Mnogu pati zapocnuvav da Vi pisuvam, i isto tolku pati prestanuvav so pisuvanjeto.

Imav neobicno izrazena zelba da bidam vo dopir so Vas, no ne Vi pisav, (duri ni sega ne go pisuvam ona sto bi sakal), bidejsi so mojot zivot zavladea nekakva neiskazlivost, i toa do taa mera sto duri ni za sebe ne naogam zborovi za vo niv da go smestam svoeto vnatresno bitie. Samo edno mi e jasno: nasekade nekakvi temni zidovi, udri ako sakas i so glava vo niv, nema nitu edno dupce vo niv da napravis. Od naukata i od filosofijata i na niv slicnite nesta odamna krenav race i prestanav da mislam deka tie se se. Tokmu togas pocnav da potsogleduvam, deka smislata i celta na nasiot podvig i trud - e opstenjeto so licnosta: ne vo dejstvitelnata ljubov i ne vo sluzenjeto na blizniot (ni na toa ne gledav i ne gledam kako na se), tuku vo dopirot na golata dusa so gola dusa. Ako postoi moznost covek da postigne nesto pozitivno, toa moze da se sluci samo vo takov dopir i niz takvo soedinuvanje, vo koesto barem dvajca luge bi se sfatile eden drug zasekogas i do kraj. Samo vo takov dopir tie mozat da se otkrijat eden na drug kako beskrajnost. Vidov deka takvoto edinstvo e osnova na se, i deka toa e postulat na sevkupniot zivot. No dali e toa ostvarlivo? Toa e sudbinsko prasanje za mene. I iako vo izvesni migovi toa mi se cini kako polna stvarnost, vo drugi pak, toa nepovratno isceznuva, ostavas i zad sebe granici i bezdni megu licnostite. Togas izgleda deka site napori tie da se premostat ostanuvaat tazna i besmislena covecka maka... Na covek ne mu e potreben prijatel, pa makar bil i genij, ne mu se potrebni umni, prefineti i fini odnosi, potreben mu e ednostavno Drugar, i topli, celosno covecni odnosi, takvi odnosi, koga se da-

vaat sebesi, a ne svoeto, i te zemaat tebe, a ne tvoeto. Dali e toa mozno? Ako ne e, togas siot zivot e obvitkan so bezizlezno mracna nametka, oti bez toa stanuva nevozmozno i kakvo i da e sozdavanje i dejstvuvanje. Oti delata sami po sebe, neosvetleni od licnite odnosi, mi izgledaat premnogu nepotrebni. Site dela za mene imaat samo simbolicna vrednost, t.e. dokolku tie go izrazuvaat i mu sluzat na licnoto opstenje, ne na vnatresniot sojuz. Mozno e, od filosofska i literaturna gledna tocka, deka jas vo ovoj moment zboruvam premnogu naivno i povrsno. No koga zivotot isceznuva, na coveka ne mu e do dlabocini, i koga ne se zanimava so nisto od ona sto e edinstveno potrebno. Jas ne sakam dlabosini, ne mi treba literatura, ne mi trebaat dela i kreativnost, iako mozebi i bi mozel da dadam nesto genijalno. Apsolutnata vrednost, poznanieto na Boga, ne zavisi od nas, ne se srekava niz ogledaloto vo zagatka - vo nemirniot vrtlog na simbolite na poezijata i filosofijata; nam ni trebaat ne sramezlivite nasmevki na Mudrosta, tuku - se ili nisto! Da se dopre Bog so raka, ako e toa mozno, mislam deka e mozno samo preku dusata na drugiot, Drugarot; i so toa se ke se ispolni so soznanieto za stabilnosta, da se fatis za mishkata na Silniot...Se ostanato ke bide blagosloveno,sveto,dobro,no ne sega tuku togas. PISMO NA FLORENSKI DO NEGOV BLIZOK PRIJATEL Otec Pavel Florenski (1882 - 1948), poznat po svojot doktorat Stolb i Tvrdina na Vistinata, objaven vo Moskva 1914 g. rakopolozen e vo 1911 g. Odveden e vo logor vo Sibir, kade sto i umira.