UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA
Teoretska psihoanaliza
Oddelek za primerjalno knjievnost in literarno teorijo

MISTIKA IN LITERATURA:
Mistika, poezija, mistina pesem
Doktorski seminar
Tamara Podlesnik

Mentor: red. prof. dr. Tomislav Virk

2015

Ljubljana, junij

UVOD.........................................................................................................................................3
MISTIKA....................................................................................................................................4
Zaetki kranske mistike: Dionizij Areopagit.......................................................................7
Neizrekljivost, molk in jezik...................................................................................................7
ENAKOIZVORNOST MISTIKE IN POEZIJE.........................................................................8
ESTETSKA FUNKCIJA, MISTIKA IN POEZIJA..................................................................10
JANEZ OD KRIA..................................................................................................................13
SKLEP......................................................................................................................................18
Viri:...........................................................................................................................................20

UVOD
Mistika se je s svojim ez-razumskim, onstran-pomenskim, nikoli do konca izrekljivim
diskurzom zmeraj zatekala v literaturo. e sem natanneja, v poezijo, ki je tista literarna
forma, kjer se mistino izkustvo najpopolneje izrazi. Ni nakljuje, da so najveji mistiki vseh
tradicij skoraj praviloma bili pesniki. V seminarju bom skuala pokazati, kako se mistina pot
v svojem vrhuncu naravno zlije v pesem in kako sta mistika in poezija v svojem jedru
temeljno povezani.
Najprej bom s pomojo Sebastjana Vrsa, ki v knjigi Podobe neupodobljivega:
(Nevro)znanost, fenomenologija, mistika raziskuje mistina izkustva, opredelila kaj mistika
sploh je in jo razmejila od mnoice ohlapnih sodobnih pomenov, ki jo povezujejo z
newagevsko ideologijo, psihopatologijo ali izkustvi pod vplivom psihedelikov.
Na kratko bom predstavila zaetke kranskega mistinega izroila, kjer je za razvoj mistine
poezije dale najpomembnejo vlogo odigral Dionizij Areopagit s svojo negativno mistino
teologijo. V nadaljevanju bom izpostavila razmerje med molkom in paradoksno vpetostjo v
jezik, ki je osrednje vozlie tako poezije kot mistike. Mistika je ubesedovanje neubesedljive
resnice, prav enako pa velja za poezijo: nikoli do konca izreena resnica napotuje v molk, a se
kljub temu mora kar naprej izrekati. Kaj pa je resnica v mistiki in kaj je resnica v poeziji?
V nadaljevanju se bom na sledi Teopoetike Alena irce posvetila preuevanju odnosov med
kransko mistiko in pesnitvom ter ugotavljala temeljno povezanost in celo enakoizvornost
novodobnega in mistinega pesnitva, ki se bo izkazalo kot bistven element za motrenje
pesnitva sploh. V poglavju o vpraanju estetske funkcije, ki bistveno doloa literaturo, se
bom s pomojo knjige Temni gen Alenke Jovanovski osredotoila na razmerje med mistinim
in estetskim izkustvom. Kako moderni bralec dojema mistina besedila?
Ugotavljala bom, na kaken nain lahko mistina literatura na novo opomenja novoveko,
sekularno, kanonizirano literarno umetnost. Pa ne le literarno umetnost, ampak tudi filozofsko
in splono kulturno zavest. Poezija Janeza od Kria pomeni enega najvejih dosekov
kranske mistine poezije. Pesmi je zmeraj pospremil s proznimi komentarji, ki so literarno
veliko manj prepriljivi in se lahko zdijo celo nadleen didaktini dodatek. Verjetno je delo
Janeza od Kria najbolj slikovit prikaz, kako lahko mistino izkustvo najprimerneje izrazi
prav poezija.

MISTIKA
Mistika izhaja iz religije in pomeni spoznanje Boga, ki ne temelji na razumu, ampak na
izkunji. V slovenskem in evropskem prostoru se mistika in misticizem obiajno uporabljata
kot sinonima, sama pa bom sledila Sebastjanu Vrsu, ki je trenutno glavni raziskovalec
mistinih izkustev pri nas, in misticizem razumela kot zgreitev bistva mistike. Beseda je
grkega izvora in je izpeljanka iz glagola myo, kar pomeni zapreti usta. Mistika je tako e od
vsega zaetka bistveno povezana z molkom. Izraz se je najprej uporabljal v navezavi na grke
misterijske kulte, sasoma pa je krepko prerasel svoje prvotne meje in se danes uporablja za
oznako specifinega pojava znotraj vseh religij. (Vrs, 2001: 290-91) V kranski tradiciji
je oznaevala zelo raznolike pojave (od poenotenja z Bogom preko znamenj in videnj),
vendar je treba pustiti ob strani izvorni kontekst kranske tradicije, saj pomen besed ni
zakolien, temve je podvren ivahnim spremembam. Ne moremo se torej zanaati na
zgodovinski pomen besede, saj je ta v nenehnem spreminjanju. Pomen besede se je kasneje
omejil (na izkustveni vidik) in obenem raziril (na ostale tradicije) in tako kransko
mistiko povezal z islamsko, judovski, daoistino idr. (ibid. 54-58)
V 19. stoletju v pojmovanju mistike pride do pomembnega premika. Vzpostavljati se zane
perenialistina smer s preprianjem, da obstaja neka univerzalna resnica v mistiki vseh
religijskih tradicij, pa e se te med sabo e tako razlikujejo. Torej gre za pluralnost religijskih
oblik in eno samo mistino resnico. K odmiku od kranskega pomena besede mistika pa je
veliko prispevala tudi psihologizacija mistike, kjer je v ospredje stopila njena izkustvena /
/ komponenta. Mistino izkustvo postane jedro mistike in pomeni doivetje Enosti oz.

poenotenja med jazom in Absolutom, torej med lovekom in Bogom.1 Kot negacija
perenialistine smeri se vzpostavi konstruktivistina ola, ki sproi spor med perenialisti in
konstruktivisti. Konstruktivistina ola zagovarja, da obstaja ve oblik mistinega
doivljanja, ki obstajajo neodvisno od religijskega sistema, kar pa se izkae kot
nekonstistentna teorija. Perenializem se nazadnje le rekonstruira, vendar ne v tako radikalni
smeri, saj med mistinimi izkustvi obstajajo precejnje razlike. (Vrs, 2012)
Mistike se v dananjem asu dri cel kup pomenov in vasih pomeni e vsako nejasno,
iracionalno preprianje, ki ne temelji na logiki, pogosto pa se povezuje tudi s udodelnostjo,
telepatijo, s patolokimi in nadnaravnimi pojavi. Razmejevanje prave mistike od podobnih
pojavov je izredno teka naloga. Sebastjan Vrs, ki se ukvarja z mistinimi izkustvi, v
razpravi Med molkom in govorico opredeli, kaj mistika ni, in navaja Jonesa, e da v mistiko
ne sodijo
mitologija, udei, shizofrenija, transi, [... in] domnevne psihine moi, kot so
lebdenje, videnja, parapsihologija (Jones, 1993: 1). // Poleg tega pa mistika ni nerazumna (nelogina ipd.), temve onstran-razumna (translogina ipd.): eprav presega
razum, ga ne zanika in ne ukinja, temve ga dopolnjuje //. (Vrs, 2011)
Nekatera od teh stanj in videnj se v mistinem izkustvu sicer lahko pojavljajo, vendar so
drugotnega pomena, mistiki pa pogosto svarijo pred temi pojavi, saj predstavljajo nevarnost,
ki loveka na mistini poti hitro zmede. Tako sveti Janez od Kria, verjetno najveji kranski
mistik, svari pred nadnaravnimi videnji:

1 Kljuno vlogo, kot pie Vrs, je v perenialistini smeri opravil Aldous Huxley, ki je v sebi
zdrueval oba // premika: z eno nogo je bil vrsto usidran v tradiciji psilosophie perennis, z
drugo pa v doivljajskem tolmaenju mistike. V Perennial Philosophy Huxley sam sebe e ne
priteva med modrece, ki so pridobili vednost z mistinim izkustvom, kar pa se je spremenilo,
ko je privolil v uporabo drog v religiozne namene. Tako je leta 1953 pogoltnil tiri desetine
grama meskalina in v knjigi The Doors of Perception and Heaven and Hell izkunjo opisal
kot izkunjo neprecenljive vrednosti za vsakogar. eprav se je e vedno strinjal, da
meskalin ne pomaga dosei poglavitnega cilja ivljenja, lahko pa utre pot tja. Ti Huxleyevi
eksperimenti so izzvali oster napad na perenialistino olo, e posebej po izjavi, da ni toliko
pomemben razlog za doietje, ampak doivetje samo. Huxley naj bi s tem namre povedal,
da je videnje mistika enako halucinacijam pod vplivom psihedelikov. (Vrs, 2012: 21-28)
6

// prenekatere due iz prevelike elje po razodetjih in iz nagnjenja do njih prino

odgovarjati same sebi, mislijo pa, da jim odgovarja in govori Bog. Pri tem zaidejo v
velike zablode //. Iz njih dua ponavadi pridobi ve praznega blebetanja in
umazanije kakor pa duhovne poninosti in duha mrtvenja, saj si domilja, da se ji je
zgodila velika stvar in da ji je govoril Bog, v resnici pa se je zgodilo malo ve kot ni
ali ni ali e manj kot ni. (Janez od Kria, 2001: 220)
Prav tako tudi sodobni kranski mistik Willigis Jger pravi, da mistine tradicije vedno
svarijo
pred tem, da bi pripisovali veliko teo spremljajoim duhovnim pojavom, kot so
telekineza, prekognicija, vizije, ekstaze, levitacije, domnevna reinkarnacijska doivetja
in podobno. Seveda so lahko takne izkunje za posameznika in skupino pomembne,
toda niso cilj. In predvsem jih ne smemo napano razumeti kot znamenje posebne
izvoljenost. Kajti navsezadnje te parapsiholoke sposobnosti nimajo veliko skupnega z
duhovnostjo. (Jger v: Vrs, 2012: 53)
Prijetna videnja so lahko e veja ovira, saj gre za skunjavo, da smo e dosegli mistini
vrh, ko smo od njega e krepko oddaljeni. Temeljna znailnost mistinih izkustev, ki jih
razlouje od drugih doivetij, je zlom razlike med jazom in svetom, med znotraj in zunaj,
med subjektom in objektom, kar pa pomeni izkustvo enosti (poenotenja), in ninosti
(iznienja). Vrs to enost, nedvojnost imenuje izkustvo Eno-Nia. (Vrs, 2012: 51-52)
Obstajajo zanimive vzporednice med razlinimi vrstami psihoz, izkustvom pod vplivom
psihedelikov in mistinim izkustvom. Vrs omenjeni problem imenuje trilema treh b-jev;
gre pri mistinem izkustvu za blaznost (psihopatologija), blodnjo (psihedelika) ali blaenost
(razsvetljenje)? (Vrs, 2012: 460) Marsikatera raziskava je e potrdila, da lahko zaetna
faza psihoze mono spominja na mistino zadnjo fazo zedinjenja. Gre za izrazito predpsihotino izkustvo, ko psihotik doivlja podobne obutke enosti in praznosti. Vendar za tem
nastopi diametralno nasprotna faza psihoza. 2 Vrs pa opozarja, da se dogaja tudi obratno:
2 O vzporednicah mistinega izkustva in razlinih vrst psihoz obstaja nemalo raziskav, pri nas se s tem
podrojem ukvarjata Borut kodlar in Jan Cigleneki, ki sta v raziskavi in razpravi Mistina in psihotina
izkustva: Projekt Parmenides pri svojih psihotinih pacientih ugotavljala, da so njihovi opisi stanja tik pred
nastopom psihoze neverjetno podobni mistinim opisom izkustva Boga. Zato sta v zdravljenje vpeljala branje
Parmenidovega teksta in ugotovila, da besedilo paciente nenavadno nagovarja. Vendar med psihotikom in
mistikom vendarle mora obstajati neka temeljna razlika: zaetno, pred-psihotino izkustvo je podobno mistinim
obutkom enosti in praznosti. Vendar pri psihotiku tej fazi sledi diametralno nasprotna faza sama psihoza.

mistino pot lahko spremlja kaj psihotinega, pri emer halucinacije in prividi niso izkljueni.
Mistik je lahko deleen srditih napadov s strani najrazlinejih demonov, ki bodo prili v
obliki neprijetnih videnj, glasov, obutij. Najpomembneje pri tem pa je, da se mistik ne
navee na ni od tega, naj so pojavi prijetni ali ne. Podobno se lahko pojavijo obutki
praznine, izgube smisla in odtujenosti od sveta. (ibid. 464) Potegniti razlono mejo med
psihopatolokih in mistinim izkustvom je torej vse prej kot lahko, e ne kar nemogoe.
Vrs vidi temeljno razliko na ontoloki ravni. eprav je namre psihotik morda doivel
tono to, kar je doivel mistik, mu tega ne bo uspelo tudi do-iveti, torej pretopiti v celobitno
in bivanjsko mistino vednost. (ibid. 472) Podobno je s psihedeliki, k popularizaciji katerih
je prispeval Aldous Huxley in postavil kontroverzno tezo, da je z ustreznimi psihoaktivnimi
substancami mogoe sproiti izkustva, enaka mistinim. (ibid. 476) Vendar tudi
konzumiranje psihedelikov ni pot do pristne mistine izkunje, kvejemu lahko sluijo kot
pomagalo. Doloeno doivetje je le ena plat mistike: veliko bolj bistveno je, da se naslednja
razvee v do-ivetje (ontologijo), celobitno in bivanjsko vednost. (ibid.)

Zaetki kranske mistike: Dionizij Areopagit

Mistina tradicija, ki je zaznamovala evropsko kulturo in o kateri bo govora v seminarju, je
kranska. Andrew Louth vidi zaetke kranskega mistinega izroila e pri Platonu v 5. st.
pr. Kr. Platonistino resnino vedenje je glavni vir kranstva to zgodnje obdobje se zato
imenuje kranski platonizem. V helenistinem obdobju sta se kranstvo in platonizem sela
ravno v mistiki. To je platonsko ozadje, prava kranska mistina teologija pa se zane z
Origenom, ustaviti pa se velja pri oetu kranskega mistinega govora, Dioniziju
Areopagitu. (irca, 2006: 20) irca skua odkrivati temeljne znailnosti mistinega govora na
podlagi Dionizijeve mistine teologije in pokae, da je prehod iz katafaze (pozitivne teologije)
v apofazo (negativno teologijo) najbolj uinkovit v mistinem pesnitvu, saj navadna
religiozna himnika ne vsebuje apofatinih postopkov. Negativna mistina teologija se je
izkazala kot kljuna za kransko mistino pesnitvo. Nastala je z uvidom, da Bog presega
vsako spoznanje, zato je vsaka, e tako pozitivna beseda zanj neprimerna. Pogrezati se
zanemo v mrak, ki presega um. (Areopagit, 2008: 109)

Torej med psihotikom in mistikom sprva ni razlike. Oba sta padla v morje zavesti: le da mistik zna plavati,
psihotik pa utone. (Jger, 2005)

Podati se moramo na negativno pot in zaeti govoriti, kaj Bog ni. // V ospredje stopi
presenost neizrekljivega, njegova skrivnost, skritost //. Neprimernost, celo grdost
nepodobnih podob // ima funkcijo odvraanja nae pozornosti od snovnega bleska
podobe //. To razidoljenje podobe nas pripravi na // vzpon k Neizrekljivemu.
(irca, 2006: 82)

Neizrekljivost, molk in jezik

Problem jezika z zagato izrekanja, ki vodi v molk, je tisti temeljni princip, ki povezuje
mistiko in poezijo, zato se mu velja podrobneje posvetiti. Poslednja resnica, ki jo izraa
mistika, je Bog, ki v mistinem kontekstu ne pomeni razodetega, temve skritega Boga. V
teistini mistiki, kot so kranska, islamska in judovska, je Bog neskonno dale in hkrati
neskonno blizu. Je neizrekljiv in neubesedljiv, je onstran miljenja. Miljenje ni tisto, ki nas
je sposobno pripeljati do spoznanja. Resnica mistike je v biti, ki pa je zakrita in
neubesedljiva.3
Ta nemo izraziti se o poslednji resnici Boga mora zato nujno voditi v molk, ki je spoznanje
konnosti, omejenosti loveka in njegovega govora. (irca, 2006: 84) Molk je paradoksno
temelj mistinega govora: na najviji mistini stopnji v zedinjenju loveka z Bogom, unio
mystica vsak govor onemi. Ta molk pa je poveden in zgovoren, ustrezneji od vsakrnega
govora. loveki in mistini govor se bistveno razlikujeta, pri emer se zdi, da se mistini
govor bori proti pomensko-smiselni strukturi, ki je lastna loveki govorici. (irca, 2006:
83) Alen irca, ki se v svoji Teopoetiki ukvarja s kranskim mistinim pesnitvom, pravi:
Mistini govor kot medij mistinega izkustva se mora gibati po svojem lastnem robu,
nazadnje pa se mora na svoji lastni meji razbiti, pasti v negativnost. // e hoe
ohraniti svojo ana-mistagoko funkcijo, tj. voditi navzgor k skrivnosti, k mistinemu
zedinjenju, mora pokazati svojo lastno nezadostnost, svojo lastno nemo in
navsezadnje tudi radikalno nedostopnost, nenaredljivost mistine izkunje kot take. /
/ Heidegger ob Hlderinovem pesnitvu, denimo, ugotavlja, da molk kot

3 Eckhart, eden najvejih kranskih mistikov pravi: lovek ne sme dopustiti, da bi se

zadovoljil z miljenim Bogom, zakaj ko preide misel, preide tudi Bog. Prej moramo imeti
bitnostnega Boga, ki je globoko vzvien nad misli loveka in vseh ustvarjenih bitij. (Eckhart
v: Vrs, 2012: 267)
9

upovedovanje // ni vedno negativen, lahko je zelo zgovoren //. Mistini Molk je

paradoksalno zgovorneji od govora, od govorice same. (irca, 2006: 83-84)
Molk je torej najdosledneja dra v mistiki, a so mistiki vselej paradoksalno utili potrebo, da
o mistinem izkustvu govorijo. Zato se zastavlja vpraanje, kako lahko mistino izkustvo
nedualnosti poloimo v dualno strukturo jezika. e je nekaj neizrekljivo, kako je potem to
mogoe izrekati? Kljub temu, da je mistika zapisana molku, so se mistiki vedno zatekali v
govor in na samem mistinem vrhuncu v poezijo. Na tem mestu se zdi nujno, da se mistini
govor manifestira v svoji negativnosti. Jezik postavlja distanco med osebo, ki misli/govori, in
predmet, o katerem tee beseda. To distanco mistini uvid presega in ukinja. Mistino
izkustvo kljub zagati izrekanja lahko pokaemo z jezikom, navsezadnje se to lahko
manifestira le prek napisanega. Mistik se nenehno bojuje z jezikom, da bi nekako presegel
samega sebe, zato je mistini govor razvil specifine retorine figure. Osrednji mistini
postopek je paradoks, kjer protipomenke nasprotujejo zakolienju pomena in pokaejo zdrs v
medprostor, ki iri dojemanje mistinega izkustva. Mistini paradoks predstavlja tisti napor,
kako govoriti o tem, esar ne moremo ubesediti.

ENAKOIZVORNOST MISTIKE IN POEZIJE

Mistiki so se tako pogosto izraali s pesmijo, da se to ne more zdeti nakljuje. Ko je v
neizrekljivem mistinem zedinjenju loveka z Bogom mistik pripeljan na rob molka, se to
izkustvo naravno zlije v mistino pesem. Alen irca pravi, da se posredovanje samega
vrhunca mistine izkunje // ne more izvriti drugae kot na pesniki nain. (irca, 2006:
128) Koncept novovekega, avtorskega pesnitva in pojem literature kot neke bistveno
fikcijske tvorbe, ki jo usmerja volja genialnega avtorja, se irci zdi bistveno preozek.
Opozarja na sam zaetek literature, ki je bil bistveno povezan z bojim in mu je bila pisava
podarjena od zgoraj. (irca, 2006: 9)
Tako lahko e v prvem neanonimnem pesnikem zapisu v zgodovini lovetva, ki
izhaja od sumerske pesnice in sveenice Enheduanne, odkrijemo, kaj je pesnitvo
izvorno pomenilo: globoko prepletenost svetega, teurginega, liturginega z osebnim
izkuenjsko posredujoim poloajem. (irca, 2006: 9)
Takna literatura bistveno povezana z bojim je prevladovala vse do renesanse, ko se je
zaela sekularizirati, odcepljati od bojega, kar je doseglo svoj vrhunec v renesansi. Vendar
10

neka (pra)temeljna navezanost na boje ostaja. Ali kot zatrdi irca: moment svetega v
literaturi ne more biti nekaj akcidentalnega, temve je nekaj substancialnega. (ibid. 10) Vse
pesnitvo je bilo torej najprej povezano z religioznim in se od bojega konteksta zane cepiti
ele z novim vekom, kar dosee skrajno toko v postmodernizmu, v katerem irca vidi
pomembno rehabilitacijo srednjevekega alegorinega rekanja. (ibid.) Pri razmejevanju
mistike in pesnitva si pomaga tudi s irim duhovnozgodovinskim nasprotjem med teologijo
in poezijo. O zvezi med mistiko in pesnitvom ugotovi:
Nekoliko heideggerjansko bi lahko rekli, da sta mistika in pesnitvo enakoizvorna,
kolikor izvirata iz izkunje o Absolutnem, eprav je njuna funkcija v temelju
razlina. // Mistino pesnitvo je mistini govor par excellence. Edinole mistino
pesnitvo lahko v polni meri evocira neizrekljivo mistino izkunjo. (irca, 2007: 5254)
Sorodnost mistike in pesnitva je torej oitna, vendar je irca pozoren tudi na razhajanja in
pravi, da mistino pesnitvo predpostavlja mistino izkustvo, pesnitvo pa izvira iz
pesnikega izkustva. Sekularno pesnitvo je omejeno na zgolj jezikovno izkustvo, mistino
pa nas skua uvesti v nadjezikovno izkustvo. Vendar je tudi pesnika beseda napotena molk,
v neizrekljivost, v metajezikovni izvor. irca predpostavlja, da tako mistika kot pesnitvo
izhajata iz izkustva Absolutnega, zato si upa trditi, da je pesnitvo v isti obliki
razumljeno kot skrita teologija. Mistagoka funkcija te vrste pesnitvo oddvaja od dosega
zgolj literarnega, estetskega. Od bralca pa je odvisno, ali bo pesem prepoznal kot mistino
ali kot estetsko tvorbo. (irca, 2006: 88-91) irca pokae kako teoloka in poetina funkcija
porajata teopoezijo, v kateri se pesnitvo in teologija zedinjata in loujeta ter sta tako v tej
(apofatino) dialektino napetosti napotena na svoj skupni izvor. (irca, 2007: 145-146) Kot
kronski primer irca tu izpostavi pesnitvo svetega Janeza od Kria, ki si ga ni mogoe
zamisliti brez intertekstualne mree z njegovimi proznimi komentarji. (irca, 2007: 150)
Za irco preuevanje mistinega pesnitva pomeni privilegiran vstop v poetoloko motrenje
pesnitva sploh, kolikor se lahko strinjamo s trditvijo, da sta obe govorni obmoji v temelju
enakoizvorni. (irca, 2007: 184) Tako mistina kot avtorska poezija elita izrei neizrekljivo
resnico. S to razliko, da prva govori o neizrekljivi resnici Boga //, druga pa o neizrekljivi
resnici sveta? (ibid.) irca torej neubesedljivo resnico pesnitva vidi v resnici sveta, in
nadaljuje: Avtorjevega sveta, ki z ustvarjanjem ustvarja resnice, ki pa so nestalne,
nepopolne. (ibid.)
11

Torej vse kae, da sta mistika in poezija v svojih pratemeljih bistveno povezani. e ve, videti
je, da je mistina poezija kljuna za poznavanje poezije sploh: mistina poezija pomeni
skrajnost, absolutnost poezije, stik z Bogom Absolutom. Alenka Jovanovski, ki se ukvarja z
razmerjem med mistinim in estetskim izkustvom, pripelje svoje razmiljanje v taken
vrhunec: Boje in loveko sta skrajni meji poezije; v vmesnem polju obstaja neteto
kombinacij. (Jovanovski, 2001: 135) Preuevanje mistine poezije je preuevanje zaetka, iz
katerega je sodobna poezija sploh nastala. Danes na videz povsem loveki govor poezije
vsebuje daljno vez z bojim. Tako mistika kot poezija se zavedata nezadostnosti oznaevalca,
da stopi v stik z oznaencem, obe se izmikata pomensko-smiselni strukturi jezika. V
nadaljevanju bom skuala prikazati prehod od mistine poezije k avtorski.

ESTETSKA FUNKCIJA, MISTIKA IN POEZIJA

Mistina poezija je bistveno povezana z religioznim, zato ima estetska funkcija znotraj nje
drugano vlogo. Pri nas se z estetsko funkcijo v obmoju mistinega ukvarja Alenka
Jovanovski v delu Temni gen. Estetsko izkustvo po njenem izvira iz predestetskega, ki
korenini v ritualu. Predestetsko izkustvo je moralo biti izrazito mnogoplastno, saj se po
razpadu rituala iz njega nista izdvojila le estetsko izkustvo in ustveno //, temve tudi
filozofija // in religija. (Jovanovski, 2011: 27) V dananji dobi individualizma in izrazite
razdrobljenosti si je takno izkustvo praktino nemogoe predstavljati. Predestetskega
(ritualnega) in mistinega izkustva Alenka Jovanovski kljub podobnosti ne izenauje, saj
ritualno pomeni celovito doivljanje boanstva, mistino izkustvo pa je ponotranjeno,
transcendentno doivljanje Boga. Subjekt (udeleenec rituala) in objekt (boanstvo) sta v
ritualu spojena, mistino izkustvo pa pomeni spojitev z bojim v notranjosti. (Jovanovski,
2001: 38) Estetsko izkustvo, pravi Jovanovski, torej izhaja iz razpadlega ritualnega, ne iz
mistinega izkustva, eprav je to po svoje podobno ritualnemu vzorcu //. Ritualno in
estetsko izkustvo sta nekaj sploneje dostopnega od mistinega izkustva, ki ga razume le
duhovna elita. (ibid. 21) Prepriana je, da je pesmi kranskih mistikov mogoe brati na
povsem estetski nain.
Po sledeh Alenke Jovanovski si bom pri razumevanju tega pojava tudi jaz pomagala z
recepcijsko estetiko Hansa-Roberta Jaussa, ki estetsko izkunjo deli na poiesis, aisthesis in
katharsis. Poiesis pomeni ustvarjanje, ki se deli v dve dobi: dobo neavtonomnega in dobo
avtonomnega ustvarjanja (do podobnih ugotovitev v zvezi s sekulariziranjem pesnitva
12

prihaja irca). Avtonomno ustvarjanje se je zaelo razvijati ele po renesansi in pomeni

lovekovo ustvarjalnost; dotlej je bilo lovekovo ustvarjanje zgolj mimesis posnemanje
stvaritev Boga. Do tega asa je umetnost razumljena v Platonovem smislu, torej kot posnetek
posnetka. V renesansi pa doivi preporod Aristotelova teorija umetnosti, ki prva poudari
individualnost. Do konca jo posvoji ele romantika, kjer pomeni umetnost popolnoma
samostojno avtorjevo ustvarjalnost. Avtonomna poiesis je povezana z oblikovanjem
novovekega jazovskega subjekta. (ibid. 29)
V baroku, kamor duhovna zgodovina umea zaetke modernega subjekta, se komaj
zane prebujati zavest, da lovekovega ustvarjanja ne omejujeta ne Bog in ne narava,
temve kaprice avtorjeve domiljije. Doba razsvetljenstva temu doda vero v
vsemogonost lovekovega razuma in tako nakae monost zavestne avtonomne
poiesis, ki jo polno uresnii ele romantika. Samozavest romantinega avtorja hrani
izvirna, popolna, e kar genialna umetnikova osebnost, ki s pomojo toplega vrelca
bruha nove in nove fascinantne stvaritve. Koncept ustvarjanja, ki ga omogoajo
lovekova domiljija, razum in v 20. stoletju edalje manj celovita, toda e vedno
razmeroma genialna umetnikova osebnost, se v takni ali drugani obliki obdri v
modernizmu in postmodernizmu. (Jovanovski, 2001: 30)
Prehod v jazovski subjekt pomeni prehod iz boanskega v loveko. Avtorsko ustvarjanje je
nuja, da bi lovek zadovoljil eljo po resnici in varnosti, zato je prisiljen izdelati svojo resnico
in jo postaviti na mesto bive boje resnice, ki ne zdri ve. Ta reitev pa je v sri nihilistina.
Umetnina ponudi neko resnico, toda ta se zane kruiti in od nje ostaja vedno manj. Subjekt
nerazumljivemu svetu sporoi svojo resnico, ki je obsojena na propad. Je torej ustvarjanje le
prikrivanje metafizinega nia? Mistini avtor ne more biti enak pesnikemu, saj ni avtorski
subjekt, ki svet oblikuje v skladu s samim sabo in svojimi resnicami. Skozi njega govori sam
Bog in tako ustvarja po bojem navdihu.
Kako je z drugim delom Jaussovega koncepta recepcijske estetike, aisthesis? Poiesis in
aisthesis sta bili v predestetskem izkustvu zdrueni, torej ustvarjalnosti in receptivnosti ni bilo
mogoe loiti. To posledino zastavlja vpraanje o avtorstvu mistine pesmi. Kljub temu, da
je bliina postmoderni v nekaterih segmentih mistinega izkustva upraviena, avtor v
postmodernistinih poli-tekstih ostaja avtor znotraj estetske poiesis. Avtorstvo mistine pesmi
pa kljub temu, da avtorja poznamo, ni tako lahko dololjivo, saj mistini pisec ni jazovski
subjekt, ampak boji posrednik. Mistik ni subjekt z lastno voljo, ampak je medij boje. e
uporabim besede Alenke Jovanovski, je mistina poiesis nadindividualna dejavnost, na
13

katero pojma avtorstva, kakor ga poznamo od romantike naprej, ni mogoe aplicirati.

Mistini bralec se hoe zliti z mistinim avtorjem. Pra-poiesis in pra-aisthesis pa se danes
razlamljata v ustvarjanje in sprejemanje, kar je v mistiki zdrueno. Jaussov model zakljui
katarzini moment, ki pomeni komunikativno zmonost estetskega izkustva. Aristotelova
katarza pomeni le konec tragedije, Jaussova pa pomeni celotno prepojenost z branjem. V
predestetskem izkustvu so bili ustvarjanje (poiesis), sprejemanje (aisthesis) in katharsis
spojeni, danes pa obstajajo vsak zase. (ibid. 56-62)
V nasprotju z estetskim izkustvom poteka mistino izkustvo v obmoju duhovne realnosti.
(Jovanovski, 2011: 83) Vendar mistik in estetski uiva teita k istemu. Estetska identifikacija
je podobna mistini v tem, da tudi estetski prejemnik, kakor mistik, razgrajuje svojo
identiteto, ko se odpoveduje samemu sebi in se naivno odpira estetskemu objektu
(literarnemu vzorcu). Vendar gre tudi za temeljno razliko v razmerju med imaginarnim in
duhovno realnim: Estetska identifikacija se dogaja v obmoju imaginarnega, od koder je v
vsakem trenutku moen in potreben preskok nazaj v empirino preverljivo realnost. (ibid.
104) Pri mistini identifikaciji pa estetske distance in povratka ni. Estetska distanca nastopi
zato, ker se estetsko izkustvo dogaja v obmoju imaginarnega. Estetsko izkustvo pomeni
nekakno imaginarno samopopolnost, ki je zapolnila pomanjkljivo realnost. (ibid. 124)
Mistino izkustvo pa te distance ne pozna, saj je spojenost z Bogom pomenila najvijo stopnjo
celovitosti. Jaussove poiesis, aisthesis in katharsis so samostojne funkcije estetskega izkustva,
ki da jejo slutiti prvotno zlitost vseh treh funkcij v obmoju predestetskega in s tem tudi
mistinega. (ibid. 129)
Kako torej brati mistina besedila, mistino poezijo? Pogosto sta mistino in avtorsko
pesniko pisanje povsem nerazloljiva. Je moen zdrs iz poezije v mistiko in obratno? e
poznamo duhovnoreligiozni kontekst in hoemo slediti izvornemu namenu mistinega
besedila, se bomo zavedali, da cilj mistine poezije ni estetski uitek. Vendar as mrtvega
Boga nam druganega branja kot je estetsko v bistvu ne omogoa. Mistini izkunji Enosti se
ljudje brez Boga lahko pribliamo zgolj teoretino, e k besedilu pristopimo s predznanjem o
sporoilu mistine teologije. Ker je veina sodobnih bralcev o mistini poeziji slabo pouenih
(e sploh), besedilo spontano prevede v loveki jezik, kjer je erotika speljana na odnos med
dvema lovekoma. Po drugi strani tudi ne moremo zanikati mistinih prvin v Dantejevi
Boanski komediji, Blakeovih in Rilkejevih pesmih, ki spadajo v kanon svetovne literature, pa
vendar kaj jih razlikuje od prave mistike? Enostranskega in neproblematinega odgovora na
to ne moremo dati.
14

JANEZ OD KRIA
Kar je bilo povedano o mistiki in poeziji, bom zdaj skuala prikazati na primeru verjetno
najvejega kranskega mistinega pesnika, svetega Janeza od Kria (pansko San Juan de la
Cruz). 16. stoletje je panska zlata doba, prav tako pa tudi as Janeza od Kria, ki je bil
sodobnik Cervantesa in Gongore in ne predstavlja le vrhunca kranskega mistinega
pesnitva, temve je kljuen za pansko poezijo sploh. Pesmi je za drobno knjiico, vendar je
z njimi upravieno zasedel visoko mesto v zgodovini panske poezije. Kljub temu, da so bili
prozni komentarji, ki so obvezno spremljali pesmi, v tistem asu pomembneji in napisani za
kontemplacijo ljudi, je bila poezija e samemu Janezu vselej pred prozo, saj je nastajala iz
neposredne mistine izkunje. Kot pravi sam, je do proze vasih util pravi odpor:
util sem nekaken odpor, plemenita in pobona gospa, ko sem razlagal te tiri kitice,
nastale na pronjo vae milosti. To so namre tako notranje in duhovne stvari, da zanje
jezik obiajno nima izraza. Duhovno pa presega utno in le s teavo je mo povedati
nekaj o njegovem bistvu. Teko govori o sriki duha, kdor ni notranje preet z duhom.
(Janez od Kria, 2006: 13)
Vsi tirje spisi svetega Janeza od Kria so tolmaenja pred njimi nastalih pesmi. Vzpon na
goro Karmel in Temna no tolmaita pesem Temna no, medtem ko Duhovna pesem in ivi
plamen ljubezni razlagata vsaka svojo pesem z istim naslovom. Analiza teh treh pesmi bo
pokazala, da je Janezov opus precej koherentna celota, ki omogoa izluenje razlinih postaj
mistine poti. Oprla se bom na mistino shemo, ki jo omenja Sebastjan Vrs in se je izkazala
za uporabno pri razumevanju mistine poti ne le v kranstvu, ampak tudi v drugih tradicijah.
Izumil jo je Dionizij Areopagit in predstavlja tripartitno pot, ki sestoji iz faze oienja /
/, faze razsvetljenja // in faze poenotenja //. (Vrs, 2012: 58)
Za prvo fazo na mistini poti (oienje) sta znailni askeza in etika, za drugo
(razsvetljenje) meditacija/kontemplacija in za tretjo (poenotenje) celostno (tj. nedvojno)
ivljenje. Kot smo e povedali, gre pri tem za formalizirano in generalizirano shemo
mistine poti //. (Vrs, 2012: 62)
Temna no je pesem, ki predstavlja zaetno stopnjo na mistini poti: oievanje. Janezov
simbol temne noi due predstavlja osrednje vozlie njegovega ustvarjanja. Razumevanje te
prispodobe je bistveno za razumevanje celotnega opusa. Temna no pomeni boje delovanje
15

v dui. (Louth, 1993: 254) Janez ima bolj vase obrnjen, izkustven, ustven in trpe pristop od
teoretinega, strogega in vedrega pristopa oetov z Vzhoda. Temno no sestavlja osem
petvrstinih kitic, najpomembneji pa sta prvi dve, ki pomenita predstavljata oievalno fazo:
Neko, v temni noi,
V ljubezni hrepenenju vsa gorea,
O neizmerna srea!
Odla sem neopaena od doma,
Ko e je poivala moja hia spea.

V teme zavetju varna,

V preobleki po skrivni lestvi hitea,
O neizmerna srea!
V temi in na skrivaj,
Ko e je poivala moja hia spea.
Ti dve kitici Janez tolmai v Vzponu na goro Karmel. Delo je razdeljeno v tri knjige, vse pa
obravnavajo naporno, bolee oievanje due, izraeno s prispodobo temne noi. Janez pove,
da mora dua prehoditi dve glavni vrsti noi (Janez od Kria, 2001: 39): utno in duhovno
no. No imenuje neizmerna srea!, kar pomeni, da je dua pripravljena na trpljenje boleega
oievanja. Trpljenje je kranstvu najbolj notranje in brez tega Bog ni dosegljiv. V drugi
kitici se pojavi mistini paradoks V teme zavetju varna kjer je dua hvalena za no, za
trpljenje, saj je ta priprava na zdruitev z Bogom. 4 Druga kitica pomeni duhovno no, ki je e
mnogo tra od utne. Metafora skrivna lestev ponazarja vzpenjanje k Bogu dua je
preplezala meje razumskega. Za ubesedenje neubesedljivega Janez od Kria uporablja
metafore, simbole, paradokse in tavtologije, ponavljanje istih besed/verzov, ki ustvarjajo
ustveno in napeto vzduje. Drugi spis, Temna no, tolmai isto pesem, a z drugega vidika, z
vidika nedejavne noi, kjer je lovek pasiven in jo opravi sam Bog. Nedejavna no je e
straneja od dejavne noi, kjer mora lovek le trpno sprejemati. (Cigoj-Leben, 1987: 6)
Temna no je skratka pesem mukotrpnega in dolgotrajnega procesa oievanja, pri emer se
4 Janez od Kria ta verz razloi takole: kdor je namre tako sreen, da ne more hoditi v
temini vere in si jo more izbrati kot slepec za svojo vodnico, je reen vseh naravnih prividov
in razumarskih pretehtavanj in gre naprej, kot smo dejali, isto varno. (Janez od Kria,
2001: 89-90)
16

mora dua povrniti v stanje bogopodobnosti, dosei praznino in goloto duha. (Jovanovski,
2011: 45) V tej fazi je zelo pogosta kranska mistina metafora puave, ki ponazarja
neskonno oddaljenost Boga in asketski znaaj kranske mistike, ki vkljuuje skromnost,
suhoto, odrekanje, odmiranje in trpljenje.
Duhovna pesem, ki jo je sam Janez imel za najpomembnejo, opisuje zedinjenje loveka z
Absolutom in se torej ujema z Dionizijevo najvijo fazo poenotenja unio mystica ali
zdruitve due z Bogom. Po napornem oievanju v temni noi puavi dua dosee
duhovno goloto. e so v temni noi bili prozni komentarji e umesten dodatek, tukaj
postanejo povsem odve. Pesem je edina forma, ki lahko izrazi uitek in slast mistinega vrha.
Mistina hvalnica na tej najviji stopnji mistine poti predstavlja vrhunec mistine poezije.
Mistini govor v tej fazi dobi erotine konotacije. irca pravi, da se nam mistino-erotini
diskurz mora razkriti kot pesniki par exellence. (irca, 2006: 64) Duhovna pesem je
primer prav takne hvalnice. Napaja se iz starozavezne Visoke pesmi, ki je bistvena za vso
kransko mistiko in za razumevanje zdruitve v mistini poroki. Za irco pomeni arhetip
kranskega mistinega pesnitva. (irca, 2007: 38) Po njenem zgledu je v kranstvu
zdruitev due z Bogom zelo pogosto opisana s porono metaforiko enina in neveste.
Duhovno pesem oznai Alenka Jovanovski za najlepe zapisano mistino izkustvo Boga po
estetskih merilih in Janezovo osrednje delo. Sodoben estetski bralec jo prevaja kot loveko
ljubezensko zgodbo, kar predstavlja sploen problem branja mistine poezije danes.
Duhovna pesem je precej dolga teje tirideset petvrstinih kitic. Janez od Kria jo je pisal v
letu 1578, veino nje v najhujih dneh temnice. Skupaj s komentarjem pomeni povzetek,
nadaljevanje in krono Vzpona in Temne noi. (Cigoj-Leben, 2006: 17) Posvetil ji je najve
truda in predstavlja hrepenei klic neveste due, ki ie svojega enina. (ibid.) Pesem je
polna podob iz narave in ivalskih podob, ki so pogosto podobne ali celo enake tistim iz
Visoke pesmi. Na skrajni toki mistine poti se zdruita tako katafatien kot apofatien
pristop: Duhovna pesem kot tipini izraz katafatinega videnja Boga vsebuje prefinjene
apofatine podobe. (Jovanovski, 2011: 128)
Moj Ljubi je gorovje,
Samotne in senne doline,
Preudni tuji otoki,
Glasno buee reke,
Vetrov ljubeih umljanje.
17

Moj Ljubi je no spokojna,

Ko skoraj bo sinila zora,
Je molea godba
In zvenea samota,
Veerja je, ki poivlja in mnoi ljubezen.
Te prispodobe iz narave na katafatien nain pribliujejo Boga. Navedena petnajsta kitica
vsebuje tudi oksimoron, znailno retorino figuro mistine poezije Je molea godba / in
zvenea samota -, ki je jezikovni postopek negativne, apofatine teologije. Navedeni dve
kitici torej nazorno kaeta meanje katafatinega in apofatinega govora.
Izmuzljivost, protislovnost mistinega govora lepo prikazuje tudi metafora zrcaljenja, ki je v
kranski mistiki sploh zelo priljubljena. V enajsti kitici Janez od Kria pravi: na svoji gladini
srebrni / na lepem ti zame zrcali. Isti postopek uporabi e proti koncu Duhovne pesmi: drug
drugega, Preljubi, se radujva, / v lepoti tvoji se oba uzriva.
Kranska mistika je v primerjavi z islamsko ali judovsko neprimerno manj erotina. Alen
irca jo celo oznai kot neerotino, a pravi, da radikalna odpoved spolnosti pelje k samemu
izviru spolnosti, tj. k Erosu. Kljub naeloma neerotinemu pristopu kranske mistike
najdemo nemalo erotinih referenc, tudi eksplicitnih. 5 Kako je z erotiko v Duhovni pesmi? V
petnajsti kitici Janez od Kria govori o cvetoi postelji, obdani z brlogi levov in prekriti s
krlatom. Nekatere besede nakazujejo ekstatino opojnost, omamljenost, pijanost, ki je
znailna metafora za opis vrhunca mistine poti. Dua okusi diavno vino, boanski balzam: v
notranjem vinskem hramu / sem Ljubega se napila, in v naslednji kitici nadaljuje: Ponudil mi
tamkaj svoje je prsi, / nauil presladke me svoje modrosti / in tam sem se vsa mu predala.
5 Poudarjena erotinost je znailnost enske mistike, ki se precej razlikuje od znailnosti
moke mistike. Poleg poudarjene telesnosti in erotinosti je tu e veja bliina patologiji in
teje razloevanje mistinih izkustev od drugih. enska mistika je tudi bolj poudarjeno
subjektivna: enske so se zaradi nedostopnosti izobrazbe lahko zanaale le na lastno izkustvo,
zato so videnja in ekstaze osrednja tema mistiark. Pisale so v svojih jezikih (francoina,
nemina, flamina), ki so takrat veljali za vulgarne, saj je bila latinina norma, a dostopna
le duhovni eliti, torej mokim. Begine srednjega veka so biblino vsebino meale s sekularno
tematiko dvorske poezije. Te posebnosti se veinoma odgovor na vlogo, ki jo je morala
enska odigrati v srednjem veku.
18

Janezova mistina poezija torej nikakor ni brez erotinih indicev.

Spoznanje Boga kot

Ljubimca pelje v ekstazo enosti, a se o tej ekstazi moli, kot da je ekstaza v kranstvu
obrnjena navznoter. Do popolne zdruitve med eninom in Nevesto ne pride, saj gre le za
neskonno priblievanje Bogu. V mistini unio ne pride do transformacije loveka v Boga,
temve zgolj do poboenja. (Jovanovski, 2001: 16) lovek ne more postati Bog. Gre za
nenehno, a nikoli izpolnjeno priblievanje.
Zadnja pesem (in njen prozni komentar) je ivi plamen ljubezni. Zmagoslavje ljubezni se tu e
nadaljuje in mistino zedinjenje dosee tak vrh, ki ga more presei samo posmrtna
blaenost. ivi plamen ljubezni sklepa krog tirih spisov in treh pesmi, ki opisujejo mistino
kontemplativno pot, ki vodi od boleega oievanja do ekstaze pri zdruitvi z Bogom. e
naslov, Llama de amor viva (ivi plamen ljubezni), napotuje na osrednjo simboliko: ogenj
razarja duo v ljubezni do Boga in dua neno izgoreva v Bogu //. Kajti ljubezen je
podobna ognju. (Janez od Kria, 1987: 144) Pesem ima tiri estvrstine kitice, kjer Janez
od Kria zopet mea katafatine postopke z apofatinimi: od ponavljanj, ki ustvarjajo
emocionalno vzduje, do paradoksa, ki je glavno jezikovno sredstvo.
O ivi plamen ljubezni,
Ki rani neskonno neno
Mi due najgloblje sredie,
Ker nisi ve neusmiljen,
Dovri e, e hoe,
V blaenem sreanju zastoj pretrgaj poslednji!

O sladko arenje!
O blagodejna rana!
O blaga roka, neni ta dotik,
Ki venega ivljenja daje predokus,
Ki dolg vsak poplauje;
Ko umori, se smrt v ivljenje spremeni.

19

SKLEP
Mistika je zaradi neizrekljive izkunje Eno-Nia, ki jo eli posredovati, v nepomirljivem
konfliktu z jezikom, saj ta s svojo izrazito dualistino naravo ne more zajeti nedualne resnice
Boga, o kateri govori. Zato je mistika v prvi vrsti zapisana molku, a so mistiki zmeraj utili
potrebo po izrekanju in to je tudi edini nain, da se mistina izkunja lahko posreduje.
Mistika je zmeraj nala pesniko besedo kot najprikladneje jezikovno sredstvo. Tudi poezija
se v odnosu do svoje resnice izmika dojetju in logino-pomenski strukturi ter se tako sreuje z
nemonostjo izrekanja in spodjedanjem molka. Vendar je mistina poezija od sodobne
posvetne poezije drugana predvsem v resnici, ki jo izreka. e je resnica mistike veen
nespoznaven Bog, je resnica novoveke poezije (kot tudi literature sploh) lovekova lastna,
nepopolna, krhka resnica, ki je zapisana nestalnosti in propadu. Vendar ni bilo vedno tako.
Preuevanje izvora poezije je pokazalo temeljno vez z Bogom in ele renesansa je as, ko se
je ta zaela loevati od religioznega konteksta. Tako se preuevanje mistine poezije pokae
kot kljuno za preuevanje kakrnekoli poezije.
Kako brati mistino poezijo in mistino literaturo danes? Ker je pogoj za mistino branje
izkunja Boga, ki je povpreen sodobni bralec nima, se zdi zdrs v estetsko branje praktino
edina reitev. Prvotnemu sporoilu mistikov se v tem primeru lahko pribliamo le teoretino,
e poznamo kontekst mistinega pesnitva, ne pa tudi izkustveno. Mistino branje
predpostavlja zlitje s tekstom, zato se zdi, da je estetsko branje nazadnje edina monost. Pa je
takno branje umestno? Namen mistikov prav gotovo ni bilo posredovanje estetskega
izkustva, kar pomeni, da ni ne-problematino, vendar ga kot napanega prav tako ne morem
oznaiti.
Kot bistveno za razumevanje kranske mistine poezije se je pokazalo prehajanje iz
katafatine pozitivne teologije v apofatino negativno, pri emer sem si pomagala z mistino
teologijo Dionizija Areopagita. Katafatino izrekanje se v mistini pesmi izkae za
nezadostno, zato je prehajanje v apofazo glavna znailnost kranske mistike: negativno
izrekanje Boga pomeni, da je ta nad vsakim spoznanjem in je vsaka (pozitivna) beseda zanj
nezadostna. Pokazala sem, da poezija Janeza od Kria vsebuje tako katafatine kot tudi
apofatine postopke, ki so v ospredju. Janezov mistini govor je odvzemajo, asketski, zato
uporablja negativne postopke: zanikanje, redukcijo, tavtologijo, elipso in mistini paradoks, ki
je vozlie mistike sploh. Pri ubesedovanju mistinega izkustva hoe jezik nekako presei
samega sebe, zato razvija specifine retorine figure. Ves ta napor jezika, da se s pravimi
20

jezikovnimi postopki dokopal do resnice mistinega izkustva, pa mora ostati nedopolnjen, saj
se kranska mistina poezija sooa z radikalnim molkom. Poslednje dejanje mistike mora biti
zunaj-jezikovno. Jezikovni postopki, ki jih uporablja Janez od Kria v marsiem spominjajo
na moderno umetnost. Vendar oznaenec pri modernistih ni Eno-Ni, ki je neskonno polna
praznina zunaj jezika, ampak nihilistini ni mrtvega Boga, ki je utemeljena v jeziku in zunaj
njega ne obstaja.
Janezov opus, ki sem ga obravnavala, lepo ponazarja strukturne elemente Dionizijeve
mistine sheme, kjer si sledijo faza oievanja, razsvetljenja in poenotenja. Najprej se dua
pogrezne v temo dolgotrajnega, munega oievanja, dokler ne pride do duhovnega
razsvetljenja in na koncu do zedinjenja, do iste ljubezni, ki dobi erotine konotacije. Dua si
nenehno prizadeva za vzpenjanje k Bogu, emur ne more biti konca, in tudi na samem
vrhuncu zedinjenja ne postane Bog, temve se le poboi.
Janez od Kria pa ni pomemben le zaradi izjemno koherentnega prikaza mistine poti in
oitnega razbiranja katafatinih in apofatinih postopkov, temve v kontekstu tega seminarja
tudi in predvsem zaradi zanimivega razmerja med njegovimi pesnikimi teksti in komentarji,
ki jih spremljajo. Janez od Kria je najlepi dokaz, da je poezija dale najprimerneja literarna
forma za ubesedovanje neubesedljivega. V pesmih je Janez pravi mistik. In v Janezovih
pesmih je najveja literarna vrednost, kar mu je dodelilo pomembno mesto v zgodovini
panske poezije. Tudi prozni komentarji niso brez literarnih in mistinih kvalitet, a te ne
dosegajo tistih v poeziji.

21

Viri:
AREOPAGIT, Dionizij. (2008). Izbrani spisi. Slovenska matica. Ljubljana.
AREOPAGIT, Dionizij. (1996). O nebeki hierarhiji. V: Gorazd Kocijani. Posredovanja.
Mohorjeva druba. Celje. (str. 284-300)
DE LA CRUZ, San Juan. (2002). Cantico espiritual i poesia completa. NOVAGRAFIC,
Montcada i Reixac. Barcelona.
DE LA CRUZ, San Juan. (2010). Poesia. Catedra Letras Hispanicas. Madrid.
GRACE, Aaron N. (2005). Thought and Poetic Structure in San Juan de la Cruz's Symbol of
Night. Peter Lang Publishing. New York.
JGER, Willigis. (2005). Vsak val je morje. Mistina duhovnost. Drutvo Znamenje.
Ljubljana.
JOVANOVSKI, Alenka. (2001). Temni gen. Mistino skozi prizmo estetskega izkustva. LUD
Literatura. Ljubljana.
JOVANOVSKI, Alenka (ur.). (2005). Mistika in literatura. Poligrafi, t. 39/40, letnik 10.
Ljubljana.
KALLENDORF, Hilaire (ed.). (2010). A new Companion to Hispanic Mysticism. Brill's
Companions to the Christian tradition. Boston.
LABANYI, Jo. (2010). Spanish Literature. A Very Short Intrudiction. Oxford University
Press. New York.
LOUTH, Andrew. (1993). Izvori kranskega mistinega izroila. Od Platona do Dionizija.
Hieron. Ljubljana.
OD KRIA, Janez. (2006). Duhovna pesem. Druina. Ljubljana.
OD KRIA, Janez. (1987). Temna no in kraji spisi. Druina. Ljubljana.
OD KRIA, Janez. (2001). Vzpon na goro Karmel. Druina: Ljubljana
OD KRIA, Janez. (2006). ivi plamen ljubezni. Druina: Ljubljana.
PARRINDER, Geoffrey. (1995). Mysticism in the Worlds Religions. Oneworld Publications,
USA.
PODLESNIK, Tamara. (2014). Kranska in islamska mistina poezija. Mistina pot v delih
Janeza od Kria in Rumija. Diplomsko delo. Ljubljana.
PODLESNIK, Tamara. (2015). Mistiarka med psihoanalizo in feminizmom. Doktorski
seminar. Ljubljana.
IRCA, Alen. (2006). Modus loquendi mysticorum: Mistini govor in mistino pesnitvo.
Primerjalna knjievnost, letnik 29. t. 2. Ljubljana.
IRCA, Alen. (2007). Teopoetika. Kud Logos. Ljubljana.
22

KODLAR, Borut. CIGLENEKI, Jan. (2013). Mistina in psihotina izkustva: projekt

Parmenides. V: Poligrafi. Mistika in misel. t. 71-72. Letnik 18. Ljubljana.
URI, Marko. (1994). Gnostini eseji. Nova Revija. Ljubljana.
VRS, Sebastjan. (2011). Med molkom in govorico. V: Poligrafi. Modeli sveta. t 63-64.
letnik 16. Ljubljana. (str. 287-314)
VRS, Sebastjan. (2013). Podobe neupodobljivega. Doktorska disertacija. Ljubljana.
VRS, Sebastjan. (ur.). Mistika in misel. Poligrafi. t. 71-72. Letnik 18. Ljubljana.

23