VIDIKI NEČISTOSTI

 V vseh obredih, ki zadevajo nečistost, se numinozno razkriva kot brezpogojno načelo, ki ogroža red,
potreben za vzpostavitev človeškega bivanja brez tesnobe.
 Primitivec občuti strah, tesnobo – pred temi bojazni se brani tako, da upošteva pravila, ki jih priporoča
predvsem to, da ponavljajo tisto, kar se je počelo nekoč.
 Obrede razdelimo na tri kategorije: cilj prve skupine je prepovedati sleherni stik z vsem nečistim (tabu,
so izključno negativni); druga skupina odpravlja nepopolnosti prve – nevtralizirajo stike z nečistostjo,
odstranijo madež, ki bi utegnil nastati zaradi nespoštovanja prepovedi ali ker življenje ne more uiti
določeni okužbi (očiščenje), tretja skupina zadeva nečistosti, ki izvirajo iz sprememb (tudi, ko je
pravilno trdno, v celoti zadeva življenje primitivca, lahko zadeva zgolj gibljivo stvarnost).
 Vse tri vrste obredov imajo skupen cilj: obvarovati pred numinoznim ideal popolnoma trdnega in
urejenega življenja.
 Otto: občutek gnusa, ki ga človek naravno občuti do nekaterih stvari: okužba med tipičnim gnusom ter
srhom, zaradi katerega se odmaknemo od numinoznega.

TABU NEČISTOSTI

 Prepovedi / tabu + izraža hkrati negativni obred, ki vzpostavlja prepoved, in samo naravno tistega, kar
prepoved prizadene.
 Tabu je prepoved, ki se razumsko ne utemeljuje, ki pa deluje v določeni družbeni skupini. Tabu se
imenuje tudi predmet teh ukrepov. Ni motiviran (domorodci na Novi Koledoniji se ne smejo dotakniti
kralja Tahitija).
 V tabuju nečistosti ni skupnega merila za prepovedano dejanje in posledico (če se dotaknejo kralja, ni
posebne nevarnosti, boji se numinoznega).
 Transgresija nekega tabuja prinaša nesrečo, človek se sprašuje, le katera napaka je povzročila nesrečo.
Primitivci pričakujejo nesrečo, ko je prekršen tabu. Greh je v njihovih očeh nespoštovanje obrednih
zapovedi, ni pa moralna pregreha, ne izzove nesreč.
 Thahu stanje nečiste osebe, ki je zato, ker je okužena, izpostavljena vsakršnim nevšečnostim.
 Javno zgražanje, človek, ki prekrši tabu, je sam numinozni simbol, je nečist, stik z njim je nevaren.
 Nečisto je, kar preprečuje družbeni skupini, da bi vse svoje člane obdarila z mirnim življenjem brez
tesnobe, brez osebnih težav in brez presenečenj.
 Pri nekaterih ljudstvih so mistične sankcije podkrepljene še s pravimi in civilnimi sankcijami (civilna
kazen lahko celo prikriva nadnaravno kazen, jo nadomešča).
 Je tabu nečistosti religiozen, homeopatski pa magijski? Po Durkheimu pravi tabu loči svete stvari
različnih vrst med seboj, ali loči vse, kar je sveto od vsega, kar je posvetno. Te prepovedi so po
njegovem mnenju religiozne prepovedi par excellence in iz njih izhaja negativna magija. Tabu sodi v
religijo.
 Durkheim: ni pozitivnega obreda, ki ne bi bil pravi in resnični sakrilegij, človek ne more vzpostaviti
odnosov s svetimi bitji, dokler ne poruši meje, ki ga mora ločevati od njih.
 Primitivci večkrat sami ne ločijo med nečistim ter svetim. V Polineziji tabu označuje vse, kar je
potisnjeno na stran (božje in nečisto!), a poznajo sublimacijo, kop se prehod od nečistega v sveto
dogaja z nenehnim napredovanjem.
 »Ne smemo prižgati treh cigaret z isto vžigalico.«  previdnostni ukrep, spremenil v vražo zaradi
želje po verovanju v magijo, praznoverje se pojavi tedaj, ko se izgubi racionalni motiv prepovedi. Po
Reinachu izhajajo tabuji nadvse razširjene naravne zmote, da se vzpostavi vzročna zveza med dvema
sočasnima pojavoma, velik del tabujev izhaja iz naključij, ki veljajo za sle slutnje (Junod).
 Tabu je tisto, kar simbolizira zlom pravila. Sámo pravilo, ki predpisuje, da se jim je treba izogniti,
ustvarja nove tabuje: tabu je, kdor krši tabu. Razlog ni pomemben. Pravilo je samozadostno, ko ga nič
več ne upravičuje, postane vse tisto, kar ga ogroža, grožnja za trdnost človeškega bivanja.
 KAJ JE NEČISTO?

 Sleherna naključna zveza lahko povzroči, da se kakšna stvar v določeni družbi zazdi nenavadna, vendar
se najbolj razširjeni tabuji nanašajo neposredno na stvarnost, katere simbolizem se sam ponuja. In te
stvarnosti so tiste, ki se zanje zdi, da se izmikajo splošni normi, da niso po pravilih.
 Kar razodeva nečisto, je samo na sebi povrženo tabuju. Tisto, kar se izmika pravilom, je nenadoma
videti nečisto: temu se je treba izogniti – to ni razumsko čustvo. Človeški duh ne potrebuje čisto
znanstvene kulture za to, da bi opazil, da obstajajo v dogodkih posamezne prvine in stalni red
ponavljanj. Pri civiliziranih ljudeh je to območje ožje (znanost): za primitivce je sončni mrk
nenormalen pojav.
 »Nenavadno« za primitivce ni nekaj negativnega, temveč razkritje drugega sveta, drugačnega od sveta
pravil, je nepredvidljivo, nezanesljivo (ker ni odvisno od pravil): za njih že pretirana sreča vzbuja
bojazen, jo zato doživljajo kot grožnjo nesreče.
 Naravnega reda primitivcev ne določajo vselej le pravilna sosledja dogodkov, temveč tudi možnost,
da se stvari razvrstijo v različne kategorije. Če nastane mešanje med sestavinami, ki so praviloma
ločene, je to tudi odstopanje (delovna orodja moških ne smejo biti blizu delovnih orodij žensk …).
Pomembno je, da se elementov (spol, letni časi itd.) ne meša. Pomembne tudi družbene klasifikacije
(ne sme se jesti v navzočnosti nadrejenih, ali pred tujci itd.).
 Primitivcem so sumljive tudi tehnične novosti, ki prihajajo od belcev (lakoto in sušo prepisali gradnji
železniške proge). Sicer sprejmejo novosti, vendar to storijo z določeno bojaznijo (železo). Novost
takoj učinkuje kot nečistost, ker ogroža ustaljenost, red.
 Frazer dokazal, da je učinek tabujem večkrat prav ohranjanje obstoja družb, ampak tabu odrinja
numinozno – redko je možno, da koristi človeški vrsti. / Lastninski tabuji.
 Znamenje, ki zaznamuje tabu, ima večkrat nenavadne oblike, ki se dobro ujemajo z občo naravo tabuja,
saj je nenavadno prvovrsten simbol nečistosti (obvarovanje pridelka z grozljivimi risbami).
 Če je pravilno kršeno, pomeni, da sistem pravil ni trden, da je neka drugačna sila vstopila v ta zaprti
krog. Tedaj se človek vznemiri, ne počuti se več varnega. (Kršitelj je iz drugega sveta.)
 Tabuji poglavarjev. Je nečist, magično mogočen, dvignil se je nad norme, izmakne se pravilom:
izogibanje stika z njim!
 Tabuji, ki bremenijo bojevnike, ko se vračajo iz boja – z njimi ravnajo kot z zločinci, a jih cenijo (na
otočju Marquesas so 10 dni tabu, ne smejo imeti spolnih odnosov, ne sme dotikati ognja – a ga slavijo
in mu v dar prinašajo prašiče.). Uboji so jih naredili numinozne.

OKUŽBA, RAZŠIRITVE TABUJA IN OČIŠČEVANJE

 Okuževanje z nečistim. Po Durkheimu je to temelji značaj svetega: sam postopek, s katerim se sveto
izdela. Dogaja se zaradi podobnosti ali neposredne bližine. Simbol je s tistim, kar simbolizira, povezan
s takim razmerjem podobnosti, nalezljivost pa obstaja med različnimi predmeti, med katerimi so eni
lahko simboli drugih  poglavar = tabu, vse, kar se dotakne, postane tudi samo tabu.
 Kužnost simbolov se lahko razširi na vse, kar se dotakne nečistega predmeta in na vse, kar zaradi
podobnosti spominja nanj. Zadene tudi vse, kar je znak tabujskega dejanja, stvari ali osebe (npr. ne
izgovarjajo imena kraljev).
 Primitivčeva vznemirjenost se vpričo krhkosti lastnih pravil fiksira na incestuoznega posameznika, ki
postane simbol tega občutja; nečistost, ki iz tega izhaja, prehaja na predmete, ki se jih ta človek
dotakne.
 Nečistost ženske v času menstruacije: zgradijo jim kolibe, kjer živijo odmaknjene, šest dni so tabu. Kri
je po Lévy-Bruhlu pojmovana kot načelo življenja in moči; ima regenerativno lastnost (takrat si jo
prostovoljno izcedijo iz telesa). Arapeška ljudstva poznajo dobro in slabo kri: dobra priteče iz ureza,
slaba pri porodu ali menstruaciji.
 Seksualni akt, opravljen v okoliščinah, ki so nasprotne veljavnim običajem oz. drugačne od njih:
endogamija, incest, prešuštvo. Pogosto se odrekajo. Prepovedi – vitances: »tabu tašče« (ne sme je
 videti, ogovarjati – da se preprečijo incestuozni odnosi, po Freudu naj bi zeti projicirali ljubezen iz
otroštva do lastne matere).
 Porodnice: ne smejo se z rokami dotikati hrane, nosi v usta s koničasto palico. Abortus še hujši madež
kot porod – abortusu pripisujejo sušo.
 Primeri krepitve tabujev: nove prepovedi ali povečajo spoštovanje le-teh: hribovci iz Asama v vojnem
času ne stanujejo z ženami, ne jejo njihove hrane, ne pogovarjajo se z njimi  na splošno se izogiba
vsakršni izgubi moči + včasih dodajo še post.
 Tabujska vročičnost, ko se družba sooča s pomembnimi tveganji, vse je numinozno  tabu se globoko
intenzivira, včasih pa se razprši in okrepi tako, da se prilepi na množico dejanj ali predmetov (tabujska
obdobja, še bolj spoštujejo).
 Bolezen: vzrok za bojazen, primitivec si postavi še posebne tabuje (pri Thongih se mož in žena vzdržita
vsakršnega odnosa).
 Nekateri obredi so nekakšen prehod med tabujem in očiščenjem. Obstajajo obredi, ki delujejo
neposredno na nečistost: metoda za nevtraliziranje grozečih posledic kakšnega dogodka ali dejanja je
ta, da se ga zaobrne – da se proizvede isto dogodek, a v nasprotni smeri.
 Kadar ni mogoče določiti, kdo je kriv za nečistost – se le-ta osredotoči na neko ad hoc izbrano bitje,
to bitje izženejo, usmrtijo. Prenos zla ali napake z enega nosilca na drugega se po navadi opravi s
stikom: pri Hetitih so poglavarju prekrižali roke nad kozlom, ter ga nato izgnali / zabijanje žeblja v zid
oz. steber – simbolni prenos nečistosti / letno očiščevanje.
 Pripomočki za odpravljanje numinoznega: očiščevanje z vodo; ogenj, dim, para, kri, hrup … Krivda s
priznanjem je tudi odpravljena.

SVETO IN RELIGIOZNI OBREDI

 Po Durkheimu je cilj religija dvigniti človeka nad sebe. V religioznem obredu se sakralizira.
 Durkheim povezuje nečisto ter sveto s hipostaziranim družbenim načelom. Nekatere družbe celo
pozabijo, ali jim tako stališče narekuje spoštljivost ali stud.
 Religiozno sveto je sad sublimacije, v kateri se ublažijo nasprotja med nečistim in magično silo,
predvsem zato, ker ta proces ohranja določeno kontinuiteto s svojim izhodiščem.
 Sama narava razmerja med družbo in numinoznimi silami se razlikuje glede na to, ali gre za sveto ali
nečisto: za sveto se družba upravičuje in se postavlja za odsev teh sil; pri nečistem pa se brani pred
silami, ki jo ogrožajo. V obdobjih tesnobe še večja nagnjenost k temu, da se vidi grozeče sile in da se
zateka k obredom, ki jih izganjajo: okrepi tabuje in se loti očiščevanj. Ko pa nič posebnega ne pretresa,
daje prednost religioznim obredom, ki jo posvečujejo.
 Magična moč je zgolj narobna plat nečistosti. Iste predmete, simbole skupina zavrača zaradi njihove
nečistosti in jih uporablja čarovnik zaradi moči, ki iz njih izhaja. Če bi se družba hotela prepoznati v
silah, bi moral njihov nečisti vidik ustrezati fazam disforije, njihov močni vidik pa fazam evforije. 
Razlika med magijo in religijo?
 Ni pozitivnega obreda, ki ne bi bil pravo svetoskrunstvo, zakaj človek ne more občevati s svetimi bitji,
ne da bi prestopil pregrado, ki bi ga morala normalno ločevati od njih. Pomembno je le, da se
svetoskrunstvo zgodi z vsemi previdnostnimi ukrepi, ki ga omilijo.
 Sveto mora biti sintetično načelo, načelo, ki transcendira nasprotje med čistim in nečistim, če seveda
religija ni sistem svetoskrunskih obredov (potem takem bi bila zgolj parodija magije). Sinteza se lahko
izvrši le s pomočjo simbolov, ki so zmožni predstavljati red človeškega bivanja, hkrati pa imeti moč
tistega, kar ta red ne omejuje. Ti simboli morajo zagotavljati pravila človeškega sveta, pa vendarle
imeti obliko in podobo tistega, kar je zunajčloveško. Sveto = izjemno, pravilno.
 Najpomembnejše je, da ima simbol naravo tistega, kar je sveto, da je tako ali drugače zvezan hkrati s
človeškim redom in z nadčloveško močjo.
 V religiji obreda ni mogoče ločiti od mitske predstave, saj simbolom, ki jih obred uporablja, sam daje
vrednost, jim izdela pomen, v magiji/tabuju pa nečistosti sama od sebe prikazujeta kot numinozna
simbola. Mitologija dobi šele v obrednem dejanju svoj pravi pomen.
 Religiozni obred mora biti simbol človeškega reda dejansko postavljen kot nekaj, kar je za ta red
zunanje, kar ga transcendira (negativni obredi ločujejo sveto in profano, red vzpostavljajo na ontološki
ravni). Negativni obred v religiji vzdržuje transcendenco svetega, tako da ga oddaljuje od posvetnega,
negativni obredi so radikalno drugačni od obredov, ki odvračajo nečistost.

NEGATIVNI OBREDI IN TRANSCEDENCA SVETEGA