Dragi bratje in sestre, spotovani alujoi,

Danes smo se poslovili od pokojne Anice Dvorek. Ob grobu smo se spomnili

njenega ivljenja, spomnili smo se naih sreanj z njo, spregovorili smo iz
boleine, ki nas je zadela kot posameznike in kot drubo, kajti beseda ima
tolailno mo, ljubezen pa nam zapoveduje, da ljubljeni osebi spregovorimo, se
od nje poslovimo, si reemo zbogom.
Tukaj pa smo se zbrali, da Gospodu darujemo sveto mao in priporoimo nao
pokojnico Gospodu, s pronjo, da ji da uivati nebeko slavo, da ji napravi
prostor v nebekih bivaliih.
Hkrati ko v molitvi vpijemo h Gospodu, pa se tudi sooamo z resninostjo
naega ivljenja, z veno usodo, ki nam je pripravljena. Kajti smrt je temeljno
lovekovo izkustvo, je sklep lovekega ivljenja, je sklepni kamen, ki daje loku
ivljenja smer in trdnost in govori o tem, da je vredno iveti, ker je ivljenje
tukaj kronano s polnostjo, ki nas aka, ko stopimo tja onkraj, na oni svet, v
razsenost, ki jo tukaj samo tipamo, slutimo in okuamo njene prvine.
Kdor se poglablja v knjievnost zahodne civilizacije, opazi, da sta na zaetku
evropske knjievnosti dva epa: eden govori o delu in dnevih, drugi o smrti.
Uganili ste, da mislim na Hezioda in njegovo pesnitev, in seveda na Homerjevo
Iliado, na njegove nesmrtne verze o Pelidovem srdu, ki je mnoico du monh
upotil v HAdove dvore, du junakov, a trupla pesm prepustil je v rtje, pticam
ujedam za plen, tako sklep Zevsov je tekel.
Ti verzi, na katerih je utemeljena evropska knjievnost, govorijo o resninosti
smrti. Telo propade v zemlji, dua, so verjeli stari, pa gre v podzemlje, v Hades,
kjer bivajo samo sence.
Kranstvo nam je prineslo upanje. Kajti za kristjana smrt ni odhod v temo, kjer
te prebudi samo kakna daritev ivalske krvi, e kdo po nesporazumu zatava v
tvoje svetove, ampak je odhod v ivljenje, ki je e tisokrat bolj resnino od
ivljenja, ki ga ivimo tukaj, veliko bolj polno, veliko bolj zanimivo in barvito.
Ob koncu asov pa bomo vstali tudi s telesi, tako kakor je v telesu vstal na
odreenik Jezus Kristus in el v nebesa.
O tem sem premiljeval, ko sem izvedel, da je umrla gospa Dvorek. Smrt, ki se
zgodi v skupnosti, smrt, ki posee med nae blinje, nas vedno nagne k
premisleku o nai veni usodi. Ko namre premiljujemo o pokojnikovem
ivljenju, nas praznina, ki jo je pustila za seboj smrt, sili, da se povpraamo o
sebi. Temeljna loveka izkunja govori, da so po smrti naa dela poplaana.
Nekateri gredo po veno nagrado drugi po bridko plailo. Ali kot nam veli
spoznanje o venih reeh: na oni strani je raj za tiste, ki so Jezusa sprejeli za
Gospoda svojega ivljenja mnoge pa aka vena tema, pekel, jok, kripanje z
zobmi.
Duhovnik moli za pokojnika, a govori ivim! V zahodnem izroilu je obstajala
posebna vrsta knjievnosti, ki so ji rekli: umetnost dobre smrti. Ko se pojavi
praznina, ker smo ostali sami, kajti med nami ni ve nam dragega loveka, je
as, da sami sebe postavimo pod vpraaj. Vasih ob pogrebih navajam Preernov

Memento mori. Gospa Dvorek je ivljenje ivela v polnosti. In sporoilo

Preernove pesmi je namenjeno prav temu iveti tako kakovostno, kakor da
bo danes umrl, pa eprav priakuje, da se bo morda blial stotim. Saj je dobra
smrt sad dobrega ivljenja, spokojnost v poslednji uri sad mirne vesti. Tisti, ki
verujemo v Kristusa in sprejemamo mo njegovega odreenja, pa k temu
spraevanju dodajamo vzklik iz pesmi slednice Dies Irae, ki je bila neko
obvezen del Rekviema: Recordare Iesu pie quod sum causa tuae viae, spomni se
me, Jezus mili, da so zate me umorili. Tudi ob smrti upanje ne umre, kajti
priakujemo, da se bomo neko tudi mi deleni vene slave s pokojnico, ki ji
namenjamo svoje misli in svoje molitve. Vsem, dragi, spotovani alujoi,
iskreno soalje!