Anton Akerc in ri Krina

eprav se slii neverjetno je slovenski pesnik in duhovnik Anton Akerc e

pred stotimi leti napisal pesem v slavo Krini. Pesem je poleg tega da slavi
Krino za tiste ase tudi filozofsko dokaj pravilna, saj slavi Krino kot osebo
ter kot nadrejenega polbogovom. Prav tako pravilno napie, da se pojavi kot
Buda.

Akerc je izhajal iz kmeke druine, ki se je preselila iz Globokega v Senoete. Ko je

dokonal I. gimnazijo v Celju se je vpisal na mariborsko semenie, duhovnik je
postal leta 1880. 17 let je sluboval po tajerskihupnijah. Od predasne upokojitve
zaradi spora s cerkvenimi oblastmi leta 1898 do smrti je vodil ljubljanski mestni arhiv
(danes Zgodovinski arhiv Ljubljana). Na mesto ga je imenoval naklonjeni upan Ivan
Hribar.
KRINA
In vie, vie v zrak neso
nevidne ga peroti... Glej,
rajsko mesto Dvarakam
blei se e nasproti.
To bog je Vinu! Tiso let
potoval je po sveti; kot
lovek Krina ivel sam,
uil ljudi iveti.
Doma... Druina vseh
bogov sprejemlje Krino v
raju, sprejemlje Indra, car
nebes, v arobnem ga
sijaju.
Obsipajo ga z vpraanji
bogovi vsi nebeki: Kako
si, Krina, ivel tam na
zemlji po loveki?
Nesmrtniki presreni vi,
lahko vam bogovati!
Visoko je nad svetom
vam lahko gospodovati!

Kaj veste vi, kaj to je

kri, sok ivi, rdei, vroi!
Kako loveka greje ta po
ilah mu poljoi.
Ne utite, kaj to je
strast, kaj hrepenenje,
elje; ne stiska alost vam
srca, ne dvie ga veselje.
Ne veste, kaj ljubezen je in
kaj ivljenja cvet je; ne
veste, kaj ivljenja raj, kaj
njega slast in med je.
Ne veste, kaj je to
napast, kaj borba brez
odmora: ne veste, kaj je
pad in greh, kaj kes in kaj
pokora.
Ne veste, kaj je nada,
strah, in kaj obupa srd je;
kaj rojstvo je, neznano
vam, ne veste ni, kaj smrt
je...
Vse to, bogovi, skusil sem
ive, trpe na sveti... Oh,
toi mi se po ljudeh,
spet hotel bi iveti!
Imetje venost svojo vi in
dolgas njen morei!...
In Vinu stopi spet na svet,
kot Buddha se vlovei.
Anton Akerc