in Ryan (1996; povzeto prav tam, str.
245). SDT pravi, da zadovoljstvo s cilji in razlogi, zakaj jih ljudje zasledujejo, lahko vplivajo
na DP in se zato, ker sta zadovoljstvo in proces povezana s skrito zadovoljenostjo oziroma
nezadovoljenostjo temeljnih potreb, kovariacija med zadovoljstvom in procesom tipino zgodi
(Deci & Ryan 2000, str. 246).
Zadovoljevanje potreb, kultura in dobro poutje
Tri temeljne psiholoke potrebe po avtonomnosti, povezanosti in kompetencah so
univerzalne in morajo biti zato zadovoljene v vseh kulturah za optimalno zdravlje ljudi. Tooby
in Cosmides (1992; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 246) sta trdila, da imajo ljudje
razvijajoo se naravo, ki vkljuuje temeljne psiholoke potrebe in integracijska nagnjenja. Prav
tako pa gre tudi za znatne razlike v vrednotah in podpori ciljev v razlinih kulturah, kar vodi do
sklepa, da se nekateri deli zadovoljevanja temeljnih potreb lahko zelo razlikujejo od kulture do
kulture (npr. kolektivistine in individualistine kulture). To pomeni, da je pri raziskovanju
posledic, povezanih s temeljnimi potrebami v razlinih kulturah, nujno zavzeti dinamino
perspektivo, ki gre dovolj globoko v psiholoke procese in tam ie povezave med skritimi
potrebami in vedenjem, ki je razlino v razlinih kulturah (Deci & Ryan 2000, str. 246).
V eni od tudij so raziskovalci predstavili povezave aspiracij z DP v Rusiji (Ryan idr. 1999;
povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 246), kjer so rezultati pokazali, da so tisti
posamezniki/tudenti, katerih ivljenjski cilji so bili osredotoeni bolj na razmerja, rast in
skupnost (kakor pa na bogastvo, ugled in slavo), izkazovali vijo raven DP. eprav kae, da je
medkulturno delo na intrizinih in ekstrinzinih ciljih uspeno, avtorji lanka pravijo, da zaradi
specifinih ciljnih zadovoljstev ni nujno, da obstaja enako pojmovanje ali funkcije v razlinih
kulturah in ni nujno, da priakujemo nespremenljive povezave med ciljnimi zadovoljstvi in DP
v razlinih kulturah. Nadaljnje raziskave v tej smeri tudi glede kolektivistinih napram
individualistinim kulturam in avtonomnega ali nadzorovanega procesa, bodo pridobivale na
pomenu (Deci & Ryan 2000, str. 246).
Razline kulturne vrednote in cilji zagotavljajo veje ali manje zadovoljstvo glede potreb,
odvisno od stopnje posameznikove zmonosti, da integrira te vrednote in cilje. Kulture
zagotavljajo orodja, postopke in vrednote, ki ljudem dovoljujejo zadovoljevanje temeljnih
potreb, obutenje voljnosti in izbire, kakor tudi kohezijo in povezanost. Procesi, skozi katere so
skupni cilji in vrednote doloeni, lahko vplivajo na rezultate posameznikov in celotne skupine.
Vseeno pa nekateri kulturni cilji in vrednote sami po sebi niso zmoni integriranja, ker so
neskladni s temeljnimi potrebami in posameznikovimi procesi (Deci & Ryan 2000, str. 247).

Benz in Frey (2004, str. 95134) sta naredila raziskavo o razlinem zadovoljstvu z delom med
samozaposlenimi in zaposlenimi ljudmi. Samozaposleni uivajo vejo korist iz prilonosti 'biti
sam svoj ef'. Koristi avtonomije so tiste, ki razlagajo razlike v celotnem zadovoljstvu pri delu
med samozaposlenimi in zaposlenimi, najbolj v zahodnih dravah. Avtonomija je upotevana,
ker je povezana z monostjo neodvisnega dela, toda samozaposleni verjetno uivajo pri delu
tudi zaradi tega, ker se jim zdijo njihove aktivnosti/delo bolj zanimive. Rezultati raziskave
kaejo, da je povezanost avtonomije s samozaposlenostjo posebno vrednotena v zahodnih
dravah razlog je verjetno tudi to, da so zahodne drave oz. njihove kulture bolj
individualistino usmerjene, medtem ko so nezahodne drave bolj kolektivistino usmerjene
(npr. Azija). Benz in Frey (2004, str. 122) sta ugotovila, da so samozaposleni bistveno bolj
zadovoljni z delom v vseh dravah.
Nezmonost zadovoljevanja temeljnih potreb in nadomestne potrebe
SDT domneva, da procesi in zadovoljstvo z zasledovanjem cilja prinaajo razlike v uspenosti
in DP. e posameznik zasleduje ivljenjske cilje, ki so nepovezani in neskladni s temeljnimi
potrebami, to negativno vpliva na njegovo duevno zdravje in obratno. Medtem ko je pridobitev
intrinzinih ivljenjskih ciljev pozitivno povezano s poveanjem blagostanja, ima pridobitev
ekstrinzinih ivljenjskih ciljev malo uinka na DP. Avtonomno reguliranje zasledovanja ciljev
je povezano z vejo uspenostjo in duevnim zdravjem, saj integrirana regulacija dovoljuje
polneje zadovoljstvo temeljnih potreb (Deci & Ryan, str. 247248).
Navkljub lovekovi vztrajnosti pri zadovoljevanju temeljnih potreb (po kompetenci,
povezanosti in avtonomiji), e druba ni oskrbljena z zanesljivo potjo, ki omogoa izpolnitev
teh kritinih potreb, in e ljudje ostajajo v situacijah, ki konstantno blokirajo zadovoljevanje
potreb, SDT napoveduje pomembne psiholoke stroke in prilagoditve. Nadzorovanje,
zmedenost, kaznovanje in zanemarjanje starev in uiteljev pripomorejo k temu, da sta
avtonomna regulacija in zadovoljevanje potreb manj mogoa, in k rezultatom, kot so notranji
konflikt, odtujitev, bojazen, depresija, kakor tudi prilagoditve v obliki nadzorno regulacijskih
procesov in nadomestnih ciljev (prav tam, str. 248249).
Okolje, ki ponuja pogojno ljubezen, vodi do manj in slabe prilagoditve, kot pa sovrano okolje,
kjer so otroci zapostavljeni ali zlorabljeni in prejemajo redko, nestalno ter grobo pozornost
(Cicchetti 1991). V tem primeru otroci doivijo malo ali sploh ni zadovoljstva treh temeljnih
potreb in bodo verjetno pokazali visoko stopnjo nemotiviranosti in brezosebnosti s svojim
nesrenim sobivanjem (Ryan, Deci idr. 1995; povzeto Deci & Ryan 2000, str. 249).
V primerih, ko posameznikove potrebe ne morejo biti doseene, njegovo inherentno nagnjenje
proti aktivnosti in organiziranosti lahko poskrbi za varovalne reakcije to je najbolja mona
prilagoditev. Zatorej ljudje razvijajo nadomestne motive, neavtonomne regulacijske stile in tog
vzorec vedenja, ki slui za zaito pred gronjami in ohranja toliko zadovoljstva, kolikor se zdi
mono v nepodpirajoi situaciji. Ta kompenzacijski proces ni uporaben le v defenzivi, ampak
tudi v ciljno usmerjenem procesu in zadovoljstvu, ki je povezano z manjo uspenostjo in DP
pozitivna prilagoditev. Ena od komponent prilagoditve pomanjkanja zadovoljenosti potreb
vkljuuje razvoj nadomestnih potreb (Deci 1980) ali nadomestne motive, ki v resnici ne
zadovoljijo temeljnih potreb, ampak zagotavljajo pomono zadovoljstvo. Kasser in soavtorji
(1995) so ugotovili, da najstniki, ko matere izkazujejo nizko demokracijo, nizki nadzor in malo
topline, postavijo vijo relativno pomembnost ekstrinzini aspiraciji za bogastvo (Deci & Ryan
2000, str. 249).

Razvejenost razvoja monih nadomestnih motivov ni nastala le zaradi pomanjkanja

zadovoljenosti temeljnih potreb, ampak je tudi usmerjeno na ohranjanje pomanjkanja
zadovoljstva, ker verjetno ohranjajo posameznikovo osredotoanje na potrebne substitute ali
ekstrinzine cilje, na nain okrepitve 'napanih' ciljev in slabanje negativnih posledic.
Williams in soavtorji (2000; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 250) so to raziskovali na
mladostnikih tisti mladostniki, katerih avtonomnost so stari manj podpirali, so imeli
monejo povezavo z ekstrinzino aspiracijo kot tisti, katerih stari so podprli bolj njihovo
avtonomnost. Prav tako so tisti mladostniki z manj avtonomnost podpirajoimi stari in
monejimi ekstrinzinimi aspiracijami izkazovali zdravju ogroeno vedenje, vkljuujo
uporabo tobaka, alkohola in marihuane. Tako zgleda, da drubeno okolje, ki ovira
zadovoljenost potreb, lahko vrne posameznika k ciljem in aktivnostim, ki sluijo kot
nadomestilo za pomanjkanje zadovoljenosti potreb, toda lahko vsebuje resna tveganja za
fizino in psihino zdravje (Deci & Ryan 2000, str. 250).
Drubeno okolje, ki blokira zadovoljenost potrebe po avtonomiji, podpira kontrolirano
motivacijo, okolje pa prav tako blokira zadovoljenost potreb po kompetencah in povezanosti z
nagibanjem k podpiranju nemotiviranosti, to vse negativno vpliva na uspenost in DP. Klinina
poroila so omenjala, da je anoreksija odgovor na onemogoeno zadovoljenost potreb po
kompetencah in avtonomiji (Bruch 1973; povzeto po Deci & Ryan 2000, str. 251). Hranjenje
oz. nehranjenje predstavlja eno podroje, na katerem ima posameznik kontrolo svojega vedenja
in rezultatov ter se zaradi tega pouti uspeen in zmoen obvladovati (Deci & Ryan 2000, str.
251).
Drubeni koncept podpira potrebe po kompetenci, avtonomiji in povezanosti: (i) za ohranitev
ali poveanje intrinzine motivacije, (ii) za pospeitev internalizacije in integracije ekstrinzine
motivacije, ki se odraa v bolj avtonomni motivacijski ali regulacijski usmerjenosti, (iii) in za
povianje monejih aspiracij ali ivljenjskih ciljev, ki zagotavljajo zadovoljstvo s temeljnimi
potrebami. Intrinzina motivacija, avtonomna regulacija ekstrinzine motivacije in intrinzina
aspiracija so povezani s pozitivnim emocionalnim doivljanjem, visokokvalitetno uspenostjo,
obvarovanjem sprememb zdravstvenega delovanja, in boljim duevnim zdravjem. Raziskave
so pokazale, da je razoaranje s temeljnimi potrebami povezano z manjo intrinzino
motivacijo, bolj kontrolirano regulacijo in amotivacijo ter monejo ekstrinzino aspiracijo.
Potrebe navajajo pogoje, pod katerimi lahko ljudje najbolj polno realizirajo svoje loveke
potenciale (Deci in Ryan 2000, 263).
Vpliv razlinih dejavnikov na samodeterminacijo loveka
Ryan in Deci (2001, str. 150151) tudi za samodeterminacijo loveka navajata spoznanja
razlinih raziskovalcev o dejavnikih, ki vplivajo na samodeterminacijo. Ta so naslednja:
Sheldon s soavtorji (1997) je raziskoval povezavo med petimi velikimi faktorji in DP.
Zanimalo jih je, ali je stopnja variabilnosti v ocenah ljudi glede njihovih osnovnih
znailnosti v razlinih vlogah skozi ivljenje (tudent, otrok, prijatelj, itd.) povezana z DP,
ne da bi upotevali vsako znailnost posebej. Skupaj z Robertsom in Donaghuejem (1994)
je Sheldon pokazal, da je veja variabilnost v lovekovem sprejemanju znailnosti teh vlog
povezana z nijim splonim DP. Kot predvideva SDT, je Sheldon postuliral, da se bodo
ljudje oddaljili od svojih glavnih osebnih znailnosti, ko so v teh vlogah, saj so v teh najmanj
avtentini, torej takrat, ko se lahko najmanj samo-izrazijo;
doloene raziskave v okviru eudaimonine perspektive so se ukvarjale s psiholokimi
pogoji, ki podpirajo pozitivne emocije, vkljuno s sreo in vitalnostjo. Delo, ki je bilo

opravljeno na medosebnih in znotrajosebnih relacijah, je pri tem upotevalo tudi povezavo

med zadovoljevanjem osnovnih potreb in teh emocionalnih indicev DP. Sheldon idr. (1996)
so raziskovali dnevne fluktuacije v zadovoljstvu glede obutka avtonomnosti in
kompetentnosti v obdobju 2 tednov. Z uporabo HLM so ugotovili, da sta na ravni medosebnih odnosov obutka avtonomije in kompetentnosti napovedovala sreo in vitalnost,
prav tako pa so fluktuacije na znotrajosebni ravni, glede zadovoljevanja dveh potreb, kazale
na oitno dobro napoved glede fluktuacije v ustvovanju. Posledino so Reis idr. (2000)
pokazali, da so znotrajosebne fluktuacije v okviru zadovoljevanja treh osnovnih potreb po
SDT napovedovale pozitivna ustva. Torej, dnevne izkunje z avtonomijo, kompetentnostjo
in povezanostjo skupaj na svoj nain doprinaajo k napovedi obutja sree in vitalnosti;
Ryan in LaGuardia (2000) sta raziskovala povezavo med zadovoljevanjem potreb ter
motivacijo in DP. Upotevajo predpostavko, da na DP skozi ivljenjsko obdobje bistveno
vpliva zadovoljevanje psiholokih potreb, sta preverila vlogo povezanosti, kompetenc in
avtonomije. Nain, kako so te potrebe izraene, se spreminja glede na starost, ivljenjske
naloge, izzive in razpon tega, koliko si lovek lahko privoi, kar pa se skozi as spreminja.
Zanimali so ju predvsem drubeni konteksti, povezani s starostjo, kot sta ola in delo in
njun vpliv na DP ter primernost kulturnega polja v podpori evdaimoniji.
Ne glede na to kateri sistem potreb vzamemo kot temelj, mora posameznik skladno
zadovoljevati vse skupine potreb, ki so med seboj prepletene in soodvisne. Zadel (2002, str. 74)
izpostavlja, da lovek lahko z vedenjem vedno vpliva na vse potrebe hkrati. S svojim zavestnim,
vendar kompleksnim vedenjem skua kakovostno zadovoljevati vse potrebe. Da bi dosegal
optimalno zadovoljstvo, ki izvira iz zadovoljevanja potreb, mora v ivljenju izbirati tista
vedenja, s katerimi je mono hkrati skladno usklajevati vse skupne potreb. Pri tem moramo
dodati, da loveku to vedno bolj uspeva, kolikor bolj je osebnostno zadostno in potrebno
celovit. Po tem je tudi njegovo vedenje po mnenju Glasserja (1995, str. 52) celostno. Takno
vedenje pa je sestavljeno iz tirih komponent, ki morajo biti hkrati vse prisotne, e lovek
usmerja svoje vedenje v uinkovito in smiselno zadovoljevanje potreb. Omenjene
komponenete, ki sestavljajo celostno vedenje, pa so: (i) aktivnost, (ii) miljenje, (iii)
ustvovanje in (iv) fizioloki procesi (Zadel 2002, str. 7981). Podobno razmilja tudi
Tropenauer (2010).
Merjenje samodeterminacije loveka
Fokus na smisel v ivljenju dopolnjuje teorija samodeterminacije, ki predpostavlja tri prirojene
psiholoke potrebe po sposobnosti, avtonomiji in povezanosti in postavlja teorijo, da je
izpolnitev teh potreb bistvena za psiholoko rast, integriteto (popolnost) in ugodje oz. DP
(Ryan & Deci 2000 in 2001). Konstrukti, ki se nanaajo na posamezne potrebe, so v bistvu
faktorji, ki pospeujejo DP s tem, da maksimirajo potencial loveka, in ne toliko kot pokazatelja
samega DP. Nadalje dokazujejo, da je prepreevanje katerekoli od teh treh potreb psiholoko
kodljivo. Deci in Ryan (2000 in 2001) sta razvila SDT, da bi razloila tako vsebino cilja kot
tudi procese, skozi katere se cilji zasledujejo. Dokazujeta, da procesi in vsebina cilja izrazito
prispevajo k psiholokemu ugodju dobremu poutja in stresu, e pride do izpolnitve cilja
na nain, ki olajuje (pospeuje) tri osnovne potrebe in ali je motiviran notranje (intrinzino) ali
zunanje (ekstrinzino), pri emer je prvo povezano z boljo motivacijo, uinkom in ugodjem
DP.
Dokazano je, da je SDT uporabna v vseh kulturah. Kljub kulturnim, ideolokim in lokacijskim
razlikam, Kenny in Kenny (2006, str. 153) poroata, da so status, kontrola in nivoji drubene
interakcije univerzalne determinante subjektivne sree v vseh kulturah. Ryan in Deci (2001, str.

147) sta ugotovila, da SDT ne nakazuje, da so osnovne potrebe enako cenjene v vseh druinah,
drubenih skupinah ali kulturah, vendar meni, da bo imelo onemogoanje teh potreb negativne
psiholoke posledice v vseh drubenih ali kulturnih kontekstih. Njuna tudija 'Basic
Psychological Needs' (Osnovne psiholoke potrebe) obravnava zadovoljstvo na temelju treh
identificiranih potreb. Originalna lestvica ima 21 postavk, vendar so avtorji lestvice podali
kratko obliko, ki vsebuje 9 postavk, po 3 v vsaki kategoriji. Daljo in krajo Lestvico osnovnih
psiholokih potreb podrobneje predstavljamo v arotar iek (2012) kakor tudi v arotar iek
in Milfelner (2013).
Uinki samodeterminacije loveka
V skladu s samodeterminacijsko teorijo je osebna raven DP neposredno odvisna od
zadovoljenosti osnovnih psiholokih potreb, ki so opredeljene kot temelj, ki je bistvenega
pomena za permanentno osebnostno rast, celovitost in povezanost (Deci & Ryan 1991; Ryan
1995; povzeto po Garg & Rastogi 2009, str. 45). Od osebnih dejavnikov in dejavnikov okolja,
ki omogoajo avtonomnost, samostojnost, sposobnost in povezanost, priakujejo, da
poveujejo DP, medtem ko dejavniki, ki zmanjujejo izpolnjevanje teh potreb, negativno
vplivajo na DP. To orisuje bistvene zahteve za zagotavljanje optimalnega delovanja naravnih
potencialov za rast in vkljuevanje kot tudi za konstruktiven socialni razvoj, ki sproa spiralno
navzgor obrnjeno pot do DP. Iz tega tudi izhaja, da oblikovanje dejavnosti in okolje, kot eno
od podroij DP, pomembno vpliva na doivljanje DP na drugih podrojih v ivljenju
(Csikszentmihalyi 1997; povzeto po Garg & Rastogi 2009, str. 45).
V raziskavi sta Deci in Ryan (1985) ugotovila, da je avtonomna usmerjenost pozitivno
povezana s samoaktualizacijo, dobrim miljenjem o sebi, razvojem ega in ostalimi pokazatelji
blagostanja oz DP. Koestner, Bernieri in Zuckerman (1992) so raziskovali povezave avtonomne
in nadzorne usmerjenosti za integracijo v osebnost. Rezultati so pokazali, da avtonomno
usmerjeni posamezniki izkazujejo mono pozitivno povezavo med vedenjem in
samoporoanjem o vedenju, medtem ko so tisti z nadzorno usmerjenostjo izkazovali ibko ali
negativno povezavo z razlinimi aspekti njihove osebnosti (Ryan & Deci 2000, str. 241).
Hodgins, Koestner in Duncan (1996) so raziskovali, kako sta avtonomna in nadzorovana
usmerjenost povezani z notranjim delovanjem posameznika v razlinih razmerjih. Rezultati so
pokazali, da je avtonomna usmerjenost pozitivno povezana s posameznikovim doivljanjem
zadovoljstva, prijaznosti, spontanimi interakcijami s stari in prijatelji, medtem ko je
nadzorovana usmerjenost pozitivno povezana z defenzivnim delovanjem (Ryan & Deci 2000,
str. 241242).
Razvoj veje avtonomije in veje povezanosti je v loveki naravi. Assor, Roth in Deci (1999)
so prikazali, da je pogojna ljubezen starev kot disciplinska tehnika povezana ne le z otrokovim
obutkom prisiljenja za izvritev doloenega vedenja, ampak tudi z njegovim obutkom manje
ljubezni in doivljanjem bolj posploene jeze ter zamere do starev. Loitev in neodvisnost sta
vsekakor nezdruljiva s povezanostjo. Biti avtonomen ne pomeni biti loen ali neodvisen od
drugih. Ryan in Lynch (1989) sta dokazala, kako je lahko avtonomija pozitivno povezana s
povezanostjo in DP (Ryan & Deci 2000, str. 242).
Blais, Sabourin, Boucher in Vallerand (1990) so odkrili, da je biti v zaprtem razmerju brez
obutka avtonomije povezano z nizkim veseljem, zadovoljstvom in DP. Podobno so pokazale
tudi raziskave, ki so jih izvedli Fisher (1978) ter Nix, Ryan, Manly in Deci (1999).

Le ko posameznikova ustva povezanosti in kompetence izhajajo iz avtonomnega vedenja,

lahko le-ta razodeva optimalno delo in PDP (Ryan 1993). Zgleda, da je takrat, ko so ljudje bolj
sposobni zadovoljiti vse tri temeljne psiholoke potrebe, regulacija njihovega vedenja oznaena
z izbirami, voljo in avtonomijo, kar se odraa kot vija kakovost vedenja in bolje PDP (Ryan
& Deci 2000, str. 243).
DP ni le subjektivno doivljanje pozitivnega afekta, ampak je tudi funkcija organizma, s katero
posameznik odkriva prisotnost ali odsotnost ivljenjske sile, psiholoko fleksibilnost in globok
notranji obutek ugodja (Ryan & Frederick 1997; Ryan, Deci idr. 1995). SDT napoveduje, da
fluktuacije v zadovoljevanju potreb direktno napovedujejo fluktuacije v DP. Sheldon, Ryan in
Reis (1996) so raziskovali dnevne spremembe v doivljanju avtonomije in kompetence. Odkrili
so, da so na razlinih individualnih stopnjah merila zaznavanja avtonomije in kompetence
signifikantno povezane s kazalci DP. Nadaljnja analiza je pokazala, da dnevna nihanja v
zadovoljevanju potreb po avtonomiji in kompetencah napovedujejo nihanja v dnevnem DP. V
pozneji tudiji so Reis, Sheldon, Gable, Roscoe in Ryan (2000) raziskovali vse tri osnovne
psiholoke potrebe, kjer je vsaka napovedovala svojo vlogo v dnevnem DP. Ugotovili so
podobno kot pri prejnji tudiji (Ryan & Deci, str. 243244).
Ostale tudije so raziskovale relacije med zadovoljevanjem potreb in DP v specifinih okvirjih
(prav tam, 244). Ilardi, Leone, Kasser in Ryan (1993) so izvedli raziskavo, kjer so ugotovili, da
tisti tovarniki delavci, ki priakujejo veje celotno zadovoljstvo pri zadovoljitvi njihovih
potreb po avtonomiji, kompetencah in povezanosti, na delu pokaejo ve delovnega
razpoloenja, vijo raven dobrega mnenja o sebi in bolje DP. S podobnimi raziskavami so se
ukvarjali tudi Kasser, Davey in Ryan (1992) ter Williams, Grow, Freedman, Ryan in Deci
(1996; povzeto po Deci, Ryan & Baard 2004, str. 2049).

PSIHINO DOBRO POUTJE KOT EDEN IZMED REZULTATOV

ZADOSTNE IN POTREBNE OSEBNE CELOVITOSTI

lovek kot dialektini sistem bistvenih lastnosti loveka je veplastno bitje; je v sinergiji, ne le
posamino kot:
telesno/bioloko/naravno (telo),
duevno (ustvovanje, zaznavanje, miljenje in volja),
socialno/drubeno (lovekovi odnosi z drugimi, medosebni odnosi in socialno soitje
drubena integriranost, vkljuenost v razline ivljenjske vloge tudi kot specializiran
strokovnjak z vejo ali manjo sposobnostjo za ustvarjalno medstrokovno sodelovanje),
duhovno (samouresnievanje, iskanje ivljenjskega smisla) in
ekonomsko bitje (zadovoljevanje materialnih potreb kot osebe, druinskega lana,
sodelavca in pripadnika neke ire skupnosti) ipd.,
ki ga zaznamuje celostni vzorec relativno trajnih znailnosti, po katerih se posamezne osebe
razlikujejo med seboj.
lovek kot zaposleni si mora prizadevati za priblievanje k zadostni in potrebni osebni
celovitosti (ZIPOC). Za doseganje ZIPOC ima lovek na voljo razline tehnike za krepitev: (i)
telesnega ravnovesja, (ii) duevne zrelosti, (iii) drubene integriranosti, kamor uvramo tudi
lovekovo poklicno usposobljenost, (iv) duhovne zrelosti in (iv) ekonomske stabilnosti. Zato te
segmentiramo v: (i) tehnike zagotavljanja telesnega ravnovesja, (ii) tehnike umetnosti ivljenja,
(iii) tehnike strokovnega in delovnega razvoja in drubene integriranosti, (iv) tehnike
duhovnega razvoja in (v) tehnike ekonomske stabilnosti.

Kolikor bolj je lovek celovit, toliko vije je njegovo DP, ki mu zagotavlja prednosti tako v
zasebnem kakor tudi poklicnem ivljenju, torej na delovnem mestu, ki smo jih e osvetlili.
Za PDP na temelju ZIPOC morajo biti zainteresirane tudi organizacije, ki si prizadevajo za
uspenost poslovanja. Zato morajo ob upotevanju svojih atributov kakor tudi atributov okolja,
ustvarjati pogoje, ki prispevajo k PDP na temelju ZIPOC ljudi, in obenem zagotavljati podlage
za izbor kakor tudi za izvajanje tehnik za krepitev njihove celovitosti, ki so del njihovih
atributov.
Povzetek spoznanj poglavja
V drugem delu monografije smo najprej predstavili SDP, ki je osrednji pojem v okviru
pozitivne psihologije (Musek & Avsec 2006, str. 51). Diener in Seligman (2004) ga
opredeljujeta kot pozitivno vrednotenje posameznikovega ivljenja, vkljuno s pozitivnimi
ustvi, delom, zadovoljstvom z ivljenjem in pomenom. Koncept SDP zajema tri komponente:
(i) dimenzijo pozitivnih emocij in razpoloenj, (ii) odsotnost negativnih emocij in razpoloenj
ter (iii) oceno zadovoljstva z ivljenjem (Musek 2005, 178). Ker se drugi faktor SDP nanaa na
emocionalni aspekt zadovoljstva, ki je sestavljen iz dveh neodvisnih komponent pozitivnega
in negativnega afekta , je bilo za merjenje teh potrebno razviti merski instrument. Watson,
Clark in Tellegen (1988; povzeto po Musek 2005, str. 178) navajajo, da pozitivni in negativni
afekt (PA in NA) meri ve instrumentov, pri emer je najbolj pogosto uporabljen vpraalnik
PANAS. Prav tako je poseben merski instrument razvit za kognitivno komponento SDP. Diener
idr. (1985, str. 7172) so v ta namen oblikovali Lestvico zadovoljstva z ivljenjem (SWLS).
Ker je posameznik tudi duhovno bitje, so psihologi Jung, Goldstein, Maslow in Rogers, ki so
poudarjali samoaktualizacijo, in Frankl, ki je izpostavljal ivljenjski smisel, oblikovali novo
pozitivno psiholoko obliko evdajmonske smeri in jo povezali s pojmom PDP (Musek 2008,
143). To pomeni, da evdajmonsko tradicijo krojijo avtorji, ki govorijo o samoaktualizaciji in o
ivljenjskem smislu (eksistencialni, fenomenoloki in humanistini psihologi). PDP zajema
ve kategorij kot je subjektivna ocena emocionalnega in kognitivnega zadovoljstva. Ryff
(1989) ter Ryff in Keyes (1995) sta opredelila naslednje kategorije in iz njih oblikovala
vpraalnik s estimi lestvicami: (i) sprejemanje sebe, (ii) pozitivni odnosi z drugimi, (iii)
avtonomnost, (iv) obvladovanje okolja, (v) smisel ivljenja in (vi) osebnostna rast. Ryff in
Singer (1998) dodajata, da teh est elementov doloa ustveno in psihino zdravje.
Med hedonino in eudaimonino paradigmo se nahaja model determinacije, po katerem so
dimenzije PDP dejavniki, ki spodbujajo PDP, vendar ga ne opredeljujejo (Musek 2008, str.
144). Model predvideva, da je temeljni dejavnik, ki deluje na SDP kot tudi na PDP
zadovoljevanje temeljnih lovekovih potreb. Ryan in Deci (2001, str. 146147) teorijo
samodeterminacije ali samo-doloanja (SDT) oznaujeta kot perspektivo, ki je tako vkljuila
koncept evdaimonije ali samorealizacije kot osrednji vidik DP, ko je poskuala doloiti, kaj
pomeni samega sebe realizirati in kako je to mogoe dosei. SDT predpostavlja tri osnovne
psiholoke potrebe: avtonomijo, kompetenco in povezanost in trdi, da je zadovoljevanje teh
potreb esencialno za psiholoko rast (intrinzina motivacija), integriteto (ponotranjenje in
asimilacija kulturnih praks) in blagostanje (ivljenjsko zadovoljstvo in psiholoko zdravje),
prav tako pa tudi izkunje z vitalnostjo (Ryan in Frederick 1997) in skladnost s samim sabo
(Sheldon in Elliot 1999).

III
INTEGRALEN POGLED NA DOBRO
POUTJE

1 OPREDELITEV
AROTAR IEK

DOBREGA

POUTJA

SIMONA

VNESITE IME POGLAVJA OZ. VSEBINO POGLAVJA

Zakljuek

Problem, ki smo ga obravnavali, je povezan s lovekom in njegovo ivljenjsko vlogo

zaposlenega. lovek poseduje sposobnosti, znanja, spretnosti in osebnostne lastnosti, obenem
pa ga zaznamuje motiviranost, volja, vrednote in druga ustva. Na osnovi teh skua uresnievati
ivljenjski smisel med drugim tudi v vlogi zaposlenega. eprav delo loveku daje identiteto,
samospotovanje, socialno podporo in materialne nagrade, to ni edina vloga posameznika v
ivljenju.
Pri tem pogosto pozablja nase; na svoje miljenje, ustovanje, ravnanje, Vse prepogosto
namre tako hiti uresnievati razline cilje in aktivnosti, da pri tem pozablja med drugim tudi
na svoje fizino in psihino poutje. Zato pa se sooa s stresom, duhovno navelianostjo,
ustveno in psihino praznino, Kolikor globlji so ti obutki, tolikor manj je lovek
produktiven, uinkovit, zavzet, ustvarjalen, samoiniciativen na delovnem mestu.
Za PDP in njegove koristi morajo biti zainteresirane organizacije, v katere so zaposleni
vkljueni, prav tako tudi druba, katere del so. Koristi od lastnega PDP ima tudi posameznik,
zato mu ne sme biti vseeno, kako se pouti. Poutje mora samoevalvirati in ga z razlinimi
pristopi oz. tehnikami nadgrajevati, saj s tem hodi po poti sree. Zavedati se moramo, da je
namen stvari, ki jih ponemo, doseganje lastne sree, ki je na najviji cilj.
Ob tem ne smemo pozabiti, da lovek, ki si prizadeva za sreo, mora imeti v mislih, da (Watten
2012, str. 310):
med sreo in krajem bivanja ni nikakrne povezave, pa naj gre za veliko ali majhno mesto
ali podeelje;
niso pomembne politine vrednote;
sodobni materialistini dejavniki (npr. pasivno gledanje televizije) imajo negativne uinke
na sreo;
nekateri vidiki ekonomskega poloaj prispevajo k vijemu PDP; pri tem ni kljuna dejanska
viina dohodka ampak to, kakno je subjektivno poutje, ki ga prinaa posamezna raven
dohodka;
so za krepitev sree pomembni odnosni dejavniki znotraj bivanja in smisla: kljuno merilo
za sreo je zadovoljstvo z druino, s prijatelji in sosedi;
se veja srea navezuje na zadovoljstvo z osebnim zdravjem in ilostjo;
je za sreo uivanje v delu pomembneje od narave in/ali pomembnosti tega dela;
so za sreo bistveni zadovoljstvo z ravnijo drubeno-ekonomske enakosti, zaupanje v
politine intitucije, zaupanje v druge ljudi in dobro delovanje kljuih drubenih institucij;
so eksistencialni dejavniki (vera, verska dejavnost) pozitivno povezani s sreo; vija kot je
raven dejavnosti, bolj so ljudje sreni;
k srei prispeva zmerno gibanje in uivanje v naravne okolju;
k srei pripomore dejavna udeleba na estetskih in kulturnih dejavnostih (koncerti, obiski
razstav, muzejev, gledali in oper);
k srei prispevajo idealistine vrednote, ki zajemajo drubeno-emocionalne odnose (bliina
z drugimi ljudmi), manj pa k srei prispevajo materialne vrednote;
na sreo pozitivno vpliva nesebinost, nematerialistina naravnanost, samouresnienje in
spotovanje zakonov;
sree ne determinira raven izobrazbe in drugi znailni dejavniki ivljenjskega sloga (npr.
kajenje, uivanje alkohola).
Gre za napotke na poti do sree, ki se pogosto uporablja kot nestrokovni sinonim subjektivnega
dobrega poutja.

V povezavi s krepitvijo PDP posameznika in s tem njegove sree ne moremo mimo misli
Davida G. Myersa, ki takole svetuje:

Vedite, da uspeh ne prinaa trajne sree.

Prednost naj imajo blinji odnosi.
Poiite delo in prostoasne aktivnosti, ki ste jih vei.
Obvladajte svoj as.
Delujte sreno.
Pridruite se gibalnim gibanjem (skrbijo za zdravje telesa).
Zagotovite telesu spanje, ki ga potrebuje.
Usmerite se onstran sebe.
Gojite svojo duhovno plat.
Piite dnevnik hvalenosti.

Pot doseganje PDP je s tem tudi pot k sebi in k vsemu, kar nas obdaja.

LITERATURA
1.
2.
3.
4.

5.
6.

7.

8.
9.

10.
11.

12.
13.
14.
15.
16.
17.
18.

19.
20.
21.
22.

Allport, G. W. 1961. Pattern and growth in personality. New York: Holt, Rinehart &
Winston.
Angyal, A. 1965. Neurosis and treatment: A holistic theory. New York: Wiley.
Argyle, M. 1987. The Psychology of Happiness. London: Methuen.
Ackoff, R. A. Rovin, S. 2006. Beating The System, Using Creativity to Outsmart
Bureaucracies, Berrett-Koehler Publishers". Presented at European Journal of
Operational Research, pp.641-642.
Andrews, F. M. Withey, S. B. 1976. Social indicators of well-being: America's
perception o life quality. New York: Plenum.
Amabile, T. M. DeJong, W. Lepper, M. 1976. Effects of externally imposed deadlines on
subsequent intrinsic motivation. Journal of Personality and Social Psychology, 34, 92
98.
Anderson, R. Mangoogian, S. T. Reznick, J. S. 1976. The undermining and enhancing of
intrinsic motivation in preschool children. Journal of Personality and Social Psychology,
34, 915922.
Assor, A. Roth, G. Deci, E. L. 1999. Relations of the perceptionsof parental conditional
love to children's affects and motivation. Israel: Ben Gurion University.
Arthaud-Day, M. L. Rode, J. C. Mooney, C. H. Near, J. P. 2005. The Subjective Wellbeing Construct: A test of Its Convergent, Discriminant, and Factorial Validity. Social
Indicators Research, 74, 445476.
Babtiste, N. R. 2008. Tightening the link between employee wellbeing at work and
performance: A new dimension for HRM. Management Decision, 46 (2), 248309.
Barbi Gole, G. 2008. Izzivi globalizacije ustvarjalnost in timsko delo,. Zbornik
prispevkov. V M. Blai, (ur.), Izzivi globalizacije in ekonomsko okolje EU. Zbornik
prispevkov (str. 2126). Visokoolsko sredie Novo mesto: Visoka ola za upravljanje
in poslovanje.
Bar-On, R. 1997. Bar-On Emotional Quotient Inventory Administrato's Guide.Toronto,
Canada: Multi-Health Systems Inc.
Baumeister, R. E. 1998. The self. V D. T. Gilbert, S. T. Fiske & G. Lindzey (ur.),
Handbook of social psychology. New York: McGraw-Hill.
Beck, A. T. 1967. Depression: Clinical, experimental, and theoretical aspects. New
York: Hoeber.
Beiser, F. C. 1974. The Fate of Reason: German Philosophy from Kant to Fichte. Harvard
University Press.
Bourg, D. 2007. V intervjuju Y. Sciame: Special Report Climate Change Toward a
Planet wide Ethic. Research*eu, No 52, June, 1617.
Bowlby, J. 1958. The nature of a child's tie to his mother. International Journal of
Psychoanalysis, 99, 265272.
Boinik, S. 2007. Dialektino sistemski model inoviranja krmiljenja sonaravnega
razvoja cestnega prometa. Univerza v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta,
Maribor.
Bradburn, N. M. 1969. The structure of psychological well-being. Chicago: Aldine.
Bruch, H. 1973. Eating Disorders: Obesity, Anorexia Nervosa and the Person Within.
Basic Books: New York.
Brunstein, J. C. 1993. Personal goals and subjective well-being: A longitudinal study.
Journal of Personality and Social Psychology, 65, 1061 1070.
Buhler, C. 1935. The curve of life as studies in biographies. Journal of Applied
Psychology, 43, 653-673.

23.
24.
25.
26.
27.
28.

29.

30.

31.
32.

33.
34.
35.

36.

37.

38.
39.
40.
41.
42.
43.

44.

Baumeister, R. F. Leary M. R. 1995. The need to belong: Desire for interpersonal

attachments as a fundamental human motivation. Psychological Bulletin, 117, 497529.
Benware, C. Deci, E. L. 1984. Quality of learning with an active versus passive
motivational set. American Educational Research Journal, 21, 755765.
Benz, M. Frey, B. S. 2004. Being independent raises happiness at work. Swedish
economic policy review, 11, 95134.
Blanchflower, D. G. Oswald, A. J. 2004. Well-Being Over Time in Britain and the USA.
Journal of Public Economics, 88, 13591386.
Boehm, J. K. Lyubomirsky, S. 2008. Does happiness lead to career success? Journal of
Career Assessment, 16, 101116.
Buhler, C. Marschak, M. 1968. Basic tendencies of human life. V C. Buhler & F.
Massarik (ur.), The Course of human life: a study of goals in the humanistic perspective.
New York: Springer.
Butzel, J. S. Ryan, R. M. 1997. The dynamics of volitonal reliance: a motivational
perspective on dependence, independence, and social support. V G. R., B. Pierce, I. G.
Lakey, B. Sarason & R. Sarason (ur.), Sourcebook of Social Support and Personality.
New York: Plenum.
Baard, P. P. Deci, E. L. Ryan, R. M. 2004. Intrinsic Need Satisfaction: A Motivational
Basis of Performance and Weil-Being in Two Work Settings. Journal of Applied Social
Psychology, 34 (10), 20452068.
Brickman, P. Coates, D. Janoff-Bulman, R. 1978. Lottery winners and accident victims:
Is happiness relative? Journal of Personality and Social Psychology, 36, 917927.
Brunstein, C. J. Schultheiss, C. O. Grssmann, R. 1998. Personal goals and emotional
well-being: The moderating role of motive dispositions. Journal of Personality and Social
Psychology, 75, 494-508.
Campbell, A. Converse, P. E. Rodgers, W. L. 1976. The quality of American life. New
York: Russell Sage Foundation.
Blais, M. R. Sabourin, S. Boucher, C. Vallerand, R. 1990. Toward a motivational model
of couple happiness. Journal of Personalityand Social Psychology, 59, 10211031.
Campbell, D. T. 1981. Comment: Another perspective on a scholarly career. In M. B.
Brewer & B. E. Collins (Eds.), Scientific inquiry and the social sciences (pp. 453-501).
San Francisco: Jossey-Bass.
Carstensen, L. L. 1998. A life-span approach to social motivation. V J. Heckhausen & C.
S. Dweck. (ur.), Motivation and Self-Regulation Across the Life Span. New York:
Cambridge Univ. Press.
Clark, A. et al. 2008. Lifecourse socioeconomic predictors of midlife drinking patterns,
problems and abstention: Findings from the 1958 British Birth Cohort Study. DRUG
ALCOHOL DEPEN, 95 (3), 269278.
Cowen, E. L. 1991. In pursuit of wellness. American Psychology, 46, 404-408.
Csikszentmihalyi, M. 1990. Flow: The Psychology of Optimal Experience. New York:
HarperCollins.
Csikszentmihalyi, M. 1997. Finding flow: The psychology of engagement with everyday
life. New York: Basic Books.
Currie, D. 2001. Managing Employee Well-Being. Oxford: Chandos Publishing.
Cushman, P. 1995. Constructing the self, constructing America. New York: Doubleday,
Doran & Co.
Cantor, N. Harlow, R. E. 1994. Social intelligence and personality: Flexible life task
pursuit. V R. J. Sternberg & P. Ruzgis (ur.), Personality and Intelligence. New York:
Cambridge University Press.
Carver, C. S. Baird, E. 1998. The American dream revisited: Is it what youwant or why

45.
46.

47.
48.

49.
50.

51.
52.
53.
54.
55.
56.
57.
58.
59.
60.

61.
62.

63.
64.
65.

66.

youwant it that matters? Psychological Science, 9, 28992.

Carver, C. S. Scheier, M. F. 1990. Origins and functions of positive and negative affect:
A control-process view. Psychological Review, 97, 1935.
Clark, L. A. Watson, D. 1986. Diurnal variation in mood.Interaction with daily events
and personality, Paper presented at the meeting. Washington, DC: American
Psychological Association.
Costa, P. T. McCrae, R. R. 1985. The NEO Personality Inventory Manual. Odessa, Fla.:
Psychological Assessment Resources.
Costa, P. T. McCrae, R. R. 1988. Personality in adulthood: A six-year longitudinal study
of self-reports and spouse ratings on the NEO personality inventory. Journal of
Personality and Social Psychology, 54, 853863.
Costa, P. T. McCrae, R. R. 1992. The five-factor model of personality and its relevance
to personality disorders. Journal of Personality Disorders, 6, 343359.
Costa, P. T. McCrae, R. R. 1992a. Revised NEO Personality Inventory (NEO-PI-R) and
NEO Five-Factor Inventory (NEO-FFI) professional manual. Odessa, Fla.:
Psychological Assessment Resources.
Costa, P. T. McCrae, R. R. 1992b. Four ways five factors are basic. Personality and
Individual Differences, 13, 653665.
Csikszentmihalyi, I. Csikszentmihalyi, M. 1988. Optimal experience: Psychological
studies of flow in consciousness. New York: Cambridge University Press.
Compton, W. C. Smith, M. L. Cornish, K. A. Qualls, D. L. 1996. Factor structure of
mental health measures. Journal of Personality and Social Psychology, 71 (2), 406-413.
Dalai Lama XIV, BSTAN-'dzin-rgya-mtsho. 2005. Etika za novo tisoletje/njegova
svetost dalajlama. Tri: Uila International.
DeCharms, R. 1968. Personal causation: The internal affective determinans of behavior.
Motivation (Psychology), xi, 398.
Deci, E. L. 1971. Effects of externally mediated rewards on intrinsic motivation. Journal
of Personality and Social Psychology, 18, 105115.
Deci, E. L. 1972. Intrinsic motivation, extrinsic reinforcement, and inequity. Journal of
Personality and Social Psychology, 50, 14-23.
Deci, E. L. 1975. Intrinsic motivation. New York: Plenum.
DeNeve, K. M. 1999. Happy as an extraverted clam? The role of personality for
subjective well-being. Current Directions in Psychological Science, 8, 141144.
Department for Work and Pensions. 2006. A New Deal for Welfare: Empowering People
at
Work.
CM
6730
[online].
Pridobljeno
19.
julija
2007.
www.dwp.gov.uk/welfarereform/docs/.
Diener, E. 1984. Subjective well-being. Psychological Bulletin, 95, 542575.
Diener, E. 1995b. Subjective well-being in cross-cultural perspective. V H. Grad, A.
Blanco, & J. Georgas (ur.). Proceedings of the 12th International Congress of CrossCultural Psychology. Swets & Zeitlinger.
Diener, E. 2000. Subjective well-being: The science of happiness, and a proposal for
national index. American Psychologist, 55, 3443.
Diener, E. 2007. Subjective Well-Being and Peace. Journal of Social Issues, 63 (2), 421
440.
Donald, M. et. al. 2005. Integrated versus non-integrated management and care for clients
with co-occurring mental health and substance use disorders: a qualitative systematic
review of randomised controlled trials. Social Science & Medicine, 60 (6), 13711383.
Dyck, R. 2008. Democracy and its Imperatives for a New Social Contract. V M. Mulej,
M. Rebernik, in B. Brada (ur.), STIQE 2008. Proceedings of the 9th International
Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship and

67.

68.
69.
70.
71.
72.
73.
74.

75.
76.
77.

78.
79.
80.
81.
82.

83.
84.
85.
86.
87.
88.

Environment (str. 2734). Maribor: Institute for Entrepreneurship and Small Business
Management, at Faculty of Economics and Business, University of Maribor, and
Slovenian Society for Systems Research.
Deci, E. L. Cascio, W. F. 1972. Changes in intrinsic motivation as a function of negative
feedback and threats. Paper presented at the Eastern Psychological Association, Boston,
MA: Eastern Psychological Association
DeNeve, K. M. Cooper, H. 1998. The happy personality: a meta analisis of 137
personality traits and subjective well-being. Psychological Bulletin, 124, 197229.
Diener, E. Biswas-Diener. R. 2000. Income and subjective well-being: Will money make
us happy? Illinois: University Illinois, Department of psychology.
Diener, E. Biswas-Diener, R. 2000a. Income and subjective well-being: Will money make
us happy? Illinois: University Illinois, Department of psychology.
Diener, E. Biswas-Diener, R. 2000b. New directions in subjective well-being research:
The cutting edge. Indian Journal of Clinical Psychology, 27, 2133.
Diener, E. Diener, M. 1995. Cross-cultural correlates of life satisfaction and self-esteem.
Journal of Personality and Social Psychology, 68, 653663.
Diener, E. Emmons, R. A. 1984. The independence of positive and negative affect.
Journal of Personality and Social Psychology, 47, 11051117.
Diener, E. Lucas, R. E. 1999. Personality and subjective well-being. V D. Kahneman, E.
Diener, & N. Schwarz (ur.), Well-being: The foundations of hedonic psychology New
York: Russell Sage Foundation.
Diener, E. Lucas, R. E. 2000. Subjective emotional well-being. V M. Lewis & J. M.
Haviland (ur.), Handbook of emotions (Second Ed.). New York: Guilford.
Diener, E. Lucas, R. E. 2000a. Subjective emotional well-being. In M. Lewis & J. M.
Haviland (Eds.), Handbook of emotions (Second Ed.). New York: Guilford.
Diener, E. Oishi, S. 2000. Money and happiness: Income and subjective well-being across
nations. V E. Diener & E. M. Suh (ur.), Subjective well-being across cultures. Cambridge,
MA: MIT Press.
Diener, E. Seligman, M. E. P. 2002. Verry happy people. Psychological Science, 13, 81
84.
Diener, E. Suh, E. M. (ur.). 2000. Culture and subjective well-being. Cambridge, MA:
MIT Press.
Diener, E. Seligman, M. E. P. 2004. Beyond Money; Tovard an Economy of Well-being.
Psychological Science in the Public Interest, (1), 131.
Deci, E. L. Connell, J. P. Ryan, R. M. 1989. Self-determination in a work organization.
Journal of Applied Psychology, 74, 580590.
Deci, E. L. Koestner, R. Ryan, R. M. 1999. A nieta-anualytic review of experiments
examining the effects of extrinsic rewards on intrinsic motivation. Psychological Bulletin,
125, 627668.
Diener, E. Diener, M. Diener, C. 1995. Factors predicting the subjective well-being of
nations. Journal of Personality and Social Psychology, 69, 851864.
Diener, E. Sapyta, J. J. Suh, E. 1998. Subjective well-being is essential to well-being.
Psychology Inquiry, 9, 33 37.
Diener, E. Suh, E. Oishi, S. 1997. Recent findings on subjective well-being. Indian
Journal of Clinical Psychology, 24, 2541.
Diener, E. Wolsic, B. Fujita, F. 1995. Physical attractiveness and subjective well-being.
Journal of Personality and Social Psychology, 69 (1), 120-129.
Deci, E. L. Eghrari, H. Patrick, B. C. Leone, D. R. 1994. Facilitating internalization:The
self-determination theory perspective. Journal of Personality, 62,119142.
Deci, E. L. Schwartz, A. J. Sheinman, L. Ryan, R. M. 1981. An instrument to assess

89.
90.

91.
92.
93.
94.

95.
96.
97.

98.
99.
100.

101.
102.

103.

104.

105.

106.
107.

adults' orientations toward control versus autonomy with children. Reflections on

intrinsic motivation and perceived competence. Journal of Educational Psychology, 73,
642650.
Diener, E. Emmons, R. A. Larsen, R. J. Griffen, S. 1985. The Satisfaction With Life
Scale. Journal of Personality Assessment, 49, 1.
Diener, E. Larsen, R. J. Levine, S. Emmons, R. A. 1985. Intensity and frequency:
Dimensions underlying positive and negative affect. Journal of Personality and Social
Psychology, 48, 12531265.
Diener, E. Nickerson, C. Lucas, R. E. Sandvik, E. 2001. Dispositional affect and job
outcomes. Social Indicators Research, 59, 229259.
Diener, E. Sandvik, E. Seidlitz, L. Diener, M. 1993. The relationship between income and
subjective well-being: Relative or absolute? Social Indicators Research, 28, 195-223.
Diener, E. Suh, A. Lucas, R. E. Smith, M. 1999. Subjective well-being: Three decades of
progress, Psychological Bulletin, 125 (2), 276302.
Deci, E. L. Ryan, R. M. Gagn, M. L. Usunov, D. R. Kornazheva, B. P. 2001. Need
Satisfaction, Motivation, and Well-Being in the Work Organizations of a Fromer Eastern
Bloc Country: A Cross-Cultural Study of Self-Determination. PSPB, 27 (8), 930942.
Easterlin, R. A. 1995. Will Raising the Incomes of All Increase the Happiness of All?
Journal of Economic Behavior and Organization, 27 (1), 3548.
Easterlin, R. A. 2001. Income and Happiness: Towards a Unified Theory. Economic
Journal, 111 (473), 465484.
Elkind, D. 1971. Cognitive growth cycles in mental development. V J. K. Cole, (ur.),
Nebraska symposium on motivation (Vol. 19, str. 131). Lincoln, NE: University of
Nebraska Press.
Ellison, C. G. 1991. Religious involvement and subjective well-being. Journal of Health
and Social Behavior, 32, 8099.
Emmons, R. A. 1986. Personal strivings: An approach to personality and subjective wellbeing. Journal of Personality and Social Psychology, 51, 10581068.
Emmons, R. A. 1996. Striving and feeling: Personal goals and subjective well-being. In
J. Bargh & P. Gollwitzer (Eds.), The psychology of action: Linking motivation and
cognition to behavior (pp. 314-337). New York: Guilford.
Erikson, E. 1959. Identity and the life cycle. Psychological Issues, 1, 18164.
EU. 1995. Green Paper on Innovation. European Commissions, European Union,
Pridobljeno
13.
maja
2010.
http://europa.eu/documents/comm/green_papers/pdf/com95_688_en.pdf.
EU. 2000. Communication from the Commission to the Council and the European
Parliament. Innovation in a knowledge-driven economy. , Commission of the European
Communities, Brussels, xxx, COM(2000) 567 final, Pridobljeno 13. maja 2010.
http://www.euractiv.com/en/future-eu/lisbon-agenda/article-117510.
EU. 2001. [Commission of the European Communities, 2001]. Green Paper on Promoting
a European Framework for Corporate Social Responsibility. COM (2001) 366 final,
Brussels.
Pridobljeno
13.
maja
2010.
http://eurlex.europa.eu/LexUriServ/site/en/com/2001/com2001_0366en01.pdf.
EU. 2004. Innovation Management and the Knowledge-Driven Economy. Brussels.
European
Commission.
Pridobljeno
13.
maja
2010.
htttp://ftp.cordis.lu/pub/innovationpolicy/studies/studies_innovation_management_final_report.pdf
Eysenck, H. J. 1952. The scientific study of personality. London: Routledge & Kegan
Paul.
Eysenck, H. J. 1967. The biologogical basis of personality. Springfeld, IL: Charles C.

Thomas.
108. Eysenck, H. J. 1970. The structure of human personality (3rd. Ed.). London: Methuen.
109. Eysenck, H. J. 1991. Dimensions of personality: 16, 5, or 3?--Criteria for a taxonomic
paradigm. Personality and Individual Differences, 12, 773790.
110. Elliot, A. J. Church, M. A. 1997. A hierarchical model of approach and avoidance
achievement motivation. Journal of Personality and Social Psychology, 72, 218232.
111. Emmons, R. A. Diener, E. 1985a. Factors predicting satisfaction judgments: A
comparative examination. Social Indicators Research, 16, 157167.
112. Emmons, R. A. Diener, E. 1985b. Personality correlates of subjective well-being.
Personality and Social Psychology Bulletin, 11, 8997.
113. Emmons, R. A. King, L. A. 1988. Conflict among personal strivings: Immediate and longterm implications for psychological and physical well-being. Journal of Personality and
Social Psychology, 54, 10401048.
114. Fisher, W. R. 1978. Toward a logic of good reasons. The quarterly Journal of Speeck, 64,
376384.
115. Fordyce, M. W. 1977. Development of a program to increase personal happiness. Journal
of Counseling Psychology, 24, 511520.
116. Fordyce, M. W. 1983. Aprogram To Increase Happiness Further Studies. Journaal of
Counseling Psychologoy, 30 (4) 483 498.
117. Frankl, V. E. 1962. Man's search for meaning: An introduction to logotherapy. Boston:
Beacon Press.
118. Froh, J. J. 2006. Review of the book Positive psychology in practice. NASP Communiqu,
35(3), 32.
119. Frederickson, B. L. 1998. What good are positive emotions? Review of General
Psychology, 2, 300319.
120. Felce, D. Parry, J. 1995. Quality of life: its definition and measurement. Research in
Developmental Disabilities, 16 (1), 5174.
121. Fleming, J. S. Watts, W. A. 1981. The dimensionality of self-esteem: Some results for a
college sample. Journal of Personality and Social Psychology, 39, 921929.
122. Frederick, S. Loewensten, G. 1999. Hedonic adaptation. V E. Diener, N. Schwarz & D.
Kahneman (ur.). Hedonic Psychology: Scientific Approaches to Enjoyment, Suffering,
and Well-Being. New York: Russell Sage Foundation.
123. Frederickson, B. L. Joiner, T. 2002. Test of the Broaden-and-Build Theory of Positive
Emotions. Journal of Happiness Studies, 8 (4).
124. Frey, B. S. Stutzer, A. 2001. What can Economist learn from Happiness Research?.
CESifo Working Paper Series No. 503; Zurich IEER Working Paper No. 80. [online].
Pridobljeno 15. aprila 2010. http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=271816.
125. Frey, B. S. Stutzer, A. 2002b. What Can Economists Learn from Happiness Research?
Journal of Economic Literature, 40 (2), 40235.
126. Frey, B. S. Stutzer, A. 2005. Beyond outcomes: measuring procedural utility. Oxford
Economic Papers, 57, 90111.
127. Frey, B. S. Stutzer, A. 2009. Glck: Die konomiscke Analyse; Working Paper No. 417.
Zurich: Institut for Empirical Research in Economics, University of Zurich.
128. Frey, B. S. Benz, M. Stutzer, A. 2004. Introducing Procedural Utility: Not Only What but
also How Matters. Journal of Institutional and Theoretical Economics, 160 (3), 377401.
129. Gagn, M. 2003. The Role of Autonomy Support and Autonomy Orientation in Prosocial
Behavior Engagement. Motivation and Emotion, 27 (3), 199223.
130. Glasser, W. 1995. Kontrolna teorija za menederje. Radovoljica: Top Regionalni
izobraevalni center.
131. Goldberg, L. R. 1990. An alternative "description of personality": The Big Five factor

structure. Journal of Personality and Social Psychology, 59, 12161229.

132. Goldberg, L. R. 1993. The structure of phenotypic personality traits. American
Psychologist, 48, 2634.
133. Goldberg, L. R. 1997. A broad-bandwith, public domain, personality inventory measuring
the lower-level facets of several five-factor models. Personality psychology in Europe,
17, 7-28.
134. Garg, P. Rastogi, R. 2009. Effect of Psychological Wellbeing on Organizational
commitment of Employess. The Icfai University Journal of Organizational Behavior, 8
(2), 4251.
135. Glenn, N. D. Weaver, C. N. 1981. The contributions of marital happiness to global
happiness. Journal of Marriage and the Family, 43, 161168.
136. Grolnick, W. S. Ryan, R. M. 1987a. Autonomy in children's learning: An experimental
and individual difference investigation. Journal of Personality and Social Psychology,
52, 890898.
137. Grolnick, W. S. Ryan, R. M. 1987b. Autonomy-support in education: Creating the
facilitating environment. V N. Hastings & J. Schwieso (ur.). New direction in educational
psychology. Volume 2: Behavior and motivation. London, England: Falmer Press.
138. Grolnick, W. S. Ryan, R. M. 1989. Parent styles associated with children's self-regnlation
and competence in school. Journal of Educational Psychology, 81, 143154.
139. Grolnick, W. S. Ryan, R. M. Deci, E. L. 1991. The inner resources for school
achievement: Motivational mediators of children's perceptions of their parents. Journal
of Educational Psychology, 83, 508517.
140. Haidt, J. 2003a. The moral emotions. V R. J. Davidson, K. R. Scherer & H. H. Goldsmith,
(ur.), Handbook of affective sciences (str. 852870). Oxford: Oxford University Press.
141. Harlow, H. 1958. The Nature of Love. American Psychologist, 13, 673-685.
142. Heider, F. 1958. The Psychology of Interpersonal Relations. New York: Wiley.
143. Helson, H. 1964. Adaptation-level theory. New York: Harper & Row.
144. Herringer, L. G. 1998. Facets of extraversion related to lifesatisfaction. Personality and
Individual Differences, 24, 731733.
145. Hornung, B. R. 2006. Happiness and the pursuit of happiness. A sociocybernetic
approach, Kybernetes, 35 (3/4) 323346.
146. Harackiewicz, J. M. Manderlink, G. Sansone, C. 1984. Rewarding pinball wizardry: The
effects of evaluation on intrinsic motivation. Journal of Personality and Social
Psychology, 47, 287300.
147. Headey, B.W. Wearing, A.J. 1992. Understanding happiness: A theory of subjective wellbeing. Melbourne: Longman Cheshire.
148. Harter, J. K. Schmidt, F. L. Hayes, T. L. 2002. Businessunitlevel relationship between
employee satisfaction, employee engagement, and business outcomes: A metaanalysis.
Journal of Applied Psychology, 87 (2), 268279.
149. Headey, B. Wearing, A. 1989. Personality, life events, and subjective well-being: toward
a dynamic equilibrium model. Journal of Personality and Social Psychology, 57, 731
739.
150. Hodgins, H. S. Koestner, R.& Duncan, N. 1996. On the compatibility of autonomy and
relatedness. Personality and Social Psychology Bulletin, 22, 227237.
151. Hsee, C. K. Yang, Y. Li, N. Shen, L. 2009. Wealth, Warmth, and Well-Being: Whether
Happiness Is Relative or Absolute Depends on Whether It Is About Money, Acquisition,
or Consumption. Journal of Marketing Research, XLVI, 396409.
152. Huppert, F. A. Baylis, N. Keverne, B. 2004. The Science of Well-being. Oxford University
Press.
153. Huppert, F. Baylis, N. Keverne, E. 2004. Why do we need a science of well-being?

Philosophical Transactions the Royal Society, 359, 13311332.

154. Inghilleri, P. 1999. From subjective experience to cultural change. New York: Cambridge
University Press.
155. Inglehart, R. 1990. Culture Shift in Advanced Industrial Society. New York: Princeton
University Press.
156. Inglehart, R. 1996. The Diminishing Utility of Economic Growth: From Maximizing
Security Toward Maximizing Subjective Well-Being. Critical Review, 10 (4), 509531.
157. Iaffaldano, M. T. Muchinsky, P. M. 1985. Job Satifaction and Job Performance: A MetaAnalysis. Psychological Bulletin, 97 (2), 251273.
158. Ilardi, B. C. Leone, D. Kasser, T. Ryan, R. M. 1993. Employee and supervisor ratings of
motivation: Main effects and discrepancies associated with job satisfaction and
adjustment in a factory setting. Journal of Applied Social Psychology, 23, 17891805.
159. Jahoda, M. 1958. Current concepts of positive mental health. New York: Basic Books.
160. James, O. 2007. Affluenza a contagious middle class virus causing depression, anxiety,
addiction and ennui. London: Vermillion, an imprint of Ebury Publishing, Random
House UK Ltd etc.
161. John, O. P. 1990. The "Big five" factor taxonomy: Dimensions of personality in the
natural language and in questionnaires. V L. A. Pervin (ur.), Handbook of personality:
Theory and research (str. 66100). New York: Guilford.
162. Jung, C. 1933. Modern man in search of a soul. New York: Harcourt.
163. Judge, T. A. Locke E. A. Durham, C. C. 1997. The dispositonal causes of job
satisfaction. A core evaluations approach. Research in Organizational Behavior, 19,
151188.
164. Kahneman, D. 1999. Objective happiness. In D. Kahneman, E. Diener & N. Schwarz
(Eds.) Wellbeing: the foundations of hedonic psychology (pp. 3-25). New York: Russell
Sage.
165. Kelley, H. H. 1967. Attribution in social psychology. Nebraska Symposium on
Motivation, 15, 192238.
166. Kelman, H. 1958. Compliance, identification, and internalization: Three processes of
attitude change. Journal of Conflict Resolution, 1, 5160.
167. King, L. A. Pennebaker, J. W. 1998. Whats so great about feeling good? Psychological
Inquiry 9,5356.
168. Kubovy, M. 1999. On the pleasures of the mind. V D. Kahneman, E. Diener & N. Schwarz
(ur.) 1999. Well-Being: The Foundations of Hedonic Psychology (str. 134154). New
York, NY: Russell Sage Foundation.
169. Kaamann, R. Flett, R. 1983. Affectometer 2: A scale to measure current level of general
happings. Australiah Journal of Psychology, 35, 257265.
170. Kahn, B. E. Isen, A. M. 1993. The Influence of Positive Affect on Variety Seeking among
Safe, Enjoyable Products, Journal of Consumer Research, 20 (2), 25770.
171. Kahneman, D. Krueger, A. B. 2006. Developments in the Measurement of Subjective
Well-Being. Journal of Economic Perspectives, 20 (1), 324.
172. Kasser, T. Ryan, R. M. 1993. A dark side o the American dream: correlates of financial
success as a central life aspiration. Journal of Personality and Social Psychology, 65,
410422.
173. Kasser, T. Ryan, R. M. 1996. Further examining the American dream: Differential
correlates of intrinsic and extrinsic goals. Personality and Social Psychology Bulletin, 22,
8087.
174. Kasser, T. Sheldon, K. M. 2009. Time Affluence as a Path toward Personal Happiness
and Ethical Business Practice: Empirical Evidence from Four Studies. Journal of
Business Ethics, 84, 243255.

175. Kenny, A. Kenny, C. 2006. Life, liberty and the persuit of utility. Exeter: Imprint
Academic.
176. King, L. A. Napa, C. K. 1998. What makes a life good?. Journal of Personality and Social
Psychology, 75, 156165.
177. Kopperud, K. H. Vitters, J. 2008. Distinctions between Hedonic and Eudaimonic WellBeing: Results from a Day Reconstruction Study Among Norwegian Job
Holders. Journal of Positive Psychology, 3, 174 181.
178. Kozma, A. Stones, M. J. 1980. The measurement of happiness: Development ofthe
Memorial University of Newfoufldland Scale of Ha piness (MUNSCH). Journal of
Gerontology, 5, 906 912.
179. Kuhl, J. Fuhrmann, A. 1998. Decomposing self-regulationand self-control: The volitional
components inventory. V J. Heckhausen & C. Dweck (ur.), Motivation and selfregulation across the life span. Cambridge: Cambridge University Press.
180. Kahneman, D. Diener, E. Schwarz, N. 1999. Well-being: the foundations of hedonic
psychology. New York: Russell Sage Foundation.
181. Kasser, T. Davey, J. Ryan, R. M. 1992. Motivation and employee-supervisor
discrepancies in a psychiatric vocational rehabilitation setting. Rehabilitation
Psychology, 37, 175187.
182. Koestner, R. Bernieri, F. Zuckerman, M. 1992. Self-determination and consistency
between attitudes, traits, and behaviors. Personality and Social Psychology Bulletin, 18,
5259.
183. Kruglanski, A. W. Friedman, I. Zeevi, G. 1971. The effects of extrinsic incentive on some
qualitative aspects of task performance. Journal of Personality, 39, 606617.
184. Kwan, V. Bond, H. M. Singelis, M. T. 1997. Pancultural explanations for life-satisfaction:
Adding relationship harmony to self-esteem. Journal of Personality and Social
Psychology, 73, 10381051.
185. Kanner, A. D. Coyne, J. C. Schaefer, C. Lazarus, R. 1981. Comparison of two modes of
stress measurement: Daily hassles and uplifts versus major life events. Journal of
Behavioral Medicine, 4 (1), 125.
186. Kasser, T. Ryan, R. M. Zax, M. Sameroff, A. J. 1995. The relations of maternal and social
environments to late adolescents'materialistic and prosocial values. Developmental
Psychology, 31, 907914.
187. Koestner, R. Ryan, R. M. Bernieri, F. Holt, K. 1984. Setting limits on children's behavior:
The differential effects of controlling versus informational styles on intrinsic motivation
and creativity. Journal of Personality, 52, 233248.
188. Keyes, C. L. M. Wissing, M. Potgieter, J. Temane, M. Kruger, A. Rooy, S. 2008.
Evaluation of the Mental Health ContinuumShort Form (MHC-SF) in Swetsanaspeaking South Africans. Clinical Psychology and Psychotherapy;15:181192. doi:
10.1002/cpp.572.
189. Kersley, B. Alpin, C. Forth, J. Bryson, A. Bewley, H. Dix, G. Oxenbridge, S. 2006. Inside
the Workplace: Findings from the 2004 Workplace Employment Relations Survey.
London: Routledge, Taylor and Francis Group.
190. Lazarus, R. S. 1984. On the primacy of cognition. American Psychologist, 39, 124129.
191. Lazarus, R. S. Folkman, S. 1984. Stress, appraisal and coping. New York: Springer.
192. Lazarus, R. S. 1966. Psychological stress and the coping process. New York: McGrawHill.
193. Leicester, G. 2007. Policy Learning. Can Government Discover the Treasure Within?
International Futures Forum, St. Andrews.
194. Lckenhoff, H. 2008. Innovation towards Economic and Societal Rejuvenation. V: M.
Mulej, M. Rebernik & B. Brada (ur.). STIQE 2008. Proceedings of the 9th International

195.
196.
197.

198.

199.

200.

201.
202.

203.

204.

205.

206.

207.
208.

209.
210.

211.
212.
213.

Conference on Linking Systems Thinking, Innovation, Quality, Entrepreneurship and

Environment (str. 9097). Institute for Entrepreneurship and Small Business
Management, at Faculty of Economics and Business, University of Maribor, and
Slovenian Society for Systems Research, Maribor.
Lee, G. K. S. Shehan, C. 1991. Marital status and personal happiness: An analysis of trend
data. Journal of Marriage and the Family, 53, 839844.
Lee, G. R. Ishii-Kuntz, M. 1987. Social interaction, loneliness, and emotional well-being
among the elderly. Research on Aging, 9, 459482.
Lepper, M. R. Greene, D. 1975. Turning play into work: Effects of adult surveillance and
extrinsic rewards on children's intrinsic motivation. Journal of Personality and Social
Psychology, 31, 479486.
Linley, A. P. Joseph, S. 2004. Applied positive psyhology: A new perspective for
professional practice. V A. P. Linley & S. Joseph. (ur.), Positive psychology in practice.
(str. 312). New Jersey: John Wiley & Sons, Inc.
Lyubomirsky, S. Ross, L. 1996. Changes in attractiveness of elected, rejected, and
precluded alternatives: A comparison of "happy" and "unhappy" individuals. Manuscript
submitted for publication.
Lucas, R. E. Diener, E. 2000. Personality and subjective well-being across the life span.
V D. Molfese & V. Molfese (ur.), Temperament and personality development across the
life span. Mahway, NJ: Lawrence Erlbaum Associates.
Lykken, D. Tellegen, A. 1996. Happiness is a stochastic phenomenon. Psychological
Science, 7, 186189.
Lyubomirsky, S. Tucker, K. L. 1998. Implications of individual differences in subjective
happiness for perceiving, interpreting and thinking about life events. Motivation and
Emotion, 22, 155186.
Larsen, R. J. Diener, E. Cropanzano, R. S. 1987. Cognitiveoperations associated with
individual differences in affect intensity. Journal of Personality and Social Psychology,
53, 767774.
Larsen, R. J. Diener, E. Emmons, R. A. 1983. Validity and meaning of measures of
subjective well-being. Paper presented at the Midwestern Psychological Association
Convention. Chicago: Midwestern Psychological Association Convention.
Lepper, M. R. Greene, D. Nisbett, R. E. 1973. Undermining children's intrinsic interest
with extrinsic rewards: A test of"overjustification" hypothesis. Journal of Personality and
Social Psychology, 28, 129137.
Linley, A. P., Joseph, S., Harrington, M. S. Wood, A. M. 2009. Positive Psychology
Applications. V C. R. Snyderi & S. J. Lopez (ur.), Handbook of positive psychology. New
York: Oxford University Press.
Linley, P. A. Joseph, S. Harrington, S. Wood, A. M. 2006. Positive psychology: Past,
present, and (possible) future, The Journal of Positive Psychology, 1, 316.
Lucas, R. E. Clark, E. A. Georgellis, Y. Diener, E. 2003. Re-examining adaptation and
the setpoint model of happiness: Reactions to changes in marital status. Journal of
Personality and Social Psychology, 84, 527539.
Lucas, R. E. Diener, E. Shao, L. Suh, E. 1998. Extraversion and pleasant affect: Analyses
from 40 nations. Manuscript submitted for publication.
Marcuello Servos, C. 2006. Perseus' Shield: Sociology for a Global Society. V Ch.
Marcuello Servos & J. L. Fandos (ur.), Cultural Change, Social Problems and Knowledge
Society. Prensas Universitarias de Zaragoza, Spain, 920.
Maslow, A. H. 1943. A theory of human motivation. Psychological Review, 50, 370396.
Maslow, A. H. 1954. Motivation and personality. New York: Harper.
Maslow, A. H. 1968. Toward a psychology of being (2nd ed.). New York: Van Nostrand.

214. Maslow, A. H. 1971. The farther reaches of human nature. New York: Viking.
McClelland.
215. McAllister, F. 2005. Wellbeing Concepts and Challenges. Discussion Paper Prepared by
Fiona McAllister for the Sustainable Development Research Network (SDRN).
Pridobljeno
16
junij
2010.
http://www.sdresearch.org.uk/wellbeing/documents/SDRNwellbeingpaper-Final_000.pdf.
216. McClelland, D. C. 1985. Human Motivation. Glenview, IL: Scott, Foresman.
217. Meissner, W. W. 1988. Treatment of patients in the borderline spectrum. Northvale, NJ:
Jason Aronson.
218. Meyers, D. 2000. The friends, funds, and faith of happy people. American Psychologist,
55, 5667.
219. Murray, H. A. 1938. Explorations in personality: A clinical and experimental study of
fifty men of college age. New York: Oxford University Press.
220. Musek, J. 1991. Ocenjevanje in presojanje osebnostnih lastnosti: 1. del: Uinki konteksta
in vrstnega reda pri ocenjevanju osebnostnih lastnosti in oblikovanju osebnostnega vtisa.
Anthropos, 23 (4/5), 213227.
221. Musek, J. 2005a. Psiholoke in kognitivne tudije osebnosti. Ljubljana: Znanstveni
intitut Filozofske fakultete.
222. Musek, J. 2007. Pozitivna psihologija. Anthropos, 12, 301343.
223. Musek, J. 2008. Dimenzije psihinega blagostanja. Anthropos, 1 (2), 139160.
224. Myers, D. G. 1992. The pursuit of happiness: Who is happy--and why. New York:
William Morrow.
225. Marks, G. N. Flemming, N. 1999. Influences and consequences of well-being among
Australian young people: 19801995. Social Indicators Research, 46, 301323.
226. Markus, H. R. Kitayama, S. 1991. Culture and the self: Implications for cognition,
emotion, and motivation. Psychological Review, 98, 224253.
227. McAdams, D. P. Constantian, C. A. 1983. Intimacy and affiliation motives in daily living:
An experience sampling analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 45, 851
861.
228. McGraw, K. O. McCullers, J. C. 1979. Evidence of a detrimental effect of extrinsic
incentives on breaking a mental set. Journal of Experimental Social Psychology, 15, 285
294.
229. McGregor, I. Little, B. R. 1998. Personal projects, happiness, and meaning: on doing well
and being yourself. Journal Pers. Soc. Psychology, 74, 494512.
230. Mikulincer, M. Florian, V. 1998. The relationship between adult attachment styles and
emotional and cognitive reactions to stressful events. V J. Simpson & S. Rholes (ur.) ,
Attachment theory and close relationships (pp. 143165). New York: Guilford.
231. Mulej, M. Kajzer, S. 1998a. Tehnoloki razvoj in etika soodvisnosti. Raziskovalec, 28, 1.
232. Mulej, M. Kajzer, S. 1998b. Ethic of interdependence and the law of requisite holism. V
M. Rebernik & M. Mulej (ur.), STIQE '98 (pp 5667). Maribor: ISRUM.
233. Mulej, M. in soavtorji 2000. Dialektina in druge mehkosistemske teorije: (podlage za
celovitost in uspeh managementa). Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
234. Musek, J. Avsec, A. 2002. Pozitivna psihologija: subjektivni (emocionalni) blagor in
zadovoljstvo z ivljenjem. Anthropos, 34 (1/3). [online].
235. Musek, J. Avsec, A. 2006. Osebnost, samopodoba in psihino zdravje, Anthropos, 38
(1/2), 5175.
236. Musek, J. Poli, M. 1971. Vpliv serialnega konteksta na vrednostno ocenjevanje znakov.
Anthropos, 3,1/2, 914.
237. Myers, D. G. Diener, E. 1995. Who is happy? Psychological Science, 6, 1019.
238. Mulej, M. Hrast, A. Prosenak, D. 2008. A good future - by social responsibility,not

239.

240.
241.

242.

243.

244.
245.

246.

247.

248.
249.

250.
251.

252.
253.
254.
255.
256.

technology alone. V Managing the unmanageable / 16th Interdisciplinary Information

Management Talks (str. 177187). September 1012, 2008, Jindichv Hradec, Czech
Republic. Linz: Universittsverlag R. Trauner, cop. 2008. - (Schriftenreihe Informatik ;
Bd. 25).
Magnus, K. Diener, E. Fujita, F. Pavot, W. 1993. Extraversion and neuroticism as
predictors of objective life events: A longitudinal analysis. Journal of Personality
andSocial Psychology, 65, 10461053.
Neugarten, B. L. 1968. The awareness of middle age. V B. L. Neugarten (ur.), Middle
age and aging (str. 9398). Chicago: University of ChicagonPress.
Neugarten, B. L. 1973. Personality change in late life: A developmentalnperspective. V
C. Eisdorfer & M. P. Lawton (ur.). The psychology of adult development and aging.
Washington, DC: American Psychological Association.
Norem, J. K. Illingworth, K.S.S. 199). Strategy-dependant effects of reflecting on self
and tasks: Some implications of optimism and defensive pessimism. Journal of
Personality and Social Psychology, 65(4), 822-835.
Nelson, L. D. Little, M. L. Frazier, L. M. 2008. Employee Well-being: the Heart of
Positive Organizational Behavior. V A. Kinder, H. Rick & C. L. Cooper (ur.), Employee
Well-being Support: A Workplace Resource. West Sussex: John Wilej & Sons.
Neugarten, B. Havighurst, L. Tobin, S. 1961. The measurement of life satisfaction.
Journal of Gerontology, 16, 134143.Nix, G. Ryan, R. M. Manly B. J. Deci, L. E. 1999. Revitalization through self-regulation:
The effects of autonomous and controlled motivation on happiness and vitality. Journal
of Experimental Social Psychology, 35, 266284.
Okun, M. A. George, L. K. 1984. Physician- and self-ratings of health, neuroticism and
subjective well-being among men and women. Personality and Individual Differences, 5,
533-539.
Oishi, S. Diener, E. Lucas, R. E. Suh, E. 1999. Cross-cultural variations in predictions of
life satisfaction: perspectives from needs and values. Personlita and Socail Psychology
Bulletin, 25, 980990.
Oishi, S. Schimmack, U. Diener, E. 2001. Pleasures and subjective well-being. European
Journal of Personality, 15, 153-167.
Peccei, R. 2004. Human Resource Management and the Search for the Happy Workplace.
Rotterdam: Erasmus Research Institute of Management, Rotterdam School of
Management, Rotterdam School of Economics.
Pollner, M. 1989. Divine relations, social relations, and well-being. The Journal of Health
and Social Behavior, 30, 92104.
Prah, S. 2008. Vpliv motivatorjev in higienikov na zadovoljstvo zaposlenih. V: Blai,
M. (ur). Izzivi globalizacije in ekonomskookolje EU: mednarodna znanstvena konferenca.
Novo mesto: Visoka ola za upravljanje.
Pavot, W. Diener, E. 1993a. Review of the Satisfaction with Life Scale. Psychological
Assessment, 5, 164172.
Pavot, W. Diener, E. 1993b. The affective and cognitive context of self-reported measures
of subjective well-being. Social Indicators Research, 28, 120.
Pavot, W. Diener, E. 2004. The subjective evaluation of well-being in adulthood:
Findings and implications. Ageing International, 29 (2), 113135.
Peterson, C. Seligman, M. 2004. Character strengths and virtues: A classification and
handbook, Washington, American Psychological Association.
Plant, R. Ryan, R. M. 1985. Intrinsic motivation and the effects of self-consciousness,
self-awareness, and ego involvement: An investigation of internally controlling styles.
Journal of Personality, 53, 435449.

257. Potoan, V. Mulej, M. 2007. Transition into an Innovative Enterprise. Maribor: Univerza
v Mariboru, Ekonomsko-poslovna fakulteta.
258. Prosenak, D. Mulej, M. 2007. How can marketing contribute to increase of well-being in
transitional (and other) societies?. V B. Snoj & B. Milfelner (ur.). 1st International
Scientific Marketing Theory Challenges in Transitional Societies Conference (str. 127
133). Maribor 20-21 September, Maribor: University of Maribor, Ekonomsko poslovna
fakulteta.
259. Pavot, W. Diener, E. Fujita, F. 1990. Extraversion and happiness. Personality and
Individual Differences, 11, 12991306.
260. Pelletier, L. G. Tuson, K. M. Haddad, N. K. 1997. Client otivation for therapy scale: A
measure of intrinsic motivation, extrinsic motivation, and amotivation for therapy.
Journal of ersonality Assessment, 68, 414435.
261. Prosenak, D. Mulej, M. Snoj, B. 2008. A requisitely holistic approach to marketing in
terms of social well-being, Kybernetes, 37 (9/10), 15081529.
262. Pavot, W. G. Diener, E. Colvin, C. R. Sandvik, E. 1991. Further validation of the
Satisfaction with Life Scale: Evidence for the cross-method convergence of well-being
measures. Journal of Personality Assessment, 57, 149161.
263. Pelletier, L. G. Dion, S. Tuson, K. Green-Demers, I. 1999. Why do people fail to adopt
environmental protective behaviors? Toward a taxonomy of environmental amotivation".
Journal of Applied Social Psychology, 29 (12), 24812504.
264. Rogers, C. R. 1963. The actualizing tendency in relation to motives and to
consciousness. V M. R. Jones (ur.). Nebraska Symposium on Motivation. Lincoln: Univ.
Neb. Press.
265. Rogers, C. R. 1995. The psychological contract of trust: part I. Executive Development, 8
(1), 1519.
266. Rogers, C. R. 1961. On Becoming a Person: a Therapists View of
Psychotherapy. Boston: Houghton Mifflin.
267. Rojas, M. 2004. Well-being and Complexity of Poverty. A Subjective Well-being
Approach. Research Paper No. 2004/29. Helsinki: UNU World Institute for Development
Economics Research.
268. Rousseau, D. M. 2003. Extending the psychology of the psychological contract: a reply
to putting psychology back into psychological contracts. Journal of Management Inquiry,
12 (3), 22938.
269. Russell, J. A. 1980. A circumplex model of affect. Journal of Personality and Social
Psychology, 39, 11611178.
270. Russell, J. A. 1983. Pancultural aspects of the human conceptual orga nization of
emotions. Journal of Personality and Social Psychology, 45, 12811288.
271. Ryan, R. M. 1982. Control and information in the intrapersonalsphere: An extension of
cognitive evaluation theory. Journal of Personality and Social Psychology, 43, 450461.
272. Ryan, R. M. 1995. Psychological needs and the facilitation of integrative processes.
Journal of Personality, 63, 397427.
273. Ryff, C. D. 1989. Happiness is everything, or is it? Explorations on the meaning of
psychological well-being. Journal of Personality and Social Psychology, 57, 10691081.
274. Reis, H. T. Patrick, B. C. 1996. Attachment and intimacy: Component processes. In E. T.
Higgins & A. W. Kruglanski (Eds.), Social psychology: Handbook of basic principles
(pp. 523563). New York: Guilford Press.
275. Rijavec, M. Miljkovi, D. 2006. Pozitivna psihologija: psihologija ije vrijeme (ponovno)
dolo. Drutvena istraivanja, 15 (45; 8485), 621641.
276. Roberts, B. W. Donahue, E. M. 1994. Onee personality, multiple selves. Integrating
pesonality and social roles. Journal of Personality, 62, 199218.

277. Robertson, I. Tinline, G. 2008. Understanding and Improving Psychological Well-being

for Individual and Organizational Effectiveness. V A. Kinder, R. Hughes & C. L. Cooper
(ur.), Employee well-being support, A Workingplace Resource. West Sussex: John Wiley
& Sons, Ltd.
278. Ryan, R. M. Deci, E. L. 2000b. Self-determination theory and the facilitation of intrinsic
motivation, social development, and well-being. American Psychologist, 55, 68-78.
279. Ryan, R. M. Deci, E. L. 2001. On Happiness and Human Potentials: A Review of
Research on Hedonic and Eudaimonic Well-Being. Annual Review of Psychoogy, 52,
141166.
280. Ryan, R. M. Grolnick, W. S. 1986. Origins and pawns in the classroom: Self-report and
projective assessments of individual differences in children's perceptions. Journal of
Personality and Social Psychology, 50, 550-558.
281. Ryan, R. M. Connell, J. P. 1989. Perceived locus of causality and internalization:
Examining reasons for acting in two domains. Journal of Personality and Social
Psychology, 57, 749761.
282. Ryan, R. M. Deci, E. L. 2000. Self-determination theory and the facilitation of intrinsic
motivation, social development, and well-being. American Psychologist, 55, 6878.
283. Ryan, R. M. Deci, E. L. 2001. On Happiness and Human Potentials: A Review of
Research on Hedonic and Eudaimonic Well-Being. Annual Review of Psychoogy, 52,
141166.
284. Ryan, R. M. Frederick, C. M. 1997. On energy, personality, and health: Subjective vitality
as a dynamic reflection of well-being. Journal of Personality, 65, 529565.
285. Ryan, R. M. Lynch, J. 1989. Emotional autonomy versus detachment: Revisiting the
vicissitudes of adolescence and young adulthood. Child Development, 60, 340356.
286. Ryan, R. M. LaGuardia, J. G. 2000. What is being optimized over development? A
selfdetermination theory perspective on basic psychological needs across the life span. V
S. H. Qualls & N. Abeles (ur.), Psychology and the Aging Revolution. Washington, DC:
APA Books.
287. Ryff, C. D. Keyes, C. L. M. 1995. The structure of psychological well-being revisited.
Journal of Personality and Social Psychology, 69, 719727.
288. Ryff, C. D. Singer, B. 1998. The contours of positive human health. Psychological
Inquiry, 9, 128.
289. Ryff, C. D. Singer, B. 2000. Interpersonal flourishing: a positive health agenda for the
new millennium. Personality and Social Psychology Review, 4, 3044.
290. Ryan, R. M. Connell, J. P. Deci, E. L. 1985. A motivational analysis of self-determination
and self-regulation in education.V C. Ames, & R. E. Ames (ur.). Research on motivation
in education: The classroom milieu (str. 1351). New York: Academic Press.
291. Ryan, R. M. Deci, E. L. Grolnick, W. S. 1995. Autonomy, relatedness, and the self: Their
relation to development and psychopathology. V: D. Cicchetti & D. J. Cohen (ur.).
Developmental psychopathology. Vol. 1. (str. 618655). NewYork: Wiley.
292. Reis, H. T. Sheldon M. K. Gable L. S. Roscoe, J. Ryan, R. M. 2000. Daily well-being:
the role of autonomy, competence, and relatedness. Personality and Social Psychology
Buletin, 26, 41935.
293. Ryan, R. M. Chirkov, V. I. Little, T. D. Sheldon, K. M. Timoshina, E. Deci, E. L. 1999.
The American dream in Russia: extrinsic aspirations in two cultures. Personality and
Social Psychology Buletin, 25, 150924.
294. Samman, E. 2007. Psychological and Subjective Well-being: A Proposal for
Internationally Comparable Indicators. Oxford Development Studies, 35 (4), 459486.
295. Schafer, R. 1968. Aspects of internalization. New York: International Universities Press.
296. Schmidt, J. 1993. Die sanfte Revolution. Von der Hierarchie zu selbststeuernden

Systemen. Frankfurt: Campus.

297. Schwartz, B. 2004. The paradox of choice: Why More Is Less. Ecco.
298. Seligman, M. E. P. 2003. Positive psychology: Fundamental assumptions. Psychologist;
16:126-127.
299. Scitovsky, T. 1976. The joyless economy: an inquiry into human satisfaction and
consumer dissatisfaction. Oxford University Press (March 18).
300. Sen, A. K. 1996. On the foundations of welfare economics: utility, capabilitiy and
practical reason, in: F. Farina, F. Hahn and S. Vannucci (Eds) Ethics, Rationality and
Economic Behaviour. Oxford: Clarendon Press.
301. Seidlitz, L. 1993. Agreeableness, conscientiousness, and openness as related to subjective
well-being. V Subjective Well-Being. Predstavljeno 6. Sreanju Int. Soc. Study Individ.
Differ., Baltimore, MD.
302. Seligman, M. E. P. Csikszentmihalyi, M. 2000. Positive psychology: An Introduction.
American Psychologist, 55 (1), 514.
303. Seligman, M. E. P. 2002a. Authentic Happiness: Using the new positive psychology to
realize your potential for lasting fulfillments. New York: Free Press.
304. Seligman, M. E. P. 2002b. Positive psychology, positive prevention, and positive
therapy. V C. R. Snyder & S. J. Lopez (ur.). Handbook of positive psychology (str. 39).
New York: Oxford University Press.
305. Sheldon, J. W. et al. 1997. Medicinal Plants: Can Utilization and Conservation CoExists. New York: New York Botanical Garden Press Department,
306. Skinner, Q. 1995. From Historian of Ideas to Political Scientist. Scandinavian Political
Studies, 18, 11932.
307. Stern, N. 2006. The Stern Review. The economics of climate change. [online]. Pridobljeno
11.
Marca
2007.
http:/
www.hmtreasury.gov.uk/independent_reviews/stern_review_economics_climate_chang
e/sternreview_index.cfm.
308. Stern, S. N. 2007. The Climate Change, The Economic Argument. Research*eu 52
(June), 1415.
309. Stone, A. A. 1981. The association between perceptions of daily experiences and selfand spouse-rated mood. Journal of Research in Personality, 15, 510522.
310. Suh, E. et al. 1998. The shifting basis of life satisfaction judgements across cultures:
emotions vesus norms. Journal of Personality and Social Psychology, 74, 482493.
311. Sustainable Development Research Network - SDRN. 2006. Wellbeing Concepts and
Challenges.
Retrieved:
http://www.sdresearch.org.uk/wellbeing/documents/FinalWellbeingPolicyBriefing.pdf. [13.5.2011].
arotar iek S. (2012) Vpliv psihinega dobrega poutja na temelju zadostne in potrebne
osebne celovitosti zaposlenega na uspenos torganizacije. (Influence of psychical wellbeing on success of organization on a basis of requisite personal holism of an employee,
in Slovene only).Dissertation, University of Maribor, Faculty of Economics and Business.
312. Schachter, S. Singer, J. 1962. Cognitive, social, and physiological determinants of
emotional state. Psychological Review, 69, 379399.
313. Scheier, M. F. Carver, C. S. 1993. On the power of positive thinking: The benefits of
being optimistic. Current Directions in Psychological Science, 2, 2630.
314. Sheldon, K. M. Elliot, A. J. 1999. Goal striving, need-satisfaction, and longitudinal wellbeing: The self-concordance model. Journal of Personality and Social Psychology, 76,
482497.
315. Sheldon, K. M. Kasser, T. 1998. Pursuing personal goals: Skills enable progress, but not
all progress is beneficial. Personality and Social Psychology Buletin, 24,131931.
316. Sheldon, K. M. King, L. 2001. Why positive psychology is necessary. American

Psychologist, 56 (3), 216217.

317. Sheldon, K. M. Lyubomirsky, S. 2004. Achieving sustainable new happiness: Prospects,
practices, and prescriptions. V A. Linley & S. Joseph (ur.), Positive psychology in
practice (pp. 127-145). Hoboken, NJ: John Wiley & Sons.
318. Seidlitz, L. Diener, E. 1993. Memory for positive versus negative life events: Theories
for the differences between happy and unhappy persons. Journal of Personality and Social
Psychology, 64, 654-664.
319. Springer, K. W. Hauser, R. M. 2006. An assessment of the construct validity of Ryff's
scales of psychological well-being: method, mode and measurement effects. Social
science research, 35 (4), 10801102.
320. Sandvik, E. Diener, E. Seidlitz, L. 1993. Subjective well-being: The convergence and
stability of self-report and non-self-report measures. Journal of Personality, 61, 317342.
321. Schmuck, P. Kasser, T. Ryan, M. R. 2000. The relationship of well-being to intrinsic and
extrinsic goals in Germany and the U.S. Social Indicators Research, 50, 22541.
322. Schimmack, U. Oishi, S. Diener, E. 2002. Cultural influences on the relation between
pleasant emotions and unpleasant emotions: Asian dialectic philosophies or
individualism-collectivism? Cognition and Emotion, 16, 705-719.
323. Sheldon, K. M. Frederickson, B. Rathunde, K. R. Csikszentmihalyi, M. Haidt, J. 2000.
Positive psychology manifesto (Rev. ed.), Pridobljeno 22. Junij 2000.
http://www.positivepsychology.org/akumalmanifesto.html.
324. Sheldon, K. M. Ryan, R. M. Reis, H. T. 1996. What makes for a good day? Competence
and autonomy in the day and in the person. Personality and Social Psychology Bulletin,
22, 12701279.
325. Suh, E. M. Diener, E. Fujita, F. 1996. Events and subjective well-being: Only recent
events matter. Journal of Personality and Social Psychology, 70,10911102.
326. Seligman, M. E. P. Steen, T. A. Park, N. Peterson, C. 2005. Positive Psychology Progress,
Empirical Validation of Interventions. American Psychologist, 60 (5), 410421.
327. arotar iek, S. 2012. Vpliv psihinega dobrega poutja na temelju zadostne in potrebne
osebne celovitosti zaposlenega na uspenost organizacije. Doktorska disertacija.
Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Univerze v Mariboru.
328. arotar iek, S. Milfelner, B. 2013. Vpliv zadostne in potrebne osebne celovitosti na
psihino dobro poutje zaposlenega. [Elektronski vir]: znanstvena monografija. Maribor:
IRDO.
329. arotar iek, S. Mulej, M. Treven, S. 2009a. Dobro poutje/subjektivna blaginja
sodelavcev kot bistveni dejavnik prehoda v inovativno drubo. Organizacija, 42 (3),
A122A132.
330. arotar iek, S. Mulej, M. Treven, S. 2009b. Dobro poutje sodelavcev v tranzicijskih
organizacijah s primerjavo inovativnih in manj inovativnih. V M. Mulej (ur.), Globalna
finanna kriza ter trajnostni razvoj: zbornik posvetovanja. Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta.
331. Tatarkiewicz, W. 1976. Analysis of happiness. The Hague, Netherlands: Martinus
Nijhoff.
332. Tehrani, N. et al. 2007. Whats Happening with Well-being at Work? Change Agenda.
London: Chartered Institute of Personnel Development.
333. Tellegen, A. 1985. Structures of mood and personality and their relevance to assessing
anxiety, with an emphasis on self-report. V: A. H. Tuma & J. D. Maser (ur.), Anxiety and
the anxiety disorders (str. 681706). Hillsdale, N J: Erlbaum.
334. Tomer, J. F. 2002. Human Well-Being: A New Approach Based on Overall and Ordinary
Functionings. Review of Social Economy, LX (1), 2344.
335. Treven, S. 2005. Premagovanja stresa. Ljubljana: GVZ.

336. Tropenauer, M. 2010. Celovito vodenje znanjskih delavcev v inovativnem proizvodnem

podjetju. Magistrsko delo. Maribor: M. Tropenauer.
337. Tessler, A. R. Mechanic, D. 1978. Psychological distress and perceived health status.
Journal of Health and Social Behavior, 19, 254262.
338. Tooby, J. Cosmides, L. 1992. The psychological foundations of culture. In J. Barkow, L.
Cosmides, & J. Tooby (Eds.), The adapted mind: Evolutionary psychology and the
generation of culture. New York: Oxford University Press.
339. Taylor, S. E. Wood, J. V. Lichtmen, R. R. 1983. It could be worse: Selective evaluation
as a response to victimization. Journal of Social Issues, 39, 1940.
340. Tellegen, A. Lykken, D. T. Bouchard, T. J. Wilcox, K. J. Segal, N. L. Rich, S. 1988.
Personality similarity in twins reared apart and together. Journal of Personality and
Social Psychology, 54, 10311039.
341. Varelius, J. 2004. Objective explanations of individual well-being. Journal of Happiness
Studies, 5, 7391.
342. Veenhoven, R. 1991. Is happiness relative? Social Indicators Research, 24, 134.
343. Veenhoven, R. 1997b. Qualty-of-life in Individualistic Society: A Comparision of 43
Nations in the Early 1990s. Social Indicators Research, 48 (2), 91125.
344. Vorlnder, K. 1977. Zgodovina filozofije I. Ljubljana: Slovenska Matica.
345. Valas, H. Sovik, N. 1993. Variables affecting students' intrinsic motivation for school
mathematics: Two empirical studies based on Deci and Ryan's theory of motivation.
Learning and Instruction, 3, 281298.
346. Vallerand, R. J. Reid, G. 1984. On the causal effects of perceived competence on intrinsic
motivation: A test of cognitive evaluation theory. Journal of Sport Psychology, 6, 94
102.
347. Warr, P. 1999. Well-being and the workplace. V: D. Kahnemann, E. Diener, & N.
Schwarz (ur.), Well-being: The foundations of hedonic psychology. New York: Russell
Sage.
348. Warr, P. 2002. Psychology at Work. Pakefield: Penguin Group Books.
349. Warr, P., Barter, J. Brownbridge, G. 1983. On the independence of positive and negative
affect. Journal of Personality and Social Psychology, 3, 644651.
350. Waterman, A. S. 1993. Two conceptions of happiness: contrasts of personal
expressiveness (eudaimonia) and hedonic enjoyment. Journal of Personality and Social
Psychology, 64, 67891.
351. Watten, R. 2012. Izobilje. V: L. Bormans, L. (ur.), Srea: velika knjiga o srei: znanje in
modrost strokovnjakov za sreo z vsega sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga.
352. White, R. W. 1959. Motivaton reconsidered. The concept of competence. Psychological
Review 66, 297779.
353. Wills, T. A. 1986. Stress and coping in early adolescence: Relationships to substance use
in urban school samples. Health Psychology, 5, 503 529.
354. Wilson, W. 1967. Correlates of avowed happiness. Psychological Bulletin, 67, 294306.
355. Winner, E. 2000. The origins and ends of giftedness, American Psychologist, 55, 159
169.
356. Watson, D. Tellegen. A. 1985. Toward a consensual structure of mood. Psychological
Bulletin. 98. 219-235.
357. Williams, G. C. Deci, E. L. 1996. Internalization of biopsychosocial values by medical
students: A test of self-determination theory. Journal of Personality and Social
Psychology, 70, 76-779.
358. Wright, T. A. Cropanzano, R. 2004. Psychological well-being and job satifaction as
predictors o job performance. Journal of Occupational Health Psychology, 5, 8494.
359. Watson, D. Clark, L. A. Tellegen, A. 1988. Development and validation of a brief

360.

361.

362.

363.
364.
365.

366.

measure of positive and negative affect: The PANAS scales. Journal of Personality and
Social Psychology, 54, 10631070.
Wood, W. Whelan, M. Rhodes, N. 1989. Sex Differences in Positive Well-Being: A
Consideration of Emotional Style in Marital Status. Psychological Bulletin, Vol. 106, No.
2, 249-264. Texas A&M Universtity.
Williams, G. C. Cox, E. M. Hedberg, V. A. Deci, E. L. 2000. Extrinsic life goals and
health risk behaviors in adolescents. Journal of Applied Social Psychology, 30 (8), 1756
1771.
Williams, G. C. Grow, V. M. Freedman, Z. Ryan, R. M. Deci, E. L. 1996. Motivational
predicators of weight loss and weight-loss maintenance. Journal of Personality and
Social Psychology, 70, 115126.
Zadel, A. 2002. Pomen pravilne izbire vedenjskih vzorcev za uinkovito vodenje.
Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za drubene vede.
Zohar, D. Marskahll, I. 2000. Duhovna inteligenca. Tri: Uila.
Zevon, M. A. Tellegen, A. 1982. The structure of mood change: An
idiographic/nomothetic analysis. Journal of Personality and Social Psychology, 43, 111
122.
Zuckerman, M. Porac, J. Lathin, D. Smith, R. Deci, E. L. 1978. On the importance of
self-determination for intrinsically motivated behavior. Personality and Social
Psychology Bulletin, 4, 443446.

KAZALO SLIK
Slika 1: Hierarhina struktura SDP, ki vkljuuje globalni nivo, nivo komponent, nivo domen,
nivo facetov in nivo specifinih vidikov. ................................................................................. 37
Prikaz je omejen na tri glavne komponente SDP: zadovoljstvo z ivljenjem, pozitivni afekt in
negativni afekt. ......................................................................................................................... 37
Slika 2: Intrinzina in ekstrinzina motivacija ter samodeterminacija..................................... 77