Claudio Moreschini

Poznoantična krščanska misel

S predstavitvijo Giovannija Realeja

Sodelovali so: Francesco Perono Cacciafoco, Giovanni Catapano, Sara Matteoli, Beatrice
Motta, Sara Petri, Pietro Podolak, Claudia Schipani, Chiara Ombretta Tommasi

Kazala uredil Vicenzo Cicero

Giovanni Reale
Predstavitev

Moreschinijevo delo o poznoantični krščanski misli in njegov zgodovinsko-hermenevtični

pomen

1. Težave, na katere naletimo pri obravnavi poznoantične krščanske misli

Pričujoče delo ni preprosto zgodovina patristike, kot jo ponavadi pojmujemo, ampak je nekaj
več. V splošnem se obravnava misli cerkvenih očetov omejuje na tematike religiozno-
teološkega značaja in namenjajo le malo pozornosti njihovim posledicam in filozofskemu
dometu, kaj šele utemeljujočim vezem ki te tematike povezujejo s poznoantično pogansko
filozofijo.
To je mogoče razložiti z nekaterimi precej pomenljivimi bistvenimi razlogi.
1) Najprej ustrezno kritično proučevanje poganske poznoantične misli se je začelo šele precej
pred nedavnim, tako kar zadeva izdaje in prevode besedil, kakor tudi iz vidika njihovega
ustreznega tolmačenja.
Spomniti je treba, da so se Plotin in avtorji poznoantične poganske misli šele nič prej kakor v
drugi polovici dvajsetega stoletja in torej pred malo več kakor po stoletja znova stopili v
ospredje in so jih začeli prevajati in poglobljeno proučevati (njihova številna dela, objavljena
v zbirki Zahodna misel [Il Pensiero Occidentale] in v njej vzporedni zbirki pri založbi
Bompiani, ki je izdala izvirno izdajo pričujočega Moreschinijevega dela, to pomenljivo
dokazujejo). Že v preteklosti so se posamični redki učenjaki ukvarjali s to tematiko, a jih je
bilo malo, bili so osamljeni in njihova sporočila so imela komaj kakšen odmev.
Na nekaterih univerzah so celo šele pred nedavnim uvedli predavanja »Zgodovine
poznoantične filozofije«, kot pojava, ki je drugačen od Zgodovine filozofije starejše in
klasične dobe in helenističnega obdobja in zatorej zahteva posebno obravnavo glede na vidne
razlike v primerjavi s predhodno filozofijo in glede na njegove kompleksne posebnosti.
2) Drugič, v akademskih krogih je obstajalo prepričanje, da bi se naj proučevanje patristike
moralo vključiti v okvir obravnave srednjeveške misli in v številnih primerih to še danes
zagovarjajo na podlagi trditve, da to nalaga izročilo. Toda z vidika eksegeze prinaša takšno
prepričanje vrsto pomembnih napak.
Res je, da je nemalo očetov odločilno vplivalo na tok srednjeveške misli, vendar jih ni
mogoče pojmovati v odvisnosti od Wirkungsgeschichte, ki so jo ustvarili v poznejših stoletjih.
Njihova misel sama na sebi ne pripada srednjeveški misli, ampak poznoantični, in je torej s
hermenevtičnega vidika ne pojmujemo pravilno, če jo beremo zunaj tega posebnega
kulturnega ozračja, v katerem je nastala in se razvijala. Torej je v tem smislu zastranitev
interpretirati to misel v funkciji poznejše »zgodovine vplivov«, ki jih je povzročila.
3) Poleg tega je res, da misel cerkvenih očetov v povezavi z vero in s tolmačenjem svetih
besedil predpostavlja nov kulturni vzorec glede na pogansko misel in da je prav ta vzorec bil
značilen tudi za srednjeveško misel. In vendar so pojmovne kategorije, ki so jih uporabljali
cerkveni očetje, drugačne od tistih, ki so jih uporabljali sholastiki.
Tudi učenjaki dometa kakšnega Henrija-Irénéeja Marrouja, ki so probleme vendarle
obravnavali z veliko rahločutnostjo in niso zapadli v nekatere napake, ki so jih zagrešili drugi,
so vendar bili žrtve predpostavke, ki smo jo omenili. Marrou piše:

»Seveda intelektualni vzorci svetega Avguština na številne načine nakazujejo tiste, ki so

vladali kulturi srednjeveškega Zahoda. Krščanska kultura svetega Avguština je že
srednjeveška, najprej v svojem vsesplošnem navdihu, po svojem religijskem značaju, po
skrbi, da bi vsa razodevanja umnosti postavil v odvisnost od vere. Vsa kultura krščanskega
srednjega veka je ohranila to značaj, ne glede na to, kakšna nasprotja v nauku so mogla glede
tega vprašanja ločevati njene različne predstavnike … (Saint Augustin et l'augustinisme, Le
Seuil, 1987, str. 437).«

Toda čeprav sta ostala splošni navdih in religijski značaj misli očetov in misli sholastikov
enaka, sta skrb in prizadevanje, da bi postavili vse pojavitve umskega življenja v povezavo z
vero, drugačna.
In prav v tej razliki je razhajanje med poznoantično krščansko mislijo in srednjeveško mislijo.

2. Nadaljnji problemi hermenevtičnega značaja

Pri načrtovanju in pisanju zgodovine filozofske in teološke misli pa se pojavljajo tudi druge,
bolj splošne težave, ki so bistvene iz hermenevtičnega zornega kota:
1) Ni se treba omejiti na navajanje mnenj obravnavanih avtorjev in torej ostati na popolnoma
doksografski ravni.
2) Skupaj s tem, kar so rekli, je treba dati razumeti, zakaj so to rekli, to je, osvetliti je treba
globinske nagibe njihove misli.
3) Poleg tega je treba bralcem predstaviti tudi način, kako so to rekli, treba jim je ponuditi
obsežne odlomke besedil, ki so bila premišljeno izbrana iz njihovih del. In samo redki
učenjaki so sposobni delovati tako, iz razlogov, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju.
Način, kako avtorji izražajo svojo misel, je namreč mogoče razumeti samo neposredno, iz
njihovih lastnih besed.
4) Poleg tega ni mogoče predstaviti cerkvenih očetov, ne da bi poleg ustreznega poznanja
znanstvenih orodij imeli neko »vero« in to, kar ta vključuje. Martin Heidegger je trdil, da je
samo religiozen človek sposoben razumeti vsebine verske izkušnje, sicer mu manjka sam
referenčni predmet, in je zapisal naslednje: »Doživeta izkušnja in 'pojem'. Naš cilj ne bo
nikoli mogel biti ta, da spet prebudimo versko življenje. To se dogodi zgolj v samem
življenju. Težava: samo religiozen človek more razumeti versko življenje, ker sicer ne bi
razpolagal z nobenim pristnim podatkom« (Martin Heidegger, Fenomenologia della vita
religiosa, Adelphi, Milano 2003, str. 385).
5) In slednjič, zgodovinsko delo ne sme nikoli biti vnaprej določeno s teoretično sodbo o
nauku obravnavanega avtorja. Ta sodba sme kvečjemu slediti obravnavi in ne sme nikoli
nastopiti pred njo, vsekakor pa nanjo nikakor ne sme vplivati.
Moreschini ustrezno spoštuje vse te zahteve in se še posebej v najvišji meri odlikuje v
predstavitvi besedil avtorjev, ki je precej več kakor le nekakšna antološka zbirka, saj so
različni odlomki vstavljeni na pravem mestu in v pravem trenutku v teku obravnave.
Toda poglejmo, iz kakšnih razlogov je bil Moreschini v najboljšem položaju za to delo.
3. Moreschini je sestavil zgodovino poznoantične krščanske misli, pri tem ko ustrezno pozna
poznoantično pogansko misel
Da bi razumeli razloge, zakaj Moreschini ni mogel zapasti v precej razširjene napake, in da
nam je torej predstavil nekaj novega, izhajajmo iz besedila Hansa-Georga Gadamerja, ki nam
je še posebej pri srcu: »Kdor hoče razumeti, se ne bo mogel že od začetka prepustiti
naključnosti svojih vnaprejšnjih predpostavk, ampak bo moral z največjo mogočo
doslednostjo in vztrajnostjo prisluhniti mnenju besedila, dokler se to ne bo dalo razumeti na
način, ki ne bo dopuščal nesporazuma, in bo vsako razumevanje, ki bo slonelo le na domnevi,
odstranjeno. Kdor hoče razumeti neko besedilo, mu mora biti pripravljen dopustiti, da mu
nekaj pove. Zato mora biti hermenevtično vzgojena zavest vnaprej dovzetna za drugost
besedila. Takšna dovzetnost ne predpostavlja ne 'objektivne' nevtralnosti ne pozabe samega
sebe, ampak vključuje jasno zavedanje o lastnih predpostavkah in lastnih predsodkih.
Zavedati se moramo svojih lastnih ovir, da bi se besedilo predstavilo v svoji drugosti in bi
imelo konkretno možnost, da da ovrednotiti svojo vsebino resnice v razmerju do predpostavk
tolmača« (Verità e metodo. Vzporedno objavljeno nemško besedilo, prevod in aparati Gianni
Vattimo, uvod Giovanni Reale, Bompiani, Milano 32004, str. 557 in dalje).
»Pred-postavke« in »ovire« hermenevtičnega značaja so pri številnih tolmačih cerkvenih
očetov prav tisto, kar je v preteklosti preprečevalo, da bi razumeli »drugost« misli očetov v
razmerju do srednjeveške misli in njihovo filozofsko odvisnost od poznoantične poganske
misli.
Še posebej je treba imeti dvoje znanj, da bi se mogli soočiti z mislijo očetov, ne da bi pri tem
zapadli v zgoraj omenjene zmote: treba je poznati 1) Platona in platonizem v njegovih
različnih oblikah; 2) Filona Aleksandrijskega ki je ustvaril alegorično tolmačenje Svetega
pisma, katerega so na različne načine sprejeli in razvijali cerkveni očetje.

1) Prvo točko je obširno proučil Moreschini, kot dokazujejo naslednja dela.

Izdal je kritično izdajo Platonovega Fajdra, in sicer celo kot nadomestilo za tisto, ki jo je
oskrbel L. Robin za zbirko Les Belles Lettres (Platon, Phèdre. Besedilo vzpostavil C.
Moreschini, prevedel P. Vicaire, Pariz 1985) in kritično izdajo Parmenida (prva izdaja je
vsebovana v Platonis Parmenides, Phaedrus. Recognovit […] C. Moreschini, Edizioni
dell'Ateneo, Rim 1966; Platone, Parmenide, Rusconi Libri, Milano 1994, posodobljena
izdaja).
Z Apulejem in z njegovim novoplatonizmom se je Moreschini poglobljeno ukvarjal v
monografiji bistvenega pomena (Apuleio e il Platonismo, Olschki, Firenze 1978) in s kritično
izdajo filozofskih spisov v sloviti Teubnerjevi zbirki (Apuleius, De philosophia libri. Edidit
C. Moreschini, Stutgardiae et Lipsiae in Aedibus B. G. Teubneri 1991).

Srednji platonizem, ki je bil dolgo časa skoraj popolnoma prezrt, je odločilno vplival na prve
cerkvene očete. Jaz sam sem prvi dal obširne informacije o njem (v moji Zgodovini grške in
rimske misli, Storia del pensiero greco e romano, Bompiani, vol. VIII, Milano 32010, str. 87-
183), in v tej zbirki bo kmalu po izidu tega dela izšla prva popolna zbirka raznih avtorjev tega
gibanja, ki jo je oskrbel Emmanuele Vimercati (delo, ki vsebuje Eudora – Neznanega
komentatorja Teajteta – Gaja, Albina, Prolog in fragmenti – Lucija, Nikostrata, Alkinoa,
Didaskalikos – Apuleja, Filozofska dela - , Atika – Kelza, Fragmenti Resničnega govora –
Numenija – Kronija).
Moreschini je osrkbel različne razprave in članke o tem gibanju in njegovih vplivih. In tudi v
delu, ki ga predstavljamo, mu posveča obsežen prostor, kakor ni nikoli poprej nihče storil v
delih o poznoantični krščanski misli.
2) Tudi Filona so v preteklosti v Italiji le malo proučevali in domet njegovih vplivov na
poznoantično krščansko misel je bil bolj kot ne zamolčan.
Po zaslugi Filonovih komentarjev k svetopisemskim besedilom so ga nekateri imeli za prvega
izmed apologetov. Od Evzebija iz Cezareje so ga celo imeli za enega od cerkvenih očetov.
Nekateri učenjaki so celo verjeli, da so našli vplive Filona v Uvodu v Janezov evangelij, v
Pismu Hebrejcem in v nekaterih odlomkih Pavla. Leta 254 je Origen prinesel iz Aleksandrije
v Cezarejo celoten korpus Filonovih spisov. Zelo zanimiv je Ambrožev pristop k Filonu: v
svojih delih namreč milanski škof navaja Filona samo enkrat, toda učenjaki so našli približno
šeststo natančnih ujemanj (David T. Runia, Filone di Alessandria nella prima letteratura
cristiana, Uvod in prevod Roberto Radice, Milano 1999).
V Italiji sem predvsem jaz dal ustrezen poudarek Filonu (v moji Zgodovini antične in grške
misli, Storia del pensiero greco e romano, Bompiani, zv. VIII, Milano 32010, str. 5-85).
Poleg tega spominjam, da sem prav v zbirkah, ki sem jih urejal, predstavil prvi celoviti
italijanski prevod celotnega Filonovega alegoričnega komentarja k Svetemu pismu.
Najprej sem oskrbel izdajo različnih zvezkov za založbo Rusconi Libri (Filone di Alessandria,
La filosofia mosaica. Vsebuje: La creazione del mondo secondo Mosè, prevod C. Kraus
Reggiani, Le alegorie delle Leggi, prevod, predgovori, aparati in komentarji R. Radice.
Uvodna monografija G. Reale in R. Radice, Milano 1987, Isti, Le origini del male. Vsebuje: I
Cherubini. I Sacrifici di Abele e Caino, I Giganti, L'Immortalità di Dio, prevod C. Mazzarelli,
uvod, predgovori, opombe in aparati R. Radice, Milano 1984; Isti, L'erede delle cose divine,
predgovor, prevod in opombe R. Radice, uvod G. Reale, Milano 1981: Isti, Migrazione verso
l'eterno. Contiene: L'agricoltura, La piantagione di Noè, L'ebrità, La sobrietà, La confusione
delle lingue, La migrazione, predstavitev G. Reale, uvodna razprava, prevodi, predgovori,
opombe in aparati R. Radice, Milano 1988; Isti, L'uomo e Dio. Vsebuje: Il connubio con gli
studi preliminari, La fuga e il ritrovamento, Il mutamento dei nomi, I sogni sono mandati da
Dio. Uvod, prevod, predgovori, opombe in aparati C. Kraus Reggiani. Predstavitev G. Reale,
Milano 1986).
Potem sem za Bompiani v tej zbirki zbral vse poprejšnje zvezke v enem samem, z
vzporednim izvirnim besedilom: Filone di Alessandria, Tutti i trattati del Commentario
allegorico alla Bibbia, uredil R. Radice, predstavitev G. Reale, Milano 2005).
Videli bomo, da se Moreschini na različnih mestih tega dela sklicuje na aleksandrijskega
misleca, in to na zares rodoviten način.

4. Neposredno Moreschinijevo poznanje besedil cerkvenih očetov naredi velik vtis

Izmed latinskih očetov je Moreschini proučeval predvsem Tertulijana (Tertulliani Adversus
Marcionem, […] edidit C. Moreschini, Istituto Editoriale Cisalpino, Milano 1971;
Tertulliano, Opere scelte, uvod, prevod in opombe Claudio Moreschini, UTET, Torino 1974;
Tertullien, Exhortation à la chasteté, Uvod, kritično besedilo in komentar C. Moreschini,
prevod J. Cl. Fredouille, »Sources Chretiennes« 319, Pariz 1985). V sodelovanju z R.
Braunom je oskrbel tudi: Tertullien, Contre Marcion, livre IV et livre V, Les editions du Cerf,
Pariz 2004-2005. Poleg tega pa tudi: Tertulliano, Opere dottrinali, zv. 3/2a in 3/2b, s
sodelovanjem C. Michaelija in Ch. Tommasi Moreschini, Città Nuova, Rim 2010. O
Tertulijanu je objavil tudi številne članke v različnih revijah.
Precejšnjo pozornost je posvetil svetemu Ambrožu (Sant'Ambrogio, Opere Dogmatiche, I, La
fede, Uvod, prevod, opombe in kazala C. Moreschini, Biblioteca Ambrosiana, Città Nuova,
Rim 1984, Isti, Opere Dogmatiche, II, Lo Spirito Santo. Uvod, prevod, opombe in kazala C.
Moreschini, Biblioteca Ambrosiana, Città Nuova, Rim 1979).
Izmed kapadoških očetov je proučeval Gregorija Nazianškega (Gregorio di Nazianzo, Omelie
sulla natività, Prevod, uvod in opombe oskrbel C. Moreschini, Città Nuova, Rim 1983; Isti, I
cinque discorsi teologici […]. Prevod, uvod in opombe C. Moreschini, Città Nuova, Rim
1986; Isti, Discours 32-37. Uvod, kritično besedilo in opombe C. Moreschini, prevod P.
Gallay, »Sources Chretiennes« 318, Pariz 1985; Isti, Discours 38-41, uvod, kritično besedilo
in opombe C. Moreschini […] »Sources Chretiennes«, 358, Les Editions du Cerf, Pariz 1990.
Za pričujočo zbirko je oskrbel Gregorija Nazianškega: Gregorio di Nazianzo, Tutte le
orazioni, sodelovali C. Crimi, Ch. Sani in M. Vincelli, Milano 2000). Poleg tega je napisal
delo Filsofia e letteratura in Gregorio di Nazianzo, Vvita e pensiero, Milano 1997, in
Introduzione a Gregorio di Nazianzo, Morcelliana, Brescia 1996.
Prepričani smo, da ni do danes noben učenjak bolj kakor Moreschini prevajal del Gregorija iz
Nise (Gregorio di Nissa, Omelie sul Cantico dei cantici, Prevod, uvod in opombe oskrbel C.
Moreschini, Città Nuova, Rim 1988; Isti, Opere, oskrbel C. Moreschini, UTET, Torino 1992.
To delo vsebuje dela: Veliki katehetski govor, Mojzesovo življenje, Življenje svete Makrine,
Duša in vstajenje, Evstahiju o Sveti Trojici, Grkom, na podlagi skupnih pojmov, Ni treh
bogov, O Svetem Duhu zoper pnevmatomahe, Makedonijeve privržence, Pismo Teofilu,
Razlaga Heksaemerona, Homilije o blaženosti. Za Rusconi Libri je oskrbel naslednji prevod:
Gregorio di Nissa, Teologia trinitaria. Contro Eunomio. Confutazione della professione di
fede di Eunomio, Milano 1994).
Moreschini je potem do neke mere sodeloval pri italijanskem prevodu temeljne razprave W.
Völkerja o našem mislecu (Gregorio di Nissa filosofo e mistico, prevod iz nemščine in kazala
C. O. Tommasi, predstavitev, prevod grških besedil C. Moreschini, Vita e pensiero, Milano
1993).
Spomnimo, da je o Kapadočanih poleg zgoraj navedenih del Morteschini napisal tudi delo
Introduzione a Basilio il Grande, Morcelliana, Brescia 2005, in delo I Padri Cappadoci.
Storia, letteratura e teologia, Città Nuova, Rim 2008. Torej bo bralec v tem delu našel
številne strani, utemeljene na domačnosti z besedili iz prve roke, strani, napisane z
usposobljenostjo najvišjega razreda.
Nekateri mislijo, da je največji izmed cerkvenih očetov Origen (ki mu je tu posvečena cela
monografija, kakšnih sto strani), toda pomen Kapadočanov in še posebej Gregorija iz Nise je
v zgodovini zahodne misli celo večji od pomena aleksandrijskega teologa.
Werner Jaeger je v delu Prvotno krščanstvo in grška pajdeja (Cristianesimo primitivo e
paideia greca, prev. S. Boscherini, La Nuova Italia, Firenze 1966), ki ga bomo v kratkem
ponatisnili v tej zbirki, (izvirna izdaja, Early Christianity and Greek Paideia, je bila
objavljena v Cambridge, Mass., 1961) to dobro osvetlil na tej zares zgledni strani (ki so jo
mnogi prepogosto pozabili ali celo prezrli), na kateri učenjak predstavi Kapadočane kot
podpornike prvega preroda grške kulture v tesni povezavi s krščansko mislijo: »Kapadoški
očetje in Bazilij (…) so veliki teologi, toda še več je. Celo pri visoki sodbi, ki jo podajajo o
Origenu, na katerega se pogosto sklicujejo, kažejo, da tako kakor on mislijo na teologijo kot
veliko znanost, utemeljeno v kar najvišji filologiji in v filozofskem raziskovanju. Tudi ta
znanost je del civilizacije, ki je njihova in v kateri se čutijo doma. To se ne bi moglo dogoditi,
če ne bi globoko premišljevali o razmerju med krščanstvom in grško dediščino. Origen in
Klemen sta se gibala po tej poti visokih premislekov, toda potrebno je bilo še veliko več.
Origen je vsekakor dal krščanstvu svojo teologijo v duhu izročila grške filozofije, toda to, k
čemur so se ozirali v svoji misli očetje iz Kapadocije, je bila celovita krščanska civilizacija. K
temu podvigu so doprinesli prispevek široke kulture, ki je razvidna v vsakem delu njihovih
spisov. Navzlic svojim religijskim prepričanjem, ki so nasprotovala prerodu grške religije,
katerega so v tistem času spodbujale mogočne sile v državi, niso skrivali, kako visoko cenijo
kulturno dediščino stare Grčije. Tako najdemo jasno razmejitveno črto med grško religijo in
grško kulturo. In v novi obliki in na drugačni ravni dajejo življenje tej povezavi, nedvomno
pozitivni in rodovitni, med krščanstvom in helenizmom, ki smo jo že našli pri Origenu. V tem
primeru ni pretirano govoriti o nekakšnem krščanskem novem klasicizmu, ki je več od zgolj
oblikovnega dejstva. Po njegovi zaslugi se krščanstvo zdaj postavlja kot dedič vsega tistega,
za kar se je v grški kulturi zdelo vredno, da preživi. Zato ne le, da krepi samo sebe in svoj
položaj v civilnem svetu, ampak rešuje kulturno dediščino, ki je v veliki meri, še posebej v
govorniških šolah tistega časa postala prazna in umetelna oblika zdaj že otrple klasične
kulture, in ji daje življenje. – Veliko so že rekli o različnih renesansah, ki jih je klasična
kultura, tako grška kakor tudi rimska, doživela v teku zgodovine, na Vzhodu in na Zahodu.
Toda malo pozornosti so namenili dejstvu, da imamo v četrtem stoletju, v obdobju velikih
cerkvenih očetov, pravo pravcato renesanso, ki je dala grško-rimski književnosti nekatere od
največjih osebnosti, katere so vplivale na zgodovino kulture poznega obdobja vse do naših
dni. In drugačnost grškega duha od rimskega dobro zaznamuje dejstvo, da ima latinski Zahod
svojega Avguština, medtem ko je grški Vzhod prek kapadoških očetov ustvaril novo kulturo.«
Jaeger je bil tudi utemeljitelj in začetnik velikega podjetja nove kritične izdaje del Gregorija
iz Nise, ki se je na tem področju iz številnih vidikov uveljavila kot zgled (to delo se je začelo
pri založbi Weidmann v Berlinu in je potem prešlo k Brillu v Leiden).

5. O drugih Moreschinijevih znanstvenih delih

Izmed Moreschinijevih del omenimo še prevode in kritične izdaje drugih avtorjev.
Velikega pomena sta dve drugi deli, objavljeni v tej zbirki: Calcidio, Commenntario al Timeo
di Platone, 2003; Massimo Confessore: Ambigua, 2003 (to delo je izjemnega pomena, ker je
absolutno prvi italijanski prevod najbolj zahtevnega Maksimovega dela).
Moreschini je oskrbel tudi kritično izdajo Boetija, De consolatione philosophiae, Opuscola
theologica, Biblioteca Teubneriana, 2. izdaja, München-Leipzig 2005 (gl. tudi zv. Varia
Boetiana, D'Auria, Neapelj 2003).
Poleg tega je oskrbel izdajo: Mario Vittorino, Opere teologiche, v sodelovanju s C. O.
Tommasijem, UTET, Torino 2007.
Slednjič je treba omeniti njegova splošnejša dela, ki so še posebej povezana s tem, ki ga
predstavljamo tukaj.
Najprej omenimo obsežno sintetično delo, izdano v sodelovanju z Enricom Norellijem, Storia
della letteratura cristiana, zv. I, Da Paolo all'età costantiniana, Morcelliana, Brescia 1995,
zv. II. Dal concilio di Nicea agli inizi del Medioevo, Morcelliana, Brescia 1995 in 1996. Poleg
tega je izdal tudi delo Storia dell'ermetismo cristiano, Morcelliana, Brescia 2000.
Slednjič spomnimo, da je imela velik odmev njegova Storia della filosofia patristica,
objavljena pri založbi Morcelliana leta 2004, delo, glede na katero pričujoča zgodovina ne
samo, da podvoji vsebine, ampak se močno razlikuje, še posebej v bogati predstavitvi besedil
in filozofskem dometu veliko večjega dosega.
Za sklep, Claudio Moreschini je učenjak, ki se je v tem času bolj kakor vsi drugi, ki se
ukvarjajo z isto disciplino in območjem raziskovanja, mogel lotiti naloge, da je ustrezno
zarisal sintezo poznoantične krščanske misli. In to s pomočjo vidnih, pretanjenih znanstvenih
zmožnosti, ki jih je pridobil in jih izpričujejo obsežni, zgoraj omenjeni prispevki (ki bi jim
bilo treba dodati občudovanja vredno žetev drugih del, razprav in člankov, katerih tukaj ni
bilo mogoče navesti), prek katerih je dosegel pravo pravcato prvenstvo, ne samo v Italiji,
ampak na svetovni ravni, kakor dokazuje to delo, ki mu do zdaj ni najti enakih.
Giovanni Reale